V krizi smisla tiči misel






         

16.05.2012

Dnevno politični komentar – Stiglitz, Šušteršič, Pahor, Lukšič

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize' — andee - 16.05.2012

Naj še malce pokomentiram dnevno-politično dogajanje v Sloveniji, česar tudi že lep čas nisem naredil.

V preteklih tednih, ko tule nisem pisal, je tekla obsežna anti-propaganda proti varčevalnim ukrepom, ne le v Sloveniji ampak nasploh. Vanjo so se aktivno in skoraj nestrpno vključevali tudi nekateri vodilni svetovni ekonomisti, kot sta Joe Stiglitz in Paul Krugman. Ter seveda veliko ekonomistov, ki se prištevajo med t.i. heterodoksne ekonomiste. V Sloveniji so to vlogo prevzeli tako rekoč vsi ekonomisti, ki se ne prištevajo med ekonomiste t.i. mladoekonomističnega kroga. Tako sem slišal dobrega Maksa Tajnikarja, mojega nesojenega mentorja, ki ga cenim predvsem zaradi njegovega sprejemanja nekaterih mlajših “heretičnih” ekonomistov, kot je Bernard Brščič, razlagati, da je bolje, kot da se podamo v varčevalne ukrepe celo to, da nam bo v bodoče usodo odrejal Bruselj. “Saj bo morda oktroirani, vsiljeni predsednik vlade vseeno Slovenec, to ni nič takega”, nekako takole se je glasilo njegovo sporočilo.

Tudi drugi ekonomisti niso bili zmožni prispevati ravno kakšnih umskih presežkov – razen izpetega ponavljanja Keynesovih ugotovitev izpred več kot sedemdesetih let niso bili zmožni producirati karkoli omembe vrednega v ekonomskem smislu. Ekonomskih teorij, ekonomskih izračunov in projekcij, novih ekonomskih ugotovitev, ki bi resnično spodnesle temelje neoklasične ekonomike. Žal na takšna prerokovanja dobrih modrecev, ki se z enakim tonom in vsebino oglasijo prav vsakič, ko se kdo spomni nanje, ne dam več kaj dosti. Iz krogov, kjer se gibljem v ZDA, sem uspel le razbrati, da Stiglitzove trditve in zapisi za javnost, močno najedajo kredibilnost tega sicer odličnega ekonomista. Da ton in način, ki ga uporablja v zadnjih letih pri svojih politično-ekonomskih prognozah resnično ni na mestu. Ne bi posebej razpravljal o teh trditvah, naj bo dovolj zgolj to, da sem jih slišal od ekonomistov, ki vsekakor niso trdi neoliberalci, ki bi skušali “zmanjšati pomen velikega Stiglitza”, pač pa čisto preprosto od ekonomistov, ki se usmerjajo v svojo stroko, ki je seveda daleč od politične ekonomije, na Stiglitzove trditve pa gledajo zgolj z vidika ekonomske korektnosti.

Kar se tiče pa slovenske situacije, pa je vsaj zame zgodba jasna, vsaj dokler kdo ne najde ustreznih ekonomskih protiargumentov. V številnih tujih publikacijah najdete opis Slovenije, kot ene najlepših, najbolj zanimivih, čistih in gospodarsko razvitih držav tega dela Evrope. Vendar je tudi povsod napisano, da smo ena od držav, ki skorajda preganja tuje investicije in ena tistih držav, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela. Obenem je seveda nesporno dejstvo, da nam ratingi bonitetnih agencij vztrajno drsijo navzdol, prav od teh ratingov pa je odvisna cena našega bodočega zadolževanja. Že sedaj je ta nevzdržno visoka. Z zadolževanjem (gre za državni dolg) se seveda financira pretežno javni sektor. Skratka: nesporno je, da dobro gospodarsko izhodišče, ki smo ga ali bi ga lahko imeli, ni več tako trdno. Resda nam še nekaj manjka do grške, španske ali italijanske situacije, vendar morda nismo več tako daleč tudi od tega stanja.

Zato tudi sam verjamem predvsem v umiritev javno finančnih razmer. Resda nimam pred seboj nikakršnih projekcij, na podlagi katerih bi se lahko odločal, vendar čisto preprosto ne vem, v čem bi bila Slovenija zares na škodi v primeru reform in manjšanja javnega sektorja. In od tod seveda tudi smeh, ko se tisti, katerih politične interese bi to najbolj prizadelo, sedaj oglašajo s kataklizmičnimi napovedmi in napadanjem “varčevalnega evangelija”. Bom rekel še enkrat: verjel vam bom, ko boste predstavili projekcije, ki kažejo, da bi s še večjim zapravljanjem resnično lahko prišli iz krize. Resda bo to v nasprotju z vsako običajno ekonomsko logiko, vendar če deluje, zakaj ne – morda bo to vneslo nov veter v splahnela ekonomska jadra.

Vendar se močno bojim, da tega vetra in drugih rešitev ni. Da gre pri vsem skupaj zgolj za zbor večnih kritikantov, ki dlje od promocije po medijih z “drugačnimi pogledi” in varstva privilegijev sebe in svojih “bližnjih” ne vidijo. Zato sam zgodbo spremljam takole od strani, vem, da so v Sloveniji politični interesi pred argumentacijo, borba za lastne položaje in politikantsko “naši/vaši” dojemanje stanja pa osnovni modus vivendi. Zato preprosto puščam, da te bitke izborite sami, moja moralna podpora pa gre vsekakor vladi, ki si upa vpeljevati reforme, na katere smo čakali desetletja: strukturno spreminjanje gospodarstva, o potrebi česar je vsakdo modroval ves čas, ko pa je kaj takega na planem, se seveda takoj odloči iti na ulico držat transparente in partizanske zastave, da pa ja ne bi kdo res (!) kaj spremenil. Krščenduš. Pri tem so tudi tako abotni pojmi kot je “varčevalni evangelij” prej pri roki kot pripravljenost nekaj res spremeniti, pri sebi in v državi nasploh.

Naj na tem mestu še izrečem podporo človeku, ki ga vsekakor spoštujem: Borutu Pahorju. Menim, da je raven politične kulture in drznosti, ki jo kaže odkar je ponovno “v opoziciji”, nekaj, kar slovenski prostor še ni izkusil. Da je nekdo resnično zmožen ravnati po svoji vesti, po svojem prepričanju, tudi če je v neskladju z opozicijsko vlogo, da nekdo odkrito podpira nekatere ukrepe vlade in človeka, ki ga je tri leta rušil, nekaj takšnega mislim, da v Sloveniji še nismo videli. Nekaj takega je tako Janši, Jankoviću kot vsem ostalim preprosto nedosegljivo (in verjetno tudi nedojemljivo). Žal bo zaradi tega in te svoje morebitne naivnosti verjetno plačal z glavo oz. z mestom predsednika stranke. Nanj se bo kolikor sam spremljam dogodke verjetno povzpel Igor Lukšič, da končno napravi iz SD resnično levičarsko stranko.

Iskreno rečeno je to za SD morda dobro, vsaj kolikor poznam ljudi na levici. Ti ljudje že leta govorijo, da nimamo prave levičarske stranke, kolikor jih poznam, se z manj kot Rdečimi brigadami in povratkom v socializem niti ne bi bili pripravljeni zadovoljiti. Dragi bralci: rezultati decembrskih volitev vsaj po mojem mnenju kažejo, da je ljudi, ki si tega želijo zelo veliko in da nas, v kolikor se kaj bistvenega ne spremeni, v kratkem čaka močan “socialistični udarec”. Iskreno povedano, sem do te možnosti opredeljen podobno, kot pred kakim močnim nalivom, ko se oblaki zbirajo, tlak pada in slaba volja in napetost pričneta pritiskati na možgane. Naj se končno izlije! Naj vsi tisti, ki jih veseli obujati socialistične spomine in “vrednote NOB” končno dobijo to, česar si želijo. Iskreno rečeno je to edini način, da se njihove blodnje preveri in tudi morda edini način, da gredo te zgodbe svojo normalno pot. Dajmo torej še enkrat preveriti, ali sta socializem in komunizem res tako dobra za človeštvo. Enkrat, dvakrat, stokrat, nikoli še ni šlo. Vendar naj gre še enkrat, če to res hočete. Naj ta radikalna levičarska “dognanja” še enkrat poskusijo svojo pot – pri nas resnično še nikoli nismo izkusili teh dognanj v pravi luči, ki je doletela nekatere vzhodne in severovzhodne “sosede”. Tudi zato je verjetno potrebno, da se tem razmišljanjem še enkrat ponudi možnost preverbe.

Iskreno rečeno je moja napoved, da bosta že v roku nekaj let ponovno na tapeti kapitalizem in demokracija kot tisto zdravilo za rane. Kar verjetno nista. Vendar se bo ponovno pričela oglašati množica “hipokritov” in omahljivcev, ki bodo trdili, da so bili prevarani, ko so izbrali nov sistem in da bi spet (!!) radi nazaj. Enako, kot jih zdaj vrsta ponavlja, da so bili prevarani ob spremembi sistema ob osamosvojitvi.

Ne bom več govoril. Sam ne verjamem, da je kapitalizem nek končen odgovor za probleme in naravo človeštva. Vendar svoja iskanja počenjam v drugačni smeri, s trudom upoštevati različne, dobre in slabe argumente, ki jih dajejo vsi različni družbeni sistemi (s kapitalizmom vred), znanosti in vednosti ter ljudje. In če pri tem verjamem nekaj drugega kot večina ljudi, raznih razboritih Lukšičevih in Žižkovih somišljenikov ali na drugi strani prostotržnih prepričancev, mi to pač daje tiho in lastno zadovoljstvo. Ki pa si ga tudi ne dam kar tako vzeti :)

  • Share/Bookmark


15 komentarjev »

  1.   klotilda — 16.05.2012 @ 10:54

    Bravo, končno en pameten zapis, zaradi katerega ne bom dobila “slovenskih ošpic”.
    Tako, dragi moji rojaki, zdaj pa lop po meni. Briga me. Želim živeti v sedanjosti in si priskrbeti tudi še kaj prihodnosti, vi pa si le natikajte še naprej svoje titovke in rutke okrog vratu – in mahajte s svojo revolucionarno preteklostjo. Res boste “zajebali” tudi mojo prihodnost, ampak v demokreteniji drugače ne gre.

  2.   Don Marko M — 16.05.2012 @ 13:47

    jaz tudi ne vem, v čem bi bila Slovenija zares na škodi z reformami ala Janša….saj če pogledamo Grčijo, Španijo, Italijo, kjer os uporabljali identične prijeme, kot ji Janševa vlada, res nimamo nobenega razloga za skrb…..

  3.   Afnogunc — 16.05.2012 @ 17:20

    “Naj na tem mestu še izrečem podporo človeku, ki ga vsekakor spoštujem: Borutu Pahorju. Menim, da je raven politične kulture in drznosti, ki jo kaže odkar je ponovno “v opoziciji”, nekaj, kar slovenski prostor še ni izkusil.”

    O sveta preproščina. Srbi bi rekli, da je “jak na rječima”. Skratka gobezdač.

    Mogoče res ni bil Pahor v prvih bojnih vrstah, ko so rušili Janšo pred slabimi štirimi leti. Zato pa je takoj po zmagi trojčka bogato nagradil jurišnike, kot Je Rop in podobni, tako da jim je zrihtal udobne in bogovsko plačane službice po evropskih inštitucijah. Vladal pa je le na krilih sovraštva do prejšnje vlade, ki je tako ali tako s svojo levo ideologijo obvladovala javni sektor, tako ideološko kot kadrovsko. Janša je bil v njihovih očeh nedopustna motnja, ki jim je zaustavila troletno ustaljeno kadrovanje.

    Tudi če vzamemo za sveto, da je Janša Pahorju samo nagajal (kar seveda ni res) je dejstvo, da je pospešeno kadroval svoje “humanistične” kadre po javnem sektorju, da nadomesti izgubljena tri leta. Nič ga ni brigalo, da javne finance ne omogočajo prenapihnjene javne uprave, ampak sinčki in hčerkice “zaslužnih” so rabili državne službice. Kakšna je bila cena vidimo skozi javno zadolžitev države, ki je bila naravnost zločinska. V nekaj letih je oboževani Pahor spravil državo v druščino najbolj skorumpiranih in neučinkovitih držav.

    Pravzaprav pa imam občutek, da tudi sedanja vlada ni dosti boljša. Razglašajo namreč, da se bo v javnem sektorju “varčevalo” tako pri kadrih kot pri plačah le toliko časa, dokler ne bo gospodarska rast pomolila nos iz vode . potem pa bo vse veselo po starem! Pravzaprav imajo tudi poslanci in vlada svoje otroke, ki jim bodo (vkolikor še niso) zrihtali službice, ki pa bodo seveda povezane z javnim denarjem. Zagovarjanje gospodarskega sektorja se torej zdi bolj kot pozerstvo in iskanje svoje “tržne niše” pri volilcih, kot pa rezultat iskrene prepričanosti v to kar govorijo. Kljub vsemu pa Slovenija boljšega v politiki niti nima.

    Nikjer ne vidim ekonomistov, ki bi si upali javno povedati, da pri takšnem gospodarstvu ki ne dosega več kot polovico povprečne dodane vrednosti v Evropi na delavca, ne zmoremo dati 50% za javni sektor. Vse kar je nad 40% je samomorilsko.

    Že slišim tiste, ki vpijejo, da je pač treba najti denar za naše najboljše vrtce na svetu, najboljše šolstvo skupaj z FAKultičiči, najboljše zdravstvo … Pa ne bo šlo! Če bi bile samo fakultete tako dobre kot se nam predstavljajo, bi bili poznani v svetu po visokih tehnologijah visoki dodani vrednosti v vsem gospodarstvu in ne nazadnje – imeli najboljše gledališke predstave, najboljše filme, najboljše svetovno znane zgodovinarje in znanstvenike.

    Smo pa v riti kot sem že prej povedal. Gre se le za ščitenje zamaščenih riti ki posedajo po vsej javni sferi in pobirajo denar, ki bi ga morali pustiti gospodarstvu, da končno zadiha in potegne voz iz blata. Vem da je vse na kar upam utvara, ker nam gre pač še povečini predobro, da bi se streznili. Bo pa maček hud in dolgotrajen, sam se tega lahko le veselim. Hudič pa bo za tiste, ki mislijo, da imajo v lasti vse znanje tega sveta, zanajo pa nič uporabnega razen skrbeti za svojo rit, kar jim v danih razmerah lepo uspeva. Bodo pa sanje marsikaterega utopističnega profesorja, ki sedaj usmerja našo mladež, postale grozljivka, ko jih bodo začeli loviti razjarjeni brezperspektivni študenti, ki jim sedaj slepo verjamejo.

  4.   Zmrda — 16.05.2012 @ 17:42

    Lepa. Problem Slovenije je predvsem, da je premalo ljudi, ki zna realno razmislit s svojo glavo in preveč tistih, ki hitro postanejo zaripli, jim začn utripat žila in se začnejo slinit v kotičku ust :) .

  5.   andee — 17.05.2012 @ 02:06 andee

    @Klotilda:
    hvala.

    @DonMarko:
    Grki, Španci in Italijani so predvsem najprej “uspešno” uporabljali metode naše bivše vlade z v nebo vpijočo ravnijo zadolževanja, ki jim je omogočila lagodna življenja kljub katastofalni ekonomski politiki. Ostalo vsi poznamo. Kar se dogaja sedaj, je najverjetneje samo posledica vsega poprej.

    @Afnogunc:
    zamera do Pahorja je lahko predvsem izjemno slabo vodenje vlade v prejšnjem mandatu oz. predvsem izjemno slabi rezultati. Sam menim, da so takšni rezultati predvsem posledica katastrofalne izbire ministrov, primer je bil Franci Križanič, ki je zasedal ključno funkcijo v vladi. Dejstvo verjetno je, da Pahor ni ravno kak bleščeč operativec, v tem smislu je verjetno že Janković precej boljši. Glede človeške in povezovalne plati pa mislim, da tudi ne more biti dvoma: ne vem sicer, kakšen je Pahor v resnici, vendar so njegova dejanja dovoljšen zgled za to, kako se mora obnašati nekdo, ki mu je kaj do države, torej preseči lastne in strankarske politične interese in se odločati za dobro države, tudi če s tem podpreš nekoga, ki bi pravzaprav moral biti tvoj politični in osebni smrtni sovražnik. Kot rečeno ne vem, kaj Pahorja pri tem vodi, vendar so posledice za razmišljanja o slovenski politični kulturi vsekakor pozitivne. Je pa seveda njegova velika napaka, ki kaže ravno v nasprotno smer, torej v negativno politično kulturo, da vrsto mesecev ni hotel odstopiti kljub očitnemu fiasku vlade. Tudi zato govorim o Pahorju v novi, opozicijski vlogi, ki jo kaže po padcu njegove vlade. Čeprav priznam, da mi je njegov povezovalni moment od vedno blizu, lepo bi bilo če bi se ga “nalezel” še kdo v slovenski politiki.

    Glede Janše in drugega pa ne vem. Kot razlagam ljudem okrog sebe, sam predvsem verjamem, da je kombinacija Janša + Virant prava kombinacija za izvedbo reform: Janša in njegovi s političnimi in vodstvenimi izkušnjami ter Virant in njegovi z idejami in odločnostjo napraviti korak naprej (in drugam) v ekonomskem smislu. Zaenkrat še nisem bil posebej razočaran.

    @Zmrda:
    ja, se strinjam.

  6.   Afnogunc — 17.05.2012 @ 13:11

    ” ki mu je kaj do države, torej preseči lastne in strankarske politične interese in se odločati za dobro države,…..”

    Saj je Pahor vendar deloval v nasprotju s tem kar je govoril. Pa da bi delal v dobro države? Kaj za vraga je Pahorjeva vlada pustila za seboj kar bi bilo dobro? Križanič je brez dvoma naredil veliko škode, vendar je za to odgovoren Pahor in nihče drug – še najmanj pa opozicija. Tudi Janša je imel v prejšnji vladi kukavičje jajce v obliki Viranta, ki je povampiril javne plače. Pa za to ni kriv Virant ampak kar Janša.

    Vsak si izbere za sodelavce tiste s katerimi lahko uspešno vodi državo v smeri kot naj bi bila dobra za državljane. V kolikor pa se partnerji ne vidijo v deklariranih ciljih, pač prepustiš vladanje drugim.

    Tako obupnega vodenja vlade kot jo je pokazal Pahor si ne smemo nikoli več privoščiti. Eno je biti všečen na vse strani, ko pa tvoji popadljivi partnerji delajo kar se jim zahoče??????????

    Veliko bolj spoštujem prikazovanje realnosti, kot pa da nas nekdo z nasmeškom in lepimi besedami zadolžuje preko vseh meja. Vem pa da je za “nežna in hkrati preračunljiva” ušesa pahorjanstvo pravi balzam. Pri nas pravi odločni državniki pravzaprav sploh nimajo nikakršnih možnosti – mi bomo izvolili mevžo ali pa barabo.

    Je pa pahor nedvomno primeren za predsednika države.

  7.   Maj — 17.05.2012 @ 16:48

    Pahor je politik kakršnega še nismo imeli.
    Izjemno pošten, delaven, dobronameren, žal pa morda preveč neodločen, pa za našega politika bi moral biti manj odkrit saj so janševi mediji vsako napačno izrečeno besedo brž izkoristili proti njemu…

    Mislim, da je v SD dovolj brihtnih ljudi, da se takemu politiku ne bodo odrekli saj brez njega SD niti v parlament ne bi več prišla.

    Za predsednika države ga je škoda-morda čez dvajset let, sedaj bi ga pa raje uporabili za kakšno izvršilno funkcijo.

  8.   stas — 17.05.2012 @ 18:37

    Kaj pa islandska pot iz krize? Kot je nekdo pisal ze pred mano, nekateri pricakujete, da hodimo po istih stopinjah kot Grki, Spanci, Italijani, ceprav je Islandija (ki je bila v krizi se pred Grcijo) dokazuje, da se da stvari spremeniti tudi drugace. Seveda pa mediji o tem ne porocajo v taksnem obsegu, kot bi morali…

  9.   andee — 17.05.2012 @ 20:42 andee

    Staš:
    sicer vam ne utegnem sproti odgovarjati, ker sem v službi, ampak tole bi pa vseeno rekel: kolikor sem spremljal iz medijev (morda se motim), je islandska pot temeljila na tem, da dolga preprosto niso vrnili. Seveda je tudi to opcija, ki je podobna tisti, da namesto, da v trgovini plačaš za izdelek, ta izdelek preprosto ukradeš. Dvomim pa v “širok domet” te opcije – seveda se da sistemske probleme rešiti tudi tako, da razbiješ sam sistem. Še vedno pa ostane problem, kakšen sistem boš zgradil potem, pa tudi ali se drugi ljudje (ter države, institucije), ki so del sistema, s tem strinjajo. V nasprotnem bo rezultat seveda konflikt večjih razsežnosti, morda vojna. Zato ne verjamem v “aplikabilnost” islandske (ali ekvadorske – ali niso oni naredili enako?) opcije na druge države oz. nasploh.

  10.   NoMercy — 17.05.2012 @ 20:46

    pod črto: vsi ti veleumi se dajo plačati iz “mojega” denarja (davkov) :(
    nobeden pa ni sposoben napovedati katere številke bodo izžrebane v naslednjem lotu … skratka en samo bull_shiting :(

  11.   andee — 18.05.2012 @ 03:41 andee

    @Afnogunc:
    z zadnjim stavkom si povedal bistvo in s tem tudi povzel moje razmišljanje, torej se očitno strinjava: Pahor ni primeren za predsednika vlade, za operativca torej, pač pa za mesto, kjer bo njegova povezovalnost, relativna poštenost in zmožnost dialoga prišla čim bolj do izraza. Ljudi s takšnimi lastnostmi, ki ne bi bili zgolj slinasti povzpetniki, pa je malo v naši politiki.

    @Maj:
    z opisom Pahorja se sicer kar precej strinjam, z zaključki pa malo manj. Sam mislim, da se bodo v SD Pahorju odrekli, morda bom sicer (veselo) presenečen, bomo videli. Na izvršilno funkcijo pa prosim samo Pahorja ne več… V tem delu dam prav tudi Afnoguncu.

    @NoMercy:
    tudi sam ne znam napovedati številk na lotu, zato ne bom veliko bull-shital naprej.

  12.   Bimbo — 18.05.2012 @ 22:34

    Zanimivo tole o levičarjih. Tudi meni bi bilo najbolj všeč, če bi Lukšič (ali kdo drug) poprijel za krmilo SD, da iz njih naredi prave socialiste. Pahor pa naj gre na svoje, pri čemer bi on spoznal svoj pravi doseg, vsi ostali pa morda njegovo pravo barvo. Prerivanje Pahorja in Viranta na “zmerni sredini” bi bila lahko zanimiva nekajletna tekma, saj je do naslednjih volitev še precej časa.
    Janša in Pahor sta zanimiv par – demonizirani J.J. mi ni prav nič všeč, a mi občasno postane simpatičen ali vsaj razumljiv, Pahor pa je sicer precej dopadljiv in galanten, a vsake toliko skozi razpoke v njegovi maski zaznam prav nečedne stvari.

    Mimogrede, morda se bo tudi tebi zdel tale zapis zanimiv: http://marginalrevolution.com/marginalrevolution/2012/05/how-much-structural-unemployment-was-there-during-the-great-depression.html

  13.   andee — 19.05.2012 @ 04:08 andee

    @Bimbo:
    hvala za link! Zelo zanimiv se mi zdi – v zadnjem času sem zaradi dela na svojih (skoraj izključno mikro-)ekonomskih modelih precej zanemaril sledenje dogajanju v ekonomiji, zato tudi razprave med Cowenom in Krugmanom nisem spremljal. Seveda so Cowenovi argumenti zanimivi, vendar moram priznati, da tudi Krugmanovi niso za podcenjevati. Osnovno vprašanje naj bi torej bilo, ali gre v primeru sedanje krize za ciklično ali strukturno brezposelnost, oz. še bolje s Krugmanovimi besedami: ali je primerna metoda za zdravljenje trenutne brezposelnosti dolgoročni strukturni pogled ali kratkoročno spodbujanje povpraševanja. Iskreno rečeno (kar tukaj večkrat ponavljam) nisem dovolj makroekonomista, da bi lahko trdno zagovarjal eno ali drugo stran. Vendar v aplikaciji na slovensko stanje lahko rečem to: sklicevanje na Krugmana, Stiglitza in njune somišljenike služi slovenskim anti-varčevalnim borcem predvsem za doseganje njihovih znanih političnih ciljev, ki se ponavadi dajo zvesti na antijanšizem za vsako ceno in obujanje spominov na socializem, Jugoslavijo in NOB, “ko smo se imeli vsi radi in je vse bilo tako lepo” (in ko seveda nikomur ni bilo dovoljeno pogledati v dejansko ekonomsko sliko, ki je v veliki meri privedla do stagnacije in tudi razpada takratne države). Zato sam opozarjam predvsem na to: po mojem mnenju je slovenskim antivarčevalcem čisto sladko vseeno, kaj si mislijo Krugman, Stiglitz in drugi – važno je samo, da v slovenski družbi ne pride do sprememb, kar je potrebno preprečiti za vsako ceno. Za ta cilj pa so dobri vsakršni argumenti, danes protivarčevanje, jutri morda že spet varčevanje. In to je problem – ko se bomo glede tega premaknili z mrtve točke in postali spet bolj naklonjeni spremembam, negotovosti in dinamiki, ki jih to lahko prinese slovenski družbi, bodo tudi argumenti Tylerja Cowena in Paula Krugmana postali “smetana na torti” oz. jih bomo šele takrat lahko sprejemali v njihovem pravem ekonomskem pomenu in razmišljali o načinih spodbujanja gospodarske rasti izven zadovoljevanja političnih in politikantskih ciljev.

    Glede Janše, Pahorja in Lukšiča se večinoma kar strinjam. Naj bodo SD res tisto, kar dejansko želijo biti: pravoverna in ostra levica (Lukšiča poznam osebno iz večih študijskih zgodb – od tod poznam tudi kar nekaj sedanjih ključnih ljudi v njegovi stranki mlajše generacije – in kolikor ga poznam, bo to stranko žal morda res napravil močno levičarsko in marksistično, kar sedaj ni bila).

    Ja, ob podobnih pogovorih, kot jih je Pahor imel z Ljerko Bizilj se tudi sam vprašam o njegovih čistih namerah – včasih imam res občutek, da ga vodi tudi maščevalnost do svojih lastnih ljudi, ker mu ni uspel projekt vodenja vlade. Janša je pa klasika – svoje osnovne simpatične poteze dobi predvsem zaradi skrajne demonizacije, ki jo ves čas doživlja. In ljudem še vedno ne potegne, da z demonizacijo samo pridobiva na statusu mučenika in s tem priljubljenosti pri vseh, ki so vsaj malo “anti-komunajzarsko” usmerjeni. Meni samemu je predvsem všeč to, da zna konkretno in odločno voditi vlado, zato menim, da je dobro, da je na njenem čelu. Vse drugo, kot je njegova pogosta aroganca in cinični odgovori, se mi zdi nepomembno in nepotrebno. Upam, da se ne motim in da smo vendarle z njim na čelu in predvsem z ljudmi kot je Janez Šušteršič v vlogi dejanskih idejnih vodij sprememb, na pravi poti. Kot je nekoč v recenziji Keynesove knjige zapisal Šušteršič: če bi bil danes Keynes še živ, bi bil mladoekonomist. Sedaj ima možnost dokaza za to trditev – upam, da mu uspe v enaki meri rešiti Slovenijo iz sedanje krize, kot je s keynezijanskimi ukrepi uspelo rešiti gospodarsko krizo iz tridesetih. Pa smo spet na začetku (te replike)… :)

  14.   Bimbo — 20.05.2012 @ 21:50

    Andee, o Pahorjevi včerajšnji po-maratonski (ne čisto jasni) napovedi kandidature za predsednika države ne bom veliko razglabljal, ker očitno nadaljuje svoje knajpanje javnosti. Če je to tista “najtežja pot”, ki jo je – “dobro me poslušajte in si zapomnite” – obljubljal Biziljevi… Anketa na Siolu mu kaže zelo velike možnosti za zmago (cca 43 %). Menim, da je ta (ne čisto jasna) napoved kandidature tudi manever za okrepitev predvolilne pozicije znotraj SD v duhu “izvolite mene in imate zagotovljen položaj predsednika države”…

    Kar zadeva varčevanje, sem pa danes v NYT po neznosno dolgem času prebral zanimiv zapis Roberta J. Shillerja, ki mi je, bimbu, dokaj jasno nakazal, kako je možno tudi z malo manj zategnjenim državnim pasom ohraniti javno-finančno ravnovesje. Primerjava z zimskim življenjem na kmetiji, obnovo skednja itn. se mi zdi zelo domiselna. Seveda se zavedam, da ta recept skoraj zagotovo ne more rešiti težav s sistemskim proračunskim primanjkljajem in starimi dolgovi.
    Kakšna osvežitev v primerjavi s puhlimi jeremijadami mnogih naših elitnikov, ki so se zadnje čase precej razpisali po časopisju! Kot praviš, in se kar strinjam s teboj, se ti predvsem otepajo kakršnihkoli sprememb in verjetnih posledičnih izgub kakšne poklicne ali popoldanske “udobnosti”.
    (www.nytimes.com/2012/05/20/business/economy/how-national-belt-tightening-goes-awry-economic-view.html)

  15.   andee — 21.05.2012 @ 03:53 andee

    @Bimbo:
    hvala tudi za ta, še en zanimiv link. Ja, to metaforo o dobrem gospodarju gospodinjstva kar precej uporablja tudi Janša: “vsak dober gospodar ve, da lahko porabi samo toliko, kot ustvari”. Seveda ekonomsko delovanje na makro ravni ni vedno kar tako enostaven prenos z mikro ravni, torej ravni gospodinjstev, in to čisto dobro ponazori Schiller. Paradoks, na katerega sta opozorila Samuelson in Salant, je seveda še ena morebitna pot, kako brez dolga in brez pretiranega varčevanja doseči fiskalno vzdržne ukrepe za gospodarsko rast. In ja, namesto da bi se pri nas razplamtela (takšna) resna ekonomska razprava o potencialnih ukrepih, je večina trdno na političnih okopih, tako levica kot desnica, kot smo že debatirali.

    Glede metafore o kmetiji pa ne vem, seveda predpostavlja, da se kmetija ne ubada s finančnimi težavami in posluje likvidno in solventno, kar je v primeru Slovenije komajda še res. V primeru, da ljudje na kmetiji dvomijo, ali bodo za svoje delo sploh dobili plačilo, je seveda delovanje po takšni metafori precej manj verjetno in spodbudno, kot omenjaš tudi ti. Problem metafor vsaj po mojem je, da so sicer močne na prepričevalni, politični ravni, manj uspešno pa jim gre, ko gre za resna ekonomska razmišljanja.

    Glede Pahorja pa priznam, da imam občutek, da se ponovno vrača v čase, ko je “blestel” s populizmom in showmanstvom. Žal počasi nehuje biti tisti Pahor preteklih mesecev, ki je skrbel za ravnotežje med levico in desnico. Še vedno pa so vsaj zame nekateri elementi njegovega pristopa in politične kulture, ki jih je pokazal tako v zadnjem času kot deloma že prej, najbrž vredni posnemanja.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |