V krizi smisla tiči misel






         

8.03.2012

O Žabotovem pismu in javno-zasebnih partnerstvih v kulturi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 8.03.2012

Po svoji funkciji pa tudi zanimanju se trudim ažurno spremljati dogajanja na področju kulturne politike v Sloveniji. Zato ne morem, da ne pokomentiram tegale: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/vlado-zabot-prica-smo-oblastnemu-plenjenju-na-podrocju-kulture/278376

Kot verjetno večina ve, bo eden od predvidenih ukrepov Žige Turka tudi ukinitev JAK, SFC in morda tudi Arhiva RS. Predvsem v primeru JAK se mi zdi odločitev o ukinjanju res prenagljena, ker ta agencija opravlja številne raznorodne funkcije in glede na prebrano sicer morda deluje netransparentno, glede na vrsto očitkov iz preteklih let morda celo klientelistično, vendar sodeč po številu zaposlenih (in najbrž tudi številu izvedenih projektov) gotovo ne neučinkovito. Prav učinkovitejše kadriranje pa naj bi bilo osnovni Turkov namen, torej je v tem primeru skoraj zagotovo na slepi poti.

Vendar je potrebno komentirati nekaj drugega, povedanega v zgornjem članku, ker se nanaša ravno na moje delo teh dni, ko pripravljam prispevek za tukajšnjo konferenco doktorskih študentov. Nanaša se na:

Nevarnost trivializacije kulture
“Pripravljeni so namreč načrti za uvedbo tako imenovanega javno-zasebnega partnerstva. To pomeni, da bo nekdo, politično in človeško potuhnjen in politiki ustrezen, lahko dobil na primer koncesijo za upravljanje Cankarjevega doma, SNG Drame, Opere itn. ter vse pripadajoče subvencije za izvajanje dnevni politiki všečnih programov – z vsem tem pa bo seveda skrbel predvsem za lasten profit. To pa na slovenskem pomeni skrajno provincialistično trivializacijo programov in kulture,” še opozarja.

V sveti preproščini, ki jo kažejo te besede, je Žabot morda celo zadel žebljico na glavico. Seveda ne gre za noben “potuhnjen, zlobni načrt iz ozadja”, tega sploh raje ne bi komentiral. Naj bo dovolj to, da imamo v Sloveniji Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP) “uveden” že od leta 2006, o večjem vključevanju javno-zasebnih partnerstev (JZP) v kulturi je govora npr. tudi v Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011. O tem je torej že dolgo govora, mi pa je delno jasno, da Žabot seveda doslej ni imel pojma, o čem je bilo govora – ker mu tudi ni bilo treba, NPK je tako ali tako mrtev dokument na papirju, ki ga resno ne jemlje tako rekoč nihče.

Kot pa razumem iz povedanega, nekdo sedaj želi slovenske javne zavode v kulturi dati v upravljanje zasebnemu kapitalu, v dobri veri, da bodo rezultati boljši. In tu ima seveda Žabot popolnoma prav, tudi ekonomska logika se strinja z njim – uvedba JZP je v tem primeru res ekonomsko vprašljiva rešitev.

Naj najprej navedem (skoraj enotno) mnenje v ekonomski literaturi, ki ga povzemajo ugotovitve iz članka harvardskih profesorjev Harta, Shleiferja in Vishnyja iz leta 1997: v primeru, da je potreba po zmanjševanju stroškov pomembnejša od upada kakovosti storitve, je bolj primerna oblika JZP, v primeru pa, da zmanjševanje stroškov lahko privede do prevelikega upada v kakovosti, je primernejše upravljanje s strani javnega sektorja.

V ekonomski literaturi niti približno ne vlada navdušenje nad JZP v vsakem primeru, prav nasprotno, veliko primerov je bilo navedenih, v katerih JZP niti približno niso primerna oblika upravljanja, ne le v kulturi, pač pa nasploh, na vseh področjih. Pravzaprav bi lahko rekli, da so JZP ponavadi primerna oblika le, ko gre za velike infrastrukturne projekte.

Sam sem v svojem strokovnem delu (nekaj je razloženo tudi tule: http://andee.blog.siol.net/2011/04/14/javno-in-zasebno-javno-zasebno-javno-zasebno/) že opozoril, da model Harta, Shleiferja in Vishnyja, ki določa natančno tri scenarije, v katerih lahko govorimo o prednostih bodisi JZP bodisi javnega upravljanja, v primeru kulture ne daje odgovora. Preprosto ni mogoče reči, ali je v kulturi bolj primerno JZP ali javno upravljanje! Izsledki drugih avtorjev pa dajejo misliti, da JZP, razen v primeru velikih infrastrukturnih projektov, kot je Rog, niso najboljša oblika upravljanja na področju kulture.

In da, iz zgornje trditve Harta, Shleiferja in Vishnyja je jasno tudi to, da bo rezultat najverjetneje trivializacija, o kateri govori Žabot, torej izguba kvalitete storitev. Preprosteje povedano, bo upravljalcu SNG Drame ali Opere poslej bolj pomembna vsakodnevno polna dvorana, in bo repertoar postal bolj usklajen s povpraševanjem široke publike: na njem bodo predvsem železna dela klasikov in pogrošne operete.

Kot dokazujeta Frey in Pommerehne, sicer tudi trg lahko producira visoko zahtevno produkcijo in se (včasih še hitreje od javnega sektorja) odziva na novitete na področju, vendar sam, zaradi nacionalnega, osrednjega statusa omenjenih institucij ne verjamem, da bi upravljalec takšnega objekta želel iti v npr. nišne produkcije, kjer bi dajal prednost manj uveljavljenim delom in avtorjem na račun uspeha na daljši rok in privabljanja kakega specifičnega dela publike. Najverjetneje bo torej sledil interesom večine: za bogatune, »Breitlinge« bodo na razpolago pregrešno draga dela klasikov s kakšnimi zvezdniškimi dirigenti in režiserji, za množice pa bodo na razpolago pogrošne predstave v slogu npr. Špas Teatra.

Seveda pa je možno, da bo kakovost storitve, ki jo bo zagotavljal koncesionar, kako drugače določena in specificirana, denimo v pogodbi. Problem, ki odgovori na ta pomislek je preprost: ker kakovosti storitve na področju kulture (predstave, razstave, filma) preprosto ni mogoče “pogodbeno” določiti vnaprej, žal odgovor ostaja jasen in tak, kot smo ga podali poprej. V primeru, da je kakovost storitve pomembnejša od potencialnih stroškovnih prihrankov, JZP preprosto niso primerna organizacijska oblika.

In zato je, žal, strah Vlada Žabota, tudi po mojem mnenju povsem upravičen.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |