V krizi smisla tiči misel






         

27.01.2012

Kulturno ministrstvo – ali držijo nekatere izrečene trditve?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 27.01.2012

Pozdravljeni,

takole v večernih urah me je prijelo empirično preveriti nekaj trditev, ki smo/ste jih slišali te dni ob ukinjanju kulturnega ministrstva kot samostojne institucije. Posvetili se bomo dvema trditvama:
1) Države s samostojnim kulturnim ministrstvom namenijo več sredstev za kulturo
2) Majhne države dajejo večji pomen na samostojnost kulturnih ministrstev

Pokazali bomo, da nobena ne zdrži hitre empirične preverbe. Na žalost opozarjam, da je zaradi utrujenosti ob drugih obveznostih tole spet le prvi osnutek analize, več (še z nekaj dodatki) bom lahko napravil med vikendom. Morda tudi regresijo kulturnega proračuna po posameznih dejavnikih, tudi in predvsem po dejstvu, ali ima neka država samostojno ministrstvo. Kolikor sem na hitro uspel pogledati, bo regresija terjala uporabo instrumentalnih spremenljivk. Zato bo seveda tudi odlično gradivo za našo bodočo ekonometrično delavnico. Več pa res med vikendom.

Za preverbo naših trditev pa bomo pogledali čisto preprosto korelacijo med vključenimi spremenljivkami. Najprej je gotovo zanimivo pogledati, v katerih državah imajo samostojna kulturna ministrstva. Poglejmo (vir: Compendium of Cultural Policies and Trends in Europe, http://www.culturalpolicies.net/web/index.php):

EU:
Avstrija – Zvezno ministrstvo za izobraževanje, umetnost in kulturo
Belgija – v okviru zvezne vlade ni ministrstva za kulturo, so pa različne oblike ministrstva za kulturo (vendar prav tako nesamostojne) v okviru vlad flamske in valonske narodnosti
Bolgarija – Ministrstvo za kulturo
Češka – Ministrstvo za kulturo
Danska – Ministrstvo za kulturo
Estonija – Ministrstvo za kulturo
Finska – Ministrstvo za izobraževanje in kulturo
Francija – Ministrstvo za kulturo in komunikacijo
Nemčija – Zvezni urad za kulturo in medijske zadeve (v okviru Bundestaga)
Grčija – Ministrstvo za kulturo in turizem
Madžarska – Ministrstvo za narodne vire (vključuje izobraževanje, mednarodne odnose in znanost)
Irska – Ministrstvo za kulturo, dediščino in irski jezik (Gaeltacht)
Italija – Ministrstvo za dediščino in kulturne zadeve
Latvija – Ministrstvo za kulturo
Litva – Ministrstvo za kulturo
Malta – Ministrstvo za turizem in kulturo
Nizozemska – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo in znanost
Poljska – Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino
Portugalska – ni samostojnega ministrstva
Romunija – Ministrstvo za kulturo in narodno dediščino
Slovaška – Ministrstvo za kulturo
Španija – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo in šport
Švedska – Ministrstvo za kulturo
Velika Britanija – Oddelek za kulturo, medije in šport

IZVEN EU:
Albanija – Ministrstvo za turizem, kulturo, mladino in šport
Armenija – Ministrstvo za kulturo
Azerbajdžan – Ministrstvo za kulturo in turizem
Hrvaška – Ministrstvo za kulturo
Gruzija – Ministrstvo za kulturo in spomeniško varstvo
Liechtenstein – Ministrstvo za kulturne zadeve
Makedonija – Ministrstvo za kulturo
Moldova – Ministrstvo za kulturo
Monako – Direktorat za kulturne zadeve
Norveška – Ministrstvo za kulturo
Rusija – Ministrstvo za kulturo
San Marino – Ministrstvo za izobraževanje, kulturo, univerzitetno izobraževanje in mladino
Srbija – Ministrstvo za kulturo
Švica – Zvezni urad za kulturne zadeve v okviru ministrstva za notranje zadeve
Ukrajina – Ministrstvo za kulturo

Iz povedanega lahko torej oblikujemo nepravo spremenljivko, ki ima vrednost 0, kadar država nima samostojnega ministrstva za kulturo (oz. vključuje več področij), ter 1, kadar država ima samostojno kulturno ministrstvo (pod to sem štel tudi vsa tista ministrstva, ki imajo morda drugačno ime, vendar vključujejo področja, ki jih že pokriva naše (bivše) ministrstvo, torej na primer kulturno dediščino). Na drugi strani oblikujemo dve novi spremenljivki, število prebivalcev države ter posebno združeno spremenljivko. Slednjo oblikujemo kot razmerje javne porabe za kulturo (per capita, torej na prebivalca) ter BDP na prebivalca. Pri tem sem ponovno uporabil omenjeni Compendium ter podatke iz Wikipedije. Vem, lahko bi bilo bolj ažurno in strokovno, kot rečeno pa bo analiza doživela še en pretres najkasneje med vikendom. Ne pričakujem pa, da bi se ugotovitve kakorkoli spreminjale, saj so statistične zveze kar močne.

Za preverbo naše prve trditve torej poglejmo, ali je javna poraba za kulturo (torej državni izdatki) na prebivalca povezana s samostojnostjo kulturnega ministrstva. Rezultati analize v ekonometričnem softwareu Gretl so tukaj:

corr(gov__cua, samostojno_kult) = 0,14968782
Under the null hypothesis of no correlation:
 t(23) = 0,726058, with two-tailed p-value 0,4751

Tu sem primerjal samo države EU, vključujoč Slovenijo, dokler je še imela samostojno ministrstvo. Rezultati pokažejo, da ne moremo zavrniti ničelne hipoteze, da med spremenljivkama ni korelacije. Ne moremo torej reči, da sta spremenljivki kakorkoli povezani. Zveza je sicer šibko pozitivna, vendar statistično neznačilna. Torej najverjetneje ne moremo trditi, da države s samostojnim kulturnim ministrstvom tudi več vlagajo v kulturo, da imajo torej večje proračune za to področje. Nekaj, kar bo verjetno razočaralo marsikaterega podpisnika peticije.

Še glede druge trditve. Kar nekajkrat se je te dni slišalo, da morajo manjše države nameniti večjo skrb kulturi. Poglejmo torej, ali imajo manjše države res pogosteje tudi samostojna kulturna ministrstva:

corr(velikost_tevilo, samostojno_kult) = -0,14996715
Under the null hypothesis of no correlation:
 t(23) = -0,727444, with two-tailed p-value 0,4743

Tudi tu lahko vidimo, da ničelne hipoteze ne moremo zavrniti. Torej za ti dve spremenljivki ne moremo reči, da sta povezani. Zveza je sicer šibko negativna, kar pomeni, da hipoteza zagovornikov samostojnega ministrstva sicer vsaj po predznaku drži, vendar ponovno ni statistično značilna (in to kar zanesljivo). Torej vsaj v grobem čisto nič ne velja, da morajo manjše države več narediti za ohranjanje kulture s tem, da imajo samostojno kulturno ministrstvo.

Toliko na hitro. Ukinitev samostojnega kulturnega ministrstva torej najverjetneje ni nujno sama po sebi ogrožujoč dejavnik razvoja slovenske kulture. Morda bi bilo včasih koristno, da kulturni jurišniki tudi empirično preverijo veljavnost nekaterih svojih pompoznih trditev.

Še enkrat pa naj ponovim, da je tule ura 1 ponoči in imam jutri seveda nov delovni dan. Žal sem moral tudi bazo podatkov za analizo graditi na roko. Zato je tole zaenkrat samo osnovna skica s kakšno morebitno manjšo napako. Vendar naj ponovim, da iz vpogleda v podatke in statistične zveze ne verjamem, da bi se ugotovitve tega zapisa lahko kako bistveno spremenile.

DODATEK
Komentator Mare (glej spodaj) je pravilno opozoril na nezveznost porazdelitve in probleme z dihotomno spremenljivko. Zato opravimo še izračun koeficienta biserialne korelacije:

Hipoteza 1:
M1 (povprečje indeksa javne porabe za kulturo v državah skupine 1)=0.00419
M0 (povprečje indeksa javne porabe za kulturo v državah skupine 0)=0.00354
sn (standardni odklon v celotnem vzorcu)=0.00221
n1 (število držav v skupini 1 – ni podatkov za Romunijo)=13
n0 (število držav v skupini 0 – ni podatkov za Belgijo)=10
n (skupno število držav)=23
rpb= [(M1-M0)/sn]*sqrt(n1*n0/n↑2)=0.14580
t(21)=0.67536 (p>0.1)

Hipoteza 2:
M1 (povprečje prebivalcev v državah s samostojnim ministrstvom)=16.936.394
M0 (povprečje prebivalcev v državah brez samostojnega ministrstva)=24.005.759
sn (standardni odklon v celotnem vzorcu)=23.195.153,1
n1 (število držav v skupini 1)=14
n0 (število držav v skupini 0)=11
n (skupno število držav)=25
rpb= [(M1-M0)/sn]*sqrt(n1*n0/n↑2)=-0.15129
t(23)=-0,73401 (p>0.1)

Iz zgornjega ponovno sledi, da je korelacija sicer pravilno predznačena, vendar šibka in statistično neznačilna. Sklep je torej isti: nobene od hipotez ne moremo potrditi z vsaj 90% stopnjo gotovosti (kar je potrebni pogoj skoraj vsake statistično veljavne trditve).

Spodaj pa še grafični prikaz povedanega:

Zgoraj: Razsevni diagram porazdelitve rezultatov za hipotezo 1. Navpična os meri koeficient javne porabe za kulturo v neki državi (razmerje javne porabe za kulturo per capita z BDP te države per capita; koeficient je pomnožen z 10↑6 zaradi lažjega prikaza). Vodoravno os določa dejstvo, ali neka država ima samostojno ministrstvo za kulturo (vrednost 1), ali ne (vrednost 0).

Zgoraj: Razsevni diagram porazdelitve rezultatov za hipotezo 2. Navpična os meri število prebivalcev v neki državi. Vodoravno os določa dejstvo, ali neka država ima samostojno ministrstvo za kulturo (vrednost 1) ali ne (vrednost 0).

Iz nobenega od diagramov ni moč razbrati jasne pravilnosti v porazdelitvi rezultatov. Zato lahko to služi kot ponazoritev in potrditev naše ugotovitve, da nobena od obeh začetnih trditev nima opore v empiričnih podatkih.

  • Share/Bookmark


13 komentarjev »

  1.   mare — 27.01.2012 @ 14:44

    Berem tale blog, ekonometrika me zanima, a tule mi nekaj ni jasno. Ali je bila (linearna) regresija uporabljnena za statistično vrednotenje diskretne porazdelitve (ministrstvo za k. obstaja ali ne, torej 0 ali 1)?

  2.   andee — 27.01.2012 @ 16:39 andee

    Mare:
    nisem uporabil regresije, samo analizo korelacije dveh spremenljivk. Sicer bi seveda verjetno moral uporabiti logit ali probit modele.

    Pri tem seveda predpostavljam, da binarna spremenljivka odraža latentno zvezno porazdelitev (da je torej spremenljivka “samostojno kulturno ministrstvo” latentno zvezna med 0 in 1). Sicer bi se analiza resnično zelo zapletla. Mislim, da podobno predpostavko naredijo tako rekoč vsi računalniški programi (npr. Stata, SPSS) pri izračunavanju korelacij.

  3.   Mare — 27.01.2012 @ 22:58

    Korelacija navadno predpostavi zveznost obeh populacij. V primeru obstoja ministrstva pa to ne velja. Iz svojih študenstkih let se spomnim, da smo nekaj podobnega reševali s form/sorm variantami, ampak je šlo za procese, kjer smo poznali verjetnost, iskali smo pa končni rezultat (torej, ali ministrstvo obstaja). Predvidevam pa, da obstaja tudi kakšna metoda (morebiti tudi v spss ipd.), kjer je diskretna narava ene spremenljivke vzeta v obzir.

    Glede na to, da imate podatke, bi bil boljši diagram (infografika?!). Morda le ena os – delež za kulturo. Države so ločene v dve skupini (npr različne barve): take s samostojnim kulturnim ministrstvom in one druge. Po mojem bomo hitreje videli, ali smo zadeli ali ne. Podobno za tezo #2: os z velikostjo držav (npr. po prebivalstvu). Z malo spretnosti se lahko oba grafa združita v enega.

  4.   andee — 27.01.2012 @ 23:40 andee

    @Mare:
    hvala za sugestije. To z infografiko je načeloma dobra zamisel. Čeprav gre v osnovi za isto zgodbo, bo morda bolj nazorno.

    Kolikor vem, upoštevanje diskretne narave spremenljivk zahteva uporabo izpeljave funkcije največjega verjetja pri izračunu korelacije. V meni dostopnemu programu to ni možno, mislim, da tudi v SPSS ne. Je pa to verjetno možno dodatno sprogramirati v Stati ali Matlabu. Vsekakor pa je pri podobnih izračunih običajno, da se zveznost porazdelitve predpostavi, zato tudi ni posebnih funkcij na to temo v programih. Je pa res, da je zasilna metoda seveda grafična.

    Seveda pa je možen tudi izračun point biserial korelacijskega koeficienta, ki ga bom (seveda na roko) izračunal danes zvečer, da vidimo, če morda to kaj spremeni.

  5.   nevenka — 28.01.2012 @ 08:29 nevenka

    Pa saj pri kulturnih ministrstvih najbrž ne gre samo za denar, ampak tudi za strokovno delo na posameznih področjih kulture in morda skoraj prevelika pričakovanja ljudi, ki se s kulturo ukvarjajo. Ljudi, ki imajo slabe izkušnje z ministrstvi gotovo ni med podpisniki peticije, pa so zelo kulturni delavci.
    Žal, je praktično vsa kultura ravno tako spolitizirana kot njen slavni del – mediji in z ozirom na to, ministrstva delujejo pozitvno ali pa negativno na naš kulturni prostor.
    Poglejmo samo primer kako v eni vladi nekaj je zaščiten kulturni spomenik, v drugi pa nič več (npr. Ljubljanska tržnica).
    Mislim, da se v ministrstvu za kulturo kaj takega ne bi smelo zgoditi.
    Osebno zagovarjam samostojno kulturno ministrstvo, a bi moralo delovati kot pravosodje in bi delo v njem moralo imeti neko kontinuiteto, ne glede na smer oblasti. Tako se pa programi vedno sesujejo ob zamenjavi – denar pa je najbrž na tak način bistveno manj učinkovit in nekaj kulturnih ustvarjalcev je vedno prizadetih. Ne vem, če je to dober cilj.
    In ne morem skriti nasmeha ob navedku za Švico, kjer je kultura zajeta v ministrstvu na notranje zadeve. No, mi bomo imeli tam tožilstvo, kulturo bi lahko prilepili pa k ministrstvu za kmetijstvo, se bo vsaj vedelo, kdaj se pogovarjamo o krompirju in kdaj o kulturi.

  6.   nevenka — 28.01.2012 @ 08:49 nevenka

    Mislim, da ima smisel opazovati porabljena sredtva za kulturo le v korelaciji z bogastvom države in morebiti tudi z razvitostjo kulturnega trga, če za to obstaja kakšno merilo. Glede na to ali ministrstvo je ali ni, pa bi bilo morebti smiselno spremljati izpolnjenost kulturnih načrtov. Če je politika slaba, tudi več denarja ne pomaga toliko, kot bi človek mislil.

  7.   Mare — 28.01.2012 @ 10:04

    Hvala za prikaz. Se lepo vidi, da sta si vzorca na obeh grafih zelo podobna, kar pojasni izračunane korelacije. Na grafu 1 bi celo se dalo najti razlike, so pa, kot si že sam ugotovil precej majhne. Je pa vprašanje, koliko statistične meje zaupanja je potrebno za politične trditve, ki jih preizkušaš. 90% (zaupanja) je po mojem mnenju veliko.

    Nisem hotel reči, da bi upoštevanje drugačne porazdelitve tako spremenilo rezultate, da bi bila hipoteza potrjena. Bolj sem hotel, da je metoda pravilnejša. Bom pa malo pogledal knjige, ki si jih omenil v prejšnjem postu. Sicer sem bolj s tehničnega področja, a je pri nas statistika in verjetnost precej podhranjena. Na žalost se tudi pri nas večina ne zaveda, da so matematični modeli le približni modeli in je dobro imeti še občutek zaupanja v podatke. Če tega ni, smo zelo hitro pri absolutnih trditvah, kakršne so navdihnile tebe.

  8.   andee — 28.01.2012 @ 22:05 andee

    @Nevenka:
    ja, se zelo strinjam, da je politika ministrstva za kulturo pogosto bolj odraz političnih kot strokovnih teženj (čeprav vem tudi za veliko sposobnih ljudi tam, vendar splošna slika ostaja enaka). Dokaz tega so strateški dokumenti ministrstva (npr. NPK), ki so zgolj zbir vseh možnih želja tistih, ki imajo kak vpliv na to, neke resnične vizije, usmeritve in strategije pa ni od nikoder. Zato sem skeptičen, ko govoriš o kontinuiteti – sem bolj mnenja, da je potrebno napraviti radikalen prelom z dosedanjo politiko, v smislu tega, da mora ministrstvo (ali resor) voditi človek, ki bo imel jasno vizijo, kam naj področje kulture gre in kje naj se nahaja npr. čez nekaj let. Ta vizija bo nujno morala nekatere stvari izključiti, vendar zgolj v smislu tega, da čisto vsem pač ni možno ustreči. Zaželeno bi bilo tudi, da bi bila tudi širše sprejeta (ni pa nujno), kar pa je še ena huda težava glede na splošno klimo v slovenski kulturi. Glede tega “ni nujno” – naj navedem samo razvpiti primer Guggenheima v Bilbau, kjer je celotna javnost odločno nasprotovala projektu, ki je v nekaj letih v ekonomskem in kulturnem smislu popolnoma preporodil regijo in jo takorekoč potegnil iz mrtvih. Celotna javnost, kulturniki, intelektualci itd. je bila odločno proti temu, da se muzej postavi, kljub temu so lokalne oblasti preprosto šle “prek trupel” in dosegle nekaj, kar je še danes v svetovni javnosti dajano kot zgled (pravzaprav prototip) uspešnega projekta. Včasih je torej po mojem potrebno pri postavljanju in uresničevanju vizije tudi povoziti katerega od interesov, drugače žal pogosto ne gre. In to, torej jasna in usmerjena vizija bi bil zelo dobrodošel, skoraj nujen korak za slovensko kulturo.

    Glede opazovanja obeh spremenljivk pa takole: v modelu že opazujem porabljena sredstva za kulturo v razmerju do bogastva države. Pri hipotezi 1 je osnovna spremenljivka ravno razmerje med javno porabo za kulturo in BDP (torej mero za bogastvo države), oboje na prebivalca. To je torej delno že vključeno. Glede izpolnjevanja kulturnih načrtov sem pa mislim, da zdaj že pojasnil. V Sloveniji kak smiseln kulturni načrt na nacionalni ravni preprosto ne obstaja.

  9.   andee — 28.01.2012 @ 22:15 andee

    @Mare:
    ja, se strinjam, morda je vsaj iz prvega grafa možno razbrati zelo šibek vzorec porazdelitve opazovanj. Vendar je kot praviš precej premajhen za veljavnost trditve. Glede na izračunane t vrednosti se bojim, da je gotovost še bistveno nižja od 90%, to vrednost sem podal samo kot vrednost, ki se navadno uporablja kot minimalna raven, do katere je še smiselno vleči zaključke.

    Glede literature vsekakor zelo priporočam predvsem Wooldridgea in Cameron/Trivedija. Obe sta sicer precej obsežni knjigi, vendar področje mikroekonometrije (presečne in panelne podatke) obdelata res temeljito in vseobsežno. Tekst Neweyja in McFaddena (številka 4) je pa malce bolj zahteven in terja nekaj več predznanja, je pa odličen tekst za vpogled v ekonometriko nelinearnih modelov in se ga vsekakor splača iti čez, čeprav je tudi malce obsežen (za poglavje v knjigi).

  10.   nevenka — 29.01.2012 @ 07:02 nevenka

    Saj kontinuiteto sem omenila v strokovnem smislu in sem jo ločila od politike.
    Nisem mislila na to, da bi se neka politična tradicija vlekla v nedogled.

  11.   andee — 29.01.2012 @ 07:16 andee

    Nevenka:
    ja, ampak prav o tem govorim – v strokovnem smislu slovenska kulturna politika nima nobene jasne usmeritve (vizije, strategije). Razen gašenja ognja z ustrezanjem vsem možnim interesom.

  12.   nevenka — 29.01.2012 @ 09:19 nevenka

    Dolgoročne najbrž res nima, a jo imajo včasih vsaj posamezne kulturne institucije, čeprav se najbrž menjajo ob zamenjavi vlad. V gledališču smo bili nedavno priča neposrednemu žaganju.
    Drugače pa je tako, da mora imeti gospodarstvo stabilen razvoj, da lahko načrtuješ dolgoročno porabo sredstva.
    Mi imamo pa ravno s tem največje težave.
    Pri Janši smo imeli celo ministrstvo za razvoj – to naj bi bilo pravzaprav najbolj vizionarno za vsa področja – a žal ne vem, kje so končale vse vizije.

  13.   andee — 29.01.2012 @ 22:36 andee

    @Nevenka:
    ampak če vodiš institucijo brez vizije, je dovolj, da jo vodi par tehnokratov, ki jo vodijo zgolj kot servis. Torej ni nobene potrebe po samostojnem ministrstvu.

    Sam seveda verjamem, da je vodenje ministrstva prek jasne vizije še kako potrebno (imam pa druge, že omenjene razloge, da nisem proti ukinitvi samostojnega ministrstva). Nekdanje Janševo ministrstvo za razvoj je verjetno zgodba zase, ob vseh kadrovskih spremembah, ki so se tam dogajale. Damijan je seveda imel vizijo, pa je samovoljno takoj spokal kovčke. Horvat se mi ni zdel ravno človek z vizijo, prej izpolnjevalec nalog od zgoraj. Glede vodenja Žige Turka pa težko kaj rečem.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |