V krizi smisla tiči misel






         

22.01.2012

Nekaj kratkih

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 22.01.2012

Po daljšem času sem enkrat malo bolj miren, v zavetju bloomingtonskega “doma”, z nekaj časa za pisanje. Zabeležimo torej, kaj se tu dogaja. Zapis je seveda čisto meni samemu v zabavo in memoriranje dogodkov tule.

Priznam, da tokrat kar težko preklapljam na ameriške frekvence. Preveč čudnega se je zgodilo in dogajalo od odhoda iz ZDA, preveč čudnih občutkov, ki so me malce paradoksno spet bolj priklenili na Slovenijo. Čeprav se danes po daljšem času spet počutim malo bolj “ameriško”, “študijsko”, “ekonomsko”, “matematično” in kar je še tega. In sem prav vesel tega, seveda z zavedanjem (ki ga prej morda ni bilo toliko), da sem tu vendarle tujec, vsaj za zdaj.

En čisto strokovni pomislek se mi pojavlja. V Sloveniji vemo veliko povedati o večji povezavi univerze z gospodarstvom, tej temi se pôje veliko hvalospevov. Tudi sam sem dolgo (morda še vedno) verjel v pravilnost te usmeritve. Vendar opažam, da me vedno bolj privlači t.i. temeljna znanost, torej raziskovanje, ki je v končni instanci sebi namen. Večina literature, ki jo tu berem, je precej teoretska, pa najsi bo to ekonometrija, makro- in mikro-ekonomija ali prava matematika. Seveda z aplikacijami, ki so lahko zelo daljnosežne, in ki vsemu dajejo posebno privlačnost. Vendar se mi zdi, da je v Sloveniji (govorim o Ekonomski fakulteti) prevelik poudarek na uporabnosti spoznanj, zato se večinoma fokusira na probleme finančne teorije in podjetništva. Med novoletnim bivanjem v Sloveniji sta tako potekala dva seminarja na EF, enega sem se tudi udeležil. Oba sta bila s področja finančne teorije. Vsa ta štiri leta na EF se trudim slediti seminarjem gostujočih profesorjev, in lahko rečem, da so skoraj izključno usmerjeni v “uporabne” teme. Izjemno malo pa je prave ekonometrije, mikro in makroekonomije, vsaj v razmerju do drugih, bolj aplikativno usmerjenih področij. Zadeve gredo do te mere v paradoks, da smo doktorski študentje smeri ekonomija lahko poslušali makro in mikroekonomijo, torej resnično TEMELJNA predmeta, le v enem od treh let, koliko sem bil v Sloveniji. Letos imajo ponovno predavanja makroekonomije, po pregledu materialov na spletu sem se kar dodobra nasmejal, videti so resnično na ravni prvih letnikov dodiplomskega študija, ali še to ne. Skratka vsa temeljna področja se skoraj sistematično zanemarjajo.

Za primerjavo: takorekoč na katerem koli ameriškem (pa mislim, da tudi zahodnoevropskem) ekonomskem oddelku velja, da ekonomijo sestavlja ”sveta trojica”: ekonometrija, makro in mikroekonomija. Na indianski univerzi, torej tule, so tudi seminarji ekonomskega oddelka sestavljeni iz treh delov, v skladu z to delitvijo. Za vsakega skrbi določen profesor, ponavadi kateri od mlajših, da pridejo do izraza bolj aktualne, novejše, manj klasične teme. Vendar pa so predavanja vedno jasno usmerjena in izhajajo iz osnovnih teoretskih spoznanj posameznega od teh treh področij. Zanimivo (ne pravim, da je to dobro): doslej še nisem poslušal niti enega predavanja s področja financ, pa tudi ne podjetništva. Resda imajo tukaj ločeno poslovno šolo (Kelley School of Business, ki je ena najboljših v ZDA), kjer verjetno potekajo takšna predavanja in seminarji. Tukaj imamo seveda smolo (ali morda za koga tudi srečo), da zaradi majhnosti ljubljanska (in vse druge slovenske) Ekonomska fakulteta združuje ekonomske in poslovne vede v eni instituciji.

Vendar pa moram reči, da mi je jasnejša delitev med ekonomijo in poslovnimi vedami zelo všeč. Da torej lahko poslušam tudi predavanja/seminarje o teoriji ekonometrije časovnih vrst in teoriji (!) bootstrap simulacijskih modelov, o temah iz teorije iger, o prognoziranju, kreditnih krčih in modeliranju volatilnosti v makroekonomiji. Tega žal pri nas ni, sicer bi resnično cele dneve previsel na Ekonomski fakulteti. In iz osebne izkušnje tudi vem, da te imajo profesorji pri nas takorekoč za luno, če ne raziskuješ “družbeno-koristnih” tem, torej - kot že rečeno – predvsem financ in podjetništva, v kolikor si ekonomist. S tem se po mojem mnenju dela velika škoda samemu raziskovanju, in se ga dobesedno priklepa na uporabnost. Seveda mora biti univerza povezana z gospodarstvom, seveda je samo dobro, če se njena spoznanja čimhitreje prenašajo v prakso in če imamo vrsto spin-off podjetij, če se mlade raziskovalce in doktorske študente spodbuja k prenašanju znanja v družbo in gospodarstvo. Odlično je to. Vendar ne ostati samo na tem! Vsaj v primeru Ekonomske fakultete se po videnem tukaj v ZDA bojim, da se zanemarja temeljno raziskovanje, kar verjetno vodi tudi v premajhno odmevnost rezultatov slovenskih ekonomistov. Spet se delam hudo pametnega, vendar je po mojem resnično kakovostno in vrhunsko temeljno znanje ena najboljših prednosti pri uveljavljanju znanja v tujini. In tega manjka, vsaj v primeru EF, zagotovo.

Sicer pa sem tu ponovno vprežen v nekakšno “dvojno” življenje: na eni strani obiskujem tri doktorske predmete, makroekonomsko teorijo II, teorijo trgov in cen II (nadaljevanje predmeta, ki sem ga poslušal že jeseni, gre pravzaprav za “napredno mikroekonomijo”), ter ekonometrijo časovnih vrst. Žal predmeta, ki sem se ga najbolj veselil, torej mikroekonometrije odličnega profesorja Pravina Trivedija v tem semestru ni na sporedu, iz meni neznanih razlogov. Umaknili so jo zadnji dan pred pričetkom predavanj. Grrr…

Po drugi strani pa se trudim vso preostalo energijo nameniti doktorski nalogi. Ta vedno bolj dobiva pravo podobo in strukturo, sedaj bo sestavljena iz treh ekonomskih delov. V prvem bom z modeli principala in agenta (torej v primeru simetričnih in asimetričnih informacij) modeliral problem odsvojitve muzejskih del, ki ga doslej ni modeliral še nihče. Ta del se na srečo že počasi bliža vrhuncu in sklepu. V drugem bom s pomočjo teorij “mechanism designa” poiskal rešitev za ta muzejski problem, torej v primeru, da bo denimo točka 1 pokazala, da je prisoten problem moralnega hazarda, da torej možnost odsvojitve muzejskih del dejansko vodi k suboptimalnemu muzejskemu menedžmentu, našel, kako ta problem rešiti in kakšen “mehanizem” je možno predlagati, da bi se negativni učinki točke 1 čimbolj zmanjšali. Za raziskovanje mechanism design teorij so dobili Nobela Hurwicz, Maskin in Myerson leta 2007, ta sklop teorij in spoznanj pa velja za enega novejših in bolj dinamičnih v sodobni ekonomski teoriji. In končno v tretjem delu naloge pride na vrsto moja bloomingtonska ljubezen in hobi, ekonometrija, torej poskus preverbe ekonomskih modelov, zlasti iz točke 1, na konkretnih podatkih ameriških muzejev.

Kaj reči? Mentor je v formular za Fulbright poročilo napisal, da je “g. Srakar napravil velik napredek v svojem delu in predložil ambiciozen načrt za drugo polletje”. Kompliment ali cinična pripomba? Bomo videli, kdo se bo tu zadnji smejal, sam kar precej in vedno močneje verjamem v pristop, ki ga ubiram. Je pa res, da bo ponovno potrebno delo do obsedenosti, saj sem mentorju prvo verzijo naloge obljubil do junija. Problem je verjetno res predvsem v tem, da v kulturni ekonomiki teh pristopov, teorij in modelov (teorija pogodb, teorija iger, formalni modeli principala in agenta, mechanism design) takorekoč ni, torej takorekoč ni literature, na katero bi se lahko neposredno vezal, ni npr. modelov, ki bi že bili postavljeni, pa bi jih sam zgolj dopolnjeval in dograjeval. Vendar prav to zgodbi daje čar, kar se bo razpletlo, pa bomo videli (je rekel taslep…).

Zato sem vesel, da je vsaj en projekt padel v vodo. S slovenskima sodelavcema smo predvidevali prijavo raziskovalnega projekta o “kreativnosti in inovativnosti v družboslovju, humanistiki in umetnosti v EU” za evropska sredstva. Mislim, da bi tokrat, torej v drugem poskusu ta zgodba celo šla skozi. Vendar je profesor, ki zgodbo vodi na Gea College ugotovil, da bo premalo partnerjev in tako zgodbo preložil na naslednji, julijski rok. Sam sem sicer nasprotoval, ker vem, kakšne so ponavadi usode takšnih zgodb. Pripravljen sem bil stisniti še nekaj dni in to pripeljati h koncu. No, kaže da bo tudi tako moralo biti v redu. Morda še bolje…

Z Vesno (Čopič) sva zaključila še en projekt, pregled literature o upravljanju v kulturi (angl. cultural governance), za konferenco ob predsedovanju Cipra Evropski uniji. Ob pomoči številnih mladih raziskovalcev po Evropi smo pripravili petdeset recenzij najpomembnejšega gradiva na to temo, izdanega v letih 2007-2011. Sam sem zelo zadovoljen z rezultatom, manj pa s svojimi občutki pri tem. Vedno dlje sem od “mehkejših” tem, vedno težje mi je pisati in brati članke, ki nimajo striktno postavljene metodološke strukture, ki nimajo modelov, enačb in analize podatkov, iskreno povedano me tudi vedno bolj vleče iz kulturne ekonomike v “pravo” ekonomijo, torej (kot smo dejali) ekonometrijo, makro in mikroekonomijo. Ne vem, kaj se bo sicer izcimilo, videli bomo. Sam bom sledil predvsem lastnemu raziskovalnemu duhu, pa bo že kaj, tako vsaj pravijo :)

Toliko, lahko bi seveda pisal še o čem, o svoji plesni swing seansi tu v Bloomingtonu (prvi plesni po desetih letih), o seminarjih, ki sem jih vmes poslušal v Bloomingtonu, o drugih projektih in občutkih iz Slovenije in ZDA. Naj bo tole dovolj, verjetno marsikdo že do sem ni prišel od samega dolgčasa :(  Mi se pa vsekakor še beremo, pa najsi bo ekonomsko, “kulturniško”, politično ali tudi čisto “hobijsko”, osebno in zabavno.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |