V krizi smisla tiči misel






         

3.04.2012

Washington in druge stvari

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 3.04.2012

Včeraj sem se vrnil s petdnevnega Fulbrightovega simpozija v Washingtonu. Glede na moje pretekle zapise tukaj je bila naslovna tema nekoliko ironična: protesti in njihova vloga v ameriški družbi. Simpozij je vključeval tudi zelo resno narejeno simulacijo ameriških volitev, v kateri smo sodelovali vsi Fulbrightovi štipendisti. Tudi sicer je bilo izjemno intenzivno, simpozij je trajal baje še en dan dlje kot siceršnji tovrstni simpoziji, dogajanja je bilo toliko, da sem po vrnitvi spal okroglih dvanajst ur, ob tem, da se večinoma nisem udeleževal nočnih neformalnih popivanj. Za spremembo…

Kaj reči? Najprej, da mi je v veselje vsakič, ko se mi ob ekonomskih pogovorih ni potrebno vnaprej opravičevati, češ da bi bil pripadnik neke politične ali ideološke opcije. Če sem torej mnenja, da na nekaterih področjih trg deluje dobro in učinkovito (in ga je morda premalo), da to ne pomeni, da sem nek desničar ali »neoliberalec«, in če sem mnenja, da obstaja nekaj kot javne dobrine, da torej obstaja veliko primerov, ko trg ne deluje dobro, da zato nisem marksist ali ekonomsko nepismen kulturnik. Ob poslušanju debat na soočenjih kandidatov in pripravi programa enega od republikanskih kandidatov, katerega vodja štaba sem bil, pa sem ugotovil samo eno: v politiki in nasploh v življenju imam rad odgovore, rešitve, odprto razpravo, ki dovoljuje kakršne koli argumente, če so tehtni in zanimivi. Zato po končanem »vpogledu« v ameriški sistem nisem ne na strani demokratov ne republikancev: ne maram praznega leporečenja demokratov, ki zelo spominja na retoriko slovenske levice (polno obljub, malo realnega ozadja), prav tako pa ne maram primitivizma republikancev, torej nasprotovanja splavu, podpore vojni kot orodju širjenja demokracije itd. Iskreno rečeno imamo po mojem v Sloveniji boljši, proporcionalni sistem kot v ZDA, vsaj glede širine opcij, ki so na voljo. Vsekakor pa čakam, da se vendarle enkrat pojavi stranka, da jo bo zanimalo isto kot mene: reševanje problemov ne glede na njihovo barvo ali okus. In ne glede na politično barvo rešitve, ki se pojavi.

S tega vidika priznam, da vidim Janševo vlado doslej v relativno pozitivni luči. Naj priznam, da za veliko stvari in dogajanja tudi ne vem, predvsem v zadnjem tednu sem popolnoma izpustil vse, kar je bilo novega. Vendar vem le eno: predlagan je seznam ukrepov, vključen je oster rez v javni sektor, za katerega vsi vemo, da bo potreben, vključen je oster rez v skoraj vse družbene skupine. Ukrepi so, kolikor sem na hitro videl, bolj ali manj v skladu s programom koalicije. Moti me isto, kar sem nekaj časa pogrešal pri Turku: rezanje brez argumentov in številk, rezanje na pamet, zaradi (ne)pravilnega zvoka rezanih institucij. Kolikor vem sedaj prihaja do številnih kompromisov, ki pa so, kolikor spremljam, ponovno delani takole na pamet, ker npr. Turk preprosto ne ve, kakšne so lahko posledice katerega ukrepa, je najprej objavil ukinitev vsega, zdaj pa se vse vrača nazaj. Argumentov in razprave v eno ali drugo stran pa še vedno ni. Je pa vsekakor pozitivno, da se je malce umaknil nazaj, ker je še vedno bolje ohraniti obstoječe kolikor se da, od brezglavega rezanja vsega, kar je bilo narejeno v preteklih letih. Najbolje pa bi seveda bilo jasno oblikovati in predstaviti argumente v smer, ki jo nakazuje koalicijska pogodba, in na podlagi le-teh dosledno izvrševati ukrepe. Kdaj, če sploh, bo prišlo do tega, ne vem. Vsekakor zaenkrat še podpiram Turkovo početje in verjamem v to, da se zadeve premikajo v pravo smer. Kolikor sem v kontaktu s slovenskimi kulturniki (in sem kar precej), sem edini, ki je takšnega mnenja, večina drugih bi že jutri šla na barikade. Rušit rušenje, vendar samo zato, da bi potem bilo spet vse po starem, enako, brez vizije, brez odgovorov, brez sprememb. In seveda z »več sredstvi za kulturo«…

Sam pa sem sredi priprav na veliko konferenco kulturnih ekonomistov v Kyotu. Prijavljena imam dva članka, kolikor se zadeve razvijajo sedaj bosta oba nekakšni »remekdeli«, v smislu tega, da obravnavata teme in ekonomske modele, kjer jih doslej preprosto še ni bilo: za disertacijo preverjam Jensenovo tezo o agentskih stroških (agency costs) prevelikih sredstev v rokah managerjev. Leta 1976 sta ameriška finančna ekonomista Jensen in Meckling predstavilo tezo o agentskih stroških, ki so lahko več vrst: principalovi stroški nadzora, agentovi stroški povezovanja in preostali stroški. Leta 1986 je nato Michael Jensen sam postavil tezo, da obstajajo tudi agentski stroški prevelikih prostih sredstev v rokah managerjev, ki so lahko dveh vrst: bodisi sredstva manager usmerja v prevelike lastne denarne koristi, bodisi sredstva investira v projekte z negativno sedanjo vrednostjo. Čeprav je bilo od tedaj veliko govora o tej tezi, vse od objave članka nihče ni resneje modeliral omenjenega problema in čeprav so ekonometrične študije večinoma potrdile Jensenova opažanja, v smislu ekonomskih modelov na tej točki ni bilo narejenega prav veliko. Vsekakor pa njegova opažanja niso doživela formalnega dokaza, ki ga bom malce neskromno skušal podati sam. Čakata pa me seveda še burna dva meseca do oddaje članka, lahko samo rečem, da sem kar precej blizu odgovorov, kakršni koli že bodo. Naj dodam samo to, da seveda Jensenove trditve predstavljajo osnovo moje teze, ki preverja ali odsvojitev muzejskih del, torej deaccessioning, res vodi k neoptimalnim managerskim odločitvam. Ker gre pri deaccessioningu za prodajo del, torej za prosta sredstva v rokah managerjev, je povezava seveda očitna.

Drug članek se dotika vrednosti neuporabe, o katerih sem že veliko pisal tule. S soavtorico dr. Vesno Čopič bova objavila članek v enem od znanstvenih časopisov na področju kulturne politike, v katerem dokazujeva, da vrednosti neuporabe predstavljajo argument za nedelovanje trga na področju donacij in torej za javno (indirektno) podporo temu področju, npr. prek davčnih olajšav. V članku za Kyoto pa bova skušala odpraviti pomanjkljivosti, ki sem jih sam opazil pri najinem izvornem članku: kot je opazil že legendarni ameriški ekonomist Paul Samuelson, je osnovni razlog, da področje donacij ne deluje, če ga prepustimo samemu sebi (torej dovolimo »laissez faire« v čistem smislu), prisotnost zastonjkarstva, free-riderstva, kjer se veliko ljudi izmika doniranju z razlogom »saj bodo drugi dali«. Zato so potrebne npr. davčne spodbude, da trg deluje bolje. Protiargument, ki sta ga našla v osemdesetih ekonomista Sugden (1984) in Andreoni (1988), je prisotnost altruizma, ki govori v prid trga. Vrednosti neuporabe pa kažejo v dve smeri: po eni strani govorijo o prisotnosti eksternalij, kar pomeni, da trg ne deluje dobro in je potrebno vmešavanje države (govorim v splošnem, seveda vsaka takšna trditev terja dodatne argumente v odvisnosti od konteksta). Po drugi strani pa vrednosti neuporabe vključujejo altruistične vrednosti (o tem npr. Bille Hansen, 1997; Holden, 2004), in torej po prej povedanem kažejo v smer trga. V članku bom torej skušal nekako zmodelirati celotno zadevo in ugotoviti, kateri od učinkov pretehta in kaj nam torej pove prisotnost vrednosti neuporabe. Glavna novost članka bo verjetno modeliranje vrednosti neuporabe, ki tudi doslej tako rekoč ni bilo prisotno v ekonomski literaturi.

Toliko, naj morda na kratko spomnim, da seveda velja »pravno obvestilo«: zamisli, ki sem jih predstavil tukaj so seveda moja »intelektualna lastnina«, za katero sem verjemite garal kar precej v preteklem letu. Upam, da se zadeve posrečijo. Današnji sestanek z mentorjem na temo disertacije je bil po resnično dolgem obdobju prvi, na katerem je bil mentor resnično pripravljen, je pa res, da je disertacija resnično v ključni, morda zadnji resnejši fazi. Prvič sem imel pogovore o matematiki mojega modela, prvič me ni odpravil s kakimi poceni argumenti. Vsekakor je moje opažanje zadnjih tednov sledeče: resnično težko se je v ZDA prebiti kamorkoli. Predvsem se je resnično težko pretolči do priložnosti, ko pa jo dobiš, pazi, da je ne zapraviš. Druga ne bo prišla kmalu, zagotovo. Vendar resnično ne štejejo toliko osebna poznanstva, kot pri nas, ko se do priložnosti včasih sploh ne moreš prebiti, če nisi prave »barve in okusa«. Če pa si, ne rabiš ničesar, samo trobiti pravilno bojno himno. In čakati, da boš star 80 let, ko boš lahko deloval kot »stric iz ozadja« in končno tudi sam onemogočal vse tiste pod seboj :) Vendar kot rečeno: v ZDA je priti do prave priložnosti prekleto težje kot pri nas. Upam, da sem si z obsedenim delom preteklih mesecev (in let), priboril možnost, da se nekaj takšnega tudi meni ponudi kmalu, v bližnji prihodnosti.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |