V krizi smisla tiči misel






         

2.06.2012

95 tez o umetnosti in Intelektualne kurbe

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Kiparstvo, Likovna umetnost — andee - 2.06.2012

Prijatelj iz časov mojega dela na Zavodu za kiparstvo, kipar Jiři Kočica, me je pred časom opozoril na svoj projekt, ki ga pripravlja za neko newyorško galerijo (izbran je bil na razpisu nekdanjega MK za tamkajšnje stanovanje, namenjeno slovenskim umetnikom). Na stene tamkajšnjih galerij bo v znanem slogu nemškega protestantskega duhovnika Martina Luthra nabil svojih 95 tez o umetnosti.

Morda bo komu projekt zanimiv. Več lahko preberete na zgornji povezavi.

Mimogrede še opozorilo na projekt drugega znanca iz tistih dni, kiparja Zorana Srdića Janežiča. Njegov projekt (skupaj z Jano Putrle Srdić) “Intelektualne kurbe” že nekaj časa vsak konec tedna poteka na mariborskih ulicah.

Več lahko preberete tukaj in tukaj. Mislim, da gre tudi tu za zelo zanimiv projekt.

  • Share/Bookmark


18 komentarjev »

  1.   Tomaž Majer — 3.06.2012 @ 09:26 Tomaž Majer

    problem sodobne umetnosti vidim jaz v tem, da se je umetno ustvarjena in se tudi umetno ohranja. prava sodobna umetnost se dejansko dogaja izven formalnega umetniškega okolja. mislim, da gre teh 95 tez v smeri tipično preživetega idealiziranja umetnosti, ki služi predvsem dvojemu: komercializaciji in monopolizaciji. pokazatelj krize v umetnosti se kaže ravno v tem, ko se začne govoriti o krizi v umetnosti.

    mislim, da bi bilo potrebno tiste, ki umetnost konzumirajo bolj osveščati gelde tega, da je umetnost tisto, kar oni sami razumejo in dojemajo kot umetnost in da bi se jih manj manipuliralo s tem, da je umetnost to, kar pač “umetnik” producira.

  2.   andee — 4.06.2012 @ 05:25 andee

    @Tomaž:
    glej, ne bi šel v dolge razprave o sodobni umetnosti, ker o tem ne vem dovolj in sem sam hotel bolj opozoriti na projekta dveh prijateljev. Se strinjam s tem, da je govorjenje o “krizi v umetnosti” v 99% zgolj fasada za to, da nekdo ne razume situacije v družbi in jo je tudi vedno manj sposoben reflektirati, kar je vsaj po mojem značilnost sodobne umetnosti (zato in samo zato je po mojem dejansko v krizi). Glede prepuščanja razumevanja umetnosti ljudem pa nisem tako entuziastičen: mislim, da podobno kot prepuščanje kulture zgolj trgu ni ekonomsko pravilen odgovor (kar sem večkrat razložil tukaj), tudi prepuščanje umetnosti zgolj razumevanju ljudi ni pravi odgovor. Morda je bolje iti glede tega srednjo pot: določeno, morda veliko težo je smiselno dati razumevanjem in dojemanjem ljudi, nekaj pa je tudi v razumevanju stroke, torej umetnikov, kritikov itd., vseh tistih torej, ki so vseeno nekako ločeni od množic. Preveliko prepuščanje zgolj enemu ali drugemu po mojem vodi v patologije in za razvoj umetnosti slabe odločitve. Ampak to je verjetno res že neka druga debata.

  3.   Tomaž Majer — 4.06.2012 @ 08:48 Tomaž Majer

    @andee,

    saj ravno o tem govorim. ti, in seveda tudi večina, predsvem “strokovnjakov” hoče videti umetnost kot neko umetno ustvarjeno aktivnost, ki se jo lahko monopolizira in z njo izključno razpolaga (recimo tako, da se ustvarja kriterije glede tega kaj je umetnost in kaj ni), seveda tudi z vidika določenih interesov, medtem kot jaz vidim umetnost kot spontan in neodtujljiv del družbene realnosti v katerega se niti ne da posegat. saj umetnost ni nastala niti v galerijah, niti na takšnih in drugačnih umetniških šolah, znotraj umetniških krogov, institucij itd., ampak preprosto med ljudmi kot nek spontan pojav. in čeprav smo se seveda od časov, ko govorimo o nastanku umetniškega ustvarjanja v družbi, kot družba zelo spremenili, pa v osnovi ta razmerja potekajo še vedno na podoben način. tudi na koncu koncev lahko ima vsak svojo umetnost, ampak mene bo nekdo težko prepričal, da je to, da nekaj izklesaš iz kamna, pa čeprav se sporočilo tega nanaša na današnji čas, sodobna umetnost, glede na to, da so isto počeli že pred par tisoč leti. sodobna umetnost je zame prej to, da nekdo s svojim iphonom posname fotografijo, jo obdela z instagramom in objavi na spletu, kjer jo lahko v trenutku vidi ogromno ljudi, ki nanjo lahko reagirajo še s komentarjem. in kaj je tu kvalitetno in kaj ni sploh ni relevantno, bolj je relevantno to, kaj je realno in kaj je pač utopično. in če je nekoč res veljalo, da je umetnost do neke mere predstavljala gonilo razvoja, je danes ravno obratno. institucionalizirana umetnost danes le še kopira to, kar se pač v družbi dogaja, to pa seveda zato, ke nobena institucija ni sposobna družbene realnost procesirati v realnem času in v njenem polnem obsegu, pa še družbenega razvoja ni mogoče monopolizirati ter z njim upravljati. primer: david hockney, svetovno znan slikar pač odkrije iphone in možnost, da s pomočjo določena aplikacije na iphonu tudi “slika”. in to postane kao umetnost in se o tem začne resna umetniška debata in to potem, ko so to isto pred njim počeli že milijoni navadnih smrtnikov, pa v tem nihče od tistih, ki bi moral, umetnosti ni prepoznal. še bolj očitna je zadeva pri grafitih na primeru kakšnega banksyja. pač živimo v času, ko razvoj (družbena realnost) diktira umetnost in v takšnem kontekstu se mi zdi, da je umetnost bolj smiselno prepoznavati v originalu, ne pa v povzemanju tega, kar se že dogaja. ob tem gre seveda poudariti tudi to, da so ta fenomen začeli prepoznavati tudi določeni umetnostni zgodovinarji, kustosi ipd., npr. pokojni igor zabel, ki je kot umetnost definiral tudi to, kar se sicer kot umetnost samo ne deklarira, ampak ima kljub vsemu neke tipične značilnosti sodobnega umetniškega izražanja. najbolj je pa seveda ta absurd očiten ravno na področju umetnosti, ki kot svoj medij uporablja znanost in potem “izumlja” stvari, ki so znanstvenikom znane in poznane že 10 let ali več in to zgolj zapakira v neke bolj ali manj prepričljive argumentacije. in ravno zato mene ne preseneča, da veliko umetnikov poziva k temu, da je treba spet storiti korak nazaj in ponovno odkrivati klasične vrednote umetnosti, torej tiste izpred 100 ali več let nazaj. normalno, saj sodobnemu času preprosto ne morejo več slediti. ali pa vzemi komentar, ki ga je dal stockhausen na dogodke povezane z 9/11, ko je zadevo opisal kot “the greatest work of art ever”. in seveda je večina to razumela napačno, kot idealiziranje nasilja ali pa nesenzibilnosti, ampak bistvo je pa ravno v tem, da občutek za umetnost ne moremo zapakirati v neko definicijo in to postaviti v neko sobo, ki ji pravimo umetniška galerija. ker v čem je tu absurd? ja, po eni strani se idealizira recimo neko sliko, skulpturo, ki ta dogodek opisuje, prikazuje, razlaga itd. kot neko umetniško izražanje, po drugi strani se pa kriminalizira to, da isto umetniško izkušnjo podoživiš ob realnem dogodku kot takem. mislim, v čem je tu razlika? a je nekaj realno, smiselno, bistveno šele takrat, ko to postavimo na platno ali kakršen koli že umetniški format? seveda ne.

  4.   andee — 6.06.2012 @ 02:22 andee

    @Tomaž:

    v tvojem komentarju je kar nekaj protislovij, če ne drugega te ne razumem že v tem, ali se ti zdi fotografiranje z iphonom torej prava in pomembna sodobna umetnost (kot trdiš na začetku) ali ne (kot trdiš ob izpostavljanju Hockneyja).

    Vendar to niti ni toliko bistveno. Predvsem resnično ne razumem, čemu sploh repliciraš in kaj bi rad povedal. Sam sem povedal samo to, da se mi čisto prepuščanje odločitev v sodobni umetnosti (govorim torej predvsem o kulturni politiki!) ljudem samim ne zdi pravilen način sprejemanja odločitev na tem področju. Iskreno rečeno pa v tvoji repliki ne vidim prave navezave na to vprašanje, razen skozi “pretečo institucionalizacijo umetnosti”, kar pa s tem nima neposredne povezave. Morda sem res povedal malo nerazumljivo: predvsem sem mnenja, da prepustiti umetnost zgolj trgu, torej ljudem samim, ne prinaša dobrih odločitev v smislu financiranja, količine in kakovosti same umetnosti. Vendar je seveda v veliki meri potreben tudi trg, tudi odločitve ljudi.

  5.   Tomaž Majer — 6.06.2012 @ 11:08 Tomaž Majer

    @andee,

    morda se nisem dobro izrazil. ne gre toliko za to ali je fotografiranje z iphonom umetnost ali ne, ampak za to, kako umetniške institucije na to reagirajo. namreč, umetniško vrednost nečesa prepoznajo šele potem, ko to nekdo, ki se kot umetnik deklarira in ki je kot umetnik tudi že uveljavljen, tudi sam uporabi. skratka, če imajo hockneyeve slikarije narejene z iphonom umetniško vrednost (ker so pač narejene z iphonom), potem bi morali to umetniško vrednost prepoznati tudi v vseh podobnih primerih, ki so se dogajali že pred hockneyem, saj bi bilo absurdno trditi, da je slikanje z iphonom umetnost zgolj zato, ker to počne hockney (oziroma kateri drugi uveljavljen umetnik).

    moja poanta je bila v tem, da ti umetnost definiraš povsem drugače kot jo razumem sam in zato je tudi tvoja predpostavka, da naj ljudem samim ne bi bilo dobro prepuščati tega področja, v mojem kontekstu razumevanja povsem irelevantna in brezpredmetna, ker umetnost po mojem načini razumevanja ni nekaj, kar lahko kdorkoli (bodisi posameznik ali institucija) monopolizira. umetnost pač ne more biti zgolj to, kar neka institucija trdi da je, ampak je to nek povsem spontan družbeni pojav, ki se mu je pač treba prilagajat enako, kot to velja za ostale družbene pojave, česar pa seveda institucija zavračajo ravno zaradi interesa po monopolu in komercialnih koristih, ki iz tega izvirajo. normalno, da si neka galerija, ki od “umetnosti” živi, prizadeva, da bi lahko umetniško vrednost določala povsem arbitrarno in v skladu s svojimi interesi.

  6.   andee — 8.06.2012 @ 03:32 andee

    @Tomaž:

    bom odgovoril predvsem na drugi del. Seveda je umetnost čisto svojski fenomen, ki se ga preprosto ne sme (pa morda tudi čisto zares ne more) “monopolizirati” s strani kakršne koli tretje instance. Vendar govorim predvsem o kulturni politiki, torej tisti instanci, ki večinoma skrbi za financiranje umetnosti, vsaj v evropskih državah. Žal so moji vpogledi na področju ekonomije in kulturne ekonomike takšni, da je ta instanca potrebna. V nasprotnem, če torej umetnost prepustimo zgolj (!) odločitvam ljudem samih, bo umetnosti manj, premalo, skorajda bi si upal trditi, da bo trpela tudi kakovost. Skratka precej manj bo umetnosti, kot pa je njena dejanska vrednost (in s tem potreba po njej) v očeh ljudi. Žal je trg na tem področju neučinkovit, reči “umetnost prepustimo ljudem, kar bo dobrega, bo že preživelo” preprosto ni točna, v čisto ekonomskem smislu. Prav to skušam dopovedati tudi tule že leta – ker imajo ljudje vrednosti neuporabe, prihaja do ekonomskih eksternalij, torej pojava, ko prave vrednosti ni mogoče (vsaj v primeru umetnosti) odraziti v tržnih cenah. Torej bo umetnosti, če jo prepustimo trgu premalo in precej manj, kot če je v njeno “preskrbo” vključena tudi neka tretja instanca v obliki države.

    Ne govorim torej o institucionalizaciji, tudi sam bi se strinjal s tabo, da je verjetno umetnost pojav, ki mora biti spontan, iskriv, izven institucij torej. Verjetno so tudi tvoje trditve glede galerij točne, čeprav je seveda res, da nek institucionalen sistem v umetnosti nenazadnje mora obstajati, vprašanje je samo, kakšen naj bo, da bo čim manj posegal v umetnost samo in da bo čim bolj pisan na kožo osnovnim značilnostim umetnosti kot čisto posebnega pojava, sui generis.

  7.   Tomaž Majer — 8.06.2012 @ 11:05 Tomaž Majer

    @andee,

    bolj pomembno, kot vprašanje ali umetnost financirati na državni ravni ali ne, je pač kako se to počne. in način, kako se to počne je po moje prej v interesu razumevanja umetnosti kot biznisa, kar je seveda paradoks. ker to državno podporo se zagovarja predvsem v smislu, da ne bi smeli dovoliti, da zadeve povsem ureja trg, hkrati pa dejansko ustvarjamo trg, ki deluje na osnovi državne podpore, kar je očiten strel v koleno. tako se ne ustvarja nič več ali pa drugače, kot je to primer v okoljih, kjer je umetnost bolj prepuščena tržnim zakonitostim, ampak tam vsaj operirajo s privatnim denarjem, iste privatne interese pa pri nas financira država, kar seveda ustvarja politiko koritništva in ne umetniške ustvarjalnosti. ker če gremo delati neke primerjave, potem nam bo, po moje, kmalu jasno, da neke hude razlike med vsebinsko produkcijo zasebnega in javnega kapitala na umetniškem področju dejansko ni.

    tudi se mi zdi nekako preveč teoretično govoriti o tem, kako bi recimo “propad” umetnosti dejansko prizadel ljudi v tem smislu vrednosti neuporabe, saj da bi se ta teza potrdila, bi morale take razmere dejansko nastopiti in potem bi lahko ocenjevali, kako bi se družba na to odzvala. sedaj se dogaja pač to, da se, v imenu interesa celotne družbe, na to a priori, z uporabo tega kot argumenta, odzivajo predvsem tisti, ki jim je tako stanje pač v interesu. ta instucionalizaciji umetnosti je po moje, povsem primerljiva s pojavom potrošništva, ko pač prodajalci postanejo tisti, ki nam diktirajo naše potrebe. in te potrebe po umetnosti so po moje spet umetno ustvarjene, kar po moje umetnosti, v strogo vsebinskem smislu, ne koristi.

  8.   andee — 9.06.2012 @ 08:27 andee

    @Tomaž:

    da ne razumeš osnov stvari, ki jih razlagam, nekako razumem. In da potem vse zvedeš na svojo “tezo”, za katero sem že zdavnaj povedal, da nima zveze s tem, kar govorim, pa tudi ni nič novega.

    Glede problemov državnega financiranja umetnosti. Kaj je komu bolj pomembno, je stvar osebne presoje. Opažam pa, da sam narediš preskok in iz moje teze, ki je seveda splošna, pričneš naenkrat govoriti o slovenski situaciji in naših problemih prevelike odvisnosti od državnih sredstev in drugih patologijah državnega financiranja umetnosti, ki jih dejansko imamo, in ki jih večkrat tule omenjam tudi sam. Zato najprej: na teoretski ravni sam govorim o market failure, ti pa o government failure. Prvo govori o nezadostnosti trga, drugo o problemih državnega financiranja. In ker je prisotno oboje (in to v precejšnji meri) je verjetno najboljša srednja opcija, kaj praviš? To velja tudi za Slovenijo, kjer pa seveda npr. Vesna Čopič že leta opozarja na probleme nedokončane tranzicije v kulturi in incestuozna razmerja v kulturi, o katerih govoriš tudi ti. Zato to ni nič novega, vendar prav tako ne argument za prepustitev vsega trgu, ker ne gre za formalen argument, pač pa za slovensko specifiko, ki jo moramo rešiti sami, in nima velike zveze s formalnimi razmerji trg/država pri financiranju kulture (o katerih govorim sam), pač pa zgolj in samo s slovenskim kontekstom, ki je čisto specifičen.

    Ne vem sicer, od kod si potegnil to, da bi “propad umetnosti prizadel ljudi v smislu vrednosti neuporabe”. Res ne vem, kje bi sam govoril o tem. Ampak ja, če že govorimo o tem, da bo umetnosti manj oz. premalo, če jo prepustimo zgolj trgu, gre seveda zgolj za to, da se vrednosti neuporabe ne morejo odraziti v tržni ceni, zato bo prepustitev zgolj trgu pomenila, da bodo cene prenizke in zato tudi ponudba s strani ponudnikov prenizka (ker preprosto ne bodo mogli v ceno vključiti vrednosti neuporabe, ker jih imajo neuporabniki, ki vstopnic za “uporabo” seveda ne bodo plačali). Govorim seveda o osnovnih ekonomskih zakonitostih, ki so bile preverjene v najmanj milijon študijah na različnih ekonomskih področjih, zato ne verjamem, da potrebujemo še propad umetnosti, da bi to posebej preverjali.

    Zato ne vem, o čem bi posebej debatiral pri zadnjem odstavku, razen o zadnjih dveh stavkih, kjer ponovno ponoviš svoje teze o potrošnitvu in institucionalizaciji, za katere sem že povedal, da z zgodbo nimajo nobene posebne zveze. Pa bom ponovil še enkrat: pri institucionalizaciji umetnosti, kot jo razumem sam, gre predvsem za vpenjanje umetnosti v okove institucij (galerij, koncertnih hiš, gledališč, za prepuščanje različnim birokratskim mlinom). Sam pa govorim zgolj o financiranju umetnosti. Tu imamo seveda več možnosti: prostovoljni prispevki ljudi, sponzorstva in mecenstva, tržna prodaja, javno-zasebna partnerstva, državne subvencije, itd. Upam si z gotovostjo reči, da imajo vsi prvi štirje mehanizmi prisoten “market failure” in ne delujejo dobro. Zato govorim o tem, da je upravičeno razmišljati o prisotnosti tretje instance skozi državne subvencije, bodisi neposredne ali posredne prek davčnih olajšav in ugodnosti. Če pa ti temu osnovnemu ekonomskemu vpogledu praviš “institucionalizacija” in iz tega razvijaš neke svoje zgodbe o “umetno ustvarjenih potrebah”, imej pač svoje veselje s tem.

  9.   andee — 9.06.2012 @ 08:45 andee

    Še glede tržnega sistema, ker sem ravno v ZDA, ki slovijo po tem. Prav v ZDA imajo tudi najmočneje razvit sistem prostovoljnih prispevkov za kulturo, in nič presenetljivega ni, da je ta sistem obilno podprt s “taxes forgone”, torej s posrednimi državnimi subvencijami v obliki davčnih ugodnosti. Seveda je pri tem veliko vlogo odigrala razprava, ki jo je pričel Paul Samuelson in o kateri sem že pisal npr. tule: http://andee.blog.siol.net/2012/05/17/donacije-sponzorstva-umetniski-trg-vec-luci/. Samo toliko v ponazoritev razprave.

  10.   Tomaž Majer — 9.06.2012 @ 14:12 Tomaž Majer

    @andee,

    strinjam se, da o ekonomija nimam pojma. vem pa vsaj toliko, da je z ekonomijo podobno kot z matematiko – gre za neko abstraktno modeliranje, ki se pač v praksi ne vedno izide tako idealno kot pač se lahko v teoriji. na koncu koncev je z ekonomijo podobno kot z filozofijo – o določenih vprašanjih se še vedno debatira brez nekega končnega odgovora. jaz razumem, da se v tvojih formulah stvari prikazujejo na določen način, ampak mene tu zanima predvsem praksa.

    in ja, kaj je komu bolj pomembno je stvar osebne presoje, ampak te osebne presoje se v umetnosti dejansko ne da preseči. umetnost ni kos kamna, ki bi ga lahko empirično preučili, spoznali vse njegove sestavine itd. tu se na koncu koncev vedno izide skozi prizmo osebne presoje, ki je seveda lahko tudi na nivoju neke kulturne politike, ampak zaradi tega to ni nič manj relativno in arbitrarno.

    in zdaj tisti problem med teorijo in prakso. ja, slovenija je majhen trg in velikokrat premajhen za marsikaj. in tu naj bi v teoriji pač idealno vskočila država in sanirala ta “market failure”, a ne? no, v teoriji pa to dejansko potem pomeni uvajanje “goverment failure”. zdaj, kaj naj bi ta srednja opcija bila? a to, da se “goverment failure” izvaja z namesto 10 mio. vložkom zgolj s 5 mio.? mislim, da če že, potem naj država kvečjemu poskrbi za neko infrastrukturo, kjer naj se potem umetnost dela pač na ljubiteljski ravni, če pač že trga ni (saj se to na koncu koncev tudi marsikje že dogaja), z izjemo mogoče par tistih instituciji, ki so res nekega državnotvornega pomena.

    glede te vrednosti neuporabe sem mislil na to, da če je to nekaj realnega, potem se bojo na to ljudje v realnosti tudi odzvali. če sem pač zadevo prav razumel, gre pri tem za to, da naj bi ljudje določene družbene (umetniške) aktivnosti podpirali tudi če jih dejansko ne koristijo,ker naj bi od tega imeli neke koristi. no, kolikšna je ta podpora v realnosti bi se seveda pokazala šele takrat, ko bi te umetniške aktivnosti v družbi povsem zamrle – bi ljudje na to reagirali na način, da bi zahtevali njihovo ponovno vzpostavitev? ker poglej, tudi sam se lahko v principu strinjam, da je ok, če imamo moderno galerijo v ljubljani, ki jo financira država, ampak če je jutri pač ne bo več, potem to zame osebno ni neka taka katastrofa, da bi šel zaradi tega na cesto protestirat, ker se mi zdi, da v globalnem ne bi bil umetniško nič manj prikrajšan, še posebej ne zato, ker imam velikokrat občutek, da se pri nas gre umetniško kuhinjo namesto umetniške ustvarjalnosti. tako da se meni zdi ta pojem vrednosti neuporabe zelo teoretična ter relativna zadeva. to se mi zdi podobno kot je tista predpostavka, da bi vsi, ki nekaj piratizirajo, to stvar tudi kupili, če je piratizirati ne bi mogli.

    problem pristopa, kjer se meša zasebno in javno financiranje je v tem, da se zadeva tako ali drugače povampiri. ker kaj naj pač država financira? a tisto umetniško produkcijo, ki absolutno nima trga ali tisto, ki nek trg ima ali tudi tisto, ki je lahko povsem samozadostna? če zadeve začnemo ločevat, potem smo hitro na področju ustvarjanje nelojalne konkurence, kjer nekdo na trgu nastopa z povsem zasebnim kapitalom, nekdo drug se pač šlepa na denarju davkoplačevalcev. če zadevo pač podpiramo ne glede na to ali so si samozadostne ali ne, potem je seveda spet problem tega ali je nekdo upravičen do tega, da mu država zagotavlja nek dodaten zaslužek. torej, ali je umetnost res tako zelo pomembna, da je treba ta biznis podpirat bolj kot kakšen drug biznis, recimo izdelavo letal ali pa peko kruha?

    glede prostovoljnih prispevkov ter donatorstva podprtega z državnimi ugodnostmi se pa seveda strinjam, ker s tem se zagotavlja to, da se zadeve financirajo glede na interes zasebnega kapitala in ne direktno od države, kar pač onemogoča razne zlorabe državnega denarja.

  11.   andee — 9.06.2012 @ 17:10 andee

    @Tomaž:

    popolnoma je jasno, kaj je srednja točka med trgom in državo: podpiranje razvoja trga in podpora s strani države. Gre torej za to, da je potrebno v Sloveniji vzpostaviti kulturni trg, ki ga trenutno ni in o čemer govorijo vsi na področju. Hkrati s tem pa ohraniti primerno raven državne podpore, ki je potrebna ravno zaradi omenjenega “market failure” (in morda tudi zaradi premajhnega trga). Še to, da bo jasno – “market failure” ni premajhen trg, gre za dva čisto druga argumenta. Tudi če bi imeli trg velik kot Sovjetska zveza bi bila morda še vedno potrebna državna podpora za dobre ekonomske odločitve na tem področju, seveda pa verjetno ne v enaki ravni.

    Tudi glede vrednosti neuporabe sem vse razložil. Če bo umetnost propadla, bodo na škodi tako tisti z vrednostmi uporabe kot neuporabe (kot kakršnimi koli drugimi vrednostmi). Zato res ne vem, zakaj bi v zvezi s tem izpostavljali posebej vrednosti neuporabe. In dejstvo, da se tebi zdi, da bi lahko slovenske galerije mirno zaprli, še ne pomeni, da je tudi z drugimi tako. Zato si pač ti samo en od uporabnikov ali neuporabnikov, štejejo pač prepričanja vseh. In ta so, sodeč po študijah, drugačna od tvojega mnenja.

    Še odgovor na predzadnji odstavek. Kot sem povedal že v uvodu, pri argumentih market failure, o katerih govorim sam, ne gre za premajhen trg (čeprav je morda tudi zaradi slednjega upravičena podpora). Zato glede tega ni upravičena selekcija med področji in organizacijami glede na velikost trga, ki ga pokrivajo, saj v principu ne gre za ta argument.

    Še glede teorije in prakse: seveda je praksa pomembna. Vendar je v tem primeru na delu veliko drugih dejavnikov, kot so zlizanost z državo in klanovstvo, dodeljevanje sredstev po osebnih linijah, lobiranje in korupcija, nedokončana tranzicija in ohranjanje položajev še iz nekdanjih časov, tudi za ceno razvoja umetnosti, itd. ki so seveda povsem specifična za slovenski primer. Zato nima smisla voditi razprave o veljavnosti teh argumentov (zgolj) na slovenski ravni, ker so tu na delu čisto neka druga, za nas specifična razmerja.

  12.   ZokkS — 14.09.2012 @ 21:47

    Zdravo Andrej,

    iščem prispevek v zvezi s projektom v Mariboru in sem naletel tudi na tvoj blog. Hvala ker si promoviral projekt.
    Rad bi samo dodal z moje strani pogled v komentarjih bloga, da je umetnost, tako kot tehnologija, tehnika, znanost itd. na nek način vedno odkrivanje oziroma ustvarjanje novega – morda oboje, odvisno kateri del pa je od samega dela. Hockney je morda primer iz sveta umetnosti, ki ni ravno najbolj popularen, ampak je po drugi strani ravno primer raziskovanja novih slikovnih paradigem. To, da je uporabil katerikoli fotoaparat nima niti najmanjše veze s samo fotografijo kot procesom pridobivanja podobe preko določenih optičnih parametrov. Hockneyeve fotografije imajo večjo vezo s strukturo vizualne zgradbe slike, ki ne želi biti perspektivična – kolikor je to mogoče glede na ukrivljenost objektivov. S tem ima večjo zvezo s celotno zgodovino predrenesančnega, renesančnega ter tudi malo kasnejšega slikarstva. Sestavljanje hockneyevih fotografij v veliko fotografijo kaže na večjo slikovno berljivost, kar bi lahko ponazorili tudi z egipčanskim slikarstvom kot pisavo. Z mojim primerom ne bi želel osvetliti na popolno nepoznavanje citirane reference, ampak zgolj na to, kar sem napisal na začetku, da refleksije v umetnosti ustvarjajo ali razvijajo drugačno misel, ki se v pogledu za nazaj morda danes zdi kot samoumevna, dejansko pa ni.
    Hvala še enkrat in te lepo pozdravljam

  13.   Tomaž Majer — 15.09.2012 @ 10:34 Tomaž Majer

    @ZokkS,

    s svojim primerom si zgolj osvetlil dejstvo, da sploh ne veš, o čem je bilo govora. nihče ni govoril o hockneyevih fotografijah, ampak o “digitalnih slikah”, ki jih je ustvaril z aplikacijo v iphonu, torej o temle: http://www.hockneypictures.com/iphone_pages/iphone_etcetera-01.php

    in če bi pametnjakovičem tvoje vrste to pokazali brez da bi vedeli, da je to naredil “slavni” hockeny, bi rekli, ah, bullshit, kr neki. ko se pa pod ta bullshit podpiše nekdo tipa hocnkey, je pa to “homage to” od egipčanske pa vse do moderne umetnosti, a ne?

  14.   andee — 15.09.2012 @ 13:01 andee

    Zoran zdravo,

    hvala za repliko na temle mojem mestu dnevnih zapisov in razmišljanj. V razpravo o Hockneyju se ne bi spuščal, ker na tem področju pač nisem toliko doma. Želim pa veliko uspeha in upam, da se kmalu tudi še kaj srečamo – čestitke tudi za udeležbo na Slovenski kiparski razstavi, o kateri se te dni kar nekaj govori v kulturniških krogih.
    Lep pozdrav.

  15.   ZokkS — 15.09.2012 @ 22:00

    Zdravo,

    Morda samo mali odgovor v pojasnilo; Se oproščam, ampak mislil sem, da sem nekje prebral v tem forumu, da se gre za fotografiranje z iphonom in od tod tudi moj odgovor glede na to. teh digitalnih risb z iphonom ne poznam in se gre za moje nepoznavanje tega dela, na katerega sem apliciral hockneyevo uporabo fotografije. moje teze ne bom apliciral na zdaj referirano delo, ampak na hockneyeve fotografije. ker se mi zdi, da mi je porinjena beseda v usta za nekaj kar nisem zapisal, bi dodal samo pojasnilo v zvezi s hockneyevim primerom. zdi se mi, da je hockneyev odnos do egipčanske umetnosti zelo zabavljajoč. on sam verjetno ne bi nikoli uporabil egipčanske umetnosti kot referenco za svoje slikarstvo razen za dve svoji zgodnji sliki na katerih se norčuje iz egipčanskega togega slikarstva kot konvencije. to, da sem zapisal primer egipčanskega slikarstva kot pisave v kateri se izpostavljajo določeni deli npr. telesa pod določenimi pogledi, ki so bolj prepoznavni je prej Gombrichova ugotovitev kot Hockneyeva – sam sem jo uporabil zgolj v ilustracijo iskanja večje slikovne berljivosti. dele fotografij, ki jih Hockney sestavlja v kolaže so slikani iz različnih zornih kotov in oddaljenosti. to pa ima več veze z avtorjevo raziskavo predrenesančnega, renesančnega ter kasnejšega slikarstva tam nekje do sredine 19. stoletja. Sam izpeljuje tezo, da so slikarji uporabljali že v predrenesančnem času principe kamere lucide, kasneje tudi kamere obscure. po njegovih predvidevanjih naj bi lečo zamenjalo loščeno zrcalo, ki se dejansko pojavlja tudi kot tematika v nekaterih holandskih slikah, sicer pa naj bi pisni viri o uporabi ukrivljenih ogledal segali tudi v antiko – seveda ne v primeru slikarstva.
    Morda se pa res kaj srečamo na kaki razstavi, če ne prej pa na projektu, ki ga imava z Jirijem v Mariboru konec oktobra, ker bova razstavila nanopodobo na dnkju.
    Lepo se imej

  16.   Tomaž Majer — 16.09.2012 @ 01:28 Tomaž Majer

    moja poanta glede teh in tem podobnih zadev je to, da umetnost ni nekaj, kar bi lahko institucionalizirali, čeprav je umetnost de facto ravno na ta način definirana, razumljena in se na ta način tudi ustvarja. in v današnjem času ima tradicionalno razumljen umetnik edino to vlogo, da je umetnik, ker ga vse drugo dejansko prehiteva. je pač kliše, ki temelji na neki tradiciji, ki je institucionalno podprta. seveda obstajajo tudi svetle izjeme, ampak te zagotovo niso v večini.

    druga stvar je ta, da je umetnost čista spekulacija, ki nima nobene oprijemljive osnove, ki ne bi bil arbitrarna. kaj je hockney s svojimi fotografijami hotel povedati ali pa ne, ve najbolje on sam. ostali pa lahko o tem seveda po mili volji debatiramo, ker smo pač omejeni zgolj s svojo lastno domišljijo. vprašanje pa je naslednje, zakaj se ta domišljija uporablja tako selektivno? npr. nek znanstvenih si zamisli, da bi kloniral živo bitje in to tudi stori. pa v tem seveda nihče ne vidi nobene umetnosti. potem se kakih 10 let kasneje najde nek umetnik, ki goji svoj las in to se potem prikazuje kot nek neverjeten umetniško dosežek, z nekimi neverjetnimi družbenimi implikacijami, hard core filozofijo in ne vem še kaj vse. v resnici pa gre za nek patetični, brezvezni, amaterski poskus na nivoju osnovnošolskega eksperimenta, ki se ga pač da s primernim “artist’s statement-om” napihniti v karkoli te je pač volja. v kolikor ti potem uspe prepričati še institucijo, da je pač to “art”, potem si na konju. in močno sumim, da bo ta nanopodoba na dnkju spadala v podobno kategorijo. mislim, ja, zakaj pa ne, saj ima lahko vse nek svoj smisel in pomen, a ne, ampak spet, zakaj se ta smisel vrednoti tako selektivno? zakaj se mora nekdo najprej samooklicati za umetnika, si pridobiti naklonjenost institucije in potem je lahko vsak njegov prdec umetnost, izven tega pa ni šans? in potem greš v kapelico na kao umetniško razstavo in tam gledaš neko napravo, ki dejansko počne vse tisto, kar počne tudi moj robotski sesalec, razen seveda tega, da sesa.

  17.   ZokkS — 20.09.2012 @ 14:17

    Mislim, da se tu odpira ogromno vprašanj in ne vem, ali jih je možno razjasniti – še posebej v tej obliki. Niti ne vem, če prav razumem vprašanja. Morda bom govoril o popolnoma drugih zadevah, ki niti nimajo veze z vprašanji, kot si jih zamišljaš:

    Glede prve zadeve ne bi vedel niti kako strukturirati misel. Načeloma sam izraza umetnost ne uporabljam za kategorični imperativ. Umetnost je med drugim lahko tudi možna oblika kakršnekoli komunikacije in v tem kontekstu potem pripada vsem. Pripada otrokom, ki s kredo rišejo po cesti, pripada starim mamam, ki vezejo čipke, pripada oblikovalcem, pripada umetnikom. Prav tako kot npr. matematika pripada vsem, no tistim, ki jo uporabljajo, pa čeprav samo izračunajo koliko plače so dobili oziroma koliko pride skupaj pica in kokakola, da jih ne bi prevarali. Kategorični imperativ matematike je npr. matematik – znanstvenik, ki se ukvarja večinoma z matematičnimi sistemi, ki so uporabni (aplikabilni) ali pa ne. In tako je lahko kategorični imperativ lahko to umetnik ali pa kustos ipd., ki se ukvarja z umetnostjo in jo sistamatično ali pa tudi ne, preučuje. Ampak če bi se osredotočil na likovno umetnost bi jo kot generativni pojem opisal kot npr. vsako vizualno izraženo podobo, pa naj je to otroška čačka do Hirstove slike, od skupaj sklepane lope za orodje do ogromnih arhitekturnih stavb, od doma narejenega izrezljanega obeska iz šper plate do ipoda (kot primer nečesa kar bi lahko rekli vrhunsko oblikovanje). Tako se mi zdi, da ni vprašanje kaj je umetniško delo, ker v tem kontekstu je to lahko vsaka podoba; ampak prepoznavanje določenih podob kot kategorično pomembnejše – ter ali lahko sploh te podobe kategorično razvrščamo oziroma institucionaliziramo.
    Ali je potrebna institucionalizacija, koliko je ta uspešna itd. To so vprašanja glede sistema sveta umetnosti ter se med drugim veže (če se osredotočim samo na del tega sveta – na umetnike same) tudi na vprašanja produkcijskih virov, nečesa pri čemer raziskavi sem sodeloval pri dveh U3 nazaj ampak odkrito lahko povem, da so izhodišča iz katerih sem sam izhajal predvsem v ideološkem pozicioniranju teh virov ter kako so izbrani umetniki (izbrani v raziskavi) lahko uspevali ali so propadli v njih. Ideologija je pa spet širok pojem kot je npr. lahko umetnost ali pa za nekatere bog oziroma politika. Ampak ideologija se zrcali v zunanjih oblikah, ki se jih morda nekateri zavedajo ali pa se jih ne. Umetnost ima možnost, da jih reflektira. Seveda jih ima možnost reflektirati tudi filozofija, antropologija, zgodovina; tudi biologija razvija sisteme opisovanja ideoloških oziroma določenih družbenih vzorcev v kontekstu evolucijske teorije, zakaj ne bi mogli potem reflektirati teh zadev torej vsi. In verjetno tudi jih. V tem primeru je seveda umetnost spekulacija, ker se v polju ideje lahko igračka oziroma zastaja v adoloscentnem zastoju (kakor so opisali Duchampovo Fontano, ko so jo umaknili iz razstave). Ampak po drugi strani bi lahko rekli, da so tudi ostali sistemi spekulacije. Zakaj bi morala biti npr. matematika nespekulativna in glede na to normalna (oziroma normirana). In če so vsi sistemi institucionalizirani, zakaj ne bi mogla biti tudi umetnost. Ne pravim, da se ne bi smelo umetnosti institucionalizirati. Seveda se strinjam, da se je morda res ne bi smelo; strinjam se lahko tudi s tem, da je filozofsko pisanje o umetniških delih še zmeraj filozofija in ni nujno da ima kaj veze z umetniških delom samim, ampak zdi se mi, da v tem kontekstu umetnost (ter vsi ostali sistemi) potrebuje institucionalizacijo, ker se sama ne more opisati. Prav tako kot se pa npr. matematika sama ne more opisati. Težko pa bi brez opisovanja nekaj pokazali (primer: fragment Michelangelovega svetega Jerneja, ki v slečeni koži nosi njegov avtoportret). Institucionalizacija je verjetno samo možna oblika obstoja v sodobnem svetu, ki potrebuje aplikacijo znanstvenih metod (Arendt in mislim, da Jaspers, morda tudi drugi, samo to nisem ravno preučeval). V tem kontekstu je potrebno obstoječe procese oziroma sisteme (morda nista to prava izraza) v določeni ureditvi države urediti in institucionalizacija je njihovo sistematiziranje. Po drugi strani lahko rečem tudi, da vsak proces (spet izraz, v nadaljevanju bom pri dvoumnih izrazih v oklepaju pisal sic), ki se razvija (sic) potrebuje določen pregled (sic), ki je lahko od znotraj (samopromocija (sic)) ali od zunaj (institucionalni in neodvisen pogled (sic)). Sami umetniki potrebujejo določene oblike institucionalizacije (sic) kot npr. narediti revijo, se povezovati z drugimi umetniki, delati predstavitve svojih ali tujih umetniških del … V tem kontekstu se mi zdi umetnost smiselno institucionalizirati, ker v nasprotnem primeru bi prišli do diskriminacije določenih praks, kjer bodo uveljavljene v družbi institucionalizirane, neuveljavljene (v tem kontekstu torej nekaj kar se ne da institucionalizirati zaradi narave sistema (sic) samega – torej umetnost) pa bi tako lahko postali madeži v družbi. In točno proti temu sem. V sodobni družbi je vsako delo, ki se opravlja, državotvorno. Če bodo nekatera dela več vredna in pomembnejša potem ne samo, da se razvija diskriminacija in preziranje temveč tudi izgubimo pomemben del nečesa kar soustvarja državo. Torej tudi umetnost (pa naj je to na polju razvoja (sic) jezika, glasbe, podob …), ter tudi druge nekapitalsko usmerjena dela kot npr. polja humanizma.

    Glede druge zadeve pa lahko zapišem v osnovi ponovno v kontekstu institucionalizacije, da so vse zadeve arbitrarne. Ne vem zakaj nek sistem (sic) ne bi to mogel biti, ali zakaj nekateri so. V svetu umetnosti je problem arbitrarnosti predvsem njen del, ki se ukvarja s trgom umetnosti. Kaj in določa vrednost (torej ne vrednoto) določenemu delu in kako to vrednost dejansko določiti. V tem kontekstu je nemogoče potemtakem ovrednotiti tudi vsako drugo delo. Imamo veliko ekonomskih sistemov (sic) določanja vrednosti produktu, vendar kako ovrednotiti idejo oziroma ukvarjanje na polju same ideje, koliko je ta vredna itd. (npr. koliko je vredna neka Kantova ideja v odnosu do ipada)

    - (kot opomba za razmislek) ne vem sicer zakaj naj bi bil ta sistem pravi oziroma nearbitraren, če v letakih, ki jih dobivam v poštni nabiralnik vidim, da se cene istih proizvodov spuščajo za več kot 50% in govorimo o npr sedežni garnituti ki je iz 3000 spuščena na nekaj več kot 1000 €; kaj ima v tem kontekstu oprijemljivo osnovo, material, obračunane ure dela, če odštejemo oblikovanje izdelka, ker naj bi kot umetnost ne bi imel oprijemljive osnove. ampak če je oprijemljiva osnova njegova materialost ter obračun ur, potem je to isto s katerim koli delom, saj je vključen material in minimalno vsaj delo umetnika, če se gre za večjo produkcijo, potem pa je tu še ogromno drugih ur -

    Kar sem hotel že na začetku povedati, da je Hockney ravno izraziti umetnik, ki ne sodi v neko populano kategorijo umetnikov oziorma sveta umetnosti. Je sicer znan, ni pa neka super zvezda. Meni osebno je pri njem všeč nekaj risb, nekaj grafik toliko o arbitrarnosti. kar pa pri njem ni arbitrarno pa je, da je dokaj analitičen umetnik. Od začetnih slik ima izrazito horizontalno zgradbo dela, slika neposredno po naravi in si ni pomagal s fotografijami, fotografiral je svoje kolaže s spreminjanjem perspektiv, ter delal je na lastni raziskavi uporabe določenih optičnih postopkov kot pomagal pri slikanju od predrenesančnega holandskega slikarstva naprej (kar ne pomeni, da so te slike tehnično reproducirane – umetniki so se morali sami vseeno zverzirati (Durer, Velasquez, Ingres …), pomeni pa to da je to tehnično pomagalo določilo formo evropskemu slikarstvu – čemur mislim, da se sam v svojih slikah iz 90ih izogiba s pretiranim poudarjanjem barv, poudarjanjem razlik med nekaj kar bi pogojno imenovali perspektivični (sic) prostor ter barvnimi vzorci (sic), ki opisujejo določen npr pojav in bi jih lahko primerjali z otroškimi risbami kjer je npr. valujoče morje par polkrožnih modrih črt. opisal je tudi diagram evropskega tradicionalnega slikarstva (sam piše posebej o eyeball tradition, kar pomeni, da se je slikarstvo vezalo zgolj na opazovanje in prerisovanje iz narave) v odnosu do optičnih pripomočkov, koliko je to od časa renesanse pa nekje do impresionistov bilo skoraj vzporedno, potem se pa začne razcep v umetnosti, ki se od tega začne oddaljevati, od 70ih let naprej pa se tudi podoba začne oddaljevati od podobe narejene z optičnimi pripomočki in se z razvojem računalniške grafike začne prepletati s podobami, ki bi jih lahko spet povezali z njegovo eyeball tradition. Glede tega sem hotel na začetku vsega dopisovanja omeniti, da je morda ravno Hockney avtor, ki najbolje izstopa iz celotne produkcije sodobnega slikarstva in da morda ravno on sam ni najboljši primer razprave o ”oprijemljivih osnovah umetnosti”, kot bi bili to lahko npr. Hirst, Catellan, Kac …

    Odgovor na vprašanje o selektivni uporabi pa bi tako lahko bil, da znanstveni sistem potrebuje eksperimente, ki v vsakem primeru dajo nek rezultat, čeprav morda ta rezultat ne pomaga pri cilju raziskave. Zdi se mi, da lahko umetnost s svojo domišljijo uporabi te zavržene podobe. Celotna znanstvena fantastika (kar je umetnost v kontekstu generativnega (sic) izraza – torej ni filozofija, matematična razprava …) temelji na trenutnih raziskavah in predvidevanjih kam bi lahko le te peljale. Če se umetnost ukvarja s svojo domišljijo ima od tega nekaj tudi znanost, če nič drugega vsaj boljšo promocijo ter lahko ob npr. razstavi organizirajo okroglo mizo o svojem delu za ljudi, ki jih npr. dejanske raziskave zanimajo pa ne morejo priti do raziskav, ker to ni njihovo področje. Umetnost na tem področju se seveda lahko ukvarja na ravni osnovnošolskega eksperimenta – lahko tudi malo več kot osnovnošolskega, če pri izvedbi sodelujejo npr. znanstveniki. Ne vidim, zakaj bi umetnost potrebovala super nove nobel raziskave v katere bi morala država dati na milijone evrov, da bi na koncu prišli ven s tem, da je ves denar šel samo za to, da se je npr. mikroskop na atomsko silo zvezal z gramofonom in senzorjem gibanj človeške ribice. To bi bilo res nesmotrno. V umetnosti je lahko določen del umetniških izrazov, ki prehaja na polje znanstvenega dela, tak da je dejansko povezan z visokimi zneski in raziskavami, ne vem pa zakaj ne bi mogla umetnost biti povezana z sestavljanjem robotov iz vezij gospodinjskih aparatov. Ali se iz tega potegne kritika potrošniške družbe ali ne vem kaj drugega – ne morem mimo dejstva, da to polje je umetnost. Lahko ji seveda začneš postavljati vrednost ali ti kaj pomeni ali nič, ampak to je ena izmed področij s katerimi se ukvarja sodobna umetnost. Saj se razumeva o čem govorim, o generativnem (sic) izrazu umetnosti ter o tem kaj je lahko tudi umetniško delo. Zdaj lahko me poskušaš prepričati, da je to nekaj drugega. Imaš na voljo vse druge izraze ali je to matematika, fizika, znanost, servisna dejavnost, humanistika … samo ne vem zakaj bi se trudili iskati nek nov termin. Vsak ima sicer svoj pogled na to kaj naj bi bila umetnost, po drugi strani pa se lahko vse odvode iz ostalih sistemov spelje v polje umetnosti, če tam niso zadovoljiva (npr. kaj bo gojenje enega lasu koristilo Nasi ali komurkoli drugemu, po drugi strani morda pa to delajo že leta in je to najpomembnejša raziskava za potovanje na druga osončja samo, da mi ne vemo za to). Ampak umetnost je to področje in ne vem zakaj se ne bi smela umetnost ukvarjati s takimi in sorodnimi vprašanji, ki se nanašajo na sodobne tehnologije – ter tudi ali bi moral imeti boljši laboratorij od npr. Canonovega, da bi naredil boljši proizvod, da bi ga lahko imenoval umetnost. Poleg tega mislim, da je določena umetniška forma, ki je lahko popolnoma DIY uspešna ravno, če nekoga zmoti – saj se bo potem še ukvarjal z njo v mislih.
    Kjer sam vidim težavo je sicer kategorični imperativ, ampak tudi to, da umetnost kot oblika, ki naj bi imela določeno vsebino oziroma simbolno označevanje nečesa (sic) je že v osnovi namenjena refleksiji ter razpravi v širši družbi, medtem ko znanost in tehnologija to morda nista. Ko kupiš ti robotski sesalec je on robotski sesalec. On je stvar taka kot je. Lahko ti seveda še predvaja glasbo če ima režo za ipod in zvočnik, ki se sinhronizira s sesanjem, ampak to bo, ko se bo pojavila potreba po tem, da bo to ekonomsko smotrno proizvajati. Dokler pa ni pa bi lahko za prototip tega izdelka rekel, da je ali v polju umetnosti ali pa v polju DIY izumiteljstva. Če v polju umetnosti nosi neko idejo in se ti zdi zanimiva pa ne veš točno za kaj se gre, so potem lahko razni odgovori od pogovora za avtorjem, do člankov raznih kritikov, katalogov institucij ipd., če sploh so, ter seveda do lastnega razmišljanja in občutkov kaj ti taka oblika lahko pomeni. Ne zdi pa se mi produktivno samo hoditi na razstave točno takih umetniških oblik, ki ti morda ne pomenijo nič oziroma te spravljajo v slabo voljo. Če ti je všeč točno določena oblika umetnosti, boš že našel način da prideš do nje.

    - (kot opomba v razmislek) Npr. jaz imam rad dobre nože ter britve z enim rezilom. Lahko ponorim in govorim kako je Slovenija bedna ker nima dobrih nožev, ampak samo neko ceneno robo in dvomim, da bodo zaradi mojega nerganja začeli uvažati nože visoke kvalitete. Šel bom na potovanje ali pa ga naročil preko interneta. Če bom hotel res dober nož se bom potrudil, da če bom zanj plačal, da se prej pozanimam katere internetne strani ponujajo dobre nože, pregledal forume itd. Tako se recimo tudi ne ukvarjam s tem, da mi je žal, da ni določenih tipov razstav prisotnih v Sloveniji, bom pa zato šel enkrat na leto v tujino in si jih pogledal tam. Oziroma lahko začnem sam organizirati (institucionalizirati v grobem pomenu besede (sic)) to določeno obliko, s tem, da bom potem naletel na določen tip ljudi, ki bi mi težil, zakaj je točno taka forma sploh potrebna in ali ima kakšen pomen, vrednost ipd.

    Sam sem pred par leti v sodelovanju z IJŠ naredil par nanopodobic prstnih odtisov. Polimer se ni pozlatil in ko se je vzorec opazoval pod elektronskim mikroskopom se je podoba deformirala. Podobe sem uporabil v zgodbi, ki je mešanica znanstvene fantastike in nekakšne romance. V znanstvenem smislu moje ukvarjanje s tisto nanopodobo nima nobene veljave. No nima je tudi v svetu umetnosti, ker ta projekt nisem razstavil. Ampak, če lahko rečeš, da je literatura umetnost in je potem umetnost tudi to, da nekdo piše o svojih mladostnih doživetjih z določenega kraja in razne zgodbice iz mladosti, potem ne vem zakaj naj bi bilo moje delo diskriminirano in mu odvzeta pravica do obstoja kot umetniškega dela. To pravico imam sam, no ter galerist, ki bi hotel tako delo razstaviti.
    Za nonopodobo, ki bo na dnkju – projekt, ki ga bova z Jirijem Kočico razstavila konec oktobra v Mariboru tudi ne bom rekel, da v znanstvenem polju karkoli pomeni, ne vem zakaj pa ne bi smelo v polju umetnosti. Celoten projekt se ukvarja s povezavami idej različnih filozofov ter kako so te ideje vplivale na druge filozofe, ideologe ter politične voditelje. Projekt je umeščen v zgodovinski pregled od antične filozofije naprej in ideje so se razvijale posledično tudi z določenimi tehničnimi invencijami. Od tod je nanopodoba trenutno zadnji možni pogled danes in kot zadnji filozof danes, ki ga v projektu izpostavljamo je tako Žižek. Lahko bi bil pa nekdo drug. Z izhodišči projekta i se seveda lahko ukvarjala filozofija – zakaj se lahko midva z Jirijem kot umetnost, zato ker bi želela reflektirati kako je polje idej vplivalo na dojemanje (sic) in razvoj (sic) zahodne civilizacije – ter kar je še najbolj pomembno kako so določene ideje vplivale na to, da je zaradi njih morali umreti na milijone ljudi. Morda je to DIY zgodovina filozofije, ampak umetniška forma se mi zdi je primerna, da se ukvarja z osnovnim izhodiščem te ideje. In upam, da bo sprožila diskurz in da se bodo morda filozofi ali pa kdorkoli drug začeli ukvarjati tudi s tem poljem, kar bi pomenilo reflektirati tudi preteklost na področju zdajšnjega ozemlja Slovenije. Če nekdo dobi tudi državno financiranje takega projekta in da zaposli po 10 do 20 ljudi na tak projekt potem bom sam zelo srečen. Nekih avtorskih pravic ne bom vezal na projekt, da bi zahteval procente od njih. To kar je ta projekt je umetniški projekt in ni znanost, niti ni zgodovina filozofije – in oblika se mi zdi umetniška. Morda pa je ta projekt amaterski poskus ampak razvijal se je v toku treh let in upam, da se bo lahko še naprej s kakimi okroglimi mizami, predavanji itd.

  18.   Tomaž Majer — 20.09.2012 @ 19:40 Tomaž Majer

    primerjava z matematiko je neustrezna. matematični argument je empiričen, torej dokazljiv, umetniški je arbitraren, torej poljuden.

    tudi ni problem v formi institucije kot taki, ampak v njenem delovanju, ki ne favorizira umetniške vsebine, ampak obliko, ki jo definira institucija kot taka. primer: če nek XY šahist premaga svetovnega šahovskega prvaka, potem je pač on boljši šahist. če nek XY umetnik ustvari nekaj, kar na noben način ni mogoče utemeljiti kot manj vredno, manj kreativno kot delo nekega uveljavljenega umetnika, potem to ne pomeni praktično nič, saj institucija kot taka tega ne priznava. ta XY umetnik se mora najprej “uveljaviti” znotraj institucije kot take, da se mu sploh priznava umetniško vrednost. vse tisto, kar ne gre skozi ta proces, pač ostaja izven polja umetnosti, tudi takrat, ko za to ni nobenega objektivnega razloga.

    če si že omenil damiena hirsta… on je tipičen primer umetnika, katerega dela so vrhunska umetnost po definiciji institucije kot take, ne pa dejanske vsebine. njegova dela so vrhunska umetnost, ker ima znotraj institucije položaj vrhunskega umetnika, ne pa zato, ker bi bila njegova dela niti subjektivno, kaj šele objektivno nujno vrhunska. in to dejansko velja za vse institucionalno uveljavljene umetnike. sploh ni pomembno ali ustvarjajo nekaj, kar ima nek smisel, kar ima neko vrednost ali pa kak učinek na družbo, ampak je dovolj že to, da ustvarjajo, saj jim vrednost in pomen daje že to, da so sestavni del institucije kot take.

    in spet ni problem v tem, da se nekomu zdi smiselno ukvarjati z nekimi znanstvenimi poskusi na nivoju “DIY”, problem je v tem, da spet umetniška institucija ignorira vse, kar se dogaja na bistveno višjem, znanstvenem nivoju in ima vsaj podobne, če že ne iste implikacije, ki če že niso same po sebi umevne, so pa tako ali drugače obdelane s strani različnih družboslovnih ved. jaz se sprašujem samo to, zakaj potemtakem tudi to ni umetnost, če dejansko vsebuje vse tiste sestavine, ki jih ima nekaj, kar je kot umetnost priznano? mislim, kar se meni zdi absurd je to, da se določene stvari izpostavlja kot umetnost zgolj zato, ker se kot umetnost deklarirajo, nekatere druge pa ne, ravno zato, ker se kot umetnost ne deklarirajo.

    skratka, ali je ta vaš projekt umetnost, ker ste ga kot takega definirali ali je to umetnost, ker vsebuje določene ssestavine, ki jih lahko s pojmom umetnosti opišemo? če velja tisto prvo, potem pojem umetnosti nima nekega smisla, če velja pa druga varjanta, potem pa umetnost ne obstaja zgolj znotraj institucije umetnosti, ampak tudi izven nje.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |