V krizi smisla tiči misel






         

18.05.2012

O ekonomiki zažiga strunjanskega križa

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 18.05.2012

Naj s temle zaključim tale intenzivni “blogažma”. O zažigu strunjanskega križa se oglaša cerkev, javnost in celo sam “prvorazredni” predsednik. Naj torej o tem spregovori še ekonomija – tule sta dva prispevka o ekonomiki svobode umetniškega in siceršnjega izražanja:

M. Rushton (2000): Public Funding of Controversial Art
M. Rushton (2005): Economic Analysis of Freedom of Expression

Čeprav mi bo kdo (upravičeno) očital, da v razumevanje moralnih problemov vključujem nepravo stroko (kar sam občasno drugim očitam ob razumevanju ekonomskih problemov), bosta morda prispevka komu vseeno zanimiva, kot pogled z neke druge, malce bolj nenavadne perspektive. Več pa morda kdaj drugič.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev »

  1.   Tomaž Majer — 18.05.2012 @ 09:27 Tomaž Majer

    zaenkrat bi rekel samo to, da tu sploh ne gre za moralni problem. oziroma problem je ravno v tem, da se iz tega dela moralni problem.

  2.   andee — 19.05.2012 @ 03:18 andee

    @Tomaž oz. Marš:
    sem že včeraj prebral tudi tvoj prispevek na to temo. Morda imaš prav, sam sem hotel samo povedati, da v primeru zažiga križa zagotovo ne gre za primarno ekonomski problem, zato so tudi pogledi v linkanih prispevkih samo pogledi iz neke druge perspektive.

  3.   Tomaž Majer — 19.05.2012 @ 09:15 Tomaž Majer

    če sem prav razumel prvi tekst, je poanta v tem, da je razmislek o nekih moralnih ali estetskih standardih pri državnem podpiranju umetnosti opravičljiv. ali če povemo po domače: okus javnosti je dovolj pomemben, da ga ne moremo povsem ignorirati v korist argumenta umetniške vrednosti nečesa. in s tem se seveda jaz povsem strinjam. problem, ki pa pri tem nastane je seveda problem cenzure. in ravno na to temo je šla tudi tale debata v katero je bil vključen frank zappa: http://www.youtube.com/watch?v=17J1iIB2NVQ&feature=related

    in problem cenzure je v tem primeru dober argument, da se postavimo na stališče, da bi morala država umetnost podpirati v res nekih osnovnih oblikah in na neki smiselni osnovi, ker v nasprotnem primeru bi se dejansko dogajalo to, da bi država uveljavljala neenakopravnost. umetnost bi bilo treba od države ločit podobno kot smo storili z religijo. umetniškega izražanja sicer država ne sme omejevati v privatni iniciativi (to bi bila neposredna cenzura), hkrati bi bilo pa narobe, če bi dovolili, da država določeno umetniško izražanje izključuje tako, da ga pač ne financira (posredna cenzura).

    tako da zaključek je jasen. če že država umetnost podpira, potem mora dejansko podpirat njene učinke, ne njeno vsebino. to je namreč tisto dovolj oprijemljivo, s katerim lahko zavržemo argument neenakopravnega obravnavanja. če pač država reče, da bo podpirala zgolj tisto umetnost, ki neke pozitivne družbene učinke ima in v sorazmerju s temi družbenimi učinki, potem se pač postavi vsaj v vlogo dobrega gospodarja in ne nekega cenzorja oz. neko kvazi moralno avtoriteto.

  4.   andee — 19.05.2012 @ 16:53 andee

    @Tomaž:
    glej, iskreno rečeno še nisem utegnil podrobneje prebrati teh dveh prispevkov, vem le, da sta pomembna na področju in da nista opredeljena v neko ideološko smer. Glede tega, kar si napisal, se pa načeloma strinjam. To je sicer mrkaićevski argument eksternalij, vendar mi je načeloma bližje kot država v smislu varuha dobrega duha in morale. Morda je s tega vidika zanimiva še misel Tylerja Cowena (o katerem smo mimogrede včeraj debatirali pod drugim mojim zapisom tule), ki zagovarja pogled, da bi moral kulturni resor v državi voditi “nori vizionar”, ki bi sredstva namenjal predvsem močno tveganim in novim projektom.

    Seveda pa se mi v izbiri država kot dobri gospodar vs. država kot moralna avtoriteta postavlja vprašanje, kaj pa država kot spodbujevalec kvalitetnih umetniških projektov? Seveda je zelo težko ločiti kvaliteto od moralne note (podobno kot tudi razmejitev med učinki in moralo ni čisto jasna – vprašanje “pozitivnih družbenih učinkov” je čisto normativno, vrednotno vprašanje…), vendar se mi zdi to edino smiselna vloga države, bolj kot mrkaićevsko ravnanje dobrega gospodarja. Torej podpora kakovostnim projektom, ne glede na družbene učinke in moralno noto. Kolikor pa sem uspel preleteti članka, se mi zdi, da Michael Rushton zagovarja določeno vlogo moralne note pri podpori umetnosti, tako da je seveda o tem možna zanimiva razprava.

  5.   Tomaž Majer — 19.05.2012 @ 17:45 Tomaž Majer

    @andee,

    definiraj kvalitetni umetniški projekt. potem pa o tem povprašaj 10 drugih ljudi, ki se na umetnost spoznajo na podobnem nivoju. zagotovo ne boš dobil 10 identičnih odgovorov. v tem je problem. o umetniški kvaliteti lahko razpravljamo do konca sveta in nazaj, končnega odgovora tu ne bo. in zaradi tega pademo potem v tisto polje, v katerem se lahko ribari v kalnem in pridemo do takih absurdov, da “vrhunski” umetnosti dosežki praktično ne zanimajo nikogar, ker je pač to “vrhunskost” odkrival nekdo v nekem državnem kabinetu oz. takem, ki živi na račun države. takoj ko kot kriterij uporabimo nekaj bolj oprijemljivega, je zgodba povsem drugačna.

    kar se učinkov tiče je seveda odvisno od tega, kaj meriš. določeni učinki so povsem empirični. recimo koliko ljudi pride na nek kulturni dogodek. ali pa koliko ljudi je pripravljeno za nek kulturno-umetniško dobrino tudi plačati.

    država v smislu varuha dobrega duha in morale je pomembna, ampak po moje na drugih področjih, kjer obstajajo konkretni problemi. npr. na področju socialnih pravic. skratka, ta dobrota in moralna avtoriteta države naj se kaže pri tem, da njeni državljani ne bojo bosi in lačni, ne pa v tem, da jim pere možgane glede tega kaj je umetnost in kaj ni.

  6.   andee — 19.05.2012 @ 18:03 andee

    @Tomaž:
    da, vendar je še večji absurd podpirati umetnost zgolj na osnovi “pozitivnih družbenih učinkov”. Predvsem zaradi tega, ker je vrsta umetniških projektov eksperimentalne narave in “oprijemljivi” kriteriji o njihovi pomembnosti povedo bore malo.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |