V krizi smisla tiči misel






         

14.04.2012

Štirje ekonomisti o upravičenosti javnih subvencij v kulturi

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kulturna ekonomika — andee - 14.04.2012

Povej mi, koga zagovarjaš in povem ti, kdo si… Spodaj vam prilagam poglede štirih pomembnih kulturnih ekonomistov na upravičenost javnih subvencij v kulturi, o temi torej, ki jo ne le pogosto načenjamo na tem blogu, pač pa postaja vedno bolj pomembna v slovenskem političnem in kulturnem prostoru. Citati so prevedeni iz knjige Ruth Towse A Textbook of Cultural Economics, Cambridge University Press, 2010, prevod je moj, upam, da ni preveč napak.


Lionel Robbins (1971):
»Zakaj bi morali davkoplačevalci plačevati za umetnost? Zakaj ne bi vsega prepustili zgolj ponudbi in povpraševanju? Če ljudje želijo umetnost, jo bodo kupili, če pa ne, zakaj bi jo ustvarjali?

Očitno je, da na to vprašanje ne moremo odgovoriti s sklicevanjem na ekonomska znanstvena spoznanja. Konec koncev gre za vprašanje vrednot, vprašanje, kaj vi menite, da je namen in funkcija države kot tistega avtoritarnega elementa v družbi, vprašanje politične filozofije torej. Ekonomija pride tu zraven šele, ko želite vedeti za posledice svojih odločitev, posledice v smislu razmerij, spodbud in mehanizmov.

V tem oziru, torej oziru političnih ciljev, sam nisem nikoli imel nobenih težav s tem, da sem videl v spoznavanju in podpori umetnosti in višjih naukov del svojega videnja nalog države.«


Alan Peacock (1969):
»Subvencioniranje umetnosti zadeva enake tematike kot subvencioniranje drugih sektorjev in področij v gospodarstvu, kakorkoli se bo to že zdelo nagnusno tistim, ki so predisponirani o tem razmišljati v luči moralne hierarhije potrošnih izdatkov. V naši analizi bo pozornost usmerjena v dva razloga za subvencioniranje, ki izvirata iz »tržnih nepopolnosti« (market failure), t.j. spoznanja, da stroge paretovske predpostavke deljivosti dobrin in odsotnosti eksternalij v produkciji in potrošnji preprosto niso izpolnjene v vsakdanjem življenju. Poseben vidik nedeljivosti, ki je relevanten za subvencioniranje umetnosti je upoštevanje blaginje bodočih generacij, t.j. blaginje tistih, katerih interesi ne morejo biti izraženi ali prisotni pri izražanju tržnih preferenc v sedanjosti.

Kulturni paternalizem, ki bi bil lahko upravičen na temeljih tega, da skupnost ne ve, kaj je dobro zanjo, moramo izključiti. Tudi če izvzamemo moje osebno nasprotovanje paternalističnim težnjam, je postavka nadrejenih vrednostnih sodb preprosto prelahka pot utemeljevanja javnih intervencij, namenjena dajanju javnosti ne tega, česar si želi, pač pa tega, kar bi si morala želeti.«


Bruno S. Frey (2000):
»Vsak raziskovalec ima svoje vrednotne predpostavke tudi, ko izvaja znanstvene raziskave… V skladu s pogledi sodobnih ekonomistov sam vidim številne prednosti pri uporabi trgov. Slednji so ponavadi učinkoviti in dovoljujejo različnim umetniškim preferencam javnosti, da se izrazijo in zadovoljijo. Umetnost ni zgolj tisto, kar (ponavadi samooklicani) strokovnjaki imenujejo »umetnost«. Umetniški strokovnjaki pogosto niso bili zmožni pravočasno dojeti novih umetniških gibanj: trg je bil pogosto hitrejši od njih pri odzivanju na takšna gibanja…

Vendar vidim tudi meje trgov. Po mojem mnenju obstajajo pomembni zunanji učinki in druge nepopolnosti trga. Teh ne moremo preprosto zaobiti prek pogajanj med udeleženimi akterji (kar je navadno razlog, da tržne nepopolnosti, kljub temu, da so prisotne, niso dovolj za utemeljevanje javne podpore, op. andee), če ne drugega že zato, ker potrošniki kulturnih dobrin niso dovolj organizirani. Vendar se ne strinjam, da tržne nepopolnosti v preskrbi umetniških dobrin nujno pomenijo potrebo po vmešavanju države. Kot politični ekonomist zanesljivo vidim meje državnih poseganj, tudi na področju kulture.«


David Throsby (2001):
»Če se premaknemo onkraj standardnih naziranj učinkovitosti pridemo do možnosti, da umetnost vidimo kot odlikovano dobrino, in v kolikor to drži, to pomeni normativne temelje kolektivnega delovanja oz. poseganja. Na prvi pogled se umetnost odlično prilega opisu odlikovanih dobrin: družba jo očitno vidi kot odlikovano, posebno, kljub temu pa posamezniki ne povprašujejo po njej na trgu, kot bi sodeč po tem pogledu pričakovali, kar daje jasen razlog za korigirajočo intervencijo. Bližnji pogled pa nam pove, da lahko številne značilnosti, ki jih lahko pripišemo umetnosti kot odlikovani dobrini, razložimo tudi kot posplošene eksternalije oz. družbene dobrine. Na primer: prepričanje, da je umetnost družbeno koristna, ko jo cenijo ljudje, ki se ne udeležujejo umetniških dejavnosti neposredno, ali ko nekdo sprejema udeleževanje drugih v umetniških dejavnostih, lahko vidimo kot primer medsebojno odvisnih funkcij koristnosti in s tem zmožnih razlage znotraj standardne teorije eksternalij. V takšnih primerih se zdi to, kar je na prvi pogled »vsiljena izbira« v končni instanci v skladu s principom potrošnikove suverenosti.«

Kateri pogled vam je najbližji? Meni samemu je najbolj blizu Throsbyjeva razlaga, ker je preprosto najbolj ekonomska in pogled razpirajoča. Priznam, da je David Throsby tudi sicer moj “idol” v kulturni ekonomiki, odličen ekonomist, ki je poleg tega sposoben videti tudi onkraj. Vam pa prepuščam lastno odločitev.

Še to: v septembru pride v Maribor tudi Bruno S. Frey, ponovno. Morda tudi David Throsby.

  • Share/Bookmark


2 komentarjev »

  1.   zzzz — 15.04.2012 @ 10:14 zzzz

    zame odlično izhodišče postavi ta misel: “Kulturni paternalizem, ki bi bil lahko upravičen na temeljih tega, da skupnost ne ve, kaj je dobro zanjo, moramo izključiti. Tudi če izvzamemo moje osebno nasprotovanje paternalističnim težnjam, je postavka nadrejenih vrednostnih sodb preprosto prelahka pot utemeljevanja javnih intervencij, namenjena dajanju javnosti ne tega, česar si želi, pač pa tega, kar bi si morala želeti.” predvsem za to, ker se mi zdi, da je slovenija s tem paternalizmom okužene preko vseh razumeskih meja. vsak bi pač rad bil pameten glede tega, katera umenost je vredna in katera ni. iz tega pa pridemo v situacijo, ko seveda ne odloča več kvaliteta, ampak to, kako blizu korita si se sposoben prerinit.

    s čimer se pri vseh vseh državnih subvencijah srečujemo je to, da so sredstva pač vedno omejena, ne moremo podpirat vsega in v tem je problem, ker se s tem ustvarja idealne pogoje za politizacijo, manipulacijo, mešetarjenje in seveda paternalizem. denar, ki pač pade z neba, je mamljiv, normalno. skratka, kako ustrezno določati, kaj podpirati in česa ne? v teoriji si lahko zadeve morda še nekako zamislimo, v praksi pač ne več. ker kaj je tipična značilnost državnega denarja? ja, ta, da je zlorabljen.

    glede te potrošnikove suverenosti, ki jo omenja throsby pa obstaja rešitev, s katero bi to teorijo preprosto tudi preverili v praksi. predlagal bi, da se pač sredstva namenjena kulturi zbirajo tako, da se pač državljanom omogoči, da glede tega prispevajo z nekim posebnim, prostovoljnim davkom. v takem primeru se bo pač najbolj izkazalo to, koliko ljudje dejansko umetnost dojemajo kot družbeno koristno, ker drugače smo spet na tistih paternalističnih temeljih.

  2.   andee — 15.04.2012 @ 21:03 andee

    @zzzz:

    se popolnom strinjam s prvima dvema odstavkoma.

    Glede prispevanja prek “prostovoljnega davka” pa govoriš pravzaprav o donacijah, če prav razumem. V veliko državah to deluje, predvsem v ZDA se na tak način zberejo velika sredstva, seveda pa je to podprto s številnimi denarnimi olajšavami, po mojih izkušnjah pa tudi z veliko tradicijo prispevanja v dobrodelne namene. V Sloveniji to seveda ne deluje, čeprav imamo nekaj olajšav oz. mehanizmov. Razloga sta verjetno dva: najprej, ker zaradi velike vloge javnih sredstev za kulturo in “tradicije” javnih subvencij za kulturo le redko kdo sploh pomisli na to možnost, in drugič, ker so davčne olajšave prenizke in zato neučinkovite. Zato takšna možnost v praksi lahko deluje, vendar mora biti ustrezno izvedena.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |