V krizi smisla tiči misel






         

30.05.2012

O(b) čaščenju Tita

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize' — andee - 30.05.2012

Tale zapis nastaja kot odziv na zapis: http://www.val202.si/2012/05/mocvirja-se-moramo-sds-ovec-bati-ali-se-jim-moramo-smejati/?utm_source=rss&utm_medium=rss&utm_campaign=mocvirja-se-moramo-sds-ovec-bati-ali-se-jim-moramo-smejati. Baje, da ste v Sloveniji obilno (vsaj neformalno) “počastili” Titov praznik, 25. maj. Naj povem svoje kratko stališče do tega.

Najprej, čaščenje Tita se mi zdi bedasto, ker preprosto na tem človeku ne vidim nič čaščenja vrednega. V “njegovi” državi sem preživel prvih petnajst let svojega življenja in moram reči, da se mi sicer ni godilo nič posebej hudega, poznam pa številne primere intelektualcev, ki v njegovem času niso smeli in mogli razmišljati s svojo glavo. Nekatere so politično odstranili, nekateri, kot dr. Jože Pučnik, so svojo zgodbo morali graditi drugje. Vsekakor pa v “rajnki” Jugi za razliko od mnogih ne vidim čisto ničesar, kar bi se spominjal s kakšno posebno nostalgijo in radostjo, čeprav roko na srce se razen nekaterih totalitarnih vzgibov in petja pesmic dragemu Titu že v vrtcu tudi ničesar ne spominjam s kakšnim posebnim nelagodjem.

Vendar se mi zdi zgodba okrog Turkove okrožnice še veliko bolj bedasta. Če pač določena masa ljudi meni, da jim je bilo za časa Tita lepo in bi se zato radi poveselili ob 25. maju, so f… what? Turkova poteza (oziroma poteza dveh njegovih direktorjev), da z okrožnico opozori na “neustavnost poveličevanja totalitarnih režimov” se mi zdi preprosto abotna in vredna Jankovićevega poimenovanja Titove ceste. Eno in drugo je preprosto navadna politikantska poteza, ki vnaša zgolj jezo, zamero in ločevanje med ljudi. Edini rezultat, ki ga lahko doseže, pa je še večje poveličevanje Titove osebnosti. Zakaj za vraga tudi Turkovim “častilcem proste roke trga” ne postane jasno, da imajo ljudje nasploh precej radi proste roke, svobodo, lastno prepričanje… In da če jim nekaj prepoveš, pričnejo resnično in čisto resno razmišljati ravno o tem, kar naj bi bilo prepovedano. Zato je seveda edina logična posledica te poteze njeno čisto nasprotje, pa če se Žiga Turk še tako dela nevednega glede tega.

In zato se z Markom Radmilovičem, ki je napisal zgornji zapis, žal kar strinjam. Predvsem pa se mi čisto iskreno ne ljubi ukvarjati ne s Titom, ne z dnevom mladosti, ne s takšnimi konzervativno obarvanimi okrožnicami. Svobodna država smo, zato: komur je Tito všeč, naj ga pač časti. Na srečo verjamem in vem, da je kar nekaj ljudi v Sloveniji, ki jim to ni blizu, in priznam, da so mi takšni ljudje tudi bližje. Vendar za božjo voljo ne prepovedujmo ostalim ljudem njihovih zabav in veselja. S tem le še prilivamo olja na ogenj in to čisto po nepotrebnem. In s tem dajemo slutiti, da nismo čisto nič boljši in drugačni od “neustavnih” totalitarnih obujanj, ki bi jih radi zasmehovali.

P.S.: Morda bo kdo v zagovor Turku rekel, da gre vendarle za javne institucije, kot so osnovne šole, ki naj bi dajale zgled s svojim ravnanjem. Vendar bi na to sam dejal: tudi minister in direktorji direktoratov morajo dajati zgled s svojim ravnanjem… In tovrstno prepovedovanje praznovanj in obujanj nekega človeka, o katerega zgodovinskem “predznaku” gotovo ni čisto enoznačnega mnenja (ne gre recimo za praznovanje rojstnega dneva Silva Pluta), žal daje občutek ideološkega boja, Kulturkampfa. In ta vlada se je v koalicijski pogodbi čisto jasno zavezala, da tega ne bo počela – očitno pa jo bo včasih potrebno tudi na to spomniti.

  • Share/Bookmark


29 komentarjev »

  1.   Rado — 30.05.2012 @ 09:31

    Andee,
    ko sem jeseni leta 1981 na Münchenski železniški postaji naletel na Ustaški časopis in sem v njem poleg običajnega hujskaškega materiala prebral tudi, da v Jugoslaviji zapirajo pisatelje, sem bil seveda šokiran. Poslej, ob vrnitvi v domovino, sem bi precej bolj pozoren na neformalne informacije, ki so kazale v to smer. A ta pojav ni bil množičen. Le tu in tam so povsem neprilagojenega oporečneža vtaknili v keho. Če pa si svojo kritičnost znal predstaviti na primeren način potem si lahko publiciral vrez velikih omejitev. Novorecijaši npr. so lahko veselo pisali vsa osemdeseta leta.

    Meni se zdi ključno vprašanje Andee,
    kolikšen delež prebivalstva je doživljal nesvobodo nekoč in koliko jo doživlja danes? Ponuja se mi odgovor, da je nekoč bila omejena manjšina, danes pa je ujetnica strankokracije in kapitala večina srednjega in nižjega razreda. Od tod tudi takšna sentimentantalna fascinacija z Dnevom mladosti. Mogoče se skriva odgovor o participaciji pri narodnem dohodku. Ekonomist si Andee, lahko prideš do podatkov, kakšna je pri tem participacija glede družbenih slojev. Sam, tako na prst ocenjujem, da je večino, 5 krat do 6 krat večjega BDP “pokasirala” družbena elita, velika večina naroda pa je blizu absolutno nekdanjega zneska. Za nekoliko boljši standard se imajo zahvaliti le tehnoškemu napredku, ne pa tudi sorazmerni delitvi.

    “Najprej, čaščenje Tita se mi zdi bedasto, ker preprosto na tem človeku ne vidim nič čaščenja vrednega.”

    Razumem, da kaj takšnega izjavljajo ideološki nasprotniki. A čuteč intelektualec ne more kar tako preko ene najfascinantnejših oseb dvasetega stoletja. Preberi si kdaj njegov življenepisa in še kaj na temo Titove pozicije v svetu v času hladne vojne. In o tem, kako je Tito reševal Gibanje neuvršenih še manj kot leto pred svojo smrtjo (pri 87-ih),
    pred sovjetsko – kubanskim udarom (prevzemom). SIC! . . .

  2.   Nataša — 30.05.2012 @ 11:22

    Duhovita izjava, ki vse pove, je zaokrožila po FBju:

    Ž. Turk: “Če praznovanje Titovega rojstva ni vračanje v preteklost, potem ne vem, kaj je.”
    B. Rajgelj: “Praznovanje Kristusovega rojstva.”

    :)

  3.   andee — 31.05.2012 @ 03:17 andee

    @Rado:
    ne zanikam, da marsikaj v preteklem sistemu (vsaj slovenskem) le ni bilo tako slabo. Ne zanikam tudi tega, da je bil Tito po svoje fascinantna osebnost, ki je nenazadnje rešil Jugoslavijo pred stalinizmom in tem, da bi bili le “podružnica Sovjetske zveze”, kot so bile tako rekoč vse preostale države vzhodnega bloka.

    Vendar: vsaj zame ni sporno, da je bil komunizem in socializem po eni strani ekonomsko slab sistem, ki je podobno kot današnji najbolj problematični sistemi temeljil na zunanjem zadolževanju in življenju, ki ni imelo trdnih ekonomskih podlag, bolje rečeno se je imelo zahvaliti svojemu obstoju bolj pretkani taktiki in rožljanju z orožjem s strani socialističnih voditeljev kot pa resnično dobremu in trdnemu ekonomskemu ustroju. Po drugi strani pa je bil to sistem, v katerem se ni dalo razmišljati s svojo glavo, resda je bil v Sloveniji verjetno najbolj mil od vseh možnih različic, verjetno tudi po zaslugi bolj liberalne usmeritve kot posledica nemirnih sedemdesetih (če se prav spomnim iz zgodovinskih tekstov), vendar so kljub temu tudi pri nas znane zgodbe številnih ljudi, ki jih je sistem onemogočil ali skušal onemogočiti: ne le Pučnik, primeri so tudi Tine Hribar, France Bučar, Slavoj Žižek (ki ga je šele Ivo Urbančič rešil z zaposlitvijo, s čimer se Urbančič še danes hvali), več ljudi iz kroga Mladine (Janša, Zavrl, Tasič, Botteri), mislim, da tudi več ljudi iz kroga novorevijašev kolikor poznam te zgodba. Tudi izid 57. številke NR nikakor ni minil brez problemov, ravno nasprotno…

    Zato sem sam mnenja, da sistem komunizma ali socializma, kakor hočeš, preprosto ni dovolj dober, ekonomsko vzdržen, pravičen in ljudem naklonjen sistem. Tudi vse druge izvedbe v vseh drugih državah kažejo samo eno: na vrhu sistema se oblikuje neka elita ponavadi prežeta s kultom osebnosti voditelja (Stalin, Ceausescu, Tito, Mao, Castro, Kim il Sung, kakor že hočeš), ki pobira vso smetano in pod grožnjo represije nadzira vse dogajanje v državi, kar se ponavadi opravičuje z varovanjem dosežkov revolucije (tipičen primer je Castrova Kuba, tudi pri nas ni bilo nič drugače). Ostali ljudje pa lahko v nekaterih izvedbah tega sistema morda živijo čisto dobro in varno življenje, vendar le v primeru, da se ne vmešavajo v “voditeljske posle”, da torej živijo življenje zvestih podanikov.

    Seveda pa so zgornji učinki precejkrat kratkoročno boljši kot v kapitalizmu: ljudje imajo službe, relativno soliden standard (kjer skorajda ni socialnih razlik, razen med vodstvom države in “podaniki”), živijo relativno varna življenja, v kolikor ne dvomijo v vodstvo in sistem sam.

    Pred več tedni sem se tukaj v Bloomingtonu na neki večerji, ki jo je pripravila prijateljica, pogovarjal z ameriško protestantsko pastorko. Povedal sem ji, da v Sloveniji nekateri ponovno govorijo o socializmu kot čisto sprejemljivi opciji, zlasti v luči gospodarske krize in njenih posledic, ki so zamajale vero v sedanji sistem. Povedala mi je, da sama vidi prednost ameriškega sistema (pred socializmom) predvsem v tem, da nudi posamezniku svobodo in svoboščine, da torej lahko vsakdo svobodno govori in piše kar misli, se povezuje, ustanavlja podjetja, politično deluje. Zagotovo nosi s seboj veliko manjšo varnost in določenost posameznikove usode, kot jo pač s seboj vedno prinaša neodvisnost in samostojnost: sam si pač odgovoren za svoja dejanja, če so uspešna, boš zadovoljen, verjetno bolj kot v socializmu, če pa niso, boš tudi posledice nosil čisto sam. Vendar mi je dejala predvsem, da je večini Američanov ta sistem bolj všeč, ker so lahko sami svoji gospodarji in odločajo o svoji usodi. Čeprav jih včasih potegne tudi na rob brezna, vendar praviloma po lastnih odločitvah ali neodločitvah.

    Ne pravim, da je vse to nujno res, vendar se mi zdi to kar pomenljivo tudi za zgodbo o Titu. Raje, kot da imam nekega fascinantno sposobnega in karizmatičnega možaka na vrhu države, ki bo vedno poskrbel, da bo vsem dobro, imam dober sistem, ki vsakomur omogoča kdaj postati uspešen in dober, morda tudi kdaj biti v vlogi tega možaka. In zato imam kljub napakam tega sistema (ki pa jih nima čisto nič več kot katerikoli obstoječi sistem) še vedno raje življenje v njem, kot pa vračanje v nek sistem, ki smo ga jasno zavrnili v letih 1989-91. Če smo takrat složno rekli da, in mislim, da se ni spremenilo čisto nič usodnega, potem vztrajajmo in skušajmo ne razbijati ta sistem, pač pa ga zgraditi, dopolniti in nadgraditi. Razen, če se resnično izkaže, da je v temelju povsem zgrešen – vendar je zaenkrat edini sistem, ki ga poznamo, ki ne vodi v totalitarizem in vladavino izključno nekaterih (nespremenljivih) izbrancev, morda le enega.

    Takšno je torej moje mnenje o Titu in preteklem sistemu. Kot je opaziti, si niti približno ne želim vračati zopet več desetletij nazaj, samo zato, da bomo naposled ponovno ugotovili natančno ista spoznanja. Ali morda celo tista spoznanja, do katerih so se dokopali npr. v Romuniji, resnično upam, da bo tisto ostalo pokopano tam, kjer je sedaj.

  4.   andee — 31.05.2012 @ 03:26 andee

    @Nataša:
    ja, ampak čeprav se ne strinjam s Turkom, vseeno mislim, da je kar veliko razlike med Titom in Kristusom. Je pa seveda izjava v principu točna, pri praznovanju obojega gre načeloma za vračanje v preteklost.

  5.   danilo II. — 1.06.2012 @ 09:14

    S Tvojim zapisom se strinjam, sam bi določenim stvarem seveda dal večji poudarek.
    Predvsem diktatorja vidim celostno, od njegovih začetkov v kominterni kot likvidatorja, njegov vzpon dobesedno prek trupel možnih konkurentov, genijalnega izkoriščanja zatečenih okoliščin med partizanščino in kasnejši “razkol” s Stalinom ter izraba blokovske napetosti za obstoj ekonomsko nevzdržnega režima, proti koncu svoje vladavine pa populistično prikazovanje prijaznega obraza pred tem z hudo represijo ustrahovanim državljanom. Hudo neodgovorno od njega je bila njegova zapuščina pravno neurejene države, katere obstoj je temeljil le na njegovi osebnosti.

    Kot vsak mladostnik, takrat politično precej bolj v levo, kot sedaj, pa sem se zgražal nad kultom osebnosti, ki ga je vzdrževal že za časa svojega življenja, kar je v hudi kontradiktornosti z levičarstvom, intelektualizmom nasploh.

  6.   Don Marko M — 1.06.2012 @ 12:45

    em, jaz ne razumem, kje vse nekateri vidijo Tita tudi po 32 letih njegove pokojnosti….da bi vsaj poskušali dojeti, da ima Dan mladosti že v svojem izhodišču prvi in osnovni namen druženja mladih po letih in srcu v spoštovanju multikulturnosti in multinarodnosti, pa jim ne gre….pa itak, da je jasno, da če se nekaj trajnejšega poskuša prepovedati, sploh če v tistem ni nič grozeče slabega, da bo učinek odziva ljudstva samo še bolj močen in utrjen in bo posrkal vase še tiste, ki do takrat mogoče o tem sploh niso razmišljali ali pa so bili neopredeljeni…..
    vsekakor imajo naši politiki bistveno pomembnejše delo za reševanje svojega ljudstva,katerega so spravili na dno, kot pa je spotikanje ob neko neškodljivo tradicijo Dneva mladosti….

  7.   Hrast — 1.06.2012 @ 15:33

    Meni je pa abotno to, da če bi v nemški šoli slavili dan hitlerjugenda, da butasti komunisti ne morejo dojet zakaj bi vsi ti profesorji dobili odpoved takoj. KOMUNIZEM = NACIZEM

  8.   Miki — 1.06.2012 @ 16:14

    Hrast,
    ti si tepec. Tito je bil cenjena osebnost v svetu in doma. Vodja neuvrscenih in globalni igralec.
    Ko je umrl je jokala vsa Juga. Sele kasneje so porazenci 2. WW uspeli zasejati mrznjo. Ce bi leta 1978 bile svobodne volitve, bi Tito zagotovo zmagal z absolutno vecino.

  9.   Tomaž Majer — 1.06.2012 @ 16:47 Tomaž Majer

    @hrast,

    ne gre zgolj za to, kaj si komunisti mislijo o titu, ampak za neka zgodovinska dejstva. hitlerjev nacizem je civiliziran svet jasno obsodil na nurnberških procesih, titov komunizem obsodbe take vrste nikoli ni doživel in ga verjetno niti ne bo. seveda ne gre tu za to, da bi se zanikalo določena dejstva, ki zagotovo pričajo o tem, da je titov režim imel tudi negativne vidike, predvsem kar se seveda tiče zanikanja vrednot demokracije, ampak po drugi strani pa očitno ni bil zavržen do te mere, da bi se ga lahko kar počez obsojalo v celoti. na koncu koncev je njegov režim legitimiral tudi ves zahodni svet že s tem, da se mu je večinsko poklonil na pogrebu. govoriti o nekem zločincu hitlerjevega kova je ob dejstvu, da se mu je ob smrti dejankso poklonil ves svet, tudi zahodni demokratični, seveda nima nobene zgodovinske osnove.

    tako da sicer daleč od tega, da bi bilo treba tita slaviti ali pa poveličevati, ampak hkrati je tudi povsem narobe to, da dejansko poskušamo zanikati ali pa spregledati določena zgodovinska dejstva, ki titu dajejo, kljub vsemu, tudi določeno pozitivno veljavo v svetovnem merilu. glede tega se še razvit zahodni svet ne prepira, tako da mi ni jasno, zakaj bi se morali mi. zgodovina pač večinoma ni enoznačna, tako da normalno tudi tita ni mogoče enoznačno ocenjevati.

  10.   Hrast — 1.06.2012 @ 17:01

    titov hitler jugend. ha ha ha Pionirčki mahajo s papirčki. ha ha ah

  11.   Hrast — 1.06.2012 @ 17:05

    Komunizem je javno obsojen s resolucijo EU. Tito bi pa pogorel na volitvah. zato tudi ni bilo svobodnih volitev v jugovini. Na prvih svobodnih je samo 88% ljudi reklo komunistična yugosvinjarija adio! ha ha ha Tito je vsako leto bolj osovražen lik, kajti resnica prihaja na dan. TITO = TIRAN = DEBELA SVINJA KOMUNISTIČNA = IDOL BEBCEV

  12.   Hrast — 1.06.2012 @ 17:06

    Tudi hitlerju so ploskali … ha ha ha Kdor časti tiTA JE NAVADEN BEBEC IN BEBCI NE MOREJO UČIT V ŠOLAH. HA HA AH

  13.   Tomaž Majer — 1.06.2012 @ 17:57 Tomaž Majer

    @hrast,

    ne, komunizem ni nikjer javno obsojen, še najmanj z resolucijo EU, ampak so obsojeni zločini totalitarnih komunističnih režimov. glede na to, kako nastopaš, težko verjamem, da si sposoben razliko razumet. v tvojem nastopu sam prepoznavam zgolj frustracijo nad dejstvom, da ti je očitno, da je pač zgodovina taka kot je in da je pač ne da spreminjati. in tako kot je bilo slepo čaščenje tita stvar enoumja, je podobno stvar enoumja tudi to slepo obsojanje, ki seveda ne temelji na nekih zgodovinskih dejstvih, ampak spet nekem enoumju.

  14.   andee — 2.06.2012 @ 02:28 andee

    Hvala vsem za komentarje.

    @Danilo II.:
    očitno zgodovino poznaš dosti bolje od mene. Se strinjam z vsem, kar si povedal, v oči mi je padla le (za članek in verjetno tudi tvoj komentar relativno nepomembna) povezava med levičarstvom in intelektualizmom. Sam med tema dvema pojmoma ne vidim posebne povezave, prvi označuje ideološko in politično opredelitev, drugi pa neko človeško ali morda tudi strokovno lastnost. Mislim, da je v povezovanju obojega velik problem, ker lahko kdo hitro naredi preskok in napačno povezavo: nekdo je levičar, torej je intelektualec. Ali še drugače, nekdo ni levičar, torej ni intelektualec. In na žalost je tovrstnega napačnega povezovanja v Sloveniji kar precej in daje jasno sporočilo, da v kolikor nekdo želi biti intelektualec, mora biti tudi levičar… In to po mojem mnenju dela kar zelo veliko škode pri nas, namesto, da bi bili intelektualci predvsem tisti, ki razmišljajo izven političnih opredelitev, so to predvsem tisti, ki so iz nekega, v tem primeru levega političnega spektra. Prav v tem napačnem povezovanju vidim veliko razlogov za bedno intelektualno stanje, v katerem smo, in v katerem je na prvem mestu predvsem to, za koga si, in ne to, koliko prodorne, zanimive in lucidne so zares tvoje misli.

    Drugače se pa popolnoma strinjam.

    @Don Marko M:
    hvala za povedano, povedal si bistvo mojega zapisa in tudi sam ne bi mogel bolje.

    @Hrast:
    glej, mislim, da je tokrat Tomaž Majer povedal zelo dobro. Tudi meni se zdi izenačevanje nacizma s komunizmom precej preveliko posploševanje. Res je, da sta oba v zgodovini privedla k več totalitarnim režimom, primera sta seveda Tretji rajh in Sovjetska zveza. Vendar že čisto zgodovinsko Stalin npr. ni bil tisti, ki bi začel kakšno svetovno vojno in želel pokoriti ves svet, kot je nesporno hotel Hitler. Pa tudi sistema sta različna v številnih značilnostih, čeprav je imel seveda tudi nacizem že v imenu besedo socializem. Nenazadnje tudi lahko rečemo, da je nacizem kot sistem izginil le nekaj let po svojem vzponu, medtem ko je komunizem v takšni ali drugačni različici še vedno z nami.

    Zato je seveda kar izenačiti npr. jugoslovanski komunizem in socializem z nacizmom way out of line. In to napako žal dela veliko slovenskih prepričanih desničarjev zgolj zato, da bi nasprotnike z levice na čim lažji način diskreditirali.

    @Miki:
    morda res, vendar po videnem ob smrti Kim Džong Ila bi na “svobodnih” volitvah v Severni Koreji prav tako zmagal slednji. Edini razlog za to pa je, vsaj po mojem, ker ljudem preprosto ni dovoljeno razmišljati o čem drugem in so že vzgojeni v oboževanju svojega vodje, podobno, le morda malo manj radikalno, je bilo kolikor vem tudi v rajnki Jugi.

    @Tomaž Majer:
    se strinjam s povedanim. Komunizma in nacizma in s tem Tita in Hitlerja res ni možno enačiti. Ravno v tem je bilo bistvo mojega nestrinjanja s potezo Žige Turka – če bi šlo za Hitlerja bi bila verjetno upravičena.

  15.   danilo II. — 2.06.2012 @ 10:16

    @Andee
    Pri vzporejanju nacionalsocializma in komunizma- boljševizma imam precej drugačen pogled.

    Primerjava Hitlerja, ki je vladal 12 let, in to v času “ekspanzije” in temu primerne “zunanje ogroženosti” bi bila možna pri Titu le prva leta po “razkolu” s Stalinom, ko je bil tudi njegov obstoj ogrožen.

    Sicer se ga da bolj realno primerjati z španskim Francom. Oba sta bila lokalna diktatorja, pribljižno enak čas “taglavna”, normalno je, da ko režim ni več tako ogrožen, se ostrina trde roke otopi, Vodja boža otročičke, prikazuje se ves blažen in angelski svojim vernikom. Z zavedanjem svoje minljivosti se pokaže človekova druga plat iste osebnosti, saj se treba pripraviti na prihod Matilde…

    Menim, da absolutno ni nobene razlike med levim in desnim ekstremizmom. Lep primer so Rdeči Khmeri, absolutni zmagovalci na lestvici političnih kriminalcev, pobili so 1/3 od 6 mio. populacije Kambodže. Kakšna pa je razlika med Breivickom in Carlosom. Edino ta, da je slednji za svoj “rekord” rabil več časa, oni prvi pa že na pogled zgleda bolano!

  16.   nevenka — 2.06.2012 @ 12:13 nevenka

    Tito je bil marsikaj, samo bleda oseba nekje v zgodovini, ki jo nekateri hočejo pozabiti, ne.
    Verjetno ne bomo imeli več nikogar, ki bi ga svet opazil in tudi spoštoval.
    Vse, kar se da danes, v tako naprednih časih demokratično opaziti, je razdor med Slovenci. To je rezultat delovanja napredne desnice. Res ne vem, če je tako najbolje, glede na rezultate v katerih živimo.

    Le kdaj nam bo torej dobro?
    Zgodovino bomo lahko pljuvali v nedogled.

  17.   andee — 2.06.2012 @ 17:23 andee

    @Danilo II.:
    kot rečeno mislim (in vidim), da te podrobnosti poznaš bolje do mene. Bi pa še enkrat opozoril samo na to, da Tito (in še nekateri socialistični režimi) nikakor niso imeli tako drastičnih posledic, kot so jih skoraj praviloma nosili skrajno desni režimi (Hitler, Mussolini, tudi Franco in Pinochet). Če vzamemo, da obstajajo tri možnosti: kapitalizem, komunizem/socializem ter nacizem/fašizem, mislim, da bi hitro videli, da so imeli najhujše posledice (predvsem v številu pobitih prebivalcev in represiji navzven in navznoter države) prav slednji, mislim, da tudi en tovrsten sistem ne obstaja, ki ne bi imel resnično katastrofalnih posledic. Komunizem in socializem lahko obstajata tudi v milejših ali morda drugačnih različicah, kot je bila Titova Jugoslavija in nekateri še obstoječi sistemi v Južni Ameriki. Zato mislim, da je postaviti kar enačaj med obema sistemoma nekoliko preveč poenostavljeno. Priznam pa, da nisem zgodovinar ali politolog, da bi lahko kompetentno postavljal takšne trditve.

    Mislim, da obstaja tudi razlika med teroristi tipa Breivik in Carlos ter delovanjem sistema. Podobno kot tudi rdečih Kmerov (razen po preprosti liniji levo/desno) preprosto ne moremo enačiti npr. z bivšo Jugo. Skratka, morda bi se v splošnem s tabo strinjal, vendar mislim, da je potrebno vendarle opaziti kar velike razlike med posameznimi ljudmi in izvedbami posameznih sistemov, predvsem to velja za komunizem in socializem.

    @Nevenka:
    razdor v Sloveniji nikakor ni le posledica “napredne desnice”, mislim, da je tudi naša dobra levica kar lepo prispevala k temu. Če ostanem samo pri temi članka, sem že povedal da me Turkova poteza spominja na Jankovićevo poimenovanje ceste po Titu, kar res ni bila “povezovalna poteza” ali pač? Tudi zborovanja “za ohranitev vrednot NOB” niso ravno povezovalna… – kar kličejo po poudarjanju le ene opcije, le enih vrednot in le enega dela Slovencev, kot da bi le ta stališča bila povezovalna.

    Sicer se pa načeloma strinjam, mislim, da imamo preveč resne probleme za reševat, da bi bilo potrebno ustvarjat še neke masovne psihoze vezane na neke pozabljene ljudi, vrednote, dogodke in ideologije iz preteklosti. Čeprav iskreno rečeno mislim, da tudi če bi bili v bolj ugodnem ekonomskem in družbenem stanju, tega še vedno ne bi rabili.

  18.   danilo II. — 2.06.2012 @ 20:31

    Hvala bogu, med nami so razlike le v niansah. Za svoj politični prav pa gotovo ne bi nikoli pobijal…

    Za primerjavo med Titom in Francom se ne strinjaš, čeprav niti ne nakažeš argumentacije. Bi bilo smiselno, da bi imeli za primerjavo številčnost žrtev celega obdobja diktatur v Španiji, ki je številnejša država, in v bivši Jugi. Pa da vidimo…

    Še vedno trdim, da je politični populus statistično razporejen v skladu z Gaussovo krivuljo zrcalno enako na levo in desno stran, in ti osebki na eni in drugi skrajnosti so problematični. Tako vsaj pravi sociologija.
    Če se jim v njihovi težnji po njihovemu videnju pravičnosti pod kapo zakuha, dobimo Carlose in Breivike, v neubodnejših političnih razmerah v povezavi s možno karizmatičnostjo človeka pa lahko doživimo katastrofo…

  19.   andee — 2.06.2012 @ 22:10 andee

    @Danilo:

    glede primerjave med Titom in Francom – morda sem res kaj narobe rekel. Ni toliko problem, da se ne bi strinjal – ker preprosto nimam argumentacije glede tega in španske zgodbe tako dobro ne poznam, ti lahko samo verjamem. Bi bilo pa resnično zanimivo brati kakšno bolj konkretno primerjavo, tako bi tudi s tega vidika lahko takoj videli, koliko je resnice na “Titu – zlobnem diktatorju”. Kot rečeno, morda je to res, morda ne, sam pa bi rad prej resnično videl konkretne podatke in primerjave, ker sem pod Titom le živel in se mi tako zelo “hudoben” ni zdel, tudi vzdušje v državi niti približno ni bilo takšno, kot ga denimo slika Albin Amelin: http://www.arthermitage.org/Albin-Amelin/Civilization-in-General-Franco-s-Way.html. Seveda pa gre le za subjektiven občutek takratnega otroka v Titovi državi.

    Kot ekonomistu mi je zelo zanimivo še to, kar si rekel glede Gaussove krivulje. Sam bi na prvi občutek rekel, da porazdelitev političnega populusa ni normalna. Mislim, da so politične skrajnosti zelo privlačne za ljudi, zato je verjetno kar veliko odstopanj na eno in drugo stran in so repi debelejši kot pri normalni, Gaussovi krivulji. Morda gre celo za krivuljo z več vrhovi, torej s še po enim na levi in desni. Je pa seveda res, da je krivulja verjetno zrcalna in enako razporejena na levo in desno stran, kot praviš tudi ti. Morda pa se motim, kar se da verjetno utemeljiti s kakšnimi grafi (na osnovi dejanskih podatkov). Je pa to zanimivo vprašanje, ki lahko marsikaj pojasni. Če imam prav, je to lahko tudi del razlage, zakaj najdemo toliko Carlosov in Breivikov, toliko skrajnih teroristov torej.

  20.   danilo II. — 3.06.2012 @ 00:19

    @Andee
    O sociologiji nisem ekspert, na tehničnem faksu to ni ravno prioriteta, je pa po raziskavah vrednot, ne pripadnosti nekim strankam, rezultat klasična Gaussova krivilja, ki se skrajno levo in desno približuje 0, brez več vrhov.

    Saj ne bi dalje pametoval. Že prej sem pri opisovanju slovenske politične realnosti opozoriti na to, da je bilo med samo vojno s strani VOS, po vojni KNOJa in ostalih vojaških in paravojaških formacij, pa na Golem otoku bilo največ žrtev med samimi levičarji. In to od “levičarjev”, kar je še najbolj sprevrženo. To dejstvo poznam iz svojega okolja, kot tudi iz publicistike…
    To in pa vsiljeno delitev na levi in desni politični blok si sam razlagam kot posledico odvzema nacionalne komponente samobitnosti narodu v korist italijanstva in germanstva. Medtem ko se pri drugih narodih nahitro poenotijo, ko gre debata navzven. Npr. italijanski predsednik Napolitano, levičar, se je hitro dal prepričati rojakom, da so Slovenci metali med vojno njihove v fojbe, ni se pa pustil prepričati od njegovih ideoloških tovarišev, da je bila resnica pravzaprav ravno obratna…
    Pri naših pa je nažalost obratno, najpomembnejša je blokovska pripadnost, ne pa nacionalna. To pridno izkoriščajo razni Stanovniki in Gorjanci, za hujskanje na NAŠE in VAŠE.

  21.   andee — 3.06.2012 @ 00:35 andee

    Okej, se strinjam s tabo. Čeprav mi je malo čudno, da na volitvah precej pogosto zmagujejo tudi stranke, ki niso ravno na sredini. Ampak morda tukaj res streljam na slepo.

    Glede titovske Jugoslavije in primerjave s Francom in drugimi desničarskimi režimi pa bi me vsekakor še vedno zanimalo brati kakšne bolj primerjalno usmerjene študije. Podatki, o katerih govoriš sedaj, so podatki, ki jih vsi poznamo, ker so krožili po medijih. Vprašanje pa je, v kakšne razsežnosti je to šlo in ali je to res primerljivo s temi režimi. Seveda poznam vse zgodbe o Golem otoku, fojbah, povojnih pobojih itd. Vendar resnici na ljubo so povojni poboji potekali npr. tudi v zahodnih državah. Zato sam še vedno menim, da je jugoslovanski komunistični režim sicer imel nekatere elemente zločinskosti, vendar je res vprašanje, do katere mere ta primerjava lahko gre in zdrži.

  22.   Bimbo — 3.06.2012 @ 03:30

    Andee, prav vesel sem tega zapisa, še posebno zaključnega dopolnila, prav tako pa tudi razprave tu zgoraj (izjema je seveda drevesni divjak). Posebno navdušila me je tvoja primerjava Turkovega 25. maja z Jankovićevo Titovo cestu in pa Danilo II z opozorilom na eno “lokalnih” evropskih diktatur 20. stoletja, na katere se pod vplivom primitivnega čaščenja vsega zahodnega oziroma ne-soc-komunističnega, pri nas kar prerado “pozablja” (Španija, Portugalska, Grčija). Franco “ne paše” v zgodbo o demoniziranju Tita in našega nekdanjega režima, ker sta si v marsičem zelo podobna – v nasprotju s Hitlerjem, Stalinom in Mussolinijem nista imela apetitov po osvajanju drugi držav in narodov. A v tej primerjavi je treba upoštevati, da so Španci s svojo državljansko vojno opravili že pred II SV, ki so jo v bistvu prevedrili, jugoslovanski narodi pa so ideološko-politične in nacionalne obračune trpeli hkrati z okupacijo in veliko vojno. Zato je treba biti zelo previden pri preštevanju in natančen pri primerjavah žrtev. Kot trivialnost se lahko primerja državniške obiske Francovega in Titovega pogreba… ;-)

    Če sem te prav razumel, si bil leta 1991 star približno 15 let. Jaz sem jih imel več kot dvakrat toliko, pa si ne bi upal prav suvereno pisati o npr. splitskem kongresu (menda 1972). Zato me zanima, od kod tebi tolikšno poznavanje, kakšno je bilo življenje v prejšnji državi, da še navržeš, kako “smo” nek sistem “jasno zavrnili v letih 1989-91″. Saj takrat še nisi imel volilne pravice. Sploh veš, kako se je glasilo plebiscitno vprašanje? Menim, da je takrat velikemu deležu prebivalcev RS obkrožitev ZA veliko bolj narekoval strah pred pohodom miloševićevega velikosrbstva in vračanjem v totalitarno preteklost kot pa želja po silnem spreminjanju socialističnega sistema. Zato se je naš neplebiscitaren preskok v kapitalizem takrat zavijalo v neoprijemljiv evfemizem “tržno gospodarstvo”, kar pa smo Slovenci v precejšnji meri verjeli, da ga že skoraj imamo. Zdaj pa poslušam, kaj vse smo izbrali… Želeli smo si tudi izpolnitve gesla “Evropa zdaj”, ki ga je paradoksalno uporabljala ZKS, pa poglejmo to isto Evropo zdaj! (Dežulović je na to temo napisal krasno kozerijo za najnovejši Dnevnikov Objektiv)

    Vsak naj si sam tolmači, zakaj je še vedno in še bolj potrebna demonizacija Tita in njegovega režima, zakaj se v rožnatih barvah slika Slovenijo “pred komunisti”, kot bi bila takrat tukaj vladala pravi razcvet idej in blagostanje. Mene seveda zelo zanima, kako se je velika depresija tridesetih let odrazila v Sloveniji oz. takratni kraljevini Jugoslaviji, kako so se borili z njo, katere politične strnake so se zavzemale za kaj, itn. A se o tem ne piše, ker slika najbrž ne bi bila tako rožnata, kot bi nas mnogi radi prepričali. Pred pol leta sem na blogu navedel dva odstavka Rotschildove knjige o povojni zgodovini srednje in vzhodne Evrope, ker me je njegov opis političnih in družbenih razmer v marsičem spomnil na današnje stanje (http://bimbo.blog.siol.net/2011/11/25/). Njegove knjige o obdobju med obema vojnama še nisem prebral, a jo bom.

    Ameriška protestantska pastorka ti je odgovorila točno tako kot bi klišejsko pričakoval. Seveda me zelo zanima, koliko je ta pastorka poučena o teh političnih vprašanjih in dejstvih, kako gleda na odnose med cerkvami in državo, kaj si predstavlja pod pojmom socializem in kolikokrat je že bila v kakšni državi s prevladujočo social-demokratsko politično strujo. Da bi jo povprašal o svobodi posesti in uporabe orožja ali pa o odgovornosti in svobodi tistih Američanov, ki so naredili stotine milijard veliko finančno luknjo na vsaki strani Atlantika. Kot antipod tej pastorki ti priporočam knjigo Ill fares the land, ki jo je napisal pokojni zgodovinar Tony Judt in je menda od lani prevedena tudi v slovenščino.

    Za zaključek pa moram še prikimati tvojemu opozorilu, da med levičarji in intelektualci ne kaže pričakovati kakšnega posebnega enačaja. Poznam intelektualce na obeh polih, jih pa res nisem nikdar prešteval in predalčkal, ker se raje dam prepričati podatkom in trdnim argumentacijam kot pa temu, kdo je ali ni “naš”.

  23.   andee — 4.06.2012 @ 05:11 andee

    @Bimbo:
    super, hvala za repliko.
    Najprej, glede Franca in Tita. Kot sem povedal že Danilu II. res nisem poznavalec teh stvari in govorim zgolj iz lastnih občutkov (ki pa tudi temeljijo na vrsti vpogledov v dogajanje). Kolikor vem, je bilo stanje in družbeno “vzdušje” v Španiji za čas Franca resnično moreče, dušeče in militarno nastrojeno. Kolikor vem, tudi v sedanjosti le redki Španci pomislijo, da bi se Španija vrnila v takšno obdobje. In že to mi daje dovolj misliti, da Francova in Titova vladavina le nista bili tako podobni.

    Seveda sem bil premlad, da bi glasoval na plebiscitu. So pa tam glasovali moji starši in še številni, ki sem jih poznal. Res ne vem, kakšno vlogo igra moje dobesedno poznavanje plebiscitarnega vprašanja, priznam, da ga na pamet in dobesedno res ne vem. Vendar govorim zgolj in izključno o mojem občutku – kot sem povedal že osnovnem zapisu zgoraj, me čisto nič na Jugoslavijo ne spominja v kakšnem posebej idealiziranem duhu, vendar prav tako tudi v slabem duhu ne. Prav gotovo pa se nisem počutil “moreče, dušeče in militarno”. Jugoslavijo sam s sedanjim poznavanjem preprosto dojemam kot ekonomsko in družbeno zgrešen sistem, ki na dolgi rok ni bil sposoben izpolnjevati želja in potreb ljudi, ki so v njem bivali. Skupaj pa ga je držal predvsem kult Titove osebnosti, kar se je pokazalo ob relativno naglem razpadu države.

    Glede “rožnate barve” in demonizacije Tita se povsem strinjam. Nasploh je bistvo tega, kar sem želel povedati tukaj in v komentarjih, predvsem bolj realen in nepristranski pogled na slovensko zgodovino dvajsetega stoletja, ki očitno še vedno močno buri duhove. Čeprav to ni tema, ki bi me osebno kaj posebej intrigirala in zanimala, pa se mi to zdi precej pomembno, ker skozi branje različnih intervjujev, komentarjev in blogerskih zapisov opažam, da je res vse prehitro prisotna banalizacija celotne zgodbe skozi optiko Tito=komunizem/socializem=Stalin/Ceausescu/Kim Il Sung=banda rdeča=totalitarizem=katastrofa za družbo, ali pa po drugi strani Tito=Jugoslavija=bratstvo in enotnost=službe za vse/ljubezen med vsemi=raj na zemlji=jebemti kapitalizem. Ne eno ne drugo vsaj po mojem nima kaj dosti opraviti z dejanskim stanjem in je bolj nek “kognitivni akt”, s katerim lahko pripadniki enega ali drugega političnega pola lažje dojemajo zanje prezapletena dogajanja v družbi. In v tej luči vidim tako Jankovićevo kot Turkovo potezo – zgolj odraz takšnega poenostavljanja celotne zgodbe, “da te razume ceo svet, nje” :)

    Seveda je ameriška pastorka, s katero sem govoril tudi svojega denarja vredna, morda mi je tudi odgovarjala takole bolj na hitro, nepremišljeno. Vendar se mi zdi pri njenem odgovoru nekaj bolj bistveno (in v tem kontekstu sem tudi odgovoril Radu): pri nekem sistemu ni bistveno zgolj to, da daje službe in streho nad glavo, pač pa tudi njegovo omogočanje tega, da se vsak razvije po svojih zmožnostih in kakor si pač to želi. In to se pri vsem spominjanju na komunizem pozablja: v tistem sistemu je bilo vse preveč jasno postavljenih ovir in preprek svobodnemu razvoju posameznika. Resda niso bile tako dušeče in moreče kot v primeru Hitlerja, Stalina in predvidevam generala Franca, so pa bile čisto dovolj zaviralne vseeno, kar kažejo že primeri ljudi, ki sem jih navedel Radu in ki bili na tak ali drugačen način odstranjeni od besede. Zato sporočilo pastorke dojemam takole: ni važna zgolj streha nad glavo in materialna preskrbljenost, so še številne druge stvari, po katerih se ocenjuje sprejemljivost nekega sistema za življenje v njem.

    Glede intelektualcev in politične opredelitve se seveda strinjam, vendar ne vem, če smo se čisto razumeli. Sam nisem hotel povedati tega, da so intelektualci tudi na desnem polu, pač pa predvsem to, da je vsaj zame tisti pravi intelektualec nekdo, ki se je sposoben dvigniti nad politično opredelitev, razumeti tako eno kot drugo opredelitev in hkrati vzpostaviti svojo, lastno in od politike neodvisno pozicijo. Vem, da je to težko, zato pa je verjetno tako težko biti dober intelektualec… Žal se takšnih ljudi pri nas resda komajda spomnim, precejkrat sta mi bila sicer všeč Tine Hribar in France Bučar, vendar po nekaterih njunih dejanjih v zadnjem času tudi ne vem več.

  24.   Bimbo — 6.06.2012 @ 08:55

    Andee, vzdušje pod Francom je bilo menda res takšno, kot ga opisuješ, a kar nekaj starejših Špancev (in kakšen mlajši pod njihovim vplivom) o njem nima povsem negativnega mnenja, če si lahko dovolim tak “understatement”. Tisti med njimi, ki jih poznam, seveda niso pod Francom bili kmetje ali delavci, in njihove družine so se verjetno pod generalissimom kar dobro znašle. Tako kot so se pod Titom nekateri bolj od drugih. Z velikim zanimanjem bi prebral kakšno tehtno primerjavo mnenj in delovanja umetnikov ter osebnim angažmajem intelektualcev svobodnega sveta v prid ali proti Francu oz. Titu.

    Oprosti, ker sem se te v zvezi s plebiscitom lotil na osebni ravni. To sem kljub zadržkom storil zato, ker se mi zdi, da se na mlajše generacije prenaša preveč enostranskih poenostavljanj nedavne preteklosti, najsi gre za slikanje v rožnatih ali sivih tonih. Tvoja definicija “kognitivnega akta” se mi zdi izvrstna. Bojim se le, da veliko če ne kar večina tega ne razume tako in slišano/brano jemljejo kot dejstva namesto kot osnovo za razmislek in prevpraševanje.

    Kar me pripelje do intelektualcev, točno takšnih, kakor jih opisuješ, ki vprašajo dvakrat, da bi razmislili trikrat in podvomili štirikrat, in so edini zmožni prebiti se skozi današnjo džunglo pol- in dezinformacij, mitov in laži, nerazumevanja in nezainteresiranosti. Vendar se najini mnenji očitno razhajata pri “pravici” intelektualca do politične oziroma raje svetovnonazorske opredelitve, ali še raje do osebne prioritetne lestvice temeljnih moralnih, etičnih in civilizacijskih vrednot. Seveda pa, kot praviš, mora pravi intelektualec imeti to moč, da ostane zvest sebi in svojemu razumu tudi ko ga ta vodi v drugo smer od prevladujočega toka. Ja, malo jih je, vsaj takšnih, ki jih širša javnost lahko zazna.

    Nedavno sem se vprašal, koliko slovenskih intelektualcev – zlasti univerzitetnih profesorjev – ima svoj blog. Stolpci ali občasne strani v sobotnih prilogah časopisov za objavljanje agitatorskih člankov in “promo” nastopi na TV ne štejejo. V mislih imam blog, za katerega se je treba truditi, da napišeš kaj dovolj vsebinskega in prepričljivega, in je po možnosti tudi odprt za razpravo. Blog o lastnem delu, stroki in razmislekih, morda o aktualnih družbenih dogajanjih, lahko kaj o prebrani literaturi s povzetki, razmisleki. Če sem nesramno konkreten, blog, v katerem bi lahko danes preverili, kateri ekonomisti so pred 5-10 leti opozarjali na pasti nevzdržnega lastninjenja podjetij in zadolževanja bank, pravniki na velike pasti naše zakonodaje itn. Občutek imam, da je v akademski sferi na zahodu več tega, lahko pa se tudi motim. To je bolj tvoje področje, pa povej… :-)

    Kar si povzel kot glavno sporočilo pastorke (kako smešno dvoumno se to bere v slovenščini), je seveda res, a pomembno je zaporedje. Ko v družbi prevladuje izjemna svobode, a je veliko premalo streh in hrane, razmere kličejo po revoluciji ali diktaturi. Zato modra državna politika, četudi ni socialistična, v kar največji meri skrbi za vzdržnost sistema. To pomeni tudi zelo zadržano sproščanje pasu, da ga ne bi bilo treba nenadoma preveč zategovati. Problem nastane, ko državna politika (kakršnakoli že je) ostane brez večine glavnih vzvodov za tako ravnanje. Sicer pa je zame glavno vprašanje pri razumevanju pastorke, o kakšnem in katerem socializmu je govorila, in kaj ve o njem.

  25.   andee — 8.06.2012 @ 03:15 andee

    @Bimbo:

    super, se skoraj z vsem povsem strinjam. Predvsem tudi s tistim, da pri nas intelektualci premalo pišejo bloge… Čisto res je, kar si povedal. Pred leti, ko sem še delal na Zavodu za kiparstvo sem se pogovarjal s svojo direktorico, starejšo gospo, precej dobro situirano v kulturniških in intelektualnih krogih, čeprav zelo “starokopitno”. Ko sem ji omenil, da sem pričel pisati blog in ko sem jo tudi kasneje kdaj tudi opozoril na katerega od svojih prispevkov, sem (vedno) zvedel samo eno: resni ljudje ne pišejo blogov, nimajo časa za kaj takšnega.

    Velika neumnost seveda, ker predvidevam, da denimo Nobelov nagrajenec Gary Becker najbrž ni neresna oseba, prav tako Greg Mankiw, Dani Rodrik, Tyler Cowen in Alex Tabarrok, Steven Levitt, vsi po vrsti ekonomisti/profesorji na eminentnih ameriških univerzah (Harvard, Chicago,…). Nenazadnje je vrsto let izjemno intenzivno pisal blog tudi moj mentor Michael Rushton, ki ga je uporabljal predvsem kot dodatno gradivo za svoje študente. Napisal je reci in piši povprečno prek 300-400 prispevkov na leto! Žal je blog ukinil malo preden sem prišel v Bloomington, ker ni več našel energije in volje za pisanje.

    Toliko torej o neresnih ljudeh, ki pišejo bloge… O Slovencih imam glede tega svoje mnenje (kot vedno :) ): mislim, da je eminentne intelektualce in profesorje predvsem panično strah, da bi morali svoje (ne)znanje in (ne)sledenje aktualnim dogajanjem v znanosti obelodaniti pred javnostjo. Tako pa se mirno zaprejo v slonokoščeni stolp in rečejo “ah, to je za plebejce” ali “to so sami fašistoidni izpadi”. Ali pa, če že pišejo bloge in kolumne, le-te pogosto zaprejo za komentarje. Svetla izjema je seveda blog Kvarkadabre (pa morda še kateri). Iskreno rečeno niti ne vem, če je to škoda: bila bi, če bi resnično imeli kaj zanimivega povedati širši javnosti, tako pa je takšen način obrambe morda še sreča za nas.

    Vendar je ta tema zelo dobra in pomembna, morda bi jo bilo vredno načeti v kakšnem posebnem zapisu.

    Z drugim se pa večinoma kar strinjam, tudi glede pastorke, ki se ji seveda niti ne sanja, kje je Slovenija, kar šele, da bi podrobneje poznala socializem. Uporabil sem jo bolj za ponazoritev povedanega.

  26.   nevenka — 8.06.2012 @ 05:21 nevenka

    Primerjati Tita s Francom ali Stalinom je nekaj najbolj absurdnega, kar si človek lahko izmisli.
    Razumeti, kako težko je bilo združiti interese različnih narodov in narodnosti na področju vedno brbotajočega Balkana in s tem zagotoviti mir. No, kot je Andee odgovoril, deset let je bilo dovolj, da je mir propadel na najbolj grozljiv možen način in mladi ljudje nimajo pojma zakaj je bil prej toliko časa mir.
    Mir je bil zaradi politike in zaradi tega, kar se danes Titu najbolj očituje v ne preveč intelekutalnih krogih. Zaradi politične nesvobode. Današnji svet se ne zaveda, da ima mir na različnih koncih sveta različno ceno, glede na to kdo s kom soseduje, torej glede na določene interese.
    Tito je pač želel ustvariti idejo o večji deželi na Balkanu, tako kot so to počeli politiki v vsej zgodovini in po celem svetu. Njegov interes ni bil imperialističen, ampak je temu delu sveta res želel prinesti nekaj napredka, ki se ga da doseči samo v miru. V socialistični ideji, da naj bi bili ljudje ekonomsko čim manj razslojeni pa ne vidim ničesar slabega, nisem tega videla ne takrat, danes vidim v tem slabega še manj. Večje enakopravnosti na področju oblikovanja samega sebe in večjih možnosti, da to narediš na čim višji ravni, kot smo jo imeli takrat, ne bomo imeli nikoli več, razen, če bo nekdo izumil res kak bolj uravnotežen, stabilen in hrati napreden sistem. Danes se repenčijo s svobodo samo priviligirani. Tisti, ki so se oblikovali v novem sistemu še iz kupčka privarčevanega v starem in tisti, ki jih hranijo prilično tatinske roke. Koliko intelektualcev bi Slovenci imeli, če bi to bili samo potomci poštenih in delovnih kapitalistov je veliko vprašanje. To, da jih danes še vedno lahko veliko mladih študira, čeprav iz dneva v dan težje, je še vedno ostanek socialističnega koncepta, ki je od teh istih ljudi tako velikokrat popolnoma popoljuvan. Kot, da se ljudje ne bi zavedali resničnosti in v sebi še vedno vlečejo občutek varosti, ki so ga pridobili v socializu.
    Amapk po blogih se običajno ne oglašajo tisti, ki so trenutno na dnu družbene lestvice. In to dno je glede na diferenciacijo med ljudmi res nekajkrat globje, kot je bilo v socializmu.
    Kapitalizma pa niso kritizirali svobodomisleži in pogojni intelektualci, ki so še vanj prišlepali z raznimi državnimi podporami in potem prosperirali preko VIP in užitkarili v raznih družbeno nekoristinih početjih, kaj takega pa je na blogosu hitro in očitno najti in taki tlačijo Tita zelo pogosto v isti žakelj s Stalinom. Skoraj vsak dan.
    Tega, da danes v Sloveniji dela razdor in podpihuje čudne zgodovinske interpretacije, cerkev, se zaveda malokdo. Tudi tu na blogosu ima nekaj zelo “podkovanih” trobil, ki špilajo na eni sami noti in ne omogočajo objektivnega pogleda v našo preteklost, ki vedno zahteva postaviti tudi vprašanje, kaj bi bilo z ljudmi na Balkanu, če ne bi bilo tako, kot je bilo.
    In naj mi sodobni modrijani ne zamerijo, če ne mislim, da bi postali druga Nemčija, ker bi bili tako super kapitalistični.
    Tito je dojel in razumel razlike in te razlike je bilo potrebno na nek način ali iznačevati ali pa dušiti, samo poglabljati ne.
    Če je (smo) hotel obdržati mir in ustvariti dželo, ki ni najmanjša, stalno politično razbeljena, na veliko SRborita in HRepeneča in BOojevita ali pa nasprotno – SLabotna in vedno nekomu hlapec.
    Vsi njegove “pomore” enačijo skoraj z hedonističnim užitkom, ki naj bi dosegel ne vem kaj, oblast menda, tisto strašno nedemokratično – tako kriminalno je bilo to. V njegovi mislenosti je bilo samo to, da rešuje večino in odstranjuje rušilne elemente – za dolgoročno dobro večine.
    V njegovem državnem kapitalizmu (čisto nekapitalističen ni noben sistem, ki zasleduje dobiček) je prišlo do nekaj strateških napak in zato je šel sistem po gobe – življenje na večji nogi, kot ti je prav in hrati ne graditi ustreznega čevlja, pokoplje vsak sistem. Prejšnjega in sedanjega.

    Mene zanima, če je to, da človek lahko reče praktično, kar hoče,
    res svoboda vredna vseh drugih krivic?

    Ja, v prejšnjem sistemu je postajalo nacionalno nevzdržno prepričanje, da obstaja hegemonija določenega naroda, da je centralizacija preočitna, da denar izgineva neproduktivno (v Kosovo)v vrečo brez dna. To je bil temelj našega odcepljanja.
    Ne zamenjava sistema. Sistem se je zamenjal zato, ker je bila nacionalno najmočnejša ravno opcija, ki je od vedno zagovarjala kapitalizem, tista opcija, ki je izvirala iz nekoč bogatejših slojev naše družbe in je večinoma svoje ideje pestovala v tujini na osnovi globokih frustracij, ki so razumele le svoje imetje, tuje nesreče, na kateri je njihovo imetje nastalo, pa ne.
    Razumeti Tita ni samo v tem, da je bil izjemen vojskovodja, da je ustvaril neko stabilno srce na Balkanu, da je povezoval svet “nerazvitih”, torej tistih, ki so bili večino zgodovine izkoriščani in surovinsko izropani od tistih, ki so dan današnji razviti svet, ampak v tem, da je ustvaril sistem, vseeno bistveno drugačen kot je bil ruski. Cilj je bila socialna poštenost, ne ravno enakost. Saj smo imeli tudi osebno lastnino in vsako podjetje se je pehalo za dobičkom. Le trg smo imeli premajhen in začetna potreba po samozadostnosti je šla v prevelik ekstrem in je bila včasih neracionalna in predraga, torej nedonosna. Če prejšnji sistem ne bi naredil nekaj velikih napak, bi še vedno napredoval in tudi stopnja demokratičnosti bi se stopnjevala. Titov cilj ni bila diktatura, ne glede na to, kam ga ljudje tlačijo in s kom ga primerjajo in so prevelikokrat skrajno krivični in predvsem nerazgledani oziroma napačno poučeni.

    Škoda, ker nimam več časa, bi lahko še kaj napisala o tem, na čem naj bi so oblikovalo mnenje o Titu. Ker take interpretacije, ki so dandanašnji popolnoma izvzete in konteksta neke širše situacije in konteksta zasedovanja dolgoročnega cilja, so skrajno neobjektivne.

    Kult osebnosti? Samo navidez. Kult varnosti in pripadnosti in zaupanja v boljši jutri – veliko bolj. Žal tudi razočaranje.
    A po dvajsteih letih demokracije je vsaj moje razočaranje še veliko večje. Absolutno nam kapitalizem ni prinesel več ustvarjalnosti – predvsem je prinesel to, za kar ga nekateri častijo – nekreativno gobezdavost in prepirljivost in izkoriščanje priložnosti na najbolj egoističen in dolgoročno zlonameren način. Anarhijo. Razbite interese.
    Balkanici potrebujejo, in tudi mi, ki smo nekje na robu, ravno tako, enotno vodenje. Kako se bo to doseglo na demokratičen način, bomo doživeli na svoji koži, morda pa bo celo nedemokratičen, če uspeha ne bo in nebo.

    Meni se zdi toliko ukvarjanja s preteklostjo in na tako tendenciozen način, kot to doživljamo danes, ravno tako na nek način nedemokratična dejavnost in značilnost tistih, ki ne vedo, kaj bi delali. Torej tistih, ki nas vlečejo na dno.

  27.   Bimbo — 21.06.2012 @ 20:26

    Andee, danes sem pod kolumno J. P. Damijana v Financah opazil omembo, da ima svoj blog (http://damijan.org/). Očitno ga piše že od pomladi 2007, a zanj nisem vedel. Tudi Boris Vezjak ima blog (pravzaprav dva!? – http://vezjak.blog.siol.net/ in http://vezjak.wordpress.com/). To me veseli. Profesorje z lastnimi blogi in študente (ali brezposelne izobražence), ki bi vztrajno polnili slovensko Wikipedijo, bi razumel kot znak mentalnega preskoka iz lenobne ideološko in klientelistično polarizirane in manipulirane družbe v delavno naprednost širokih obzorij in dolgega dometa.

  28.   andee — 2.07.2012 @ 16:20 andee

    @Bimbo:
    šele zdajle sem po daljšem času utegnil iti na blog in videl, da tvojega komentarja ni spustilo skozi. Se opravičujem. Za Damijana sem vedel, da veliko objavlja na Razgledih in drugje, priznam pa, da nisem vedel, da piše blog, hvala za to informacijo. Za Vezjaka sem seveda vedel, vendar je prav on eden tistih, ki npr. ne dovoljuje komentarjev na svojem blogu, kar dovolj pove tudi o vsebini bloga.
    Je pa seveda oboje lepo, zlasti Damijanovo objavljanje.

  29.   Bimbo — 17.07.2012 @ 21:58

    Andee, je že v redu. Upošteval sem, da si najbrž na poti domov pa še čas dopustov je. Sicer sem tudi jaz nereden obiskovalec.
    Razgledi so žal 1. aprila letos zamrli, Vojko Flegar pa se je očitno po nekaj epizodah na Financah preselil na Dnevnik (ne vem ali redno).
    Pri Vezjaku sem se navadil, da ima komentiranje zaklenjeno. Včasi bi mu kaj pripisal, po drugi strani pa ga razumem, da je že redno pisanje bloga kar lep zalogaj, pregledovanje komentarjev ali celo odgovarjanje nanje pa najbrž preveč. Vseeno je zapora komentiranja do vseh bolj poštena kot pa brisanje neugodnih komentarjev (cenzuro seveda razumem v primeru hudih žalitev ali sovražnega govora).
    Tukajšnja primerjava Titove Jugoslavije s Francovo Španijo mi pa ne da miru, zato sem si že zaznamoval nekaj branja o takratni Španiji.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |