V krizi smisla tiči misel






         

18.05.2012

Dohodkovna neenakost je majhna: država naj skrbi za kulturo

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 18.05.2012

Ena mojih današnjih študijskih “najdb” se neposredno veže na včerajšnji zapis in ga, jah, skorajda postavlja na laž.

Najprej: splošno znano dejstvo je, da je v Sloveniji dohodkovna neenakost še vedno zelo majhna in precej pod povprečjem EU. Podatki za leto 2009 kažejo, da je povprečni Gini koeficient v EU enak 30.6, medtem ko je Slovenija ena od držav z najmanjšo neenakostjo in Ginijevim koeficientom 23.4 . Podatke najdete na http://www.eapn.ie/eapn/training/income-inequality.

In zdaj. Včeraj sem govoril o donacijah, torej o načinih zasebne preskrbe kulturnih dobrin. Vsi vemo, da so ZDA primer države, kjer preskrba javnih dobrin prek zasebnih virov dosega najvišje ravni (več na: https://www.cafonline.org/publications/2011-publications/world-giving-index-2011.aspx, kjer ZDA že dlje časa zasedajo prvo mesto). Vemo tudi, da je Slovenija na tej lestvici relativno nizko, zlasti bi lahko to sam trdil za področje kulture, kjer so dokazi zbrani tule: http://www.asociacija.si/slo/wp-content/uploads/2009/11/ASO_dispozicija_vlaganje_v_kulturo_in_NVO.pdf.

Iz tega je seveda možno vleči zaključke, kot sem ga včeraj postavil tudi sam: da je potrebno slovenski sistem davčnih olajšav in spodbud za vlaganja zasebnega sektorja napraviti bolj učinkovit. Kar je seveda tudi res. Vendar obstaja tudi drugačna razlaga.

Včeraj sem pisal o razpravi, ki jo je leta 1954 sprožil Paul Samuelson. Nadaljevanje razprave o zasebni preskrbi javnih dobrin najbolje ponazarjajo članki Petra G. Warra (ki je pokazal, da javne subvencije izrivajo zasebno dajanje v razmerju točno 1:1, kar je kasneje doživelo veliko nasprotnih dokazov) ter Jamesa Andreonija, ki je pokazal, da na količino zasebnih donacij precej vpliva t.i. “egoistični” (warm-glow) altruizem, torej dejstvo, da donatorju nudi zadovoljstvo tudi raven njegove lastne donacije, da je torej ponosen na opravljeno dobro delo (in s tem nase, ker ga je opravil, od tod “egoizem”), da torej njegovo edino vodilo ni le skupna količina preskrbljene javne dobrine, kot so menili pred tem. Vse tri članke najdete v včerajšnjem zapisu.

Toda: izpustil sem še en zelo pomemben prispevek, ki sicer ne pokaže nič tako revolucionarnega za to razpravo kot omenjeni trije, vendar je za nas danes bolj bistven. Gre za odličen prispevek Bergstroma, Blumeja in Variana, slednji, torej Hal R. Varian je marsikomu bolje znan kot kasnejši tvorec zgodbe podjetja Google. Bergstrom, Blume in Varian so razvili ugotovitve Petra Warra, s tega vidika morda njihov prispevek ni ravno sprožil revolucije v tej razpravi. V svojem prispevku so predvsem ugotavljali, kaj se spremeni, če med donatorji napravimo nekakšno prerazdelitev dohodkov, kaj se torej zgodi, če npr. enemu povečamo dohodke in drugemu zmanjšamo (ali jih npr. samo enemu povečamo, druge pa pustimo enake). Ali bo torej raven preskrbljene javne dobrine v tem primeru večja, manjša ali se ne bo spremenilo nič.

Vendar pustimo te akademske ugotovitve. Kar je bolj zanimivega, je ena njihovih sklepnih ugotovitev. Zapišimo jo, prevod je moj:

“Kot sledi iz povedanega, bo velikost prostovoljnih prispevkov za javno dobrino toliko manjša, kolikor bo dohodek med donatorji enakomerneje porazdeljen. Ko se torej družba razvija v smer manjše neenakosti dohodkov, lahko pričakujemo, da se bo količina neke javne dobrine, ki jo bodo zagotovljali prostovoljni prispevki, manjšala. To pomeni, da bo argument za javne subvencije v interesu učinkovitosti toliko močnejši, kolikor manjša bo dohodkovna neenakost; v končnem lahko ta argument tudi povsem spodrine prednosti zasebne preskrbe” (Bergstrom, Blume, Varian 1986)

Naj povzamem in razložim v kratkem: bolj kot je dohodkovna neenakost v neki državi majhna (kar je primer Slovenije, kot sem razložil v začetku), manj bo razlogov za prepuščanje preskrbe javne dobrine zasebnim virom. To tudi zelo lepo razloži današnjo razliko med ZDA in Slovenijo: v ZDA je dohodkovna neenakost precej visoka, zato je tudi smiselno, da na področju kulture (in javnih dobrin nasploh) delujejo v veliki meri zasebni viri. V Sloveniji je dohodkovna neenakost zaenkrat majhna, zato so takšni razlogi seveda manj prisotni. Tako nam ugotovitve članka tudi lepo opišejo in razložijo današnje stanje v obeh državah.

Povedano seveda ne spremeni osnovnega dejstva, da je v Sloveniji za zasebne donacije in sponzorstva izjemno slabo poskrbljeno in bi se lahko oz. moralo iz teh virov nateči kar precej več denarja. Vendar pa vzame besedo tistim, ki vidijo v tem rešitev vseh skrbi in utemeljitev zmanjšanja javne podpore. Vsekakor pa je to zelo pomenljiva ekonomska ugotovitev, ki bi jo bilo potrebno vsaj poznati pri sprejemanju bodočih odločitev.

Še povezava do članka: T. Bergstrom, L. Blume, H. Varian – On the Private Provision of Public Goods

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |