V krizi smisla tiči misel






         

18.03.2012

“Vzpenjanje iz krize” – ideološko ali ekonomsko?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 18.03.2012

Lep pozdrav vsem,

pri svojem delu se počasi trudim preiti iz “zaverovanega” kulturnega ekonomista v trše, bolj pravoverne ekonomske vode. Zato naj bo tole eden prvih tovrstnih aktualnih komentarjev na podlagi trenutnih slovenskih in svetovnih medijskih odzivov ekonomske narave.

Sodeč po zadnjih komentarjih v The Economistu, po dogajanju preteklih tednov zlasti na ameriškem borznem trgu in trgu dela, ter po opaženi akademski klimi v mestu, kjer bivam, so morda krizi v ZDA vendarle počasi šteti dnevi. Resda to še zdaleč ne pomeni, da je vsega hudega konec, velika tveganja se pojavljajo predvsem v neurejeni situaciji v Evropski uniji, kjer še vedno (čeprav malo manj) grozi grški scenarij in nasploh zadolženost držav PIIGS skupine (Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija), tveganja so tudi v šibki gospodarski klimi na Kitajskem in nasploh umirjanju rasti v državah BRIC (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska). Kljub temu je v deželi, ki je s seboj prinesla to krizo, kot kažejo podatki tegale prispevka očitno gospodarsko dogajanje na višku. V zadnjih treh mesecih je ameriško gospodarstvo ustvarilo prek 700.000 novih delovnih mest, kar je približno toliko, kot ima trenutno zaposlenih celotna Slovenija (brez samozaposlenih seveda, po zadnjih podatkih SURS). Stopnja brezposelnosti v ZDA je seveda še vedno visoko nad tisto izpred krize, kljub temu pa skupaj z drugimi kazalci (rast borznih tečajev, stabilna napoved gospodarske rasti) kaže na kratkoročen pozitiven trend. Ali gre le za kaj trajnejšega pa bo pokazal čas, vendar bi bil verjetno že čas, da zaključimo s številnimi pretresi te krize.

Kaj zanimivega še pravi ta angleška revija? Evropskim državam svetuje previdnost pri prevelikem varčevanju in večjo pozornost investicijam. Stanje v Evropi še ni tako dramatično, da bi morali rezati na vseh koncih in krajih (razen morda v Grčiji in sorodnih državah, kamor zaenkrat Slovenija še ne spada). Evropska centralna banka je zaenkrat s svojimi ukrepi še zmožna kriti zadolženost evropskih držav. Zato tudi The Economist opozarja, da je predvsem potrebna “izgradnja institucij, ki bodo zmožne ustvariti večjo fiskalno disciplino v evropskih državah”. In na tej točki je predvsem potrebna skrb za gospodarsko rast in razvoj in velja previdnost pri varčevanju na slepo, kot se morda sedaj skuša prodajati tudi pri nas.

Kako v luči tega videti trenutne gospodarske ukrepe v Sloveniji? Kot sta v analizi, narejeni za Gospodarsko zbornico Slovenije ugotavljala ekonomista dr. Boris Majcen in prof. dr. Mitja Čok (predvsem Majcna, ki je vodja Inštituta za ekonomska raziskovanja pri ljubljanski Ekonomski fakulteti, zaenkrat cenim kot precej treznega, nepristranskega in strokovnega ekonomista), prav noben od ukrepov, ki so jih v predvolilni kampanji obljubljale politične stranke, torej tako Jankovićev dvig DDV kot Janševih 10+100 in mladoekonomistična “slaba” banka in nižanje davkov, ne vodi vsaj k uravnoteženju slovenskih javnih financ. Zakaj torej kljub temu Šušteršič in klapa vztrajajo na svojem?

En odgovor lahko da zgodovina makroekonomije. Leta 1976 je ameriški ekonomist Robert E. Lucas zadal enega uničujočih udarcev keynesijanizmu. V svoji znameniti kritiki ekonomske politike (zanjo je leta 1995 prejel tudi Nobelovo nagrado), je pokazal, da lahko ukrepi gospodarske in finančne politike sami spremenijo zakonitosti, ki veljajo v gospodarstvu, prek mehanizma pričakovanj: v kolikor se zaradi teh ukrepov spremenijo pričakovanja in razpoloženje posameznikov in podjetij, lahko to vodi k precej drugačnim rezultatom v gospodarstvu od napovedanih. In v tej luči tudi sam vidim vztrajanje Šušteršiča in njegovih pri predlaganih ukrepih: če bodo uspeli vzpostaviti precej drugačno klimo v gospodarstvu, če bo pričelo vladati večje zaupanje v pravno državo, če bo resnično manj birokracije in nepotrebne papirologije, če se bo vmes tudi stanje na tujih trgih izboljšalo, bodo morda tudi ukrepi, za katere Majcen in Čok menita, da niso vzdržni, porodili bolj optimistične rezultate.

Vendar pa velja opozoriti še na nekaj. Po prebranem in videnem v medijih dobim občutek, da ne gre zgolj za ekonomsko reševanje krize, pač pa vedno bolj tudi za ideološki boj. Tako boj v ekonomski stroki med pripadniki t.i. mladoekonomistov, ki prisegajo na neoklasična ekonomska spoznanja, ter pripadniki vseh drugih, recimo temu heterodoksnih ekonomskih šol (kot so denimo novo in postkeynesijanci, kot je npr. prof. Mencinger, ter novoinstitucionalisti, kamor se pogosto šteje prof. Bogomir Kovač), slednji so doslej, desetletja imeli prevladujočo besedo pri ekonomski politiki v Sloveniji. Prav tako pa tudi za boj med konzervativci in desnimi liberali ter dediščino preteklega režima, ki je usmerjala skoraj vse ekonomsko, politično in kulturno dogajanje v preteklih dvajsetih letih. Za hud ideološki boj torej, ki poteka na platnu “reševanja ekonomske krize”.

In prav tega boja me je strah. Poteze, kot jih te dni vleče npr. dr. Žiga Turk na področju kulture so najbolj podobne igranju (ali lomastenju) slona v trgovini s porcelanom. Iz prve roke lahko povem, da med kulturniki (upravičeno) vlada bojno vzdušje. Problem pa ni v tem, da ne bi veljalo napraviti sprememb na področju kulture – kot nekateri veste, sem sam eden večjih zagovornikov tega. Vendar kot stanje izgleda sedaj, se preprosto ukinja celotna infrastruktura, za katero so nekateri garali desetletja, brez vsakega racionalnega razloga, zakaj se to počenja in kaj bomo s tem res “prihranili”. Brez napravljenih (zelo) resnih študij, izračunov in argumentov, zakaj neko institucijo potrebujemo in zakaj neke druge ne. Sprejemajo se ukrepi, kot je prepoved sklepanja novih avtorskih pogodb v javnem sektorju, s katerimi je kulturni sektor trenutno skoraj ohromljen. Žiga Turk pa piše podobno neslane komentarje kot so “ravnajte gospodarno in počakajte na nadaljnja navodila”.

Vse to daje slutiti, da gre bolj za ideološki kot ekonomski boj, za to, da tisti, ki so sedaj na oblasti, preprosto delujejo po principu, “programu” ukinjanja vsega, kar diši po “mehkejšemu”, manj ekonomskemu dojemanju sveta, če pa je to “nekaj” še del javnega sektorja, še toliko prej. Javnosti je to seveda zaenkrat še všečno, podobno kot je bil v filmu Borat naslovni junak sprva deležen huronskega aplavza ameriških gledalcev rodea, ko je klobasal o podpori “ameriški vojni terorja”. Žal pa so posledice tega lahko zelo dolgoročne in daljnosežne. Ne bom razpredal naprej: naj Žiga Turk ali kdorkoli ga že zagovarja, malce premisli – naj se ukrepi zmanjševanja javnega sektorja, ki so še kako potrebni, vodijo “s tresočo roko” in naj se končno predstavi resne argumente, zakaj so določeni ukrepi potrebni. Sicer bo vedno močnejši občutek, da smo žal še enkrat pri nas priča zgolj ideološkim borbam in znova zapravljenim priložnostim za resnično potrebne spremembe.

In tako bo še ena priložnost za malce bolj “zdravo” ekonomsko razmišljanje v javnem sektorju in Sloveniji nasploh morda izzvenela v svoje nasprotje.

P.S.: Delavnica ekonometrije sledi tokrat s kakim dnem zamude, upam, da že jutri.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev »

  1.   Rado — 18.03.2012 @ 07:21 Rado

    “In prav tega boja me je strah. Poteze, kot jih te dni vleče npr. dr. Žiga Turk na področju kulture so najbolj podobne igranju (ali lomastenju) slona v trgovini s porcelanom.”

    Pa menda ja nisi presenečen Andee? Osnovni namen Janševega bívanja (ne zgolj vladanje) je, da prekvasi vse kar saj malo diši po politični levici. Zadati zaključni udarec ideološkim potomcem zmagovalcev državljanskega spopada 1941-1945 je glavno Janševo gonilo. Če se bomo ob tem uspeli izvleči iz krize še v ekonomskem smislu, toliko bolje. Ni pa to glavni cilj.

  2.   Stric Marč — 18.03.2012 @ 10:32

    Borba proti ekonomski krizi je kot revolucija. Za NOB so rekli, da je dvaputa pravedni rat; ker želi osvodboditi okupirana ozemlja in ker želi spremeniti politični sistem.
    Vse kaže, da je učenec prerastel učitelja.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |