V krizi smisla tiči misel






         

28.12.2012

Pusti prednovoletni dnevi in malo makro zgodovine

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 28.12.2012

Tele prednovoletne dni namesto, da bi urno pisal doktorsko nalogo včasih izkoristim (tudi) za proste asociacije in surfanje po ekonomskih povezavah na internetu. Tako so mi danes misli med “treningom” makroekonomskih enačb odplavale po internetu in znašel sem se v razburljivi mešanici zgodbe o razvoju makroekonomskih modelov v zadnjih desetletjih. Nisem še povsem kompetenten, da bi vrhunsko razložil celotno zgodbo, zato naj bo dovolj le nekaj besed in literature.

Zgodba sedanje ekonomske krize je tudi zgodba o porazu makroekonomskih modelov. Velik del zgodbe ameriške ekonomije zadnjih desetletij je potekal na liniji spopadanja “sladkovodnih” (npr. Chicago, Minneapolis, Pittsburgh – Carnegie Mellon) in “oceanskih” (East Coast + West Coast, npr. Harvard, MIT, Berkeley, Stanford) ekonomistov glede načina modeliranja makroekonomskih silnic. Delo klasičnih (Smith, Ricardo) in neoklasičnih ekonomistov (prve generacije) je izhajalo npr. iz Sayevega zakona, da torej ponudba ustvari lastno povpraševanje, da se trgi vedno “počistijo” in so torej učinkoviti, ter da kakršna koli makroekonomska politika in vmešavanje države nima smisla. Keynezijanska revolucija z delom J. M. Keynesa je to seveda postavila na glavo in izpostavila potenciale fiskalne politike, kratkoročne “frikcije” v gospodarstvu (rigidne mezde in cene) ter možnosti spodbujanja ekonomije v primeru podoptimalnega outputa in nezadostnega agregatnega povpraševanja.

Vse od tedaj je keynezijanski duh spuščen iz steklenice, in še danes je tako. Takoj po drugi svetovni vojni legendarni Paul A. Samuelson prvi poveže mikroekonomske osnove marginalistične teorije in neoklasične ekonomije z Keynesovimi makro modeli v t.i. neoklasično sintezo. Vse do dela Miltona Friedmana in monetarizma ta “velika teorija” tako ostane prevladujoča. Z Miltonovim delom se zgodba prične sprevračati, dokončno pa olja na ogenj prilije Robert Lucas, ki v sredini sedemdesetih postavi osnove t.i. teorije racionalnih pričakovanj oz. nove neoklasične makroekonomske teorije, ki pomeni ponoven in precejšen odmik od keynezijanizma.

Vendar tudi to ni dovolj. Nobelovca Finn Kydland in Ed Prescott v osemdesetih s temle prispevkom utemeljita teorijo realnih poslovnih ciklov (real business cycles, RBC), ki pomeni osnovo današnjega neoklasičnega modeliranja v makroekonomiji. Kydland in Prescott izpostavita predvsem pomen eksternih šokov v gospodarstvu, ki lahko povzročijo tudi odmike od ravnotežnih situacij in ustvarjanje novih, premaknjenih ravnotežij. Slednja torej ne nastanejo zaradi tržnih pomanjkljivosti, pač pa preprosto kot ravnovesni odziv gospodarstva na nove “šoke”.

Seveda imajo svoj odziv tudi keynezijanci oz. “oceanski ekonomisti”. Novokeynezijanski model, ki je glavna alternativa RBCjem, ob vključevanju racionalnih pričakovanj ponovno poudarja nekonsistentnosti na trgu, neprilagodljive mezde in cene, vlogo fiskalne politike v kombinaciji z monetarno pri korekcijah v gospodarstvu. Tako Marvin Goodfriend in Robert King v pomembnem članku postavita osnove t.i. nove neoklasične sinteze, ene vplivnejših teorij na področju makroekonomije danes.

Osnovni modeli, o katerih je največ govora v sedanjosti, pa so t.i. dinamični stohastični modeli splošnega ravnotežja (DSGE). Slednji gradijo na osnovi izhodišč RBC modelov (čeprav je njihov del povezan tudi z novokeynezijanskimi modeli, možni sta torej obe izpeljanki) in vključujejo usmerjenost v prihodnost (Lucasova racionalna pričakovanja), vključevanja možnosti “šokov” (stohastična komponenta), modeliranje celotne ekonomije (“general” oz. G v DSGE) ter upoštevanje odzivanja gospodinjstev, podjetij, skratka vseh agentov, vključenih v model. Predvsem pa gradijo makromodele na osnovi mikroekonomskih postavk, pristop torej, ki ga je uporabljal že sam Samuelson. Prav takšni modeli so v ospredju današnjega makroekonomskega modeliranja, zelo znan model na ravni EU sta tako postavila Smets in Wouters (2007).

Obstaja še ena ekstenzija. Nekateri v zadnjem času, zlasti po nastopu gospodarske krize govorijo, da bi bilo bolj smiselno makroekonomske pojave modelirati s t.i. “agent-based” modeli. Slednji ne temeljijo na vzpostavljanju makrogospodarskega ravnovesja, pač pa dopuščajo “bounded rationality” in nasploh zelo različno odzivanje agentov, torej posameznikov, gospodinjstev, podjetij, itd. v modelu. Vendar modeli te vrste ostajajo zaenkrat neizdelani tako v smislu matematične modelske zgradbe kot v smislu predikcij. Vsekakor pa so izziv za delo v prihodnosti (za take norce kot sem jaz verjetno, prav res me je ob branju zamikalo raziskovanje v bodoče usmeriti tudi sem).

Kaj reči za konec tega kratkega sprehoda? Da je makroekonomija v preteklih desetletjih napravila precejšen razvoj, kot piše eden bolj odmevnih sodobnih makroekonomistov, šef minneapoliškega FEDa Narayana Kocherlakota. Vendar da hkrati niso uspeli predvideti sedanje krize, še več, vsaj doslej ne uspejo predvideti tudi prav nobene trdne smeri izhoda. Ali velja zato obupati in se pridružiti množici ljudi, ki danes vpijejo, da je kapitalizma konec, da je potrebno ekonomijo vreči v koš, prenoviti vrednote, moralo, človeka, itd.? Kot verjetno že veste, sam nisem prav blizu temu pogledu. Verjamem pa, da ponuja sedanja situacija resnično velik izziv za ekonomijo in kliče po prenovi, novih pogledih, novih modelih, novih pristopih. Vendar sam verjamem, da temeljni problem ekonomije, torej problem redkosti dobrin, v temelju vseeno zahteva matematičen, modelski pristop. Zato tudi vidim izziv v izgradnji takšnih modelov in takšne makroekonomije, ki bo v bodoče ponovno prinesla “The Great Moderation” oz. mir, blaginjo in stabilnost v gospodarsko in družbeno stanje nasploh. Vsaj sam bom zagotovo skušal iskati v tej smeri naprej, kolikor bo moje delo v prihodnosti zajemalo makroekonomijo in makromodele.

  • Share/Bookmark


4 komentarjev »

  1.   amuk — 11.01.2013 @ 22:14

    Cau Andee,

    Izgleda, da sem zgresil kar nekaj postov. Sem bil kar malo na dopustu. Samo nekaj komentarjev.

    DSGE-ji se delijo na RBC in novo keynesijankse DSGE-je. Torej, RBC je tip DSGE-ja. Se vec, RBC je prvi DSGE. Pred njim DSGE v danasnji obliki ni obstajal. Bistvo RBC-ja je, da je to model splosnega ravnotezja, kjer poslovne cikle poganjajo realni soki, npr. tehnoloski soki. Glavna razlika med RBC in NK DSGE-ji je v tem, da v RBC-jih ni prostora za monetarno politiko. Ker so cene in place v RBC-jih popolnoma fleksibilne mnetarna politika ne vpliva na gospodarsko rast. Npr, v RBC-ju CB plasira denar na trg, cene dobrin se povisajo in hkrati tudi place in cena kapitala. Ker so ekonomski agenti racionalni in vedo, da se njihove realne place niso spremenile prav tako ne spremenijo svojih odlocitev od delu in proizvodnji. Monetarna politika je neucinkovita. Potem so prisli NK-ji in RBC-ju dodali frikcije. Prvi primer frikcije so rigidne cene. Ce v taksni ekonomiji CB plasira denar, so cene zacasno fiskne, place se povecajo in ljudje trosijo vec. V NK DSGE-jih lahko CB zacasno spodbudi gospodarstvo. Upam, da se nisem kje zmotil.

    Glede napovedi krize. Ekonomisti ne bomo nikoli mogli napovedati kdaj bo nastopila kriza. Tako kot zdravnik ne more napovedati, kdaj bo bolnik zbolel za rakom. Prevec je spremenljivk. Pa gre kdo v tem primeru do zdravnika in ga obtozi, da ni napovedal nastop raka? Lahko zgolj povemo kdaj je verjetnost nastopa krize visja. In kar nekaj ekonomistov je opozarjalo na napihovanje gospodarstva. Tudi Economist je objavil kar nekaj clankov na to temo, preden je izbruhnila kriza. Kar bi jaz ocital ekonomistom je predvsem, da ni bilo kriticne mase ekonomistov, ki bi opozarjala na nevarnost. Ampak saj ves kako je, dokler se cedita mled in meko nihce… Plus, predstavljaj si, da bi bilo cas nastopa krize moc napovedati. Mozni posledici sta dve. Krizo se potihem prepreci in napoved je napacna ali pa se napoved razve in v tem primeru bodo ljudje vse odlocitve, ki bi se zgodile ob izbruhu kriza naredili takoj (Npr., ce ves da se trg delnic zrusil, delnice prodas prej.) Posledicno z napovedjo krize krizo povzrocimo. :) Tako malo za hec.

    Nic Andee, dobro bodi!

  2.   andee — 12.01.2013 @ 21:42 andee

    Amuk zdravo,

    najlepša hvala za repliko – že iz tvojih prejšnjih odgovorov sem sklepal, da to temo poznaš precej bolje od mene. Kljub temu, da sem že v ZDA na hitro prebral McCandlessovo ABC of RBC’s, se sam šele spoznavam s temi malce bolj sodobnimi makro temami in modeli. Čeprav se strinjam glede predvidevanj glede učinkov monetarne politike v NK in RBC – kolikor razumem povsem sledi monetarističnemu vidiku friedmanovske čikaške šole, značilnem za neoklasiko, in njegovemu nasprotju v keynezijanskem vidiku.

    Vsekakor pa je bilo vsaj meni precej zanimivo predvsem to, da so NK modeli skoraj enako aktualni v sodobnem makro modeliranju kot RBC – celo za profesorja (Eric Leeper), ki je bil najbolj znan in odmeven makroekonomist v Bloomingtonu, in za katerega sem bil najprej prepričan, da je čisti neoklasik, šele sedaj, ko mi je uspelo podrobneje iti skozi večino gradiva na njegovi spletni strani, vem, da je zelo naklonjen NK DSGE makro modelom. Zanimivo bi bilo več vedeti in pisati o tem – pri nas vsi, ki niso ravno močno spoznani s to zgodbo, mislijo, da je npr. Jože Damijan strog neoklasik (da ne rečem zmerljivke, ki je ne maram – “neoliberalec”), Jože Mencinger pa novokeynezijanec (čeprav je slednji po mojem veliko bližje marksistični ekonomiji kot dejanskemu NK modeliranju rigidnosti v ekonomskih modelih…). Veliko ljudi sem srečal v tem času, predvsem z levega pola, ki želijo delati družbene spremembe, celo imajo neke svoje zamisli, vendar ne vedo, kako bi jih makroekonomsko ovrednotili, in se bojim, da drugega, kot resnično zastarelih bolj “na roko napisanih in izračunanih” modelov tudi ne poznajo oz. se jih bojijo. Tudi to je nenazadnje (eden od) razlogov, da se sam pričenjam bolj poglabljati v to tematiko, seveda pa so zraven tudi poklicni razlogi in radovednost.

    Glede krize pa razumem… čeprav je veliko ironije, v tem kar si povedal. Vseeno pa je tudi iz številnih zapisov v blogosferi, pa tudi v dejanski makroekonomski publicistiki znanstvene srenje razvidno, da slednja obupano išče odgovore v času krize. In da jih še ni našla. Nenazadnje je to pokazala tudi zadnja IMF študija Blancharda in Leigha, ki jo gotovo tudi poznaš. Zato, ja, ni tak problem, da ni napovedala krize, problem je v tem, da je niti ne zna prav natančno razložiti, kot še manj najti poti iz nje. Vsaj slednje pa je gotovo njena naloga…

    Lep pozdrav nazaj!

  3.   amuk — 13.01.2013 @ 16:18

    Se strinjam. Mislim da trenutno skoraj vsi uporabljajo NK DSGE-je in to brez izjeme, tako salt kot fresh water ekonomisti. Za Damijan pa bi rekel, da je novokeynezianec. Mencinger je lahko kvecjemu keynezianec iz 60-ih let. Njegov problem je, in problem starejsih ekonomistov na splosno, da niso imeli konkurence. Ko so se vrnili iz studija iz ZDA so bili top ekonomisti. Nato pa so zaspali v zaprtem Yugo prostoru ekonomskih idej. Niso bili izpostavljeni konkurenci in novemu znanju, tako da sedaj vedo o moderni ekonomiji toliko kot undergrad studentje. Sicer pa tudi sam ne vem veliko o makri. Jo spremljam bolj iz blogov, kot pa da bi se poglabljal v paper-e.

    B.L. studije se nisem prebral, je pa na vrhu mojega must read seznama. Morda bi te zanimal transkript nedavnega panela, kjer Krugman, DeLong, Uhlig, Ramey in Cotarelli debatirajo o poti iz krize:
    http://delong.typepad.com/sdj/2013/01/rough-transcript-stimulus-or-stymied-the-macroeconomics-of-recessions.html

  4.   andee — 13.01.2013 @ 20:15 andee

    Super, hvala za link!

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |