V krizi smisla tiči misel






         

12.10.2012

Kaj…

Zapisano pod: Politične 'analize', miks — andee - 12.10.2012

je novega pri meni :) Opravičilo vsem tistim, ki pričakujete bolj izbrane naslove zapisov, vendar me resnično žene samo zapisati nekaj trenutnih misli na tale blog.

Že vse, od kar sem se vrnil v Slovenijo, se je v meni naselil mrak. Kar velik mrak, moram reči, in kolikor govorim z drugimi Slovenci, je pri številnih prisoten isti občutek. Še ko sem pred odhodom govoril s korejskim prijateljem, ki me je najbolj spremljal v ZDA (“silom prilike”, delila sva si pisarno), sem povedal, da me je kar malo strah odhoda v Slovenijo in da nisem najbolj optimističen. Sam mi je razlagal, da si zelo želi po končanem doktorskem študiju v Bloomingtonu vrniti se na korejske univerze in tam nadaljevati akademsko pot. Čeprav bo zvenelo neoliberalistično, je dejal predvsem to, da so tam univerze izjemno kakovostne, vendar seveda zelo amerikanizirane.

Te dni v spomin nanj in na lepe dni mojih matematičnih odkrivanj včasih poslušam celo tako bedast komad kot je Gangnam Style :)

Žal se nisem zmotil. Kljub temu, da še vedno premorem veliko svetlobe, pa se z Jožetom Damijanom strinjam, da prihodnost Slovenije ni svetla. Skorajda se ne bi mogel bolj strinjati z njegovo analizo v omenjenem prispevku. Povsem sami smo si krivi za nastalo stanje, skorajda bi si upal reči, da je vsaj na področju družboslovnih znanosti Slovenija nekakšen otok, marsikaj, kar v ZDA jemljejo za običajno, je tu demonizirano, spoznanja in predvsem politične boje, ki so tu prisotni do skrajnosti, sicer v ZDA poznajo, vendar so le ena od zgodb, ki tam potekajo. Ena od mnogih.

Vse, kar sem tu ponavljal v preteklih letih, in kar so ponavljali tudi drugi, bo po mojem mnenju eskaliralo v prihodnjih tednih. Iskreno rečeno sem mnenja, da je najverjetnejši (od oka takole vsaj 80%) scenarij ta, da bodo sindikati in njihovi zavezniki preprečili sprejem novih reform in s tem povzročili padec te vlade. V kolikor bo Janša tako nor (in to morda tudi ni izključiti), da bo skušal na oblasti vztrajati tudi naprej, ga bo odnesla ulica.

Vendar v tem ni nič preveč svetlega. Žal so generacije ekonomskih napak, ki jih lepo grafično prikaže Damijan v omenjenem prispevku, povzročile, da je Slovenija kmalu po hitrem poosamosvojitvenem vzponu kmalu pričela razvojno zaostajati, zaradi napačne razvojne vizije, kar so mnogi skušali prikrivati, dokler se je dalo. In sedaj je preprosto prepozno za karkoli. Varčevanje v času gospodarske krize močno verjetno vodi v t.i. paradoks varčevanja, kljub nemški dogmi zategovanja pasu. Strukturne reforme so potrebne, vendar dajejo rezultate le na daljši rok – kljub temu verjamem, da jih je preprosto potrebno uskladiti in sprejeti. Tudi glede fiskalnega pravila sem enakega mnenja, kot prej: je koristno, vendar nikakor ni nujno v tem trenutku.

Vendar verjamem, da je v tem trenutku resnično najpomembnejši “psihološki moment”: Slovenci bomo morali znati v tem času stopiti skupaj, pozabiti na zamere, ideološke in kulturne boje in skupaj složni iskati pot iz nastalega stanja. Ne pravim, da je v kapitalizmu odgovor na karkoli, vendar bo preprosto potrebno biti pragmatičen in ohranjati tiste stvari, ki smo jih doslej uspeli narediti dobro in iskati poti za tisto, kar nas bo lahko popeljalo naprej.

Drugega ne vidim. V kolikor bo mentaliteta v intelektualnih krogih še naprej usmerjena v neke paradigme kritike družbe in sistema (antisistemsko mišljenje), se resnično bojim, da nas bo moral reševati kdo drug. Že tako je to najverjetnejša zgodba, vendar bi bilo lepo, če bi imeli vsaj toliko poguma in ponosa, da odgovornost za svoja dejanja prevzamemo nase in se ne bomo ponovno čez deset let sklicevali na to, da smo bili zavedeni, kot se nekateri žal sklicujejo že sedaj. Da torej ne zavzemamo pozicije Luhmannovega “izključenega tretjega”, tistega, ki lahko družbo kritizira od zgoraj, kot da sam ni del nje, pač pa tistega, ki je poleg kritike, torej opažanja problema, sposoben ponuditi tudi pogled, ki omogoča pot do rešitve ali rešitev samo. Žal imamo v tem trenutku problemov čisto dovolj, rešitev pa močno primanjkuje…

Stopiti torej skupaj, iskati rešitve in to predvsem takšne, ki bodo nekako “Pareto učinkovite” – usmerjene bodo v izgradnjo novih stvari, konceptov, razvoja, podjetij, sistemov, ob tem da bodo puščale svobodo za takšne korake in mišljenja, ki bodo to gradnjo sproti prevpraševale in premišljale. Graditi naprej torej, in porušiti čim manj od tistega, kar smo že trudoma postavili. Žal z resetiranjem družbe ne bo šlo, to ni pravi koncept… Ne bom temu rekel evolucija, pač pa počasna izgradnja in ne rušenje vsega. Predvsem pa sprejemanje okolja okrog sebe, tujcev, tujih držav, tujih spoznanj. V tem Slovenci nikoli nismo bili posebej dobri, v kolikor smo to počeli, smo to počeli na hlapčevski, udinjajoč način, v kolikor smo to zavračali, smo požigali mostove okrog sebe in gradili barikade pred grdimi spoznanji zlobnega zahoda.

Ne vem, ne bom se več delal preveč pametnega, ker mi te dni to ne gre posebej od rok. Vendar naj bo tisto, kar bo nastalo po turmoilu, ki nas morda ali najverjetneje čaka v prihodnjih tednih, nekaj složnega, nekaj takšnega, da bomo čez nekaj let z veseljem dejali, da je bila kriza res priložnost. Priložnost za težaven korak naprej. Upam, da ga bomo zmogli. Žal sem mnenja, da drugače kot s popolnim padcem, ki se dogaja sedaj, to preprosto ni več moglo iti naprej. Bomo videli torej. Vseeno je razlika med mano in Damijanom torej: sam sem še vedno optimist in verjamem, da precej globlje, kot že smo, vsaj po razpoloženju sodeč, preprosto ne more iti. Upam, da se ne motim…

  • Share/Bookmark


10 komentarjev »

  1.   Simona Rebolj — 26.10.2012 @ 15:35 Simona Rebolj

    Zanima me več stvari v zvezi s tvojim delovanjem kot predsednik Društva Asociacija. Je pogled na prevzemanje osebne odgovornosti v tem primeru enak in kaj naj bi to pomenilo v povezavi z nasprotovanjem krčenju sredstev oz. subvencij v kulturi. Nekoč si bil precej naklonjen ideji trga in s tem potrošniški javnosti kot prioritetnem merilu za vrednotenje smisla kulturnih dobrin. Smo se na tvojem blogu prcali zaradi tega. Kje in zakaj je meja usklajevanja, racionalnega dialoga na tem področju zdaj?

  2.   andee — 26.10.2012 @ 16:18 andee

    Simona zdravo,
    glede mojega delovanja kot predsednika društva Asociacija torej. Najprej, čeprav bo morda zvenelo nenavadno, štejem, da igra moja vloga kot predsednika, torej predvsem zastopnika mnenja in interesov članov tega društva, prioritetno vlogo pred mojimi partikularnimi mnenji, čeprav se seveda odločam velikokrat tudi na podlagi njih.

    Glede ideje trga in potrošniške javnosti. Osnovna teza, ki sem jo predstavljal tudi tule in ki sem jo utemeljil v svoji knjigi je ta, da je možno v ekonomskem smislu pokazati na eksternalije kulturnih dejavnosti in s tem na njen značaj javnega. Zato niti slučajno nisem naklonjen temu, da “gre vsa kultura na trg” ipd. Sem pa še vedno mnenja, da je “trga” v Sloveniji premalo, tudi na področju kulture, kar se zelo dobro odraža v izjemno majhnih počrpanih sredstvih iz zasebnih virov, npr. donacij in sponzorstev. Zato tudi kot predsednik Asociacije zagovarjam potrebno reformo področja zasebnih virov sredstev – vendar ob ohranjanju javnih virov v sedanji meri. Iskreno rečeno preprosto ne zaupam svoji teoretski presoji do te mere, da bi zagovarjal krčenje javnih virov, ki bi v sedanji situaciji imelo lahko katastrofalne posledice.

    Glede potrošniške javnosti se verjetno nanašaš na moje govorjenje o kontingenčnem vrednotenju in vrednostih kulture. Glede tega moje teoretsko mnenje ostaja enako in sem ga pravzaprav povedal že prejle: ker lahko pokažemo na vrednosti neuporabe (z anketno metodologijo med ljudmi, ki pa je posebne, precej kompleksne vrste in je namenjena temu, da se ugotovi njihova “pripravljenost za plačilo” nekemu kulturnemu dogodku, objektu, dejavnosti, itd.), lahko pokažemo na eksternalije in s tem na javno vrednost nekega dogodka v ekonomskem smislu. Žal je to edini kolikor toliko smiseln ekonomski dokaz javnega značaja kulture, ponovno ponavljam: v ekonomskem smislu. Drugi smiseln dokaz, ki se še podaja, je umetnost kot “merit good”, torej odlikovana dobrina, nekaj, kar ima javno vrednost zato, ker se neka grupa ljudi (praviloma “strokovnjakov” ozkega kroga) tako odloči. Kolegi iz Asociacije bi me sicer radi prepričali, da obstaja še tretji razlog: da je kultura javna dobrina, ker je bila to izborjena pravica v delavskem boju. Morda sem jih malce preinterpretiral, potem se opravičujem.

    Vendar ponavljam, da tu govorim samo o javnem značaju kulture in njegovem ekonomskem utemeljevanju, kar se pač veže na moje preteklo raziskovalno delo.

    Krčenju sredstev v kulturi pa nasprotujem, iz več razlogov. Prvič, obstaja dovolj makroekonomskih indicev, da je varčevanje v času gospodarske recesije ekonomski samomor. Drugič, če se že poskuša doseči racionalizacija javne porabe, naj se ravna kot “dober gospodar” in se ne reže na področjih, ki morajo biti steber bodočega razvoja, govorim predvsem o šolstvu (na vseh ravneh), znanosti in tudi kulturi. Da je kultura lahko pomemben razvojni moment Slovenije v tem trenutku pa verjamem po razmislekih ob nedavni konferenci, ki sem jo organiziral v Mariboru in jo predstavil tudi tule, ter predvsem po vlogi, ki jo igra kultura v slovenski družbi. Imamo veliko kulturne tradicije, veliko ustvarjalcev in veliko kulturnih dogodkov. Zaenkrat še vedno uživamo ugled relativno mirne, stabilne in predvsem lepe dežele. Veliko primerov iz svetovne prakse zadnjih let (Bilbao, Dunaj, Newcastle/Gateshead, Glasgow, Liverpool, Edinburgh, …) je potrdilo, da so kulturne dejavnosti lahko gonilo razvoja. Zato preprosto ni boljšega trenutka kot sedaj, da to razvojno vlogo kulture prepoznamo in izkoristimo. Na dobrem bo področje kulture, ki si bo zagotovilo sredstva v tem pomembnem obdobju, na dobrem bo država, ker bo dobila eno “mehkih” in relativno poceni razvojnih gonil, na dobrem bo ministrstvo, ker bo lahko bolj mirno delovalo in ne bo nenehno pod udarom zaradi rezov v kulturi. Priznam, da resnično ne razumem ne odziva ministra Turka, “da kultura ne more prispevati k ekonomskemu reševanju krize”, ne odzivov, ki jih zadnje čase delno poslušam, češ da ne smemo iti v instrumentalizacijo kulture, neoliberalno ideologijo itd. Preprosto se mi čas ne zdi pretirano primeren za “akademska razpravljanja”, pač pa za ukrepe in delovanje, v kolikor ima slednje neko razvojno vizijo, okoli katere je vsaj osnovni konsenz (ne gre npr. na očitno škodo nekoga). In zdi se mi čas za povezovanje, na ravni Slovencev. Časa za razprave o instrumentalizaciji kulture je bilo dovolj, ta čas bo tudi še prišel, sedaj se pogovarjamo o zagotovitvi osnovnih sredstev za preživetje področja in reševanju države iz globokega brezna.

    Toliko, nekaj torej samo o mojih osnovnih mnenjih, na katerih stojim kot predsednik Asociacije. Bom z veseljem seveda odgovarjal tudi naprej (kolikor mi bo dopuščal čas, skušam tudi še preživeti in delati nekaj iz svojega, ekonomskega področja, kot vsi verjetno).

  3.   Simona Rebolj — 27.10.2012 @ 16:22 Simona Rebolj

    @andee:

    Kar se tiče posredovanja tez v prvih dveh odstavkih, ki si jih posvojil, ja, si že zapisal … mislim, da celo z enakimi besedami predavanja o definicijah, pri čemer tudi, vem, da tvoje teoretsko mnenje ostaja enako:):) Ker smo o tem že debatirali, je odveč ponavljat vajo, ker še vemo, v čem se ne strinjamo ali strinjamo.

    “Žal je to edini kolikor toliko smiseln ekonomski dokaz javnega značaja kulture, ponovno ponavljam: v ekonomskem smislu.”

    Ja, no, saj … v tem je ravno problem. Ekonomski smisel pač ni edini smisel. Še huje. Ekonomski smisel je odvisen od smiselne podstati drugih socioloških, filozofskih in socialno politoloških smislov v okviru določene družbe z določeno zgodovino in vrednotnim konceptom. Če bi bili v ekonomiji edinstveni smisli eksaktni, bi bilo vse skupaj res enostavno, tako se bodo pa tudi ekonomisti še vedno lahko kregali glede na ideološko permiso in teorije, od katerih ne odstopajo, kar v prevodu pomeni, za kaj in v imenu česa so pripravljeni ekonomske veščine sploh konstruktivno uporabljat (z vsemi zmotami ali spregledanimi detajli v paketu, ki se ponavadi nanaša na predvidevanje vedenja udeležencev koncepta, kar pa spet ni neposredno področje ekonomije) in za kaj ne (pri čemer nastopi še problem prodane stroke in ne le osebne ideologije z dobrimi nameni).

    Obstajajo vzroki, zaradi katerih se neka grupa tako odloči in to je veliko bolj pomembno od odločitve kot takšne. Vem, da se ekonomija s tem ne ukvarja in niti ni to njen problem, kar pa ne pomeni, da ni pomembno. Gre za permise, ki se v določeni družbi implementirajo ali pa se ne. In to vpliva pomembno na končmni rezultat delovanja samega sistema in percepsijo družbe kot celote. Neka skupina ljudi (stroka) ni izolirano telo od skupnosti.

    Ja, kulturna dobrina je bila ponekod po svetu izborjena javna dobrina in že jutri lahko ni tretirana kot takšna. Popoln nesmisel je postavljat takšne trditve, saj ima smisel kvečjemu izhajat iz vsaj dveh korakov prej, ki so stvar odločitve, zakaj in v imenu česa kot družba želimo, da bi javna dobrina bila in na kakšen način. Od kulturnikov, ki se angažirajo na takšen način, seveda pričakujem takovrsten pristop, kot soustvarjalci družbene realnosti in ne zgolj pogajalci na podlagi idej, za katere je že pozabljeno, od kod in čemu na ljubo so se sploh vzele in ustoličile. Potem je seveda pomemben objektiven pogled na sedanje okoliščine in s tem potrebe in smisle. Na tak način lahko pridemo do smiselnih metamorfoz stališč, ki vplivajo na sam sistem, a lahko niso v sodobnem času več optimalno izkoriščene v občo korist, kakor koli si to predstavljamo (zakaj in čemu na ljubo v prioritetah).

    O pasti varčevanja brez ustrezne motivacije in pospeševanja razvoja se seveda strinjam in verjamem, da je večina enakega mnenja, saj gre res za osnovno logiko stvari.

    “Drugič, če se že poskuša doseči racionalizacija javne porabe, naj se ravna kot “dober gospodar” in se ne reže na področjih, ki morajo biti steber bodočega razvoja, govorim predvsem o šolstvu (na vseh ravneh), znanosti in tudi kulturi.”

    No, o tem sem hotela slišat kaj več in to je bilo bistvo mojega poziva. Ni namreč problem le v dobrem gospodarju s strani države, ampak tudi v dobrih gospodarjih znotraj (v tem primeru) kulture, šolstva in znanosti, a ne. In seveda je problem krčenja sredstev še toliko večji problem, če pavšalno krčenje predvideva, da bi lahko sprožilo racionalizacijo celotne organizacije po posameznih kulturnih ustanovah, univerzah … itd. Kot priložnost, da se pomete z nekoristnimi klientelistično hranjenimi kadri na račun podhranjenosti kakovosti procesa in s tem rezultatov, da se samokritično opredeli in poda refleksijo notranjenega delovanja in temu primerno preobrazi. Za to so verjetno potrebne tudi kakšne konkretne zakonodajne spremembe, da bi se lahko reorganizacijo sploh izvedlo, ampak spet … Nič ne pomaga, če so na odločujočih mestih ljudje, ki so botri situacije, kakršna je in so zadovoljni z rezultati, kakršni pač so, kr pomeni sami s seboj v sistemu in načina delovanja, ki jim je dopuščal, d aso sami s seboj zadovoljni. Stvar ambicij in ciljev, a ne. Če v mikro smislu o usodi na svojih področji odločajo ljudje, ki skušajo zaščitit svojo pozicijo, bodo pod krčenjem sredstev zagotovo najbolj nastradali tisti, ki obetajo drugačno vizijo, predstavljajo nezaželeno konkurenco. Ubranili bodo pozicijo sebe in sebi enakih, status quo situacijo. Zato lahko predvidevamo kolaps kakovosti in dobrih rezultato, ne pa obratno. Ko je na primer včeraj na Borštnokovem srečanju Lorenci izrazil zaskrbljenost za mlade v tej situaciji, ki jih bodo direktorji bojda najprej odpuščali, se jaz med drugim tudi vprašam, kakšni pa so ti direktorji, če bodo tako postopali. Kasneje smo videli prizor izraženega izjemnega spoštovanja in hvaležnosti ravno eni izmed direktoric gledališča v Ljubljani, ki je slavil serijo nagrad za predstavo Nevihta. Hmmm … Očitno ne pričakujejo, da bi direktorica v bodoče ravnala tako razvoju kulture škodljivo, ampak si lahko prej obetamo zahtevo po boljših možnosti ureditve situacije, ki je slaba na tem področju – pomeni, da so nekateri igralci leta pač redno zaposleni, prejemajo plačo, a morda ne odigrajo niti ene vloge. Bodo mladi zaradi tega izgubljali delo??? Bodo izgubljali delo honorarci, svobodnjaki, samo zato, ker niso vpeti v sistem prevelike zaščite “kočevskih medvedov”? To je zgolj retorično vprašanje, ker se že dogaja. Zelo nekulturno na kulturnem področju lahko ni videt razlike med klientelističnim delovanjem in kadrovanjem v primerjavi z nedostojno in škodljivo politiko na političnem področju. V to je všteto še marsikaj … tudi delovanje na področju deljenja nagrad in drugih referenc ter s tem povezanimi izkoristki potenciala, ki lahko obstaja, a ga diskvalificirajo škodljivi vzvodi. Skratka, ali se dogaja in sploh obravnava zadeva tudi z vidika avtorefleksije.

    “Da je kultura lahko pomemben razvojni moment Slovenije v tem trenutku pa verjamem po razmislekih ob nedavni konferenci,

    Ja, seveda je lahko, ampak ali je in zakaj ni že skoraj 20 let?!

    “Imamo veliko kulturne tradicije, veliko ustvarjalcev in veliko kulturnih dogodkov.”

    Veliko bonbonov še ne pomeni kakovostnih bonbonov in posledičnega utrjevanja statusa na eni strani ali komercialno obetavnih in s tem tržnih na drugi. Še posebej v deželi, kjer opažam, da zavedanje razlike med prvim in drugim skoraj izginja, je pa za organizacijske in piarovske ustrezne strategije in dopolnjevanja izrednega pomena. Te floskule pač ne morejo bit dovolj. Bolje bi bilo, da bi imeli ustvarjalcev in dogodkov manj, pa več kakovosti nad gladino vode, kar bi spremljala tudi ustrezna medijska politika, s katero so bojda ustvarjalci kar zadovoljni, ker so totalno tiho, čeprav je na tem področju fiasko popoln. Morda so tiho zato, ker tisti, ki nekako živijo, so zadovoljni s svojim mreženjem in nimajo večjih ambicij, tisti, ki so iz te status quo pozicije izločeni in imajo ambicije, pa jezni in ponićani tudi molčijo. Kvaniteta tipa “imamo veliko” ne more prispevat k rezultatom in ustrezni selekciji, na kateri in na kakršni se deluje! Še manj na slabi selekciji, ki ne premore objektivne distance, ampak osebne omrežne interese skupin, ki delujejo na kulturnem področju in si podajajo pozicije, v strahu, da bi morda kdaj ostali lačni (za druge lačne jim je figo freško mar).

    “Zaenkrat še vedno uživamo ugled relativno mirne, stabilne in predvsem lepe dežele.”

    Ja, učivamo idilo povprečja in kulturna sfera se je s to idilo povsem zlila in je krasno za popizdit.

    “Zato preprosto ni boljšega trenutka kot sedaj, da to razvojno vlogo kulture prepoznamo in izkoristimo.”

    Ja, se popolnoma strinjam. Vendar imam občutek, da bo ta trenutek šel v franže, ker ne bo interesa za refleksijo in objektiven pogled v prepoznanje in izkoristke na strani kulture. Na strani politike, ki je na prestolu trenutno, pa ne bo interesa, da bi v tem smislu pomagali, ampak jim bo totalno vseeno, če se bo scena sesula sama vase in se tudi požrla.

    “Na dobrem bo področje kulture, ki si bo zagotovilo sredstva v tem pomembnem obdobju, na dobrem bo država, ker bo dobila eno “mehkih” in relativno poceni razvojnih gonil, na dobrem bo ministrstvo, ker bo lahko bolj mirno delovalo in ne bo nenehno pod udarom zaradi rezov v kulturi.”

    Sladke sanje, ki jih pozdravljam, samo da zaenkrat nisem zasledila niti trohice aktivnosti in s tem možnosti, da bi do takšnega epiloga lahko prišlo. Sem pa nekje pred kratkim prebrala, da so bojda nekateri ostali na suhem zaradi rezov in da je izvedba nečesa zaradi tega slabša. Ker dovolj dobro poznam situacijo od znotraj, sem se lahko samo zarežala zaradi hinavščine par ekselons, saj je slaba izvedba izključno zaradi enustreznega in slabega dela, pri čemer so se nosilci šlamparije, zadovoljni, da lahko služijo na enostaven način, pač znebili nekaterih stroškov pri ljudeh, ki so prispevali dodano vrednost, ki jih je kvečjemu motila, saj ne želijo delat dobro, kaj šele razvijat potenciala. Bolje jim je udobno in benigno. Tako to gre.

    “Priznam, da resnično ne razumem ne odziva ministra Turka, “da kultura ne more prispevati k ekonomskemu reševanju krize”, ne odzivov, ki jih zadnje čase delno poslušam, češ da ne smemo iti v instrumentalizacijo kulture, neoliberalno ideologijo itd.”

    To so totalne bedarije, ki niso vredne posebnega ukvarjanja in je njihova vloga samo v tem, da se podpihuje medijsko smetenje in zamegljuje bistvo problema, ki ni le na eni strani, ampak na obeh. Spet sama hinavščina. Koga briga ena jebena izjava tega Turka ali onega Türka, če bi dejansko imeli namen za pozitivne spremembe v svrho cilja in ne posameznikov s svojimi interesi za svojo rit. Minister je na svojem blogu na to odgovoril in zame je to konec zgodbe. Lahko si prebereš. Osebno sem sicer razumela, kaj je hotel povedat, ker nimam osebnega interesa, da bi naokrog samo preklinjala, v dvoranah ob ministru pokašljevala in si s tem čestitala, kako brezmejno revolucionarna sem in krasno, da mi ni treba od sebe dat nič vsebinsko oprijemljivega, smiselnega in tudi dostojnega, če že hočem štrajkat. Zato me nerodno izraženo dejstvo, da v času krize pač država s strani kulture ne more računat na injekcijo tipa injekcije s strani Appla v Ameriki za pospešitev gospodarske rasti, a ne. V stavek bi moral dodat morda “trenutno dovolj učinkovito” ali kaj podobnega. Vse skupaj je pa bedarija. In potem ob takih bedarijah, ko je jasno, da sploh ni interesa za dialog, poslušam flance o nujnosti povezovanja. Mogoče je pa nujno, da se fejst stepemo, no. Kakšno povezovanje neki, če so členi povezovanja do grla nasičeni s frustrami, gnevom in osebnimi ter predvsem idološkimi interesi.

    Seveda je čas za ukrepe in delovanja, ampak delovanje je vedno neposredno odvisno od konkretnih prioritet in mentalitete. Brez dobre baze delovanje ne more bit konstruktivno. Zato se ne strinjam, da je bilo časa za razprave o instrumentalizaciji kulture dovolj. No, bilo ga je dovolj, ampak pač ni bil ustrezno izkoriščen. Zdaj pa prav gotovo ne bo mogoče preskočit vprašanja, koga se sploh anmerava na določenih področjih podpirat, da preživi?! Verjamem, da niste tako naivni, da bi verjeli, da obstaja realna želja, da pač vsi, tako kot do sedaj, pač preživijo. Problem, kot ga jaz po opažanjih vidim, je v tem, da bi se nekatere rado pobilo, da bi kdo drug lahko lačen prišel do hrane in kaj naredil. Ker se te namene hlini in pred njimi zatiska oči, se o tem objektivno ne razpravlja, kar pomeni, da se tudi ne bo nič pametnega spremenilo in zgodilo. Zato bodo padale glave spet kolateralni škodi, bleferji pa bodo še vedno glede na okoliščine zadovoljni s status quo pozicijo.

    Društvo Asociacija je pod prejšnjo vlado naslovilo peticijo zaradi reza sredstev za kulturo v višini 38 milijonov. Naslovljeno, zelo zanimivo, pa ni bilo na ministrico Širco, ampak na takrat tudi na strani levici že osovraženega Pahorja in Križaniča. Ne na ministrico Širco, pač pa v pomoč Širci. Se kaj takšnega dogaja tudi zdaj, ali minister Turk preprosto ne more uživat tolikšnega miru, kot ga je lahko Širca (čeprav njeno delovanje ni prineslo nobene dodane vrednosti, še RTV zakona ni spravila skozi, sicer je bila pa bolj ali manj tiho in v tihem zavetju razveseljevala precej predvidljivo le nekatere z naklonjenostjo ministrstva … še celo spletni časopis, za katerega je bilo že vsem jasno, da je na robu stagnacije zaradi neustreznega zamrznjenega pristopa in ponudbe, je dobil zavidljivo podporo, da je lahko bolj v miru propadel).

    Globoko brezno smo vsi mi skupaj. Kdo bo torej dobil za malico in zakaj? Se kulturniki kaj pogovarjajo o tem. V gostilni vem, da se. Prisostvujem kdaj pa kdaj, ampak potem pa zmanjka poguma, da bi se zameril temu in onemu in ostal z nago ritjo na pločniku. Saj razumem, zato sem pa blogerka, a ne, sočustvovat pa prav gotovo ne morem več, razen s tistimi, ki si to zaslužijo. Žal jih ni veliko.

  4.   andee — 27.10.2012 @ 19:25 andee

    @Simona:

    grem po vrsti.

    »Ja, no, saj … v tem je ravno problem. Ekonomski smisel pač ni edini smisel. Še huje. Ekonomski smisel je odvisen od smiselne podstati drugih socioloških, filozofskih in socialno politoloških smislov v okviru določene družbe z določeno zgodovino in vrednotnim konceptom. Če bi bili v ekonomiji edinstveni smisli eksaktni, bi bilo vse skupaj res enostavno, tako se bodo pa tudi ekonomisti še vedno lahko kregali glede na ideološko permiso in teorije, od katerih ne odstopajo, kar v prevodu pomeni, za kaj in v imenu česa so pripravljeni ekonomske veščine sploh konstruktivno uporabljat (z vsemi zmotami ali spregledanimi detajli v paketu, ki se ponavadi nanaša na predvidevanje vedenja udeležencev koncepta, kar pa spet ni neposredno področje ekonomije) in za kaj ne (pri čemer nastopi še problem prodane stroke in ne le osebne ideologije z dobrimi nameni).«

    Glede tega se povsem strinjava, zato sem ta »ekonomski« tako poudaril.

    »No, o tem sem hotela slišat kaj več in to je bilo bistvo mojega poziva. Ni namreč problem le v dobrem gospodarju s strani države, ampak tudi v dobrih gospodarjih znotraj (v tem primeru) kulture, šolstva in znanosti, a ne. In seveda je problem krčenja sredstev še toliko večji problem, če pavšalno krčenje predvideva, da bi lahko sprožilo racionalizacijo celotne organizacije po posameznih kulturnih ustanovah, univerzah … itd. Kot priložnost, da se pomete z nekoristnimi klientelistično hranjenimi kadri na račun podhranjenosti kakovosti procesa in s tem rezultatov, da se samokritično opredeli in poda refleksijo notranjega delovanja in temu primerno preobrazi. Za to so verjetno potrebne tudi kakšne konkretne zakonodajne spremembe, da bi se lahko reorganizacijo sploh izvedlo, ampak spet … Nič ne pomaga, če so na odločujočih mestih ljudje, ki so botri situacije, kakršna je in so zadovoljni z rezultati, kakršni pač so, kr pomeni sami s seboj v sistemu in načina delovanja, ki jim je dopuščal, da so sami s seboj zadovoljni.«

    S tem se tudi povsem strinjam – kulturno področje nujno potrebuje reformo in sam sem verjel, da je morda nova vlada in novi ljudje priložnost za kaj takega. Žal v to ne verjamem več – kar se je minimalno pokazalo je to, da Žiga Turk žal o tem področju nima pojma in situacije ne obvladuje več, zato pričenjajo vedno bolj zmagovati povsem partikularni interesi. In to lahko vodi samo v katastrofo, zato bi bilo treba to hitro preprečiti. Sam že delujem v tej smeri, kolikor sem pač sam to zmožen doseči.

    »”Da je kultura lahko pomemben razvojni moment Slovenije v tem trenutku pa verjamem po razmislekih ob nedavni konferenci”

    Ja, seveda je lahko, ampak ali je in zakaj ni že skoraj 20 let?!«

    Ja, isto se sprašujem tudi jaz. Kaj naj rečem – tudi ko skušam ljudem na področju kulture dopovedati, da bi v tem trenutku resnično lahko izkoristili zbrane energije in želje po spremembah za razvojni preboj na tem področju, večinoma dobivam precej hecne odgovore, ki sem jih že omenil. Velikokrat so jim pomembnejši politični boji, ki bodo že jutri zbledeli, dajejo pa trenutno satisfakcijo. Žal se mi zdi to velik problem Slovencev – obsedenost s politiko in političnim in prelaganje vsake vizije razvoja, ki bi jo bili pripravljeni uskladiti med seboj, na nekoga drugega, ki naj potem nosi tudi (politično) odgovornost, in tako se klobčič vrti in vrti, žal vedno bolj dol…

    »Veliko bonbonov še ne pomeni kakovostnih bonbonov in posledičnega utrjevanja statusa na eni strani ali komercialno obetavnih in s tem tržnih na drugi. Še posebej v deželi, kjer opažam, da zavedanje razlike med prvim in drugim skoraj izginja, je pa za organizacijske in piarovske ustrezne strategije in dopolnjevanja izrednega pomena. Te floskule pač ne morejo bit dovolj. Bolje bi bilo, da bi imeli ustvarjalcev in dogodkov manj, pa več kakovosti nad gladino vode, kar bi spremljala tudi ustrezna medijska politika, s katero so bojda ustvarjalci kar zadovoljni, ker so totalno tiho, čeprav je na tem področju fiasko popoln. Morda so tiho zato, ker tisti, ki nekako živijo, so zadovoljni s svojim mreženjem in nimajo večjih ambicij, tisti, ki so iz te status quo pozicije izločeni in imajo ambicije, pa jezni in ponižani tudi molčijo. Kvantiteta tipa “imamo veliko” ne more prispevat k rezultatom in ustrezni selekciji, na kateri in na kakršni se deluje! Še manj na slabi selekciji, ki ne premore objektivne distance, ampak osebne omrežne interese skupin, ki delujejo na kulturnem področju in si podajajo pozicije, v strahu, da bi morda kdaj ostali lačni (za druge lačne jim je figo freško mar).«

    Ne govorim o razliki kvantiteta/kvaliteta, bolj o tem, da ima Slovenija dobro »infrastrukturo«, da bi lahko napravila tak preboj. Če bi imeli kvantiteto in kvaliteto, potem res ne bi bila umetnost stopiti korak naprej (no morda za Slovence vseeno :) ). Vendar imamo vsaj velik pomen na področju kulture in dovolj osnovne infrastrukture za to, da bi lahko glede tega stopili naprej, vsaj po mojem mnenju.

    »”Zato preprosto ni boljšega trenutka kot sedaj, da to razvojno vlogo kulture prepoznamo in izkoristimo.”

    Ja, se popolnoma strinjam. Vendar imam občutek, da bo ta trenutek šel v franže, ker ne bo interesa za refleksijo in objektiven pogled v prepoznanje in izkoristke na strani kulture. Na strani politike, ki je na prestolu trenutno, pa ne bo interesa, da bi v tem smislu pomagali, ampak jim bo totalno vseeno, če se bo scena sesula sama vase in se tudi požrla.«

    Zelo dober opis, se čisto strinjam :)

    »”Na dobrem bo področje kulture, ki si bo zagotovilo sredstva v tem pomembnem obdobju, na dobrem bo država, ker bo dobila eno “mehkih” in relativno poceni razvojnih gonil, na dobrem bo ministrstvo, ker bo lahko bolj mirno delovalo in ne bo nenehno pod udarom zaradi rezov v kulturi.”

    Sladke sanje, ki jih pozdravljam, samo da zaenkrat nisem zasledila niti trohice aktivnosti in s tem možnosti, da bi do takšnega epiloga lahko prišlo.«

    Na tem mestu moram reči – aktivnost je, vsaj na moji oz. naši strani, te dni bodo krenili naši predlogi za vključitev kulture in nevladnih organizacij v Strategijo razvoja Slovenije in s tem tudi za bodoče večje vključevanje kulture v strukturne sklade. Je pa res, da delno že doživljamo (oz, doživljam) blokado s strani ministrstva, ki naj bi bilo boter (pošiljatelj) enega takšnih predlogov, ki sem ga spisal večinoma sam. Lahko rečem samo to, da bomo videli kaj bo.

    »Sem pa nekje pred kratkim prebrala, da so bojda nekateri ostali na suhem zaradi rezov in da je izvedba nečesa zaradi tega slabša. Ker dovolj dobro poznam situacijo od znotraj, sem se lahko samo zarežala zaradi hinavščine par ekselons, saj je slaba izvedba izključno zaradi neustreznega in slabega dela, pri čemer so se nosilci šlamparije, zadovoljni, da lahko služijo na enostaven način, pač znebili nekaterih stroškov pri ljudeh, ki so prispevali dodano vrednost, ki jih je kvečjemu motila, saj ne želijo delat dobro, kaj šele razvijat potenciala. Bolje jim je udobno in benigno. Tako to gre.«

    Veliko jih bo ostalo na suhem zaradi rezov, vsaj v prihodnjem letu. Zaradi povsem nesmiselnih rezov.

    »”Priznam, da resnično ne razumem ne odziva ministra Turka, “da kultura ne more prispevati k ekonomskemu reševanju krize”, ne odzivov, ki jih zadnje čase delno poslušam, češ da ne smemo iti v instrumentalizacijo kulture, neoliberalno ideologijo itd.”

    To so totalne bedarije, ki niso vredne posebnega ukvarjanja in je njihova vloga samo v tem, da se podpihuje medijsko smetenje in zamegljuje bistvo problema, ki ni le na eni strani, ampak na obeh. Spet sama hinavščina. Koga briga ena jebena izjava tega Turka ali onega Türka, če bi dejansko imeli namen za pozitivne spremembe v svrho cilja in ne posameznikov s svojimi interesi za svojo rit. Minister je na svojem blogu na to odgovoril in zame je to konec zgodbe. Lahko si prebereš. Osebno sem sicer razumela, kaj je hotel povedat, ker nimam osebnega interesa, da bi naokrog samo preklinjala, v dvoranah ob ministru pokašljevala in si s tem čestitala, kako brezmejno revolucionarna sem in krasno, da mi ni treba od sebe dat nič vsebinsko oprijemljivega, smiselnega in tudi dostojnega, če že hočem štrajkat. Zato me nerodno izraženo dejstvo, da v času krize pač država s strani kulture ne more računat na injekcijo tipa injekcije s strani Appla v Ameriki za pospešitev gospodarske rasti, a ne. V stavek bi moral dodat morda “trenutno dovolj učinkovito” ali kaj podobnega. Vse skupaj je pa bedarija. In potem ob takih bedarijah, ko je jasno, da sploh ni interesa za dialog, poslušam flance o nujnosti povezovanja. Mogoče je pa nujno, da se fejst stepemo, no. Kakšno povezovanje neki, če so členi povezovanja do grla nasičeni s frustrami, gnevom in osebnimi ter predvsem ideološkimi interesi.«

    Ampak prekleto zakaj potem vsa Evropa že desetletje posluša mantro o kulturi kot gonilu gospodarske rasti in jo tudi podpira in tudi daje rezultate, kolikor vem?? Sam glede tega čisto nič ne razumem ministra (ja, sem prebral njegov odgovor na blogu), pa brez zamere.

    »Seveda je čas za ukrepe in delovanja, ampak delovanje je vedno neposredno odvisno od konkretnih prioritet in mentalitete. Brez dobre baze delovanje ne more bit konstruktivno. Zato se ne strinjam, da je bilo časa za razprave o instrumentalizaciji kulture dovolj. No, bilo ga je dovolj, ampak pač ni bil ustrezno izkoriščen. Zdaj pa prav gotovo ne bo mogoče preskočit vprašanja, koga se sploh namerava na določenih področjih podpirat, da preživi?! Verjamem, da niste tako naivni, da bi verjeli, da obstaja realna želja, da pač vsi, tako kot do sedaj, pač preživijo. Problem, kot ga jaz po opažanjih vidim, je v tem, da bi se nekatere rado pobilo, da bi kdo drug lahko lačen prišel do hrane in kaj naredil. Ker se te namene hlini in pred njimi zatiska oči, se o tem objektivno ne razpravlja, kar pomeni, da se tudi ne bo nič pametnega spremenilo in zgodilo. Zato bodo padale glave spet kolateralni škodi, bleferji pa bodo še vedno glede na okoliščine zadovoljni s status quo pozicijo.«

    Glej, zame je ta »enačba« relativno preprosta. Zaradi gospodarske krize denarja zmanjkuje, ne le za kulturo ampak na vseh področjih. Prejšnja vlada je zgolj gasila socialne nemire, od tod večino krize v kateri smo sedaj – glede ukrepov in bodočega razvoja niso ukrenili ama ničesar. So pa povečali proračun za kulturo, ampak z njim ponovno samo stregli statusu quo, naredili pa skoraj nobene resne reforme oz. potrebne spremembe v kulturnem sistemu. So se pa veliko ukvarjali s spremembo zakona o RTV in podobnih ideoloških nonsensih. Zato je popolnoma jasno, da bo v bodoče denarja manj, v kolikor ne bo nekomu postalo jasno, da vložek v kulturo ni samo strošek v teh časih. Lahko se mu to dopove tako, da se mu pokaže, da bo s tem zavrl razvoj samega področje kulture, ki je pač področje kot vsako drugo. In tu se strinjam s tabo, v tem času bodo podprti samo tisti, ki so blizu sedanji oblasti, drugi bodo tretirani kot »kolateralna škoda«. Kar je katastrofalno. Druga pot je ta, ki sem jo omenil, torej čisto ekonomska zgodba, in še nikoli ni bil čas tako primeren, da se stavi nanjo. Tretja stvar je pa to, da se na področju kulture sprejme resnične reforme, vendar ciljno usmerjene, torej takšne, ki se ne bodo delale na temelju nekih visokoletečih pogledov in akademsko slonokoščenih pozicij, pač pa takšne, ki bodo resnično želele napraviti premike, take, okrog katerih bi bil vsaj osnoven konsenz. Trenutne spremembe, ki se pripravljajo, predvsem glede javnih zavodov, se bojim da ne bodo takšne, morda pa se seveda motim.

    Vsi se strinjamo, da so problem tega sistema (ne)spodbude in napačni rezultati, ki jih daje, in to, da tudi slovenska kultura nima ravno briljantno presežnih rezultatov se strinjam tudi sam. Problem je samo, kako to doseči. Sam zaenkrat verjamem v korak glede »razvojne zgodbe«, verjetno obstaja še kakšen, vendar ga doslej iskreno rečeno še nisem slišal.

    »Društvo Asociacija je pod prejšnjo vlado naslovilo peticijo zaradi reza sredstev za kulturo v višini 38 milijonov. Naslovljeno, zelo zanimivo, pa ni bilo na ministrico Širco, ampak na takrat tudi na strani levici že osovraženega Pahorja in Križaniča. Ne na ministrico Širco, pač pa v pomoč Širci. Se kaj takšnega dogaja tudi zdaj, ali minister Turk preprosto ne more uživat tolikšnega miru, kot ga je lahko Širca (čeprav njeno delovanje ni prineslo nobene dodane vrednosti, še RTV zakona ni spravila skozi, sicer je bila pa bolj ali manj tiho in v tihem zavetju razveseljevala precej predvidljivo le nekatere z naklonjenostjo ministrstva … še celo spletni časopis, za katerega je bilo že vsem jasno, da je na robu stagnacije zaradi neustreznega zamrznjenega pristopa in ponudbe, je dobil zavidljivo podporo, da je lahko bolj v miru propadel).«

    Veliko peticij in odzivov smo že dali in jih pripravljamo. Prav zato govorim o sodelovanju, vendar zgolj s protesti, brez tega, da bo nam samim jasno, kaj in kam želimo, po mojem ne bo šlo. Res pa je, da noben od dosedanjih protestov ni bil usmerjen ravno v pomoč Turku, razen že omenjenega razvojnega predloga. Tudi tega pa tisti, ki jim skušamo pomagati, torej MIZKŠ, zaenkrat ni ravno toplo sprejel. Ampak bomo videli, kako bo glede tega v prihodnjih dneh.

    »Globoko brezno smo vsi mi skupaj. Kdo bo torej dobil za malico in zakaj? Se kulturniki kaj pogovarjajo o tem. V gostilni vem, da se. Prisostvujem kdaj pa kdaj, ampak potem pa zmanjka poguma, da bi se zameril temu in onemu in ostal z nago ritjo na pločniku. Saj razumem, zato sem pa blogerka, a ne, sočustvovat pa prav gotovo ne morem več, razen s tistimi, ki si to zaslužijo. Žal jih ni veliko.«

    Bom rekel samo še enkrat: povezovanje. Čeprav morda mantra, je po mojem v tem trenutno resnično edini izhod oz. začetni korak. Če tudi tega ne bo, bomo počasi bolj ali manj vsi ostali z nago ritjo na pločniku.

    Glede brezna se strinjam. Kulturniki se pogovarjajo o tem, na naši listi so vsakodnevno pozivi za akcijo, ampak naredi pa ponovno redkokdo kaj. Sam sem to pripravljen, ko bo dovolj zaledja in pozitivne podpore tudi sicer, bomo pa morda šli kam naprej, samo toliko žal lahko rečem.

  5.   Simona Rebolj — 27.10.2012 @ 23:15 Simona Rebolj

    Okej … samo še nekaj pripomb:

    “Veliko jih bo ostalo na suhem zaradi rezov, vsaj v prihodnjem letu. Zaradi povsem nesmiselnih rezov.”

    Pomembno je to, KDO in ZAKAJ bo ostal na suhem. Ali bodo to kadri, ki bodo ostali na suhem zgolj na pavšalnem nivoju … npr.: ker so mladi, pa bodo stari zavezniki pač zaščitili le svojo rit. Ker so honorarni … pa bo to izgovor, da bodo fikusi ohranili svojo rit. Ker prinašajo dodano vrednost, so ambiciozni vsebinsko in predstavljajo nezaželeno konkurenco na ustvarjalni in organizacijski sceni, pa je dobra priložnost po formuli negativne selekcije, da se znebimo nezaželene konkurence, da bo status quo deloval naprej. Ne maram več tega hinavsko tolerantnega in kvazisolidarnega posploševanja in jokanja, češ, uveeee, veliko jih bo ostalo z golo ritjo. Dokler ne slišim kdo in zakaj, se nima smisla pogovarjat. Zanimajo me tudi predlogi za prestrukturiranje, kot si tudi sam omenil, da se strinjaš, pa vendar se ti ne ukvarjaš ravno s tem področjem, ki ga imam v mislih in se nanaša na notranje reorganizacije kadrovanja in samega sistema delovanja ter kroženja raznih komisij, društev, festivalov, nagrajevanja itd. Skratka, a si kaj slišal, da se komu zdi problem, če bodo mladi v gledališču odpuščeni, medtem ko bo imelo gledališče še naprej redno zaposlene ljudi, ki se praktično ne pojavijo na odru in čakajo samo na penzijo. To je samo en primer izmed mnogih. Se kdo zaveda, da so potrebni tudi na tem področju nadzorni aparati, ki bi bdeli nad delovanjem določenih inštitucij, skladov itd., kako v resnici delajo in koliko lažejo kot pes teče in se delajo uboge, medtem ko počnejo vse, da so rezultati jalovi. Hočem povedat, da na odstavek s primerom, ki sem ti ga napisala, in si ti zgolj odgovoril, da bo še veliko ljudi ostalo z nago ritjo na suhem, nikakor ni zadovoljiv in gre pravzaprav ravno za tisto vrsto ignorance in posploševanja, ki so najbolj škodljiva kulturnemu prostoru, s tem pa tudi rezultatom. Brez tega, kdo je kje in zakaj, je ves trud k spremembi sistema zaman, enako jalov kot prehod Slovenije iz enega sistema v drugega. Zakaj??? Ker so se z istimi beticami pri koritu pač implementirali v drug sistem iste hibe, klientelizem, sivo povprečje in rezultati hlapcev, ki ga skupaj radi zvrnejo in pošimfajo vsakogar, ki zmoti vaško idilo.

    “Ampak prekleto zakaj potem vsa Evropa že desetletje posluša mantro o kulturi kot gonilu gospodarske rasti in jo tudi podpira in tudi daje rezultate, kolikor vem?? Sam glede tega čisto nič ne razumem ministra (ja, sem prebral njegov odgovor na blogu), pa brez zamere.”

    Zakaj bi zamerila? Jaz nisem Žiga Turk, niti nimam nič od njega, tako da … hehe … Res pa je, da ne glede na to, da sem bila v zadnjem letu tudi jaz nečesa oropana z izgovorom o krčenju sredstev, ne vidim utelešenega zla za to predvsem v Turku, ampak v tistih nekaj revežih, ki so predvidljivo skrčili sredstva pač tako, da so lahko v miru na določenem področju naredili še manj, češ, uveeee, nimamo več kadra, samo mi smo še tu in ti, ki so ostali, ne bi smeli bit na tistih mestih niti dneva več v normalni evropski državi. Ker v normalni evropski državi pač ne prihajajo an pozicije ljudje samo zato, ker so se enkrat zapili z določenimi frendi in dobili idejo, da bi lahko okupirali neko področje, kar jim bo lahko uspelo, ker so razpisi itak fiasko, v svetih pa čepijo isti frendi, potem se med sabo zmenijo, kaj kdo pričakuje, novi vodja, ki je zadovoljen, ker je sklatil konkurenco z referencami in sposobnostmi, pa prjatlčkom obljubi, da bo priden. Večje države po Evropi takih neokusnih politikantsko pijanskih drhaljenj ne tolerirajo, zato imajo tudi neke rezultate in s tem koristi od kulture. V normalnih evropskih državah nimajo od kulture največ tisti, ki rovarijo po tej sceni, ker ne vedo, kaj bi sicer v življenju počeli, ampak ker dejansko vedo, da je to področje, kjer imajo kaj za počet ali za pokazat. To je velika rezlika. Toliko se klepeta o RTV. Pogledaš kdaj balkanski program Hrvaške? Neprimerljivo. Evropsko. Pa pri nas? Kako je to mogoče?! Zelo preprosto, a ne. Seveda bo z rezi samo še slabše. Ampak to ravno zato, ker se nihče ne ukvarja s problemom kakovosti sistema, organizacije in dela ter hudim problemom kadrovanja. Ta je pri nas rak rana še iz prejšnjega stoletja. Pa ne mislim na cviljenje o stricih s svojimi sinovi, vnuki in nečaki … hehe … čeprav tudi to. Ampak za navado v načinu kameradskega delovanja. Jaz sem bila pred dvema letoma največja svinja na planetu, ker zgolj v baru nisem pohvalila nekega na hitro spackanega zmazka v imenu umetnosti. Pa celo zelo prijazno sem izpovedala le nekaj argumentiranih pripomb. Človek bi pričakoval repliko. Pajade! Zakaj sem bila svinja??? Ker bi morala bit vendar prijateljica? Dobesedno, brez sramu je to predstavljal argument. Kako lahko pljuneš na delo kolega? Kolegu se vendar zapoje fanfare in mu podeli nagrado, če imaš možnost vplivanja, ker mi vemo, kako krasen človek je, a ne. S takimi kretenizmi opletajo zastrupljenci pri nas. Nagrado za prvenec, ki prinese točke za knjižnično nadomestilo in nov cvenk dobi draga ljubica, saj vemo, da je zanimiva, a ne. Že vnaprej vemo in se nažgani po beznici še hvalimo s tem, ko knjiga sploh napisana še ni. Degutantno!!! A so na tak način smiselni prevodi in računanje na preboj?! Verjetno, da ne in niti ni takšen namen. Nekaterim je v tej naši deželi preprosto abnormalno udobno, ker se drugje tako spakovat ne bi mogli, za nekatere pa pravi pekel, predvsem za tiste, ki bi preprosto radi dobro delali in se ne prekljali z osebnimi sovražniki in prijatelji ter za to dobili temu primerno naklonjenost, plačilo in možnosti za preboj. In kar je najhuje, da se sploh ne zavedajo dobro, kaj počnejo. Totalno čustveno neobvladani. Umetnost kot spomenik negovanja občutkov družinske podporne idile. To je pri nas močnejše, kot si ti sploh zamisliš lahko. Distance nobene. Crknila, še preden bi se lahko rodila. Seveda ni vse tako črno in obstajajo svetli otočki, izjeme itd. Ampak za te bo kriza verjetno najhujša. Zaradi ignorance do bistva problema, niti ne toliko zaradi samih rezov. Mi preprosto nismo Evropa, zato Evropa trdi eno, mi pa drugo. Evropa je v glavi in delovanju, ne samo v infrastrukturi, ki se je itak ne zna izrabit, če je ni v mentaliteti.

    “povezovanje. Čeprav morda mantra, je po mojem v tem trenutno resnično edini izhod oz. začetni korak. Če tudi tega ne bo, bomo počasi bolj ali manj vsi ostali z nago ritjo na pločniku.”

    Samo poevzovanje odločnih, brihnih in neoporečnih ljudi, ki bi pripomogli k prestrukturaciji in bi jim dol viselo za krokodilje solze, ne pa za upravičene solze. Povezovanje s krokodili bo pa podoben nesmisel kot povezovanje starih diletantskih lopovov z desne in leve za zafuranje samostojne države.

  6.   andee — 28.10.2012 @ 00:11 andee

    Se večinoma zelo strinjam. Samo še par kratkih odgovorov.

    »Pomembno je to, KDO in ZAKAJ bo ostal na suhem. Ali bodo to kadri, ki bodo ostali na suhem zgolj na pavšalnem nivoju … npr.: ker so mladi, pa bodo stari zavezniki pač zaščitili le svojo rit. Ker so honorarni … pa bo to izgovor, da bodo fikusi ohranili svojo rit. Ker prinašajo dodano vrednost, so ambiciozni vsebinsko in predstavljajo nezaželeno konkurenco na ustvarjalni in organizacijski sceni, pa je dobra priložnost po formuli negativne selekcije, da se znebimo nezaželene konkurence, da bo status quo deloval naprej. Ne maram več tega hinavsko tolerantnega in kvazisolidarnega posploševanja in jokanja, češ, uveeee, veliko jih bo ostalo z golo ritjo. Dokler ne slišim kdo in zakaj, se nima smisla pogovarjat. Zanimajo me tudi predlogi za prestrukturiranje, kot si tudi sam omenil, da se strinjaš, pa vendar se ti ne ukvarjaš ravno s tem področjem, ki ga imam v mislih in se nanaša na notranje reorganizacije kadrovanja in samega sistema delovanja ter kroženja raznih komisij, društev, festivalov, nagrajevanja itd. Skratka, a si kaj slišal, da se komu zdi problem, če bodo mladi v gledališču odpuščeni, medtem ko bo imelo gledališče še naprej redno zaposlene ljudi, ki se praktično ne pojavijo na odru in čakajo samo na penzijo. To je samo en primer izmed mnogih. Se kdo zaveda, da so potrebni tudi na tem področju nadzorni aparati, ki bi bdeli nad delovanjem določenih inštitucij, skladov itd., kako v resnici delajo in koliko lažejo kot pes teče in se delajo uboge, medtem ko počnejo vse, da so rezultati jalovi. Hočem povedat, da na odstavek s primerom, ki sem ti ga napisala, in si ti zgolj odgovoril, da bo še veliko ljudi ostalo z nago ritjo na suhem, nikakor ni zadovoljiv in gre pravzaprav ravno za tisto vrsto ignorance in posploševanja, ki so najbolj škodljiva kulturnemu prostoru, s tem pa tudi rezultatom. Brez tega, kdo je kje in zakaj, je ves trud k spremembi sistema zaman, enako jalov kot prehod Slovenije iz enega sistema v drugega. Zakaj??? Ker so se z istimi beticami pri koritu pač implementirali v drug sistem iste hibe, klientelizem, sivo povprečje in rezultati hlapcev, ki ga skupaj radi zvrnejo in pošimfajo vsakogar, ki zmoti vaško idilo.«

    Se popolnoma strinjam z vsem v tem odstavku. Na to lahko dodam samo dve stvari. Najprej, znotraj ene od skupin, ki pripravljajo reforme, je bil dan predlog temeljite reforme delovnih razmerij, ki bi lahko kar precej uredila te stvari. Sam naj bi k temu prispeval kratko ekonomsko študijo, v katero sem precej verjel, namreč kako napraviti tak sistem, da se bodo pravi ljudje odločali za prava delovna mesta, da bo torej bolj kreativnim omogočeno širše delovanje, ki bo presegalo zgolj zaprtost npr. v togo službeno razmerje v javnem zavodu. S tem bi verjetno lahko vsaj delno uredili problem, o katerem govoriš. Žal je kolikor vem delo na tem celotnem predlogu ustavljeno, ponovno smo se očitno dotaknili tem, ki se jih ne bi smelo odpirati. Ponovno, ponavljam, to se mi je v zadnjih nekaj mesecih v zvezi z ministrstvom zgodilo že vsaj trikrat ali štirikrat (samozaposleni – o tem sem delno že pisal tule na blogu; ZUJIK; strategija razvoja, itd.). Kot pišeš kasneje tudi po mojem Turk ni tisti, ki bi bil sam glavni problem pri tej zgodbi oz. bi neposredno zaviral te zadeve, vendar je moj občutek, da nekako vedno bolj izgublja nadzor, da si je preprosto »odrezal prevelik kos kruha«…

    Druga stvar je seveda to, da se strinjam s tabo, da rezanje samo po sebi ni problem, problem je rezanje »poganjkov«, torej tistega, kar bi se moralo razvijati in kliti za normalen razvoj sektorja. Na žalost pa ob teh rezih celo ostajajo na svojem tisti »fikusi«, ki jih v teh letih še nikomur ni uspelo premakniti. Zato se strinjam, potrebna je reforma in reorganizacija – ker sem bolj človek dejanj, priznam, da bi jo najraje sam spisal v enem tednu s svojim recimo temu »znanjem« sistemske teorije in ekonomije. Pa tega preprosto enostavno ne zmorem več, že drugih predlogov, ki sem jih dal v preteklih mesecih je precej in že borba zanje vzame preveč časa, občutek je tudi, da gre vsa ta energija zaenkrat precej v prazno, ker se tako rekoč vse zaustavlja »na hodnikih ministrstva«. Vseeno malce naivno javno pozivam kogarkoli, ki to bere, naj pripravi predloge, utemeljene, razdelane, realne, naj se končno že nekaj premakne na tem področju… Nad to vlado sem zelo razočaran tudi v tem elementu – veliko je bilo govoričenja o tem, kakšne reorganizacije in premike bodo delali, sedaj pa še tisto kar je, ali zaustavijo ali pa naredijo brez resnih analiz in tako rekoč brez razprave, večina stvari je zato precejšnje šarlatanstvo in šušmarjenje, pod izgovorom, da se mudi. Na področju reorganizacije tako zaenkrat niso naredili skoraj ničesar pametnega, ničesar, kar bi kamorkoli vodilo naprej, vsaj zaenkrat je tako.

    »“Ampak prekleto zakaj potem vsa Evropa že desetletje posluša mantro o kulturi kot gonilu gospodarske rasti in jo tudi podpira in tudi daje rezultate, kolikor vem?? Sam glede tega čisto nič ne razumem ministra (ja, sem prebral njegov odgovor na blogu), pa brez zamere.”

    Zakaj bi zamerila? Jaz nisem Žiga Turk, niti nimam nič od njega, tako da … hehe … Res pa je, da ne glede na to, da sem bila v zadnjem letu tudi jaz nečesa oropana z izgovorom o krčenju sredstev, ne vidim utelešenega zla za to predvsem v Turku, ampak v tistih nekaj revežih, ki so predvidljivo skrčili sredstva pač tako, da so lahko v miru na določenem področju naredili še manj, češ, uveeee, nimamo več kadra, samo mi smo še tu in ti, ki so ostali, ne bi smeli bit na tistih mestih niti dneva več v normalni evropski državi. Ker v normalni evropski državi pač ne prihajajo an pozicije ljudje samo zato, ker so se enkrat zapili z določenimi frendi in dobili idejo, da bi lahko okupirali neko področje, kar jim bo lahko uspelo, ker so razpisi itak fiasko, v svetih pa čepijo isti frendi, potem se med sabo zmenijo, kaj kdo pričakuje, novi vodja, ki je zadovoljen, ker je sklatil konkurenco z referencami in sposobnostmi, pa prjatlčkom obljubi, da bo priden. Večje države po Evropi takih neokusnih politikantsko pijanskih drhaljenj ne tolerirajo, zato imajo tudi neke rezultate in s tem koristi od kulture. V normalnih evropskih državah nimajo od kulture največ tisti, ki rovarijo po tej sceni, ker ne vedo, kaj bi sicer v življenju počeli, ampak ker dejansko vedo, da je to področje, kjer imajo kaj za počet ali za pokazat. To je velika rezlika. Toliko se klepeta o RTV. Pogledaš kdaj balkanski program Hrvaške? Neprimerljivo. Evropsko. Pa pri nas? Kako je to mogoče?! Zelo preprosto, a ne. Seveda bo z rezi samo še slabše. Ampak to ravno zato, ker se nihče ne ukvarja s problemom kakovosti sistema, organizacije in dela ter hudim problemom kadrovanja. Ta je pri nas rak rana še iz prejšnjega stoletja. Pa ne mislim na cviljenje o stricih s svojimi sinovi, vnuki in nečaki … hehe … čeprav tudi to. Ampak za navado v načinu kameradskega delovanja. Jaz sem bila pred dvema letoma največja svinja na planetu, ker zgolj v baru nisem pohvalila nekega na hitro spackanega zmazka v imenu umetnosti. Pa celo zelo prijazno sem izpovedala le nekaj argumentiranih pripomb. Človek bi pričakoval repliko. Pajade! Zakaj sem bila svinja??? Ker bi morala bit vendar prijateljica? Dobesedno, brez sramu je to predstavljal argument. Kako lahko pljuneš na delo kolega? Kolegu se vendar zapoje fanfare in mu podeli nagrado, če imaš možnost vplivanja, ker mi vemo, kako krasen človek je, a ne. S takimi kretenizmi opletajo zastrupljenci pri nas. Nagrado za prvenec, ki prinese točke za knjižnično nadomestilo in nov cvenk dobi draga ljubica, saj vemo, da je zanimiva, a ne. Že vnaprej vemo in se nažgani po beznici še hvalimo s tem, ko knjiga sploh napisana še ni. Degutantno!!! A so na tak način smiselni prevodi in računanje na preboj?! Verjetno, da ne in niti ni takšen namen. Nekaterim je v tej naši deželi preprosto abnormalno udobno, ker se drugje tako spakovat ne bi mogli, za nekatere pa pravi pekel, predvsem za tiste, ki bi preprosto radi dobro delali in se ne prekljali z osebnimi sovražniki in prijatelji ter za to dobili temu primerno naklonjenost, plačilo in možnosti za preboj. In kar je najhuje, da se sploh ne zavedajo dobro, kaj počnejo. Totalno čustveno neobvladani. Umetnost kot spomenik negovanja občutkov družinske podporne idile. To je pri nas močnejše, kot si ti sploh zamisliš lahko. Distance nobene. Crknila, še preden bi se lahko rodila. Seveda ni vse tako črno in obstajajo svetli otočki, izjeme itd. Ampak za te bo kriza verjetno najhujša. Zaradi ignorance do bistva problema, niti ne toliko zaradi samih rezov. Mi preprosto nismo Evropa, zato Evropa trdi eno, mi pa drugo. Evropa je v glavi in delovanju, ne samo v infrastrukturi, ki se je itak ne zna izrabit, če je ni v mentaliteti.«

    Ja, se popolnoma strinjam.

    »“povezovanje. Čeprav morda mantra, je po mojem v tem trenutno resnično edini izhod oz. začetni korak. Če tudi tega ne bo, bomo počasi bolj ali manj vsi ostali z nago ritjo na pločniku.”

    Samo povezovanje odločnih, brihtnih in neoporečnih ljudi, ki bi pripomogli k prestrukturaciji in bi jim dol viselo za krokodilje solze, ne pa za upravičene solze. Povezovanje s krokodili bo pa podoben nesmisel kot povezovanje starih diletantskih lopovov z desne in leve za zafuranje samostojne države.«

    Ja, povezovanje sem mislil predvsem v tem smislu, da se vse nezadovoljstvo, ki je trenutno prisotno, obrne v pozitivo in napravi tiste korake, ki bi jih morali že zdavnaj. Priznam, da mi glede tega ni toliko pomembno, s kom se povežem/o, važneje mi je, da je to usmerjeno naprej in v reševanje problemov, o katerih sva govorila. Kot rečeno bomo videli, če bo to uspešno in če bo to porodilo kak premik.

  7.   Simona Rebolj — 28.10.2012 @ 15:45 Simona Rebolj

    “Žal je kolikor vem delo na tem celotnem predlogu ustavljeno, ponovno smo se očitno dotaknili tem, ki se jih ne bi smelo odpirati.”

    Hehehe … no, saj, v tem je štos. Vendar ta slab štos se ne demonstrira le s strani vladne politike, ampak tudi na strani takoimenovane žrtve. Kot bi šlo za boj med tendencami po okupaciji prostora na obeh straneh, eni bi radi primat obdržali, drugi ga pa izpodrinili. Za take namene je seveda treba obdržat luknjast sistem.

    “Kot pišeš kasneje tudi po mojem Turk ni tisti, ki bi bil sam glavni problem pri tej zgodbi oz. bi neposredno zaviral te zadeve, vendar je moj občutek, da nekako vedno bolj izgublja nadzor, da si je preprosto »odrezal prevelik kos kruha«…”

    O tem, kako okvirno vidim minsitra Turka na tem položaju, kakšne so pasti in prednosti ter skok v preteklost, ko je deloval Simoniti, sem kar nekaj s predvidevanji v paketu napisala v zapisu Ta veseli dan ali kulturniki se oglašajo. In zaradi tega, ker sem na podlagi določenih karakteristik ocenila, da je Turk na tej poziciji dobra ideja (seveda glede na okoliščine, ki jih lahko poznamo v odnosu do kulture s strani janševe politike, in vse drugo, kar sem zapisala), sem takoj fasala v Književnih listih tako kulturi v sramoto banalen, podmukel in lažniv odziv nekega mladega nadebudnega pisca, da gate trga. To pa sploh ni najhuje. Ko so se mi nekateri kulturniki odzvali s strinjanjem nad mojim popizditisom v zapisu Divjak z macolo …, sem bila opozorjena z naivnim upanjem, da urednik Peter Kolšek tega verjetno sploh prebral ni in ne ve … blablabla. Pa sem pisala uredniku in dobila nazaj tako slaboumen, ogrožen, infantilen in antirazumen odziv, da je lahko diagnoza razvoja mlajših piscev pod takšno uredniško taktirko iz prejšnjega stoletja samo dobra pot v politikantsko primitivno obliko pisunstva. Z veseljem sem naivnim, ki so radi verjeli, da je šlo vsaj za trenutek neprisotnosti urednika, pokazala razkoš in prispevala k njihovi depresiji vere v prazno. Gre seveda tudi za gospoda, ki rad poseda po raznih komisijih in če se le da po več komisijah v letu hkrati, kar sploh po zakonu dovoljeno ne bi smelo bit. Na to se je nekoč pritožil Mazzini, kar sem tudi omenila v zapisu in skritizirala nevoljo do dialoga po ureditvi problema, kar takim, ki že celo življenje veselo delujejo tak kameradski na tak način gotovo ni v veselje. S tem se namreč ustvarjalcem preprečuje in oža že tako ozek slovenski prostor, da bi se prebijali skozi različne kanale in tudi s tem omejevali možnost pristranske, podrhaljene, kameradske privilegiranosti določenih stvaritev.

    Danes na primer je slabotno v medije pricurljala dobra vest:

    http://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/slovenec-oblikoval-najboljse-vozilo-za-dostavo-pic/294625

    Skratka, Slovenec se lahko prebije na tujem razpisu, vprašanje je, ali bi s elahko prebil na domačem terenu preko naših kameradskih kvazikomisij. Lešnik, ki je danes na tem področju alfa in omega v Nemčiji, je pri nas doživljal slabe ocene. Še dobro, da je lahko šel ven in preveril meje sposobnosti in razuma prepoznavanja kvalitetnega dela. Pri nas je teh kanalov že itak malo, pa še tam, kjer so čepijo povsod eni in isti sivobradi delilci cekinov in pozornosti neke sumljive lokalne “vrednosti”. Ali pa njihovi učenci, ki so prilagodljivi in ubogljivi mladunčeti. Seme plesnivosti. To se lahko, kot tudi sam ugotavljaš sistemsko bolje ali slabše urejuje vsaj za košček možnosti, da se s časom lahko začne prepihavat mentaliteta in rast nivo.

    Kar se tiče Žige Turka je po mojem mnenju namreč tako, da zagotovo pod takšno vlado, kjer vse niti vleče vrh z Janšo na čelu, ne more kaj dosti migat. Lahko je samo bolj ali manj naklonjen in skuša vplivat na boljši izplen. Ta država pod to vlado lahko v najslabšem smislu dobi ministra, kot je bil Simoniti, ali pa v najboljšem smislu ministra, kot je Turk. Simonitija so na primer vsi veliko bolj sprejeli z odprtimi rokami, tudi na levici. Kot človeka, ki je nekako del foha, na ti z umetnostjo, poznavalec kulturnega prostora, cenjen profesor itd. Še Peter Božič j+mu je bil na začetku naklonjen … hehe … no, pa so vsi skupaj videli kozje molitvice in takšnega vulgarnega lajanja niso bili deležni še nikoli. Simoniti se je spustil v dosledno izvrševanje Janševe politike pač, sicer ne bi bil minister. Turk premore mnogo več elegance, dostojnosti in dobronamernosti, prosto po kolumni Aleša Čara, ki v nekaterih momentih za moje pojme dobro zadene bistvo poante. Vmes si je celo drznil pojamrat in pozvat na pomoč, češ da ga Šušteršič pušča pred vrati z dobronamernostmi. In kaj dobi nazaj??? Pozive k odstopu, preklet hinavec, češ, če se ne bi strinjal s to politiko, bi bilo moralno, da odstopi. Bolj bedast, naiven in sebi škodljiv odziv kulturnikov si je težko zamislit. Verjamem namreč, da bi se lahko tudi Janša z njimi povsem strinjal in ustregel naivnim intelektualcem ter jim serviral gospoda, ki ga ne bodo zmerjali s tehnokratom, ker bo časten predstavnik kulturnikov s pedigrejem direkt iz Zbora za republiko, pa bodo dobili klon Simonitijo in bo debate konec, ne samo da bo motena in operativno nezadovoljiva. Menda ne mislijo pametnjakoviči, da bi po zamenjavi Turka dobili ministra, ki bo uresničil njihove mokre sanje, dal denar nazaj in vse pustil na miru po starem? Osebno bi bila prej zaskrbljena, da bo zaradi pobalinskih odziviv s strani kulturnikov Turk z veliko lažjim srcem in brez skrbi za svoje dejanstvo vse poslal v rit in sploh komuniciral več ne bo ter, ja, samo izvajal politiko vlade v najbolj surovi obliki. Zakaj bi se matral z nekom, ki že za dober dan konstantno psuje, pokašljuje in vrešči.

    Kar se tiče uslišanja in odzivanja na predloge, kot omenjaš, je brez dvoma slab znak, vendar pa bi me zanimalo na kakšen način so bili podani. Jebi ga. V tem drenu interesov ima tudi način, prosto po piaru, na kakšen način izpostaviš stvari in zahtevaš odgovore, zelo močno vlogo in vpliv. Zadeve je treba plasirat tako, da zavežeš k javnemu odzivu in pokažeš pripravljenost na samokritiko ter tako pripravljenost na sodelovanje in kompromise. Ker, kot si sam opazil, večje pripravljenosti s strani foha ni, je podlaga že slaba, ni pa vseeno, kako je plasirana pobuda. Sama pobuda tam nekje v tišini, morda strokovno napisana, ni dovolj. Ni dovolj z vidika zavezujočnosti, ob tem, ko zavedanje, da posebnega interesa s strani vlade za reforme ni.

    Zanimivo se mi zdi tudi, da ne zasledim nobenih maltretiranj državnega sekretarja Zorna, ki pa je predstavnik s foha in mu ne bi bilo treba limat stigem prevelikega zalogaja ali kaj podobnega. Skratka, izgovora ni. Lahko je samo relevantna sodba, v koliko zavrnitev in aroganca dejansko je. V tem smislu je pa naklonjenost večine medijev tako velika, da me samo čudi, da še ne prebiram zelo konkretnih prispevkov na to temo, kaj se zavrača in kako?!! Ne duha ne sluha. Samo pavšalno jamranje, kar vedno pomeni, da zadeve na obeh straneh niso zastavljene konkretno, jasno in glasno.

    Pozivanje k predlogom in to celo razdelanim, zelo natančnim pro bono je pa v dandanašnjem času pač tako … da brez zagotovitve ustreznega povratnega odnosa do tolikšne dobrotljivosti in angažmaja za prazen lonec in v uslugo tistim, ki se po raznih inštituacijah in društvih mastijo brez rezultatov, pač ne bo šlo, saj bi to počel samo bedak. V tem prostoru obstajajo ljudje, ki so delali dobro in pro bono delili že marsikatere koristne predloge, kakšni so jim bili ukradeni, potem so se jih pa znebili. Nekateri v tem prostoru celo lažejo, da počnejo nekaj, česar oni pač ne počnejo. Itd. Skratka, treba bo pokazat odnos do ljudi, ki nekaj prispevajo, in takrat bo stekel tudi odnos do občih konstruktivnih in kvalitetnih ciljev. Eno brez drugega ne gre. Povabilo k sodelovanju mora bit mišljeno resno. Kraljem ulice, ki pač fehtajo, pa damo za sendviš, pa še oni nam v zameno ponujajo svojo revijo, kakršna koli že pač je. Še fehtanje danes ne gre več skozi kot zgolj fehtanje in za to obstajajo razlogi.

    Sicer me pa veseli, da se strinjava in da vizija in nameni so podobni. Čeprav z moje strani niti ne vem, zakaj, ker bi se mi moralo po vseh pravilih že milo rečeno fučkat za to sfero.

  8.   andee — 28.10.2012 @ 18:17 andee

    @Simona:
    samo še glede dveh stvari:
    1) Naj bo Turk kakršen koli, drugačen od Simonitija itd. (s čimer se strinjam), ostaja dejstvo, da je pač šef ministrstva in s tem prvi odgovoren za to, kar se dogaja.
    2) Predlogi so predvsem vloženi v procedure delovne skupine za nevladni sektor na ministrstvu, v kateri sam tudi delujem. V dobri veri seveda, da so vložene na pravi naslov. Kot rečeno bodo prihodnji dnevi pokazali, ali jih bo potrebno predstaviti še kje drugje, če/ker preprosto ne bodo šle naprej prek tega kanala.

  9.   Simona Rebolj — 28.10.2012 @ 20:32 Simona Rebolj

    @andee:

    1. O tem ni nobenega dvoma, kot ni nobenega dvoma, da je na tej podlagi moč zahtevat odgovornost. Najbolj simplificirana in tvegana reakcija je zgolj poziv k odstopu, celo brez premišljene zahteve po konkretni alternativi. Vsaj to, če že za konstruktiven dialog ni sposobnosti na nobeni strani. Moje opombe so namreč odprle pomembna vprašanja o mejah verjetnosti, v kolikor bi odstopil. Zakaj je to pomembno? Zaradi koristi na podlagi preudarnega in pretehtanega predvidevanja glede na vpogled v pomembne okoliščine in vplive. V tem smislu je pomemben faktor diplomacija tudi na strani tistih, ki se borijo za svoje pravice ali privilegije. In ponavadi na tem področju zeva tema. Da je večina škode nareje z dobrimi slabo pretehtanimi nameni je pa itak jasno vse naokrog, kamor koli se obrneš in zaletiš v zid.

    2. Me veseli. Ker je medijsko obveščanje o teh področjih delovanja mizerno celo zame, ki sledim novicam na vse strani, bi bilo fajn, če bi o tem kaj objavil na blogu ali pa bi prosila, če me obvestiš o tem magari na moj mejl, ki je objavljen na blogu in napotiš, kje se da informirat o tem, kaj se dogaja.

  10.   andee — 28.10.2012 @ 20:55 andee

    Simona:
    glede sprejemanja Strategije razvoja Slovenije najdeš več na: http://www.svrez.gov.si/si/delovna_podrocja/priprava_strategije_razvoja_slovenije_2013_2020/. Glede kulture pri tem najdeš več na: http://www.svrez.gov.si/si/delovna_podrocja/priprava_strategije_razvoja_slovenije_2013_2020/javna_razprava/kultura/.

    Glede samozaposlenih lahko spremembe uredbe, ki so že stopile v veljavo kljub nasprotovanju skoraj celotne kulturniške javnosti, prebereš na http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201264&stevilka=2588. Kaj je Asociacija o tem napisala sem že objavil na svojem blogu: http://andee.blog.siol.net/2012/07/02/ziga-turk-uredba-za-samozaposlene-je-slaba-zadnji-krik/ in http://andee.blog.siol.net/2012/09/04/statisticna-simulacija-spremembe-uredbe-o-samozaposlenih-v-kulturi/. Asociacija tudi podrobno poroča o tem tukaj: http://www.asociacija.si/slo/archives/961.

    Na spletni strani Asociacije najdeš tudi nekaj drugih poročil o trenutnem dogajanju, seveda z naše perspektive: http://www.asociacija.si/slo/.

    Na mejl ti pošiljam tudi dva zapisnika delovne skupine za NVO sektor na ministrstvu, ki sta bila doslej potrjena. Zapisniki so sicer javni, vendar jih na ministrstvu nočejo objavljati, dostopni so le na zahtevo. Trenutno najbolj aktualni temi sta spreminjanje ZUJIK, torej krovnega zakona na področju kulture, ter nova finančna perspektiva strukturnih skladov in večje vključevanje vanjo. Žal ti dokumenti zaenkrat še niso usklajeni in zato ne morejo priti v javnost. Aktualna tema je seveda tudi priprava reforme javnega sektorja, ki pa poteka v ločeni zaprti skupini, kolikor vem kar precej intenzivno.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |