V krizi smisla tiči misel






         

9.04.2012

Kultura in nove zaposlitve: ali bi tudi vi radi poštirinajsterili svoje premoženje?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 9.04.2012

Naj takoj razočaram vse tiste, ki so na ta blog pridrveli v misli, da bom razlagal, kako je kultura bajni generator novega razvoja v družbi, omogoča neznanski ekonomski napredek in generira milijone novih zaposlitev. Vendar žal, debata v nekaterih državah postaja natančno takšna, dokaz je tule: http://www.parliament.uk/documents/lords-committees/eu-sub-com-g/ucEUG220312ev2.pdf (video posnetek pa tule: http://www.parliamentlive.tv/Main/Player.aspx?meetingId=10567, vse po zaslugi informacije kolega iz Slovenije, ki je bolj na tekočem s tem od mene).

Na kratko: na posnetku je zaslišanje skupine kulturniških funkcionark pred angleškim parlamentom, od njih se je pričakovalo, da utemeljijo angleško podporo novemu predlogu Evropske komisije za povišanje podpore kulturi, za kar 37% (da, takšni predlogi so trenutno na mizi v EU). Angleški minister za kulturo Ed Vaizey je zgodbi rekel odločen ne, tri gospe na posnetku pa so obupano skušale utemeljiti in prikazati razloge, zakaj naj angleški parlament vendarle potrdi to povečanje v času največje gospodarske krize, ki se trenutno najmočneje razrašča in zaostruje prav v EU.

Kaj so torej osnovni razlogi za povečanje sredstev? Sodeč po posnetku predvsem velik ekonomski učinek, ki ga baje kulturne dejavnosti prinašajo družbi. Številke gredo takole: program MEDIA naj bi prinesel za vsak vložen funt (ali evro) najmanj šest novih funtov (ali evrov), program Kultura pa “skromne” štiri. Dragi bralci: če ne veste, kam naložiti denar, vložite ga v kulturo… Vsak vaš evro bo naložba oplemenitila vsaj štirikrat, namesto vloženih tisoč boste v enem letu dobili štiri tisoč evrov, če upoštevate “skromnejšo” verzijo, če ste malo bolj širokogrudni v pričakovanjih, pa vas morda čaka šest ali celo štirinajst tisoč evrov. Tako pravijo angleške kolegice in rezultati “študij”. Kaj torej še čakate? Namesto, da protestirate proti varčevalnim ukrepom nove vlade, raje naložite vse svoje premoženje v angleške filme in muzeje in postanite milijonarji.

Če vprašate mene, se mora ta izrojena logika že končno nehati. Več kot očitno je, kam je pripeljala študija KEA iz 2006, ki je kot ena prvih v EU kričala o neznanskih ekonomskih potencialih kulturnega sektorja in resnično dosegla povečanje sredstev EU za kulturo in predvsem večjo pozornost na evropski ravni. Rezultati te debate, na negativne posledice katere smo nekateri opozarjali, so tu: če hočete utemeljiti povečanje sredstev za kulturo, se morate preobleči v podjetniškega svetovalca in angleškim ali katerim drugim parlamentarcem predstavljati številke o bajeslovnih donosih in novih zaposlitvah, ki jih bo generiral kulturni sektor. Vseeno je, kaj bo jutri, vseeno je, če teh donosov ne bo (in jih še nikoli tudi ni bilo v napovedanem obsegu), važno je, da igrate vlogo Robina Hooda in se počutite, da ste “kao” napravili nekaj dobrega in priborili nova sredstva za razvoj kulturnega sektorja.

Seveda so kritike tako očitne, da jih skoraj ni vredno zapisovati. Najprej, iskreno rečeno me zanima, kdo je od kulture na tak način že obogatel in zaslužil npr. teh bajeslovnih 1:14. Takšnih donosov, dragi bralci, ni bilo niti v najboljših letih Wall Streeta, ampak glej no – kultura poseka seveda tudi to… Da bo jasno, ne govorim o poslovnežih-umetnikih tipa Damien Hirst – izjeme so in vedno bodo. Govorim o povprečnem donosu naložbe in o povprečnih vlagateljih.

Drugič, očitno si sredstva zasluži samo tista kultura, ki generira nove zaposlitve in “evropsko dodano vrednost”. Da slednje nikakor ni v temelju kulturnih dejavnosti, je verjetno bolj ali manj vseeno – važno je, da gre šov naprej. Več sredstev, več sredstev, več sredstev, razlogi in način, na katerega se jih pridobi, pa so seveda postranskega pomena.

Tretjič, vedno manj postaja jasno, zakaj sektor, ki tako drastično raste in generira takšne donose, potrebuje javno podporo. Naj torej kultura končno postane industrija in kulturniki le še biznismeni, ki bodo od države odvisni le še prek kakšne podjetniške agencije, kot je slovenski JAPTI. Ne potrebujemo javnih institucij, ne potrebujemo nevladnega sektorja, le še kulturniška podjetja in podjetnike. Bom rekel: morda. Vendar ekonomska teorija pravi žal ali na srečo drugače: več kot dovolj ekonomskih razlogov obstaja za javno podporo kulturi, seveda pa je pri tem potrebno računati s takšno kulturo, ki resnično generira “eksternalije”. Vendar ne “eksternalije” v smislu rasti BDP, novih zaposlitev in večjih davkov, pač pa tiste edine ekonomske eksternalije, ki jih je možno najti v primeru kulture: vrednosti neuporabe, torej vrednosti, ki jih ima kultura za prebivalce, širšo javnost, za vse tiste, ki morda ne hodijo redno na predstave in koncerte, pa jim je vseeno pomembno, da kulturne dejavnosti obstajajo. Žal sam vidim ta “mehek” argument kot edini, ki stoji na trdnih ekonomskih temeljih, vse drugo je žal čisto zamegljevanje in najpogosteje sporoča ravno obratno od tistega, kar bi želeli tisti, ki generirajo sporočila.

Skratka: hecno je poslušati nove kulturne biznismene, katerih utemeljevanje potrebe po podpori kulturnega sektorja je sestavljeno iz podjetniških številk in kvazi-ekonomskega žlobodranja. Očitno se je ta praksa krepko razrasla ne le v Veliki Britaniji, pač pa kar v EU nasploh v zadnjih letih. Iz morda čisto dobronamerne pobude Združenih narodov iz konca osemdesetih letih po večji povezavi kulture in razvoja, je nastalo, kar gledamo na priloženem posnetku. Iskreno povedano, upam, da se ta zgodba čimprej sesuje sama vase. Žal bodo posledice morda v drastičnem zmanjšanju sredstev, namenjenih kulturi, vendar bo to morda povzročilo, da se končno kdo začne zavedati dejanskih temeljev kulture v ekonomskem smislu in da nam lahko ekonomija ponudi še kaj drugega kot frenetično borbo za sredstva na vsak način. Morda s tem v nekaj desetletjih vendarle dobimo bolj prizemljene ugotovitve o pomenu kulture v ekonomskem smislu. In s tem tudi tisto vlogo, ki ji bo resnično omogočala razcvet in normalen razvoj, kot vsem drugim področjem v družbi.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev »

  1.   zimb — 9.04.2012 @ 11:12

    hvala za tale link! glede razmerij donosa 1:14 do 1:4 si pa vseeno malo pristranski.

    V pogovoru nihče tega namreč ne trdi, vse kar govorijo je da za moraša za vsak pridobljen euro iz evropskega razpisa nekje dobiti vsaj se enega, kar gre lahko tudi vse do 1:14. in v tem smislu je ta model evropskih podpor, ki se dejansko zelo rigidne kar se tice teh vlozkov res posloven. Skratka nekdo vlozi denar v “investicijo”, črpaš pa ga lahko samo v primeru da sem pridobis vsaj se enkrat tako visok znesek iz drugih virov. se pravi se bos tudi temu primerno angaziral in ne mores lepo srfati z nizjim zneskom.

    isto velja za ta nov model, ki ga furajo mislim da zadnji dve leti, da morajo biti administratorji in producenti zaposleni pri projektu in ne morejo sodelovati kot outsource. Skratka nastavki so dokaj poslovni, navsezadnje tudi dejansko s temi mednarodnimi partnerstvi, s cimer se financira prodor na nov trg, kar ni vedno najlazje oz. najcenejse (sploh ce imas negativni finančni model, kot ga ima kultura, ok al pa vsaj ničelni).

    se pa strinjam, da o ostalih stvareh pa kar klobasajo, tudi mi je všeč tista zanka v katero se zapletejo, ko jih vprašajo zakaj rabijo povišan znesek, če so že zdaj tako odlični rezultati.

    pa da se vrnem na tvoj komentar, “mehkega” pristopa. V angliji, franciji, nemčiji in podobnih državah z močno zgodovino (tudi kulturno) in ponosom, ki jim ga cepijo že v vrtcu to še gre. Če pa že pogledaš naš primer, lahko vidiš, da se javnost vedno bolj odmika od tega, da ima kultura kakršnokoli vrednost. Kar hočem povedati je da se z odločitvijo države, da bo prenehala vzgajati vrednote pomembnosti kulturne zgodovine lahko zadeva mehko obrne v popolno nasprotje. Bolj konkretno, pesniki so vsi pijanci (začenši z Prešernom), Cankar je bil socialist, adamič je bil morilec, mednarodno priznanih slikarjev in kiparjev itak nismo nikoli imeli, žižek je populistični bebec in zaresovec, drugi filozofi so najmanj udbovci itd itd, kulturniki pa so posamezniki, ki bogatijo na racun delavcev. Skratka totalna diskreditacija vseh umetnikov, ok razen teh, ki so slabo pisali o NOB in so zdaj mrtvi.

    Skratka javno mnenje je fleksibilno in prilagodljivo, tako da se jaz ne bi preveč zanesel na njega.

    Kar se tiče pa kulturne politike in subvencij, je pa jebeno težka naloga, razlog zakaj je pa subvencije tako lahko rezati pa leži bolj v tem, da je denar enostavno premajhen in preveč razdrobljen, da bi se politikom, njihovim prijateljem, ter korporacijam splačalo dobiti kakšno provizijo pri distribuciji, za razliko recimo od TEŠ-a, gradbeniških poslov, zdravstva in ostalih javnih naročil.

    Ampak ok, recimo da smo mi v tem vseeno malo posebni in če se vrnemo na zahod, kjer je kultura še vedno dokaj dobro zapisana (kater anglež pa ni ponosen na Shakespeara, ali nemec na Goetheja?).

    Vsekakor se dogaja povsod to, da ni več samoumevno, da se hodi v teater, na razstave (razen zgodovinske) itd., kar je bilo recimo prisotno v celotnem 20. stoletju, ko so se državne subvencije tudi začele, ok, nekaj so alternative kot so internet in podobno, samo po drugi strani ima recimo nogomet vedno več gledalcev in to v istih časih.

    Meni se zdi da so tu kulturne organizacije ostale nekje zadaj, brez stika s tem kar se je zgodilo, namreč da te željne in radovedne publike enostavno več ni in zadeva bo šla z novimi generacijami verjetno samo še navzdol. Povprečje enostavno več ne zadostuje in ja za to povprečje so krive verjetno tudi subvencije, ki omogočajo da to povprečje (pre)živi.

    Skratka, da ne dolgovezim, jaz mislim da se pogovarjamo z napačnim sogovornikom. Država je samo še relikvija, duh iz preteklosti, ki zaenkrat še obstaja a se nevzdržno poslavlja. Zakaj torej prepričevati njene predstavnike?

  2.   andee — 10.04.2012 @ 00:09 andee

    @zimb:
    hvala za odgovor. Veliko je zanimivega, s kar nekaj stvarmi se pa ne strinjam:

    1) Seveda je govora o multiplikatorjih. Preberi še besedilo, ki je prav tako linkano. Ne gre samo za to, da potrebuje organizacija pridobiti še zasebne partnerje, pač pa za količino sredstev, ki bi izginila, v primeru, da subvencije ne bi bilo. Torej gre natanko za to: koliko dodatnih sredstev generira vsak nov vložen evro/dolar/funt. Tudi ena od sogovornic jasno pove, da gre za multiplikator ekonomskega učinka kulture (je pa res, da to ni klasični keynezijanski multiplikator, ki se uporablja običajno, torej koliko novih sredstev nek vložek generira npr. v lokalni ekonomiji). Zato so številke 1:4, 1:6 in 1:14 kar prave.

    2) “Mehki” argument. Na podlagi večletnega dela na tem konceptu trdim, da je javna podpora kulturi upravičena v primeru, da ta “mehka” vrednost, vrednost neuporabe obstaja. Da bi bili torej prebivalci, ki ne obiskujejo prireditev, kljub temu pripravljeni plačati določena sredstva v ta namen, da jim je torej kultura pomembna tudi, če je ne obiskujejo. Številne študije (tudi moja, slovenska, na primeru simpozija Grosuplje – mesto kipov) so pokazale, da je ta vrednost praviloma pozitivna in predstavlja kar velik, če že ne večinski del vrednosti nekega kulturnega dogodka ali objekta. Če pa Slovenci teh vrednosti nimamo (vendar študija tega ni pokazala), hja, potem morda oz. verjetno kultura pri nas res ni javna dobrina in ne zasluži javne, torej državne podpore. Čeprav bodo seveda mnogi padli v nezavest in pričeli kričati, kako je kultura vredna sama po sebi. Temu (slednjemu) se v kulturni ekonomiki reče argument merit good, in je najbolj bedast od vseh argumentov za javno podporo kulture, vendar pri nas zelo v uporabi: ker mi (država, “strokovnjaki”) rečemo, da je nekaj vredno, je pač vredno in bo dobilo javno podporo – pika, basta, stop debate…
    Toliko torej o javnem mnenju – morda je res prilagodljivo, vendar je še vedno JAVNO mnenje, torej mnenje večine prebivalcev. Govorimo pa seveda o statusu kulture kot JAVNE dobrine. Podobnost ni zgolj naključna. Če je torej večina prebivalcev pripravljena za kulturo plačevati samo takrat, ko gredo sami na prireditev, potem sem žal mnenja, da težko zagovarjamo trditev, da je kultura javna dobrina in vredna javnih subvencij. V tem primeru je seveda trg bolj učinkovit mehanizem preskrbe kulturnih dobrin, žal.

    3) Kulturne organizacije pri nas, posebej v javnem sektorju, so sicer res precej neprilagodljive in včasih tudi ne najbolj na tekočem z dogodki v mednarodnem okolju. Vendar sem sam kar precej prepričan in na stališču, da trg sam zase najpogosteje ni učinkovit mehanizem preskrbe kulturnih dobrin. V Sloveniji ga sicer potrebujemo precej več, kot ga imamo trenutno, vendar to še ne pomeni, da moramo vse prepustiti samo trgu. Razen države pa ne vidim posebne druge ekonomske alternative. Država in trg torej, eno z drugim skupaj. Vsaj po mojem mnenju.

  3.   DvaZmaja — 10.04.2012 @ 10:10 DvaZmaja

    Vsa ekonomija v kulturi ti pade v populaciji 2mil ljudi. Vse kar se dejansko lahko fura so pevski zbori, likovne razstave, literarni zborniki in pleh muska. Za kar prav pride JSKD. Nizki proračun, voluntersko delo. Primerjati kulturo v 10 milijonskem Londonu in 2 mil Sloveniji… in v VB je vstop v večina muzejev, galerij… brezplačen. Financirajo se iz loterije, donatorjev, sponzorjev. In tam bi recimo poslovni model šel skozi (vstopnina, marketing – reklamo v narodni galeriji v Londonu bi videlo 2mil ljudi na leto) Pri nas… koliko jih je zajel Grosuplje – mesto kipov?

  4.   andee — 12.04.2012 @ 06:58 andee

    @DvaZmaja:
    Nisem še odgovoril, ker sem premišljal pri sebi. Čeprav seveda ekonomske zakonitosti, o katerih govorim, veljajo na splošno, imaš morda delno celo prav – v primeru majhnega trga nisem povsem prepričan, če je utemeljitev prek vrednosti neuporabe edina mogoča. Vsekakor pa je teza, da ima Slovenija premajhen kulturni trg že tolikokrat ponavljana in izpeta, obenem pa, kolikor vem, ni konkretnih študij, ki bi res preverjale veljavnost, pomen in posledice tega, da se bo tudi tega vprašanja v prihodnosti gotovo potrebno lotiti. Hvala torej.

  5.   DvaZmaja — 14.04.2012 @ 11:07 DvaZmaja

    v bistvu nekaj je.. če ne druga, diplomska naloga samofinanciranje kulturnih dejavnosti… na željo uredim vpogled.

  6.   andee — 14.04.2012 @ 18:12 andee

    DvaZmaja:
    vsekakor, če je možno, z veseljem. Dovolj bo tudi, če samo poveš podatke (avtor/ica, točen naslov) o nalogi.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |