V krizi smisla tiči misel






         

13.03.2012

Štiri protestna pisma – ukinjanje JAK, SFC, CSPU

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 13.03.2012

Objavljam štiri protestna pisma slovenskih umetniških združenj, ki so se pojavila v zadnjih dneh. Kaj reči takole na hitro? Ne bom posebej kritičen ali “pameten”, veliko tega sem povedal že v predhodnih zapisih. Mislim pa, da se počasi kristalizira tisto osnovno vprašanje: ali je kultura javna dobrina in je zanjo dolžna skrbeti država? Konkretno: ali je npr. sodobni ples tako družbeno (torej javno) pomembno področje, da potrebuje v času krize in zategovanja pasu svojo javno institucijo? Bom kar mrkaićevsko neposreden: ali je sodobni ples pomembnejši od npr. “enakih možnosti”, “verskih skupnosti”, “civilnega letalstva”, “varnega prometa”? Nekatere javne institucije, uradi in agencije bodo pač ukinjene, denarja ni več za vse. Morda je na nek bizaren način celo prav tako: morda se bomo šele s tem zavedli resničnega pomena nekaterih takšnih institucij.

Še to: odgovore bi verjetno v danem trenutku lahko dale samo cost-benefit študije, torej natančne analize koristi in stroškov neke konkretne institucije. Cost-benefit študije, ki bi upoštevale vrednosti neuporabe, torej vrednosti, ki jih državljani Slovenije pripisujejo obstoju tovrstnih institucij – resnično opozarjam, da bi šele v tem primeru lahko videli kolikor toliko realno sliko institucij, katerih osnovna vrednost ni klasično ekonomska (kot velja za skoraj vse javne institucije). Vendar časa ni, denarja ni, potrebnega znanja in poznavanja tudi ne. Naj se torej vendarle pripravijo vsaj ocene teh koristi in stroškov in predstavijo javnosti, šele potem so možne odločitve. Sicer nam bo verjetno precej žal, in da, v skladu s tem bo morda moral v končnem, če bo mož beseda, žal (!) oditi tudi dr. Žiga Turk.

—————————————–
DRUŠTVO ZA SODOBNI PLES SLOVENIJE

Žiga Turk
Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
Kotnikova 38
1000 Ljubljana
Ljubljana, 8. 3. 2012

Spoštovani gospod minister prof. dr. Žiga Turk,

iz medijev smo izvedeli o vaši nameri o ukinitvi Centra sodobnih plesnih umetnosti. Verjetno že veste, o čem bo šlo to pismo, in imate prav: vaši odločitvi ustvarjalci sodobnega plesa – plesalci, koreografi, producenti, teoretiki, kritiki in zgodovinarji s področja, poleg umetnikov, ki to prakso soustvarjajo z znanji z drugih umetniških področij – soglasno in z vso odločnostjo nasprotujemo. Gre namreč za edino institucijo na tem področju pri nas, za katero si je nevladni sektor, katerega uspehi in potrebe so že zdavnaj dosegli vrhunsko profesionalno raven, prizadeva več kot dvajset let. Septembra 2011 je bil Center za sodobne plesne umetnosti končno ustanovljen in pripravljen na uspešno in prepoznavno pot institucionaliziranega slovenskega sododobnega plesa.

Sodobni ples je umetnost, ki je v slovenskem prostoru prisotna že od začetka 20. stoletja – torej je k nam prišla sočasno z njenim silnim razmahom v Evropi in ZDA – vendar je glede na ostale umetniške zvrsti z vidika institucionalizacije pri nas popolnoma zapostavljena. V primerjavi z Evropo je državna podpora sodobnemu plesu v velikem zaostanku. Medtem ko ima vsaka evropska država po več akademij za sodobni ples, številne državne inštitute in gledališča, namenjena sodobnemu plesu, ki delujejo že več kot petdeset let, pa v slovenskem prostoru sodobni ples še vedno v veliki meri obstaja le na področju neinstitucionalne umetnosti. Po vseh letih neurejenih pogojev za delo in ustvarjanje, plesalci, koreografi in vsi s plesom povezani potrebujemo prostor in sredstva namenjena celostni profesionalizaciji sodobnega plesa, ki bi omogočila dolgoročno stabilnost in razvoj plesa.

Uspehi slovenskega sodobnega plesa, ki je dosegal vrhunke rezultate in prepoznavnost v Evropi in po svetu, primerljive z rezultati evropskih institucij, so tako šli na račun garaškega dela slovenskih plesalcev in koreografov. Kljub velikim mednarodnim dosežkom so plesalci in koreografi pri nas vezani zgolj na projektno delo v okviru nevladnih organizacij.

Še enkrat naj poudarimo, da gre za strateško pomemben center, v katerega bi morala slovenska država vlagati, saj je sodobni ples že dosegel visoko prepoznavnost v svetu. Prav preko sodobnega plesa, ki je ena najbolj internacionalnih in razvijajočih se umetniških vej v svetu, bi Slovenija lahko gradila svojo mednarodno prepoznavnost.

Spoštovani gospod minister prof. dr. Žiga Turk, čeprav smo v strategijah in taktikah upora proti (kulturno-)politični ignoranci ali enostranskim odločitvam oblasti inventivni in dobro izurjeni, bi si našo inventivnost želeli tokrat resnično usmeriti v širok spekter tistega, kar si predstavljamo pod umetniškim ustvarjanjem in produkcijo na področju sodobnega plesa. Ker si principe in protokole naše državne ureditve, ki nosi ime republika in se ponaša s parlamentarno demokracijo ter s pravicami, ki iz teh ureditvenih značilnosti izhajajo, od vas pričakujemo vabilo na sestanek, za katerega nam boste datum in uro sporočili na naslov dsps2012@gmail.com in številko 040 471 794. Ker vemo, da cenite pridobitve slovenske države vključno s civilnim dialogom, vemo, da pred posvetovanjem s stroko in pred sestankom z nami ne boste sprejemali enostranskih odločitev.

V pričakovanju vašega odgovora vas lepo pozdravljamo.

S spoštovanjem!

Društvo za sodobni ples Slovenije,
zanj Bara Kolenc, predsednica

V vednost:
- minister Žiga Turk,
- direktorica direktorata za umetnost, Barbara Koželj-Podlogar
- sekretarka Mojca Jan-Zoran

—————————————–

JAVNO PISMO V ZVEZI Z OBSTOJEM JAVNE AGENCIJE ZA KNJIGO REPUBLIKE SLOVENIJE

Vznemirjeni zaradi zaustavitve vseh razpisov v domeni Javne agencije za knjigo RS, ki trenutno skrbi ne le za podporo slovenski knjigi in njenem uveljavljanju doma, ampak slovenski ustvarjalnosti tudi sistemsko pomaga pri vzpostavljanju mednarodnih stikov, želimo s tem pismom izraziti skrb glede obstoja, predvsem pa delovanja Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

Naša skrb se nanaša na to, da bi morebitna ukinitev te institucije lahko predstavljala razpustitev dosedanjih vlaganj v sodelovanje slovenske knjige in njenih avtorjev z mednarodnim prostorom, kar seveda pomeni tudi uveljavljanje prepoznavnosti in ugleda slovenske države v tujini. JAK RS seveda tudi omogoča izdajanje izvirnih in prevodnih visoko kvalitetnih in nekomercialnih književnih del, tovrstna podpora torej zagotavlja, da se Slovenija ne more znajti v intelektualni puščavi. Prav tako so si mnogi slovenski avtorji uveljavljanje slovenske knjige v svetu zastavili kot svoj vseživljenjski stil, in prisotnost našega, sicer tako majhnega jezika, v svetu občutno narašča, čeprav na voljo nimamo velikih sredstev. Mnoge iniciative, tudi v tujini, so nastale na zasebno pobudo in s finančno pomočjo tujih držav in evropskih sredstev, vanje je bilo vloženo mnogo časa in entuziazma posameznikov, in državna sredstva zanje predstavljajo samo nujno asistenco, ne pa korita. Zato si želimo jasnih stališč glede bodočih zastavitev kulturne politike na področjih, ki jih sedaj pokriva JAK, predvsem mednarodnega uveljavljanja slovenske knjige, saj je pomembno, da slovenska ustvarjalnost ne deluje v smeri zapiranja same vase, temveč nasprotno, v smeri dialoga s svetom.

Glede napovedane racionalizacije nas zanima tudi, na kakšen način se bo v prihodnje zagotavljala transparentnost razpisov in demokratičnost polja, ob čemer želimo preprečiti, da bi se iz polja izločalo manjše akterje in iniciative, ki so lahko za razvoj področja zelo pomembni.

Minister Žiga Turk je v eni izmed javnih debat na Slovenskem knjižnem sejmu novembra 2011 javno izjavil, da JAK RS ne namerava ukiniti, kljub vsemu pa nas zanima, ali to drži in kakšen je natančnejši načrt morebitne proračunske racionalizacije, ki ga vlada načrtuje glede JAK RS. Obstoj le-te trenutno zagotavlja tudi fleksibilnost delovanja države v dotičnem polju.

Vlado oziroma pristojnega ministra zato pozivamo, naj pojasni:
- ali namerava ohraniti institucijo, ki je v treh letih racionalno in kakovostno uredila številne vidike knjižne – leposlovne in znanstvene – produkcije, predvsem pa vidik mednarodnega sodelovanja, oziroma, ali si morda predstavlja kakršno koli morebitno alternativo JAK, kako bodo na tem področju v nadaljnje sodelovala strokovna telesa in akterji z različnih predelov literarnega polja
- na kakšen način se bodo v prihodnje udejanjala načela, ki so sedaj opredeljena v Zakonu o Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije, predvsem v njegovem 3. členu (ZJAKRS, UL RS št. 112/2007);
- kako namerava urejati to področje, torej izpeljevati do sedaj razvite in vzpostavljene projekte, slediti razvijanju področja, predvsem na mednarodni ravni, ohranjati demokratičnost polja oziroma preprečiti monopolizacijo polja;
- točen izračun prihrankov, ki bi bili doseženi z morebitno ukinitvijo agencije.

Naši skrbi in našim vprašanjem se pridružujejo tudi številni mednarodni organizmi, organizatorji mednarodnih festivalov in drugih literarnih dogodkov, tuje založniške hiše in posamezniki iz različnih držav, s katerimi aktivno sodelujemo na področju knjige.

Ljubljana, 28. februar 2012

Podpisani:

KOKS
Upravni odbor Društva slovenskih pisateljev (Veno Taufer, Draga Potočnjak, Vinko Möderndorfer, Aleš Debeljak, Ivo Svetina, Milan Jesih, Feri Lainšček, Marko Kravos, Vlado Žabot, Janja Vidmar, Tone Peršak)
Barbara Pogačnik, pesnica, prevajalka in kritičarka, Društvo za mednarodne kulturne povezave Sinji krog
Mateja Bizjak-Petit, pesnica, prevajalka, Hiša slovenske poezije v Franciji
Marcello Potocco, pesnik, kritik, univerzitetni profesor
Radharani Pernarčič, pesnica, antropologinja, koreografinja
Barbara Korun, pesnica
Maja Vidmar, pesnica
Alenka Jovanovski, kritičarka, prevajalka, pesnica
Stanka Hrastelj, pesnica, prevajalka
Lucija Stupica, pesnica in arhitektka
Dejan Koban, pesnik, organizator kulturnih dogodkov, KUD Kentaver – Mlade rime
Peter Semolič, pesnik, prevajalec
Julija Potrč, prevajalka, kritičarka
Tone Škrjanec, pesnik, prevajalec, organizator mednarodnega festivala Trnovski terceti
Robert Simonišek, umetnostni zgodovinar, pesnik, kritik
Aleš Mustar, pesnik in prevajalec
Renata Zamida, vodja mednarodnega sodelovanja, Študentska založba
Jelka Ciglenečki, urednica, prevajalka, kritičarka, vodja festivala Dnevi poezije in vina
Vida Mokrin-Pauer, pesnica in pisateljica
Alja Adam, pesnica, znanstvenica
Peter Kuhar, publicist, prevajalec
Suzana Koncut, prevajalka
Jana Unuk, prevajalka
Barbara Simoniti, pesnica, prevajalka, znanstvenica
Tina Kozin, urednica, kritičarka, pesnica
Andraž Polič, pesnik, glasbenik
Gregor Podlogar, pesnik, prevajalec, novinar
Glorjana Veber, pesnica, organizatorka kulturnih dogodkov, Institut IRIU
Cvetka Bevc, pesnica, pisateljica in glasbenica
Matjaž Brulc, pisatelj, pesnik, kritik
Taja Kramberger, pesnica, znanstvenica, prevajalka
Veronika Simoniti, pisateljica, prevajalka
Gašper Malej, prevajalec, pesnik, scenarist
Gašper Torkar, pesnik, glasbenik
Petra Kolmančič, pesnica, organizatorka kulturnih dogodkov s področja knjige in literature, MKC Maribor
Peter Rezman, umetnik
Andrej E. Skubic, pisatelj
Fabjan Hafner, pesnik, prevajalec, literarni zgodovinar, Celovec
Zoran Pevec, pesnik, kritik, urednik
Tone Partljič, dramatik, pisatelj, publicist
Andrej Inkret, kritik in literarni zgodovinar, akademik
Breda Smolnikar, pisateljica
Franček Rudolf, pisatelj
Ivo Frbežar, pesnik, urednik
Mojca Kumerdej, pisateljica, kritičarka
Lučka Zorko, pesnica
Tomaž Šalamun, pesnik
Urška P. Černe, prevajalka, Univerza v Mariboru, Festival PRANGER
Željo Perović, pesnik, prevajalec
Mitja Čander, kritik, esejist
Marko Sosič, pisatelj, režiser
Simona Kopinšek, literarna ustvarjalka
Marija Švajncer, pesnica, kritičarka, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Josip Osti, pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec
dr. Andrej Blatnik, pisatelj, predstojnik katedre za knjigarstvo na Filozofski fakulteti
dr. Boris A. Novak, pesnik, prevajalec, univerzitetni profesor
Marjana Moškrič, pisateljica
Tomislav Kiš, pesnik, prevajalec, profesor in filozof
Društvo slovenskih založnikov (zanj: Maruša Kmet, predsednica)
Dušan Šarotar, pisatelj
Jolka Milič, pesnica, prevajalka
Bogomila Kravos, slavistka, samostojna raziskovalka, Trst
Upravni odbor Društva slovenskih književnih prevajalcev (Dušanka Zabukovec, Đurđa Strsoglavec, Irena Trenc Frelih, Nada Grošelj, Majda Stanovnik, Branko Madžarevič, Štefan Vevar, Jože Stabej, Maja Kraigher, Matej Hriberšek, Barbara Juršič, Martina Ožbot, Saša Jerele, Tone Smolej, Iztok Ilc, Miriam Drev, Tanja Petrič)
Matjaž Hanžek, pesnik, sociolog
Vinko Möderndorfer, pisatelj, pesnik, režiser, scenarist
Mare Mlačnik
Nada Grošelj, prevajalka, znanstvenica
Dušan Mlakar, režiser
Polde Bibič, igralec
Maja Gal Štromar, pisateljica, prevajalka in igralka
Uroš Maček, igralec v Slovenskem mladinskem gledališču
Igor Sancin, igralec
Manca Ogorevc, igralka
Draga Potočnjak, dramska igralka, pisateljica
Matic Primc, oblikovalec
Uroš Potočnik, igralec, scenarist
Erika Johnson Debeljak, pisateljica, prevajalka
Saša Pavček, igralka, pesnica
dr. Dušan Plut
dr. Igor Koršič, predstojnik katedre za zgodovino in teorijo filma na AGRFT
Jagoda Tovirac, igralka
Alenka Bole Vrabec, univ. dipl. dramska igralka in književna prevajalka
Gorazd Kocijančič, filozof, pesnik, prevajalec
Maruša Krese, pesnica, pisateljica
Aleš Šteger, pesnik, urednik
Ana Kržišnik, dramaturginja, SNG Nova Gorica
Suzana Tratnik, pisateljica, esejistka
Jasna Blažič, pisateljica
Niko Grafenauer, pesnik, prevajalec, esejist, akademik
Diana Koloini, esejistka, kritičarka
Iztok Osojnik, pesnik in znanstvenik, Literarno društvo IA
Breda Biščak, prevajalka
Gabriela Babnik, pisateljica, kritičarka
Katja Hohler, izvršna producentka Animateke
Ervin Fritz, pesnik
Vesna Tripkovič, novinarka
Manca Gašperšič, prevajalka
Andrej Rijavec
Gašper Troha, kritik, direktor mednarodnega festivala Vilenica
Lijana Dejak, prevajalka
Marko Kravos, pesnik, Trst
Miklavž Komelj, pesnik, prevajalec, esejist
Nada Šumi, publicistka, urednica
Tadej Golob, pisatelj
Alenka Pirjevec, predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije
Rok Kunaver, igralec
Kristijan Muck, pisatelj, gledališčnik
Tina Mahkota, prevajalka
Milan Dekleva, pesnik, pisatelj, prevajalec
Rudi Mlinar, pisatelj, dramatik
Monika Vrečar, pesnica
Miroslav Košuta, pesnik, dramatik, prevajalec
Aleksandra Rekar, prevajalka
Petra Koršič, kritičarka, urednica
Marko Juvan, Inštitut za slovensko literature in literarne vede, ZRC SAZU

—————————————–

ARGUMENTI FILMSKIH DRUŠTEV PROTI UKINITVI SFC

Ob alarmantnih napovedih, da bo filmsko področje izgubilo Slovenski filmski center, edino ustanovo, ki skrbi za produkcijo, distribucijo in promocijo slovenskega filma, hkrati pa opravlja tudi številne druge naloge, od podpore scenaristiki, razvoju projektov, izobraževanju in štipendiranju, distribuciji filmov in filmskim festivalom do urejanja avtorskih pravic starih slovenskih filmov nastalih v produkciji Triglav filma in Viba filma do leta 1990, hkrati pa opravlja vrsto mednarodnih nalog, so slovenska strokovna filmska združenja predstavila SEDEM ARGUMENTOV PROTI UKINITVI SLOVENSKEGA FILMSKEGA CENTRA.

1. Slovenski filmski center ni ena od številnih državnih agencij, temveč je poleg zavoda Viba film edini in osrednji zunajvladni subjekt, ki slovenskemu filmu zagotavlja financiranje, promocijo, mednarodne povezave, kontinuiteto, skrb za filmsko izobraževanje, dediščino – skratka vse. Treba je verjeti besedi center v imenu in njegovi dejanski vlogi – agencija je le njegova ustanovna oblika. V resnici pa gre za smiselno nadgradnjo Filmskega sklada, ki je bil ustanovljen leta 1994 zelo nepolitično, s poslanskim zakonom, pripravljenim na Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev.

2. S Slovenskim filmskim centrom je bilo prvič v zgodovini to področje vsebinsko zaupano filmski stroki! Izbiranje in oblikovanje filmskih programov neposredno pod okriljem resornih državnih organov je preživeto in nehigienično, ker omogoča neposreden politični vpliv in ovira fleksibilno naravo filmske produkcije.

3. Neposredno financiranje filmskih dejavnosti preko ministrstva, pristojnega za kulturo, ima v Evropi le nekaj izjem: Litva, Ciper, Turčija in Italija. Pri slednjih je potrebno poudariti, da ima Italija vrsto regionalnih filmskih skladov ter filmsko davčno olajšavo. Litva in Ciper imata prav zaradi tega velike težave pri sofinanciranju filmov. Z drugimi besedami: z ukinitvijo SFC slovenski film izginja z evropskega zemljevida.

4. Slovenski neodvisni filmski producenti so samo v zadnjih dveh letih s sodelovanjem in ob sofinanciranju SFC preko tujih partnerjev pridobili sredstva za svoja dela iz SFC-ju sorodnih inštitucij na Irskem, Švedskem, Finskem, Nemčiji, Italiji, Madžarski, Češki, Hrvaški, BiH, Srbiji, Makedoniji in Bolgariji v znesku več kot 3 milijone Eur. Brez tega sodelovanja bo Slovenija izrinjena iz koprodukcijskih krogov in ne bo
mogla izkoristiti niti svojega kotizacijskega deleža, ki ga vplačuje v Eurimages.

5. Čas nastajanja posameznega filma je daljši kot pri drugih kulturnih programih, zato je potrebno izvajati večletno financiranje, kar skozi proračun ministrstva pristojnega za kulturo ni mogoče. Z ustanovitvijo SFC je film po 17 letih končno dobil tudi izvenproračunsko financiranje. Po zgledu evropskih držav smo dobili možnost, da tudi televizije sofinancirajo slovenski film. Pričakovali smo logično nadgradnjo, to je uzakonitev tudi drugih izvenproračunskih virov financiranja filma, ki jih poznajo po Evropi. Nikakor pa ne ukinitve in ponovno vrnitev financiranja filma zgolj iz enega vira – iz že itak skromnih proračunskih sredstev Ministrstva za kulturo.

6. SFC opravlja tudi številne naloge, ki jih ministrstvo praktično ne more izvajati. SFC ima producentske pravice in upravlja s fondom AV del ukinjenih državnih producentov (Viba, Triglav), skrbi za promocijo slovenskega filma doma in v tujini, izdaja in daje na voljo starejše filme, organizira domači filmski festival …

7. In nenazadnje: Slovenski filmski center ima samo 8 redno zaposlenih. Vsi ostali izvajalci so samozaposleni. Tako malo zaposlenih nima nobeno drugo ustvarjalno področje. Niti ljubiteljska kultura. Produkcijska organiziranost slovenskega filma bi bila v pogledu ekonomike lahko kvečjemu vzor za druga področja.

Zaradi vsega tega pozivamo Vlado Republike Slovenije, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in njegovega prvega moža, ministra dr. Žigo Turka, da o vsakršni spremembi na filmskem in AV področju prisluhne argumentom stroke ter upošteva že uveljavljene rešitve iz drugih evropskih držav z urejeno kinematografijo.

DSFU – Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev
DSR – Društvo slovenskih režiserjev
Društvo FPS – Društvo Filmski producenti Slovenije
ZFS – Združenje filmskih snemalcev Slovenije
ZDUS – Združenje dramskih umetnikov Slovenije

Ljubljana, 8. marec 2012

—————————————–

STALIŠČE ZDRUŽENJA ASOCIACIJA

V Asociaciji, društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju umetnosti in kulture, se pridružujemo protestom različnih interesnih skupin, ki nasprotujejo nameram o ukinjanju Javne agencije za knjigo RS in Slovenskega filmskega centra. Z zaskrbljenostjo spremljamo po našem mnenju nepremišljeno, nekonsolidirano in arbitrarno reorganizacijo institucij kulturne politike, ki poteka brez dialoga s strokovno javnostjo, kot tudi brez dialoga z različnimi deležniki kulturnopolitičnega polja, torej tudi s predstavniki civilne družbe. Nesprejemljivo je, da v demokratični državi politični odločevalci pred ukrepanjem niso javno predstavili strokovnih razlogov za ukinitev teh dveh institucij, pri čemer se zgolj posplošeno sklicujejo na varčevanje in racionalizacijo, nikakor pa ne na ocene in analize posledic ter učinkov tovrstnih sprememb v kulturnem sistemu.

Društvo Asociacija je že ob pridružitvi Ministrstva za kulturo Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport opozarjalo, da ni jasno, kako in če sploh naj bi združevanje ministrstev imelo kakršne koli pozitivne učinke za reorganizacijo Ministrstva za kulturo in kulturnega sistema, ne glede na to, da Slovenija vsekakor potrebuje modernizacijo obstoječega kulturnopolitičnega modela v celoti. Zadnje napovedi o ukinjanju JAK in SFC poglabljajo naše dvome o premišljenosti in progresivnosti začetnih reorganizacij polja kulturne politike. Zakaj? Ker JAK in SFC predstavljata instituciji, ki sta neodvisni od politike in ju upravljajo ter njune dejavnosti organizirajo za ti področji umetnosti usposobljeni strokovnjaki.

Vlado oz. nosilce oblasti na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport zato pozivamo, da:
1. čim prej vzpostavijo strukturiran dialog z deležniki kulturnega polja o odprtih kulturnopolitičnih vprašanjih, saj lahko le tako pridobijo relevantne strokovne sogovornike in brez demokratičnega deficita kreirajo kulturno napredno okolje.
2. posodabljanje in reorganizacijo kulturnega sistema izpeljejo z vključevanjem strokovne in druge zainteresirane javnosti, kar je nujen pogoj odgovornega pristopa k zagotavljanju kvalitetnih javnih kulturnih dobrin.

Ljubljana, 12. marec 2012
—————————————–

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |