V krizi smisla tiči misel






         

14.03.2012

Kratka misel – ali smo res samo ekonomski “utility maximisers”?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 14.03.2012

Čeprav me bo morda kdo imel za norega (nič novega torej :) ), bom zapisal tole kratko misel, ki se mi je pred kako uro utrnila med delom.

V ekonomiji se pogosto gleda na posameznike kot maksimizerje lastne koristnosti, kot ljudi torej, ki gredo skozi življenje maksimirajoč svojo lastno “funkcijo koristnosti”. Pri tem niti ni nujno, da so (oz. smo) posebni egoisti, dovolj je, da skušamo maksimirati svoje zadovoljstvo, ki je lahko odvisno tudi npr. od drugih ljudi. Vendar naš osnovni princip je isti: v življenju torej predvsem skušamo maksimirati svoje lastno zadovoljstvo.

Seveda iz drugih humanističnih ved vemo za številne druge pristope k življenju, enega se spomnim izpred nekaj let kot “budistično ekonomskega” (citat Sheile Dow), ki se trudi maksimirati napor namesti koristi. Drugega sem prebral pravkar, ekonomisti mu pravijo kantovski (ker močno spominja na Kantov kategorični imperativ): da vložiš toliko napora, kot pričakuješ, da ga bodo (in bi bilo prav, da bi ga) vložili drugi. Skratka, da ne zaidem preveč: obstajajo še številni drugi pristopi k življenju kot zgolj maksimiranje koristnosti.

Vendar: kolikor vem, nekateri v ekonomiji kljub temu zagovarjajo klasični pristop maksimiranja koristnosti s tem, da smo pač vsaj večinoma vsi maksimizerji koristnosti. V povprečju torej. Da velja nekakšna normalna krivulja porazdeljenosti, kjer je večina v povprečju, nekateri pa sledijo zgornjim (ali spodnjim) “drugačnim” pristopom.

Mislim, da sem našel argument, ki to logiko v ekonomskem smislu resnično sesuje do tal… Tisti, ki sledite delavnici ekonometrije, ga boste verjetno bolje razumeli. Ali je ta porazdelitev res normalna, Gaussova, vprašam?? Trdim, da ni, empirija pa bi seveda povedala svoje. Trdim, da v sodobni družbi ni prav veliko povprečnih maksimizerjev koristnosti, pa tudi če so, je izjemno veliko tudi drugačnih ljudi in izjemno veliko drugačnih pristopov k življenju. In celo če je res večina maksimizerjev koristnosti, nisem prepričan in celo ne verjamem, da je splošna porazdelitev normalne, Gaussove oblike! Pri tem imam seveda v mislih delo Arthurja de Vanyja o ekonomiki filmske industrije, kjer je avtor lepo pokazal, kakšne so posledice nenormalnosti porazdelitve prihodkov in stroškov v filmski industriji – preprosto povedano, drastične, spremeni se tako rekoč vse.

Če pa porazdelitev ni normalna, predvidevam torej, da je na tej točki ogrožena večina postavk tako makro kot mikroekonomije, ki počivajo na tej “normalnosti” maksimiranja koristnosti… Kakšne posledice lahko ima to, kako se spremenijo postavke, kako se spremenijo formule? Najprej (predvsem): za kakšno statistično porazdelitev torej sploh gre? In potem: kako to vkomponirati v ekonomske postavke? Ali lahko to razloži nekatere napake v izračunih sodobne ekonomije?

Toliko, malo blodno in na hitro. Vsekakor pa verjamem, da je to misel, ki odpira čisto nove in precej “divje” horizonte raziskovanja. V kolikor seveda nisem odkril kake “tople vode”, v tem primeru se seveda kot nekdo, ki je še intenzivno v procesu študija, opravičujem. Vsekakor pa je to nadaljevanje “raziskovalnega programa”, ki sem ga zasnoval pred dvemi leti, in ki mu dolgoročno še vedno skušam slediti: povezovanje spoznanj ekonomije in drugih, “mehkejših” humanističnih in družboslovnih ved.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev »

  1.   andee — 27.03.2012 @ 16:14 andee

    Amuk, ne vem kaj se dogaja s komentarji. Zato objavljam tole kar sam, če bo komentar prispel bom to seveda brisal.

    Komentar amuk:
    Nebi rad zvenel omaloževajoče, vendar normalno porazdeljeni ostanki v eknometričnih študijah nimajo ničesar skupnega s kakršnokoli hipotetično porazdelitvijo pravil odločanja. Čisto možno, da se motim, vendar nisem še nikjer zasledil raziskovalnega dela ali bukle, kjer bi karkoli trdili o porazdelitvi pravil odločanja v populaciji.

    Funkcija koristnosti je definirana tako zelo splošno, da gnezdi vse izmed “alternativnih” pristopov. Npr., vzemi budistično ekonomski princip. V tem primeru napor v funkcijo koristnosti vstopa na tak način, da je mejna koristnost napora pozitivna. Nikjer ni funkcija koristnosti definirana tako (s tem ne mislim primerov funkcij koristnosti, temveč osnovno definicij v smislu funkcije, ki zgolj rangira dobrine na racionalen način), da mora napor vanjo vstopati tako, da je mejna kostisnot napora negativna.

    Drugače pa rad berem tvoj blog, vse pohvale!

  2.   andee — 27.03.2012 @ 16:19 andee

    Še odgovor:
    sam se precej ukvarjam z modeli principala in agenta, ki so pomemben del sodobne mikroekonomije. V kateremkoli modelu te vrste napor (effort) vstopa v funkcijo koristnosti agenta v negativnem smislu, tako v smislu skupnega napora kot mejnega napora (funkcija, ki to ponavadi opisuje je konveksna, zato sta njen prvi in drugi odvod pozitivna, torej je tudi mejna koristnost napora negativna (oz. mejna nekoristnost pozitivna)).

    Predvsem pa vidim problem v ekonometriji: v kolikor preverjanje trditev, ki vključujejo funkcije koristnosti, vključuje predpostavko normalnosti tovrstnih spremenljivk, seveda vodi k pristranskim, torej napačnim rezultatom. Od tod tudi izvira moj razmislek.

    Sicer pa hvala za pohvale in tudi zelo konstruktiven komentar.

  3.   andee — 27.03.2012 @ 16:30 andee

    Sicer pa priznam, da so me glede normalnosti takšnih porazdelitev predvsem vodile izjave iz libertarnih, vendar ne čisto ekonomsko znanstvenih krogov, zato je morda v tem kar praviš tudi velik del resnice.

  4.   amuk — 27.03.2012 @ 17:57

    Oprosti za podvajanje. Tisto z Markow Switching je bedarija. Obstajajo pa verjetno modeli z latentnimi stanji. Anyway, lep pozdrav.

  5.   andee — 27.03.2012 @ 18:14 andee

    Resnično ne vem, kaj se dogaja, zato še en tvoj komentar objavljam sam, drugega mi je uspelo dobiti nazaj:

    Komentar uporabnika Amuk:
    Povečini napor res vstopa v funkcijo koristnosti na takšen način, da znižuje koristnost. Vendar ta predpostavka ni del definicije funkcije koristnosti. Je le del nadaljnih omejitev, ki jih vsilimo modelu. Npr., na hitro sem poguglal, in našel povzetek modela Campbella, kjer ne omejuje kako napor vstopa v funkcijo koristnosti. Link (http://tinyurl.com/cjtvt3f), prvi footnote. Hočem reči, da so alternativni pristopi vgnezdeni v obstoječi framework. Ko pa se modeli ocenijo se izkaže, da alternativni pristopi niso reprezentativni.

    Glede ostankov je pa tako, da se ponavadi predpostavi, da so porazdeljeni normalo, ker se v praksi izkaže da so porazdeljeni približno normalno. Je zgolj poenostavitev, ki olajša analizo. Ni pa to nujna sestavina modeliranja. Npr. tudi če ostanki niso porazdeljeni normalno, se da dokazati, da je cenilka nekega parametra še zmeraj konsitentna, seveda pod določenimi pogoji, ki zagotovijo, da drži katera od verzij centralnega limitnega teorema in zakona velikih števil. So pa tudi modeli, kjer se predpostavi t porazdelitev ali pa celo gamma porazdelitev ostankov, itd..

    In, ostanki so ponavadi v ekonometričem modelu prisotni, ker je v realnem svetu še na tisoče drugih vplivov, ki jih teoretičen model ne zajema. In prav imaš, skoraj zagotovo se posamezniki razlikujejo v tem, kakšen predznak in utež pripisujejo naporu. Mislim si sicer, govorim na pamet, da te razliko le niso tako drastične, da se pri agregiranju nebi izničile. Morda bi bilo zanimivo (ne vidim razloga zakaj to nebi bilo mogoče?), oceniti model, npr. analogen, Markov Switching modelom v time series modelih, na cross section data in pogledati, če obstajata dva ali več režima (značilno različni skupini posameznikov, npr., takšni z različnima predznakoma pred koeficientom napora). Me pa skrbi, da razlika nebi bila izrazita.

  6.   andee — 27.03.2012 @ 18:24 andee

    Hiter odgovor, ker res moram naprej delat:
    Se večinoma strinjam s tabo. Žal zdajle ne utegnem brat linka, vendar se mi zdi nesmiselno govoriti o prazni formi, kar tako definirana funkcija koristnosti v mikroekonomiji bolj ali manj tudi je. Vsaj v velikem delu ekonomskih modelov pa se predpostavlja enako, kot v omenjenem p-a modelu: da torej napor znižuje koristnost in se torej teži k maksimiranju koristnosti na tak način.

    Glede ekonometrije: bom malce več prebral o Markov switching modelih, ekonometrija časovnih vrst zaenkrat ni neko moje posebej domače področje. Se pa vsekakor da ostanke modelirati tudi kako drugače kot s predpostavko normalnosti, sam sem kot enega primerov navedel De Vanyjevo modeliranje prihodkov v filmski industriji, kjer je uporabil Pareto in Levy porazdelitev. Bi pa bilo res zanimivo videti rezultate.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |