V krizi smisla tiči misel






         

17.05.2012

Donacije, sponzorstva, umetniški trg – več luči…

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 17.05.2012

Naj bo tale prispevek namenjen temu, s čimer se ukvarjam v teh dneh. “Rešujem” članek, ki ga vsaj uradno piševa skupaj s slovensko profesorico kulturne politike. V članku ugotavljava, kako na donatorstvo vplivajo t.i. vrednosti neuporabe, torej tiste vrednosti, ki jih ima nekdo kljub temu, da neke dobrine ne “uporablja” – torej obiskuje, posluša, gleda. Ker sem o tem konceptu tule govoril že večkrat, bom tokrat to preskočil.

Zanimivo “opažanje”, ki sem ga spoznal v toku pregleda literature in pisanja članka pa zadeva predvsem donatorstvo kulturnim organizacijam in dogodkom. Soavtorica članka me je sicer vpeljala in usmerila na to področje, vendar sem šele v zadnje pol leta resneje pričel brati literaturo s področja ekonomike prostovoljnih prispevkov in zasebne preskrbe javnih dobrin.

Spoznanja iz te literature pa so zelo jasna: država mora posegati in podpirati zasebne donacije v kulturi (in drugod)! Že leta 1954 je ameriški ekonomist Paul Samuelson, prvi ameriški Nobelov nagrajenec za ekonomijo, napisal članek na treh (!) straneh. Članek, ki se mu še danes klanjajo v celotni literaturi s tega področja. Naj mi bo dovoljen kratek ekskurz: temu bi jaz rekel “frajer”. Da ne napišeš solate na petdeset straneh, kar nekateri sodobni ekonomisti počnejo, da ne napišeš knjige na petsto straneh polnih “bluzenja” in visokih besed, ampak da preprosto spoznanja skrčiš na tri strani… In te potem citirajo vsi v ekonomiji nadaljnjih šestdeset plus let. Temu se vsaj po mojem reče imeti resnično močna in jasna spoznanja.

Samuelson je v članku kot prvi obravnaval matematiko preskrbe javnih dobrin. Matematično je pokazal tudi na zelo jasen problem v tej zgodbi: problem zastonjkarstva. Ta problem preprosto pomeni, da bo, v kolikor donacije prepustimo “trgu”, torej same sebi, prišlo do premajhne ponudbe od socialno zaželene. Da donacij torej ne bo toliko, kot bi jih bilo lahko in kot bi bilo optimalno. Da bodo številni dejali: “Hej, čemu prispevati, bo že dal kdo drug”. Ali pa dali precej manj, kot je sicer njihovo vrednotenje dobrine. S tem seveda tudi raven oz. količina javne dobrine (npr. kulture) ne bo takšna, kot bi bilo zaželjeno. Zato, tako Samuelson in nasledniki, je ekonomsko zaželjeno, da v to poseže država prek posrednih subvencij oz. davčnih ugodnosti za donatorje.

Človek preprosto ne more verjeti, da nekaj, kar mnogim v z javnimi dobrinami skoraj obsedeni Sloveniji še danes ni mogoče dopovedati, v “neoliberalnih” ZDA poznajo in sprejemajo že prek pol stoletja. Da torej trg na področju donacij preprosto ni dovolj. Podobno seveda velja za sponzorstva, zaradi obstoja vrednosti neuporabe najverjetneje tudi za trg umetnin. Literatura v zadnjem času še ugotavlja, da so zelo pogosto davčne olajšave nekoliko bolj učinkovite kot javne subvencije: vodijo k večji ravni preskrbe kulturnih dobrin. Verjetno je sicer potrebno kombinirati oboje, vendar je pri nas slednjega dovolj, zato bi bilo lepo, da bi tudi slovenska država končno nekaj premaknila na prvem področju. Vse številke, s katerimi sem se srečal v zadnjih letih govorijo enako zgodbo: s tega naslova se zberejo izjemno majhna sredstva, tako v absolutnem smislu kot v primerjavi s potencialnimi, možnimi zbranimi sredstvi. Davčne ugodnosti za donatorje in sponzorje pri nas so tudi precej nizke, vsaj v primerjavi s sorodnimi državami.

Iz povedanega torej sledi jasen sklep: državna podpora zasebnim “vlaganjem” v kulturo (donacijam, sponzorstvom in kulturnemu trgu) je nujna, v kolikor želimo imeti ekonomsko smiselne odločitve. V Sloveniji je temu področju namenjeno zelo malo pozornosti, zbranih je zelo malo sredstev, olajšave so precej prenizke. Obenem pa se vsi na področju kulture pritožujejo nad premalo sredstvi. Žiga Turk: žogica je na tvoji strani.

Naj to pospremim z nekaj najzanimivejše literature, za vse tiste, ki so vam malo bolj blizu matematične in mikroekonomske izpeljave. Na srečo so vsi trije ključni teksti prosto dostopni prek interneta:
Paul A. Samuelson (1954): The Pure Theory of Public Expenditure
Peter G. Warr (1982): Pareto Optimal Redistribution and Private Charity
James Andreoni (1990): Impure Altruism and Donations to Public Goods: A Theory of Warm-Glow Giving

  • Share/Bookmark


2 komentarjev »

  1.   Afnogunc — 17.05.2012 @ 14:06

    Kako motivirati direktorja bogatega podjetja, da donira v umetnost?

    Mogoče takole:
    Tri najbolj živahne madenke naj uprizorijo “performans” z direktorjem v zaklenjeni in diskretno zastrti pisarni.

    Konec koncev je tudi največja diva (umetnica) filma Marilyn Monroe, morala včasih poseči po povsem mesenih argumentih s katerimi je odlučujoče prepričala v svoje talente.

  2.   andee — 18.05.2012 @ 03:54 andee

    @Afnogunc:
    ja, to je tipični slovenski pogled na razloge za doniranje. Direktorje podjetij torej motivirajo bodisi bajni zaslužki bodisi mesena poželenja. Bil bi presenečen koliko direktorjev podjetij sem spoznal v času svojega dela za Zavodu za kiparstvo (pa tudi slišal zgodb o njih od poznavalcev), ki imajo sami zbirke umetniških del, nekaterim te zbirke pomenijo pravo in največje življenjsko veselje. Tudi za kulturo so posledično pripravljeni prispevati, res pa je, da je povpraševanje po tem precej večje od njihove zmožnosti in pripravljenosti.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |