V krizi smisla tiči misel






         

18.01.2012

Seja NSK in zasebna vlaganja v kulturi – na hitro

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika, miks — andee - 18.01.2012

Nekaj kratkega bom napisal o temi, ki bi zaslužila kaj več. Zaradi utrujenosti zaenkrat več žal ne zmorem.

Govorim o današnji oz. včerajšnji seji NSK, o čemer govori tale članek: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/lahko-zasebniki-sponzorirajo-umetnost-ne-da-bi-jo-s-tem-razvrednotili/274977. Najprej pohvale članom NSK, da so temo uvrstili na dnevni red, čeprav bi se vprašal, če so ljudje, ki so govorili o njej s stališča stroke resnično dobro izbrani. Vendar pustimo takšna “obiranja”, dovolj jih je bilo že v bolj političnih temah v teh dneh.

Na kar bi želel opozoriti, sta dva vidika te zgodbe, ki nista dovolj izpostavljena. Malce presenetljivo in nič kaj v duhu mojega pisanja tule v zadnjem času, obadva govorita o pomembnosti javnega v kulturi. Prvič, na pojem javno zasebnega partnerstva, ki se v zadnjem desetletju ponuja kot mantra za vsa področja javnih dobrin, je potrebno gledati tudi v drugačni, precej bolj skeptični luči. Nikakor ne velja, da je vključevanje zasebnega kapitala v kulturo na tak način koristno, nasprotno, kot sem tu že pisal (strokovna prispevka na to temo pa sta bila objavljena in predstavljena v sklopu konferenc združenja ACEI 2010 in FOV CIS 2011), so javno zasebna partnerstva v kulturi smiselna predvsem pri večjih, infrastrukturnih projektih. V vsakem drugem primeru pa velja biti močno skeptičen do njihove uporabe. Več v prej linkanem prispevku na blogu in predvsem v prispevkih, ki jih tam ponujam spodaj.

Drugič, pa je spodbujanje zasebnih investicij v kulturo vezano na vrednosti neuporabe, o čemer piševa z dr. Vesno Čopič v prihajajočem članku v letu 2012. V tem članku sva pokazala, da so takorekoč vsi mehanizmi zasebnega financiranja v kulturi (donatorstva, sponzorstva, podpora fundacij, itd.) vezani na vrednosti neuporabe, kar pomeni da povzročajo eksternalije, kar pomeni, da je prisoten market failure, kar končno pomeni, da gre za pojav javnih dobrin (več tule, tule in tule). Kar pomeni, da v kolikor bo država prepustila odvijanje tovrstnih mehanizmov trgu, torej rekla preprosto, da bo zmanjšala sredstva in da naj primanjkljaj nadomesti “trg”, bo naredila (še eno) neoptimalno, slabo odločitev. Podpora države je ključna za uspeh in optimalno delovanje mehanizmov zasebnih spodbud v kulturi! Na to bi bilo dobro opozoriti, preden se sprejemajo kakršne koli odločitve. Čeprav čisto iskreno rečeno, v kolikor ne bomo ponovno “težili in morili”, se tako ali tako ne bo zgodilo nič, kaj šele kakšna koristna odločitev ali sprememba. Sam nekoliko stavim na ekonometrično študijo o učinkovitosti davčnih olajšav v kulturi pri nas, ki naj bi jo sam pripravil za združenje Asociacija.

Vendar pa za konec velja dodati še nekaj. Umetniški trg (kot najbolje ve gospod Mohar) je v Sloveniji izrazito nerazvit. Zato bo vsak ukrep in že razmišljanja v tej smeri zelo dobrodošla, na tem področju je dejansko potrebno nekaj takoj storiti. Sam bi dejal, da najprej kakovostno študijo o dometu slovenskega trga, ki bo končno ovrednotila slavno “tezo” o (pre)majhnosti slovenskega trga. Na podlagi te študije pa potem tudi ukrepe, ki bi končno dinamizirali in razvili to področje pri nas. Utopija ali kdaj tudi realnost?

  • Share/Bookmark


4 komentarjev »

  1.   marš na drini — 18.01.2012 @ 08:24

    jaz bi rekel samo to, da se počasi nagibam k temu, da se ločuje umetnost in kultura, torej, da kulturo v širšrsem smislu začnemo deliti na umetnost na eni strani ter kulturo v ožjem smislu na drugi. pri tem bi javni interes predstavljala predvsem kultura v ožjem smislu, medtem ko bi se umetnost morala, vsaj v večini, prepustiti trgu in bi recimo država bolj kot ne skrbela za infrastrukturo, ne bi pa posegala v umetniško ustvarjanje kot tako.

  2.   andee — 18.01.2012 @ 18:33 andee

    @marš na drini:
    se popolnoma strinjam, da je potrebno razmejiti pojma kultura in umetnost, predvsem zaradi tega, ker je prvi precej zmeden in nejasen pojem. O tem sem že pisal tule: http://andee.blog.siol.net/2010/02/14/o-pojmu-kultura-poskus-neke-razmejitve/, z zapisanim takrat se še vedno strinjam. Čeprav ti govoriš o neki drugi delitvi – da bi prepustili “umetnost” trgu se ne strinjam, zaradi vsega zapisanega okrog vrednosti neuporabe. Država se naj ne vmešava v vsebinskem smislu, vendar pa je v finančnem smislu potrebna zaradi narave kulture/umetnosti kot delno javne delno zasebne dobrine.

  3.   marš na drini — 18.01.2012 @ 19:37

    @andee,

    ampak s finančno podporo se, sicer posredno, še vedno vmeša tudi v vsebinskem smislu. slovenija je tipičen primer, kjer v umetnosti vladajo dejansko neki “klani” in če si v tem “klanu”, potem podporo dobiš, če ne pač ne. nadaljne je problem v tem, da država vedno nekoga favorizira in to velikokrat ne na osnovi vsebine/kvalitete, ampak po nekih drugih kriterijih. bistveno je pa zame to, da umetnost ni nekaj tako kritičnega, brez katerega ne bi šlo, torej, gre za nek luksuz, če se tako izrazim. hočem reči, tudi če umetnosti ne bi imeli, to ne bi bila neka absolutna tragedija. tu seveda govorim predvsem o umetnosti v nastajanju, torej, recimo temu sodobni umetnosti v smislu časovne opredelitve, torej umetnosti, ki se dogaja sedaj. umetnost, ki ima nek zgodovinski pomen pa bi se lahko tu spet tretiralo drugače, ker taka umetnost že spada tudi v tisto polje kutlure.

  4.   andee — 18.01.2012 @ 20:46 andee

    @marš na drini:

    glede klanov se seveda strinjam. Vendar gre po mojem predvsem za problem “doziranja” – po mojem mnenju mora biti umetnost tako na trgu kot imeti možnost državne podpore. Ne eno ne drugo pa ne sme biti izključujoče. Pri nas je takorekoč samo država, ker vsi tarnajo, da trga ni in da je slovenski trg premajhen, da bi lahko na njem umetnost preživela. Zato menim, da bi bilo zelo koristno precej zmanjšati državno podporo, vendar obenem precej izboljšati poslovno okolje in “trg” v umetnosti, sicer takšno zmanjšanje seveda ne gre. To tudi ne gre, dokler takšni ukrepi ne bi zaživeli (torej najprej oživitev “trga” in šele potem, ko bo to zaživelo, zmanjšanje državnih podpor, ali slednje vsaj zelo previdno).

    Glede drugega se pa malenkost ne strinjam, zlasti glede umetnosti kot luksuza. Seveda gre za moje osebno mnenje. Umetnost/kultura ali kakor že hočeš, je z nami od pradavnine, in menim, da brez nje človeško bivanje preprosto ni izpolnjeno, da torej ne gre brez nje, v takšni ali drugačni obliki. Delitev o kateri govoriš, se mi pa zdi zelo podobna tisti, ki na MK tudi zdaj že obstaja – umetnost in kulturna dediščina (ter seveda mediji). Če si imel seveda to v mislih, ko govoriš o kulturi, torej neke vrste “presežke oz. ostanke preteklosti”.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |