V krizi smisla tiči misel






         

2.02.2012

Predlog prenove javnega sektorja v kulturi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 2.02.2012

Po daljšem premisleku tudi tule objavljam dokument, ki je nastal v preteklih dneh in ki predstavlja moj pogled na reformo javnega sektorja v kulturi pri nas. Če bo sprožil kakšno širšo debato toliko bolje, resnično sem mnenja, da je čas, da se ta problem reši. Naj tudi povem, da sam druge resne rešitve problema od predlagane preprosto ne vidim.

IZHODIŠČA – PROGRAM ZA PRENOVO JAVNEGA SEKTORJA V KULTURI IN CELOVITO ORGANIZACIJSKO REFORMO KULTURNEGA PODROČJA V SLOVENIJI

Podajam nekaj izhodišč in predlogov za morebitno razpravo med obema vključenima stranema – politično, torej aktualno koalicijo, ter strokovno, torej kulturniki/umetniki in kulturnimi delavci:

Kultura je javno dobro. Nekaj, kar se marsikomu zdi skorajda prazna in brezpomenska trditev, zato jo je dobro nadalje specificirati. Kulturna ekonomika pozna tri glavne sklope vrednosti kulture: vrednost uporabe (oz. tržno vrednost, torej npr. vrednost vstopnice, ki jo plača vsak obiskovalec npr. neke predstave ali muzeja), ki odraža vrednost, ki jo je nek posameznik pripravljen plačati, da »uporabi« neko kulturno dobrino; vrednosti neuporabe (koncept prevzet iz okoljske ekonomike), torej tiste vrednosti, ki so jih državljani pripravljeni plačati za neko kulturno dobrino, kljub temu, da je morda ne bodo uporabljali (npr. eksistenčna, opcijska, zapuščinska, izobraževalna, identitetna vrednost); ter kulturna vrednost, ki je vrednost neke kulturne dobrine izven ekonomskega sistema, torej vrednost dobrine sama po sebi. Kot je pokazala razprava (Bille Hansen, 1997; Navrud, Ready, 2002; Epstein, 2003; Seaman, 2006; Čopič, Srakar, 2011), so vrednosti neuporabe (edini) način, na katerega lahko ovrednotimo javno vrednost kulture, torej vrednost, ki jo imajo ljudje poleg čiste vrednosti vstopnic, ki so jo pripravljeni odšteti za neko prireditev. Razprava je tudi jasno pokazala, da so v skoraj vseh izvedenih študijah te vrednosti signifikantno pozitivne, kar kaže, da so ljudje pripravljeni plačevati za kulturo tudi izven njene čiste uporabne vrednosti, da torej kulturni dogodki posedujejo javno vrednost. To torej pomeni, da ima kultura tudi javno vrednost, da je javno dobro.

Zakaj je ta ekskurz pomemben? Povedano pomeni, da prepustitev kulture čisto tržnim silnicam preprosto ni ekonomsko optimalen način preskrbe kulture, in da ureditev področja kulture zahteva prisotnost države. V takšni ali drugačni obliki. Seveda pa to ne pomeni, da je vloga države kakorkoli prevladujoča, pač pa zgolj to, da brez nje ne gre, saj trg sam zase ni učinkovit mehanizem preskrbe kulture (prisotnost eksternalij oz. market failure).

Vendar vsi vemo, da je javni sektor (tudi) v kulturi preobsežen, da gre skoraj polovico sredstev iz proračuna ministrstva za kulturo za plače javnih uslužbencev, da je kulturno področje preinstitucionalizirano, ter da sistem spodbud v javnih institucijah zelo pogosto ni zdrav, kar pomeni, da kvalitetno delo pogosto ni primerno spodbujeno, ter da so včasih oz. pogosto prevelika zapravljanja v tem sektorju in neučinkovitost žal podprta s pozitivnimi spodbudami (npr. Niskanen 1968; 1971). Tako večinoma javne institucije niso posebej motivirane za pridobivanje zasebnih sredstev (včasih se jih za to celo »kaznuje« z zmanjšanjem proračuna). V nasprotju s tem so spodbude v zasebnem sektorju (tako nevladnem kot profitnem) bolj vzdržne, saj so zasebne institucije neposredno odvisne od uspeha pri pridobivanju sredstev. Vendar so študije (npr. Čopič, Srakar, 2010) pokazale, da slovensko poslovno okolje na področju kulture, zlasti sistem davčnih olajšav za donatorje in sponzorje, pa tudi stanje kulturnega trga, ni učinkovito, organizacije v zasebnem sektorju pa žal v veliki večini preprosto ne morejo zbrati zadostne vsote na osnovi prihodkov iz tega dela proračuna. Tako so tudi nevladne organizacije, včasih pa celo kulturna »podjetja« (npr. zasebne galerije), odvisne od javnega proračuna. Tudi to je situacija, ki nikakor ni zdrava za stanje slovenske kulture.

Zato je seveda predlog za premik na tem področju jasen. Del javnega sektorja bi bilo smiselno preoblikovati v zasebni nevladni sektor. Številni muzeji po svetu (npr. v ZDA) delujejo kot nevladne organizacije, prav tako gledališča, koncertne hiše in druge institucije. Seveda pa je potrebno ohraniti velik delež tudi javnih institucij, predlog velja le za preoblikovanje smiselnega deleža javnih institucij. »Smiseln delež« naj bo določen po sledečem merilu: z ekonomskimi (in ekonometričnimi) študijami je potrebno ovrednotiti, do katere mere je možno razviti sistem zasebnega investiranja v kulturo v Sloveniji. Doslej sta bili opravljeni dve tovrstni študiji, eno je opravil dr. Bogomir Kovač za pisanje Zakona o zasebnih vlaganjih v kulturo za Ministrstvo za kulturo RS v letu 2005, drugo, že omenjeno sta opravila dr. Vesna Čopič in mag. Andrej Srakar v letu 2010 za združenje Asociacija. Ugotovitve teh študij je nujno potrebno preslikati na dejanske slovenske podatke in ugotoviti, kakšen sistem podpore zasebnim investicijam (donatorstvo, sponzorstvo, kulturni trg, javno zasebna partnerstva, razvoj fundacij, …) v kulturi je najboljši in bi lahko dajal najboljše rezultate. Glede na ugotovitve teh, torej ekonometričnih študij je potrebno čim prej sprejeti ukrepe za izboljšanje poslovnega okolja za nevladne organizacije v kulturi. Te študije bodo tudi pokazale, kakšen delež nevladnih organizacij, preoblikovanih iz javnega sektorja, bi bil še vzdržen, da bi skupaj s tistimi, ki na tem področju že obstajajo, lahko ne le preživeli, pač pa se plodno in uspešno razvijali naprej. V ekonomskem jeziku je potrebno najti Pareto optimalno odločitev, ki ne bo škodila nikomur, ki že deluje na področju, obenem pa bo rešila tako 1) izhodiščni problem preobremenjenega javnega sektorja v kulturi, ki je izhodišče prizadevanj sedanje koalicije, vsaj na dolgi rok, to pomeni, da bodo začetna vlaganja v razvoj poslovnega okolja in nevladnega sektorja v kulturi, na dolgi rok povzročila stabilen in vzdržen razvoj tega sektorja in kulture nasploh, z bistveno manjšim zanašanjem na javni proračun; ter 2) problem kulturnih organizacij, saj s tem ne bodo dejansko ukinjene tako rekoč nobene dosedanje organizacije (ali le tiste, ki jih morda resnično lahko pogrešamo), del sedanjih pa se bo samo strukturno preoblikoval v nevladni sektor, in s tem postal tako manj odvisen od proračuna, kot tudi pričel delovati po bistveno bolj »zdravih« načelih, kar pomeni, da bo sam nosil uspeh ali neuspeh svojega delovanja in odločitev.

Predlagamo torej tri sklope ukrepov, v tem vrstnem redu:

1)      Najprej, hitro vendar strokovno vrhunsko opravljene ekonometrične študije o sistemu davčnih olajšav in spodbujanju in potencialih kulturnega trga v Sloveniji. Raziskave je smiselno opraviti v roku največ devetih mesecev.

2)      Na osnovi rezultatov raziskav, pripraviti sveženj ukrepov za celovito izboljšanje poslovnega okolja za kulturne organizacije v Sloveniji. Ukrepi naj vključujejo spodbujanje donatorstva, sponzorstva, razvoja fundacij, javno-zasebnega partnerstva, kulturnega trga ter vseh drugih oblik zasebnega investiranja v kulturi.

3)      Po prvih učinkih navedenih ukrepov pričetek preoblikovanja dela javnih institucij (predvsem javnih zavodov) v zasebne nevladne organizacije. Preoblikovati je potrebno največ takšen delež, da z ukrepi ne bodo na škodi že obstoječe nevladne organizacije, kot tudi, da bodo preoblikovane organizacije lahko ohranile visoko raven svojih storitev.

Vendar velja opozorilo: enega brez drugega ne more biti. Ukrepi za izboljšanje poslovnega okolja, ki ne bodo temeljili na natančnih predhodnih študijah, so lahko škodljivi in lahko porodijo šibke ali celo nasprotne učinke. Preoblikovanje javnih institucij v nevladne brez izboljšanja poslovnega okolja pa lahko povzroči na eni strani preveč konkurence v tem sektorju, kjer je preživetje že sedaj prava umetnost, in na drugi strani še večje životarjenje in nenazadnje tudi slabe, manj kakovostne kulturne storitve preoblikovanih institucij, česar si prav tako ne želimo. Potrebno je ohraniti tudi določeno mero državne podpore temu sektorju, saj so kulturne dejavnosti, kot smo prej pokazali, javno dobro, prav tako pa so študije (zopet Čopič, Srakar, 2011) pokazale, da tudi zasebne investicije v kulturo temeljijo na vrednostih neuporabe, in so pri svoji uspešnosti zato neposredno odvisne od državne podpore. Kljub temu pa bi se s tem še vedno bistveno zmanjšal javni delež financiranja kulture, tako zaradi preoblikovanih javnih institucij, kot zaradi izboljšanega poslovnega okolja za kulturo v Sloveniji.

Predstavljeni trije sklopi ukrepov pa lahko povzročijo razmah področja kulture pri nas, tudi na dolgi rok (podobno, kot koalicija že načrtuje razmah gospodarstva), in s tem izkoriščenje vseh njenih kulturnih, ekonomskih in socialnih potencialov, ki jih gotovo ima (več o tem npr. v poročilu Evropske komisije 1997 ter poročilu, pripravljenem za evropsko komisijo s strani agencije KEA v letu 2006; nenazadnje pa tudi v velikih poročilih na ameriški ravni organizacije Americans for the Arts iz let 2003, 2007 in 2011).

  • Share/Bookmark


4 komentarjev »

  1.   zimb — 3.02.2012 @ 11:53

    če mene vprašaš preveč staviš na donatorstvo in sponzorstvo, ki bi ga spodbudil cez davcne olajsave. v majhnem prostoru kot je slovenija, nimaš nobene osnove za to, velikih podjetij imamo pri nas za preštet na prste rok, pa še te so v navezavi z državo, srednja in mala podjetja boš pa težko prepričal da je to dobra ideja (preveč razpršenosti, razen če ne bi to delal promocijskem na državnem nivoju s strani države – najprej moraš imeti združbo, da ji nekaj lahko poveš, kar je pa pri nas tudi zaenkrat utopično, anglija je tu recimo precej močna). sicer pa davčne olajšave že obstajajo, ne pozabit na šport / dobrodelne organizacije itd. te nastopajo skupaj s kulturo in se borijo za isti delež.

    se pa strinjam, da bi bilo treba izboljšat poslovnost kulturnih organizacij in to tudi ustrezno nagrajevat, predvsem pa zmanjšat birokratizacijo – za prejem subvencije recimo 1000€ moraš poslati praktično iste dokumente kot recimo javni prejemnik, ki dobi 2mio € / letno. se pravi se kot nvo, kjer imas subvencije lahko samo razpršene v recimo 15 manjših zneskov z vsakim posebej ukvarjaš, kar je čista zguba časa.

    Sicer pa ne vem če si videl prednostne naloge podpore koalicijske pogodbe:
    1. kultura v zamejstvu (verjetno za jačanje desničarskih volilcev v zamejstvu btw. zakaj imajo oni volilno pravico mi ni ravno jasno)
    2. knjiga in slovenščina (v prejšnem sds mandatu je bil to projekt na novo prevedena biblija)
    3. pluralizacija medijev (verjetno financiranje, reporterja, demokracije, politikisa, pozar reporta in podobnih progresivnih medijev)
    4. izgradnja obeležij medvojnim in povojnim žrtvam (gre za II. sv. vojno iz l. 1942-45), glede na recesijo v gospodarstvu, je to vsekakor neobhoden strosek

    ni švoh.

  2.   andee — 4.02.2012 @ 00:21 andee

    @Zimb:
    hvala za komentar, tako vsebinsko kot zaradi tega, ker verjamem, da ta tema resnično rabi veliko več smiselnih komentarjev. Sam se jih trudim dobiti v teh dneh čimveč tudi v drugih krogih, čeprav zaenkrat še omejeno na svoje kolege in sodelavce s kulturnega področja.

    Glede povedanega: prihodki kulturnih organizacij so ponavadi sestavljeni iz neposrednih javnih sredstev (država, razni paradržavni organi, občine, EU), posrednih javnih sredstev (npr. različne olajšave za kulturne organizacije), zasebnih sredstev (donatorstva, sponzorstva, druge oblike filantropije in zasebnih investicij v kulturi) ter lastnih prihodkov iz različnih virov. Osnovna postavka, s katero se hočeš nočeš moramo strinjati, je to, da je potrebno zmanjšati prihodke iz neposrednih (pa tudi posrednih) javnih sredstev, to ne le da je osnovna paradigma te koalicije, pač pa tudi edini smiseln korak v luči balansiranja proračuna, da torej tudi kultura prevzame svoj delež varčevanja kot vsa druga področja v družbi. Žiga Turk tako govori o polovico manjših javnih sredstvih za kulturo (kar je zelo drzno, da ne rečem tvegano).

    Torej, ker moramo javna sredstva zmanjšati (npr. za polovico, čeprav to številko jemljem z rezervo), je potrebno manjkajoči del nadomestiti iz preostalih dveh virov. Vse študije pa govorijo o tem, da imamo v Sloveniji izrazito neučinkovit sistem spodbud za zasebne investicije, izrazito nerazvit kulturni trg, ter zelo nespodbudno poslovno okolje za kulturo. Zato druge realne rešitve, kot bolje razviti ta del preprosto ni!! Oziroma drugače, možnosti sta še dve: a) cene kulturnih storitev torej npr. vstopnic na dogodke bodo porasle enormno – kot sem pokazal tule: http://andee.blog.siol.net/2011/07/14/neobjavljeno-ucinki-proracunskega-reza-na-sektor-nevladnih-organizacij-v-kulturi/, bi že napovedani rebalans v višini 38 milijonov € terjal povečanje vstopnic v najboljšem primeru za 16% (najverjetneje pa še precej več); ali b) propad številnih kulturnih organizacij. V primeru, da torej ne pristopimo k razvijanju tega dela prihodkov, je področje kulture v resnični nevarnosti, da zapade v precejšnjo recesijo.

    Zavedam se problema, o katerem govoriš, in ne vem, do katere mere bo možno razviti poslovno okolje za kulturo v Sloveniji, zato pravim, da bodo potrebne najprej natančne študije, ki bodo to ovrednotile. Eno takšnih, torej ekonometrično o davčnih spodbudah že pripravljam sam. Šele na podlagi teh študij bomo lahko vsaj približno dobili odgovore: ali pustiti stanje kot je, ker drugače finančno vzdržno ne gre, ali združevati javne zavode (kar se mi ne zdi tista rešitev, ki bo kaj dobrega prinesla za razvoj področja kulture), ali pa sprejeti rešitev, kot jo ponujam jaz. Ali pa drastično ukinjati subvencije kar vsevprek, v primeru česar bom verjetno skupaj s kulturniki reagiral vsaj pisno tudi sam.

    Da, davčne olajšave že obstajajo, vendar so neučinkovite in preprosto ne delujejo. Iz teh sredstev skoraj nihče v kulturi ne zbere kake omembe vredne vsote. To, kar vemo vsi na področju kulture, je opredmetila tale študija: http://www.asociacija.si/slo/wp-content/uploads/2009/11/ASO_dispozicija_vlaganje_v_kulturo_in_NVO.pdf, na katero se tudi nanašam v zgornjem zapisu.

    “se pa strinjam, da bi bilo treba izboljšat poslovnost kulturnih organizacij in to tudi ustrezno nagrajevat, predvsem pa zmanjšat birokratizacijo – za prejem subvencije recimo 1000€ moraš poslati praktično iste dokumente kot recimo javni prejemnik, ki dobi 2mio € / letno. se pravi se kot nvo, kjer imas subvencije lahko samo razpršene v recimo 15 manjših zneskov z vsakim posebej ukvarjaš, kar je čista zguba časa.”

    Glede tega se povsem strinjam.

    Glede ciljev v koalicijski pogodbi pa ne bi posebej komentiral, strinjam se, da se sliši strašno. Kot sem kolegom te dni že povedal, imam občutek, da koalicija predvsem nima nobene jasne predstave, kaj narediti s področjem kulture, zato jim je vsaj po mojem mnenju preprosto potrebno sugerirati čimbolj konkretne predloge in rešitve, ki gredo v skladu s tem, kar sami hočejo. Tudi zato sem seveda napisal tole zgoraj. Vendar pa moram reči, da sem kar precej zadovoljen z Žigo Turkom kot predlaganim kandidatom. Za razliko od nekaterih drugih imen ministrov, ki gredo res izključno po politični liniji, dr. Turka doživljam kot sposobnega človeka, s katerim se bo možno dogovoriti, če bo na mizi kak resen in utemeljen predlog. Vsaj upam tako.

  3.   APM — 4.02.2012 @ 06:12

    Paravkar sem si na RTV pogledal razgovor pri katerem sta sodelovala Peršak in Čander, namenejen pa je ukinitvi ministrstva za kulturo. Oba z visokoletečimi besedami utemeljujeta potrebo po kulturi, ki da dviguje narodovo zavest in omogoča narodu prosperiteto.
    Žal je dokoazljivo,da je v Sloveniji kultura ubrala stranpot in narod popolnoma pokvarila.
    Najprej je potrebno omeniti narodno zavest. S pomočjo kulturenega eksperimentiranja in preseravanja smo Slovenci popolnoma izgubili narodno indentiteto in praktično ne vemo več kaj smo. Najlažje nas je oceniti, kot prostaško, balkansko pleme. Vse tiste lastnosti, ki so krasile Slovence in Slovenstvo so izpuhtele. Kar spomnimo se, kaj je o Slovencu pisal Valentin Vodnik in primerjajmo odo Slovenstvu sedaj. Nismo ne delavni, ne pošteni, ne sposobni. Smo en tatinski, hinavski in prepirljiv narod, ki ne uživa več nobene hvale. Spomnimo se,kaj je Slovenstvo pomenilo v bivši Jugoslaviji.Sedaj nas poznajo le še kot pokvarjne prevarante. Ker smo se dodobra izločili iz evropskih tokov, nas Evropa prav dobro ne pozna, če pa nas kdo že omenja,nas omenja v skrajno slabšalnem pomenu. Ni slučaj,da nam padajo ne samo bančni, temveč tudi drugi rejtingi. Doma pa nismo sposobni pogledati se v ogledalao in ugotoviti, kako pokvarjeni smo.
    In ravno ogledalo je tisto,ki ga potrebujemo. Na simbolni ravni je to kultura. Da, kultura je tisto ogledalo,ki ga je potrebno postaviti pred narod,da se ogleda v njem in vidi svoje napake.
    Kako pa naj bodo kulturniki tvorci tega ogledala,če pa so še bolj pokvarjeni, kot je pokvarjna družba?
    Najprej so prostaške prostitutke, ki se prodajajo za male denarce in lezejo v rit politikom, pred vsem pokvarjeni levici,ki jim reže kruh. Kot medklic, kako je možno, da je lahko tako pokvarjena,napihnjena in prepotentna larfa, Majda Širca, bila ministrica za kulturo? Kje pa ste bili kulturniki takrat? Lezli ste ji v rit in se zadovoljevali s skromnimi novčiči, ki vam jih je delila vbogajme.
    Vedno, ko je družba v krizi, se pojavijo kulturniki, ki udarijo po mizi in opozorijo na nevzdržno stanje. In družba se zave, da je nekaj hudo narobe. V Sloveniji razen ostrega kritiziranja Janaza Janše in Cerkve ni zaslediti kakšnih kritik, ki bi pometle s primitivnim čaščenjem NOB, s tajkunizacijo z lažnim levičarstvom, s krajami,s pohlepom. Ni socialnih piscev, ki bi stopili v bran izkoriščanim delavcem, ni mislecev, ki bi pometli z lažno moralo, ki jo pridigajo prenapeti marksisti, katerim je rok trajanja že davno potekel. Vsi kulturniki pa v en glas trobijo, kako jim gre slabo in kako družba za njih ne najde dovolj denarja in jih dovolj ne carta in obožuje. Bliža se Prešernov dan in zopet en veliki sprdek na državni proslavi. Potem hvale in ovacije nečemu, kar nima z narodom nič skupnega, vendar narod mora plačati, saj gre vendar za njegovo kulturo. Hopla, dragi paraziti, mislim, da je čas, da vas spodijo z odra in da si sami plačate takšne preseratorske zabave. Prepričan sem, da manj kot 5% prebivalstva sledi Prešernovi proslavi in se zanima za tovrstno kulturo od katere nima popolnoma nič.
    Jasno je, da je kultura zvišena dejavnost družbe in nikoli ni bila masovna. Jasno pa tudi je, da so kulturniki razgibali narod in ga ponesli v višave, kadar mu je bilo hudo. In danes so takšni časi.
    To se v Sloveniji ne dogaja, kulturniki niso rešitev, ampak so problem. Prvi so privezani k državnim jaslim in se ob njih redijo, za to pa ne državi, ne narodu ne dajo skoraj nič.
    Kar poglejmo si, kam je zabredlo slovensko šolstvo. Temu bi morala biti podlaga kultura. Sedaj pa imamo mladino,ki se obnaša slabše kot zveri v zverinjaku. Kje je slovenska beseda, pička ti matrena zahojena in zajebana? Kje ste kruci zafukani? Da se še sam izrazim v prelepi domači Slovenščini.
    Pa si poglejmo, kaj nam trobuzlajo instrumentalizirana tobila v orkestru 571! Poneumljajo narod, korifeje, kakršni sta vzvišeni Ciril Zlobec, ali Matjaž Kmecelj, pa lezejo v rit murgeljskemu palčku. Za njima pa v vrsti stoji cela četa , ne četica,da ne bo pomote, kulturnikov,ki do nebes hvali lopovščino, ki nam uničuje domovino in narod. Nihče se ob tem ne zgraža, pička vam materna.

  4.   andee — 4.02.2012 @ 20:01 andee

    @APM:

    ne bom šel v podrobnosti komentarja, se mi zdi pa potrebno povedati vsaj nekaj. Kulturo oz. umetnost (kakor hočete, tudi o tem smo tule že večkrat) doživljam vsaj sam kot področje, kjer je refleksija družbe in lastnega položaja v njej morda najbolj doma. Zato priznam, da me ZELO moti, in o tem tu pišem večkrat, da kulturniki preprosto niso sposobni reflektirati svojega dejanskega položaja v družbi, in da zato konstantno poslušamo samo o neznanski pomembnosti kulture za narodno bit, o potrebi po konstantnem povečevanju sredstev za kulturo in podobne zgodbe. Kdorkoli pa si drzne podvomiti v te zgodbe, je hitro označen za nazadnjaka in heretika, da si sploh drzne pomisliti o čem drugem. Torej gre že v osnovi za neko “nemišljenje” (seveda pa so izjeme tudi na tem področju). In dokler ne bo zmožnosti premisliti ta vprašanja tudi znotraj področja kulture, bo žal ostal občutek (pa žal morda tudi točna ugotovitev), da kulturniki dlje od svojega vrtičkarskega interesa preprosto ne želijo videti. In se zato proti vsem možnim spremembam branijo z “usodnim pomenom kulture za slovenski narod”, o katerem naj nihče ne bi dvomil. Žal se to dogaja prav na področju, od koder bi človek pričakoval najbolj poglobljene in premišljene analize stanja, sposobnost dvoma in premisleka lastnih stališč in lucidne predloge sprememb. Tega pa ni, zato se z zgornjim komentarjem strinjam vsaj v tem, da je slovenska kultura res zelo v žalostnem stanju. Pa ne zaradi tega, ker ne bilo “dovolj sredstev” zanjo na državni ravni… To je predvsem nek čisto drug problem.

    Moram pa dodati (ponoviti) samo še nekaj. Majdo Širca, predvsem pa njenega državnega sekretarja Stojana Pelka poznam osebno iz nekaterih dogajanj v preteklih letih. Njuna politična pripadnost me ne zanima, sta pa naredila veliko in dobro delo na dialogu z različnimi skupinami v kulturi. Številnim predlogom sta bila zmožna prisluhniti in stopiti v dialog z njimi. Glede tega (ponavljam, samo glede tega) bom zelo vesel, če bo Žiga Turk samo nadaljeval tam, kjer sta onadva začela. Tako da imam sam sorazmerno dobro mnenje o njiju. Seveda pa ima vsak pravico do svojega mnenja.

    Zdaj pa nazaj k delu. Če kdo temu sledi, lahko pričakujete prve zapise v delavnici ekonometrije še danes.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |