V krizi smisla tiči misel






         

14.05.2012

Zgodba neke zgodbe

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 14.05.2012

Že nekaj tednov me ni bilo aktivno tukaj. Počasi se zaključuje moja zgodba v Bloomingtonu, trenutno pripravljam dva (omenjena) članka za konferenco kulturnih ekonomistov v Kyotu.

Naj bom kar odkrit: preteklih nekaj tednov je bilo med najbolj evforičnimi v mojem življenju. Uspelo mi je: formalno sem dokazal rešitev problema, s katerim se ukvarjam v disertaciji, o čemer so doslej resnično lahko mnogi samo sanjali, naj zvenim še tako neskromno. Deaccessioning, torej odsvojitev muzejskih del vodi v slab muzejski management. Preveliko zanašanje na premoženje (endowment) neprofitnih organizacij prav tako vodi v slab management. Prosta sredstva (free cash flow) v rokah managerjev vodijo v slabo upravljanje podjetja, v kolikor se prosta sredstva vedejo podobno kot deaccessioning, da so torej namenjena predvsem pokrivanju morebitne izgube in niso všteta v običajni proračun podjetja.

Ne bom več veliko opletal z besedami, veliko je bilo tule že povedano, med drugim, ko smo govorili o zlatem fiskalnem pravilu. Naj povem samo to, da sem že skoraj povsem obupal, ko sva z mentorjem pred več kot mesecem ugotovila, da model, ki sem ga gradil do takrat ni primeren in ne vodi nikamor. Sledil sem mentorjevemu nasvetu (in lahko rečem tudi lastni intuiciji) in svoje zadnje moči tega utrujajočega leta posvetil uporabi še skorajda čisto zadnjega, kar mi je preostalo: modela Grossmana in Harta (1982), ki je tudi edini model, ki je vsaj poskusil nasloviti podoben problem. Model sem priredil za dva “igralca”: principala in agenta, saj je v osnovi namenjen le modeliranju koristnosti agenta, torej managerja podjetja.

In ko sem že skoraj obupal, se je pokazalo. Dan po rojstnem dnevu, v ponedeljek, sem prišel ves mačkast na delo in se ravno komajda prepričal, da se še ukvarjam s tem problemom. Konferenca v Kyotu pa seveda pred vrati… Še zjutraj sem sklenil, da bom napravil le ekonometrično študijo, podobno kot naredi večina avtorjev v literaturi. Potem sem se le prepričal, da sem še malo poskušal s komparativno statiko in tem, kar sta uporabljala tudi Grossman in Hart. In potem se je posvetilo, najprej čisto malo. Pokazal se je prvi smiseln rezultat. Čisto dovolj, sem rekel, in ves vesel odšel proti domu. Že na poti se mi je pričelo svitati, da sem odkril nekaj pomembnega, velikega, vsaj zame. Po tednih in mesecih živčne vojne in slabe volje sem pričenjal postajati prijetno vznemirjen, v pričakovanju.

Drug dan sem pokazal še na en, čisto istoznačen rezultat in zgodba se je pričela sestavljati. Formalno izračunani mejni učinki so vsi kazali na negativen vpliv deaccessioninga na spodbude managerjev. Odločil sem se, da prosim za srečanje z mentorjem.

Mentor je zgodbo potrdil. Pričelo se je sicer čisto po njegovo: kratka pohvala, nato pa kritika modela “od stropa do tal”. Vendar sem se ubranil, niti ni bilo težko. Nato tišina. “Gospod mentor, kaj pa glavni rezultati, ali ni to točno to, kar sva hotela pokazati?” Nasmeh na njegovem obrazu. Odleglo mi je… “Ja, to bo odličen tekst” pravi. “It will be an excellent paper”. Tega moj mentor, verjemite mi (…) ne pravi vsak dan. Dal mi je še novo, dodatno nalogo, dopolnitev z drugimi mejnimi učinki.

Potem sem se malce posvečal še drugemu članku, vrednostim neuporabe in donacijam. Žal malce manj uspešno, vendar mislim, da bosta oba članka v ponedeljek oddana v roku. Prvega, o nalogi sem pričel pisati kmalu. Našel sem še nekaj novih rezultatov – odlično! In potem sem šel računat omenjen dodaten mejni učinek.

Hm. To pa ne “rata”… Glb. Učinek kaže v nasprotno smer. Joj. Prekleto!! Celo leto sem garal in se skoraj dobesedno ubijal, sedaj pa gre spet vse po zlu. Na srečo pride odgovor iz Ljubljane, od somentorice, matematičarke z EF. Podrobno je preverila vse dokaze, baje so povsem točni in lepo in elegantno izpeljani. Citiram: “Menim, da je s tem modelom in rešitvijo vaša naloga postala »tisto, kar smo ves čas iskali« – potrditev »ideje«, ki jo tudi matematično dokažete”. Spet je malce odleglo. Ko grem računat na novo, najdem novo kopico napak. Tudi takšnih, ki jih somentorica ni videla. Grrr…

V soboto ni delovalo nič več, od vseh rezultatov sta ostala le začetna dva, resda najpomembnejša in ključna. Počasi sem postajal mnenja, da je tudi somentorica ena navadna bleferka. Nato me je vsaj malce razsvetlilo: tudi tretji rezultat zdrži. Morda pa vendarle bo. Pred mano je še zadnji teden pred oddajo člankov.

V ponedeljek, ta ponedeljek zjutraj, mali fiasko. Vsi učinki so pričeli kazati v nasprotno smer. Dodatni napor baje negativno vpliva na prihodke muzeja?? Pa na plačo managerja prav tako??? Bolj kot delaš, manj imaš in zaslužiš. Samo v Sloveniji verjetno… In še marsikaj drugega. Kaj zdaj? Utrujen, vendar ravno še prav zagnan sem šel preračunavati in preračunavati znova. In potem se je pokazala napaka. Kot ponavadi – nekje ni bil plus ampak minus… Andee… :( Ena od ključnih neenačb je bila obrnjena ravno v nasprotno smer, posledica hitrega in živčnega preračunavanja in utrujenosti. In naenkrat pade še zadnji rezultat, tisto, kar je pričakoval mentor: deaccessioning vpliva negativno tudi na dodaten napor. Pa smo tu!!!!!!!

Konec je. Resnično. Kar sem si najbolj želel od Bloomingtona in lastne doktorske naloge, zdaj imam. Korak naprej od magisterija, ki je bil morda že blizu ravni manjše disertacije, vsaj v takšni obliki, kot je bil kasneje izdan v knjižni obliki. Vendar je bilo iskreno rečeno tisto pomembno samo na slovenski ravni, odgovor na neko proslulo debato z Mrkaićem, resda pronicljiv in dokončen odgovor, ki ga takrat ni slutil nihče v tej debati, vendar še vedno referenčen in pomemben samo za Slovenijo. V tujini so iskreno rečeno ob tej temi zehali in me spraševali, zakaj za vraga bi to bilo pomembno. “Saj je samo magisterij” sem jim dejal. Dobro, naj bo…

Tole pa je torej tisto, kar sem hotel in želel: nekaj pomembnega vsaj za področje kulturne ekonomike nasploh. Problem, o katerem se je govorilo desetletja, vendar ga nihče ni znal modelirati, je ne le modeliran, temveč tudi razrešen. Ob tem ne morem drugega, kot da se poklonim mentorju, ker me je skorajda prisilil, da sem za nalogo vzel problem, ki so se mu slovenski “genialni” profesorji ekonomije po malem smejali, češ saj ne raziskuje podjetništva v Sloveniji, tujih investicij, finančnih trgov, trga dela in kar je podobnih “resnih” ekonomskih tem. Čisto obskurno, na videz nepomembno temo, pa toliko bi lahko naredil, hehe…

Vendar je bila tema, ki jo je svetoval moj mentor, tema, ki je klicala po raziskovanju in kjer je mentor tudi (pravilno) vnaprej predvidel, kje bo tičal zajec. To pa je bilo seveda tudi vse – z matematičnega, formalnega vidika (pa tudi z vidika argumentiranih ugotovitev) na tem področju ni bilo znanega ničesar. Od prvega dne naprej sem se torej predvsem ubadal s tem, da spoznam področje, ki mi je bilo takrat blizu kot kakšna oddaljena galaksija – področje ekonomske teorije pogodb in modelov principala in agenta. Dve leti sem porabil samo za to, da sem se dovolj spoznal s področjem, da sem lahko pričel modelirati zgodbo. S tem sem pričel s prvim dnem Bloomingtona. No, in zdaj je zgodba zaključena. Očitno je model več kot pravilen, ni kaj, Grossman in Hart sta res đeka, tu ni kaj. Vendar tega problema, torej predvsem problema agentskih stroškov prostega denarnega toka v rokah managerjev nista pokazala ne onadva še manj pa kdo drug.

Toliko, malce poetski sestavek, priznam, da se tudi počutim še vedno malce poetsko. V nestrpnem pričakovanju konference v Kyotu, kjer bo zgodba prvič nasploh predstavljena in kjer bo tudi največ ljudi, ki imajo z njo kaj opraviti. Strah me je edino, ker manjka ekonometrija, ki žal v tem primeru ni bila izvedljiva, na tem še delam, morda bo do samega predavanja v Kyotu kaj storjenega tudi na tem. Upam pa, da to ne bo odločilno.

Tako. Malce sem podelil trenutna razmišljanja. Morda je kot rečeno vse skupaj preveč pretenciozno, vendar sem resnično napravil že toliko preverb modela in rezultatov, da ne verjamem, da se bo tu še kaj spreminjalo in da je problem torej rešen. Samega pa me čaka jutri zaključevanje še drugega članka in potem verjetno pričetek pisanja doktorske naloge. Pa kakšen tukajšnji jazz koncert verjetno in kozarec piva. Na zdravje!

  • Share/Bookmark


4 komentarjev »

  1.   zzzz — 14.05.2012 @ 11:25 zzzz

    sicer ne razumem kaj dosti od tega, o čemer tu pišeš, ampak vseeno čestitam za uspeh. verjamem, da mora biti občutek res dober.

  2.   andee — 14.05.2012 @ 17:16 andee

    @zzzz:
    Najlepša hvala! Bom morda še kdaj tule razložil, za kaj gre.

  3.   beatnik — 16.05.2012 @ 20:30

    Slisi se kot sanje vsakega akademika, hehe. Cestitke in veliko uspeha pri pisanju doktorske naloge!

  4.   andee — 17.05.2012 @ 01:50 andee

    @Beatnik:
    Hvala!! Ja, je nekaj takega. Nekateri pač živimo za to…

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |