V krizi smisla tiči misel






         

8.02.2012

Florida vs. Glaeser: o tezi kreativnega razreda

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 8.02.2012

Naj bo tole moj kratek prispevek h kulturnemu prazniku. V vseh vrstah urbanistov in prerojevalcev mest prek kulturnih dogodkov je dobro znana, da ne rečem razvpita, teza ameriškega profesorja Richarda Floride. Florida trdi, da mesta s tem, ko privabijo čimveč pripadnikov “kreativnega razreda”, pritegnejo in spodbudijo tudi razvoj mesta. Kaj in kdo je kreativni razred, pove sledeči citat:

“Florida’s theory asserts that metropolitan regions with high concentrations of technology workers, artists, musicians, lesbians and gay men, and a group he describes as “high bohemians”, exhibit a higher level of economic development. Florida refers to these groups collectively as the “creative class.” (vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Richard_Florida)

Več o tem, kdo in kaj je “kreativni razred” najdete tudi tule: http://en.wikipedia.org/wiki/Creative_class. Preprosto povedano, bi se teza glasila, da je v primeru, da hočemo preporoditi neko mesto, predel ali regijo, ključnega pomena, koliko pripadnikov takšnega razreda, torej visoko tehnoloških poklicev, umetnikov in glasbenikov, ”visokih” boemov, gejev in lezbijk, uspemo pritegniti v mesto (regijo, predel). Zelo preprost mehanizem, o katerem premišljajo številni “urbani planerji”, tudi pri nas. Pritegnemo kulturnike in kreativce in poženemo razvoj.

Obstaja veliko kritik Floridove teze. Nazadnje sem pred manj kot letom tudi v Sloveniji slišal prostorskega sociologa (in politika) dr. Pavleta Gantarja na neki okrogli mizi izreči, da je sam eden največjih kritikov Floridove teze. Sam pa bi opozoril na kritiko harvardskega profesorja Edwarda L. Glaeserja, ki velja vsaj v kulturno ekonomskih krogih za eno najboljših. Glaeser je v svoji recenziji Floridove knjige The Rise of the Creative Class opozoril, da empirični podatki ne sledijo Floridovim ugotovitvam. Sam je zgolj za preskus “pognal” nekaj osnovnih regresij, tabelo najdete v recenziji sami. Regresije kažejo, da je boljši prediktor rasti prebivalstva (ki mu služi kot približek za razvoj neke regije) čisto golo število visokoizobraženih prebivalcev. Bolj kot indeksi “kreativnih ljudi”, konkretno boemov in gejev torej. Potem, ko se izključi vpliv nekaterih “osamelcev”, sta tako spremenljivki gejev kot boemov odvečni, statistično nesignifikatni. Po domače povedano to pomeni, da je razvoj nekega mesta bolj povezan s prisotnostjo visoko izobraženih kadrov vseh vrst, kot pa specifično z “visokimi kreativci”, tako vsaj trdi oz. nakazuje Glaeser.

Povedano velja za eno glavnih kritik te razvpite teze, že zato je verjetno zanimiv vpogled vanjo, kot tudi v odgovor Floride na Glaeserjevo kritiko. Vsekakor pa je to zanimiva razprava, ki je doživela kar velik odmev v urbanističnih, ekonomskih in kulturnih krogih.

P.S.: Tako profesor Florida kot profesor Glaeser bosta te dni prejela vabilo, da se kot nosilna predavatelja udeležita konference o kulturi in razvoju, ki jo pripravljamo konec leta v sodelovanju z EPK 2012 in Univerzo v Mariboru.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |