V krizi smisla tiči misel






         

2.03.2013

Državni odhodki za kulturo: preveliki, premajhni? Nepravični?!

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 2.03.2013

Nov prispevek s strani Cultural Policies and Trends in Europe “The Effects of the Financial Crisis (for cultural budgets): Grim but not hopeless?” – sledite spodnji povezavi: http://www.culturalpolicies.net/web/compendium-topics.php?aid=233.

Manjkajoči podatki za Slovenijo so naslednji (vir: Čopič, Srakar v pripravi za 2013):
slovenska javna poraba za kulturo na prebivalca (državna in občinska skupaj)
78 € (leto 2000, ocena)
121 € (leto 2005)
182 € (leto 2009)
179 € (leto 2010)
V letu 2010 je skupna javna poraba za kulturo (državna in občinska) znašala 3.16 % skupnih javnih odhodkov ter 1.02 % v slovenskem BDP, izračuni so lastni, iz virov ministrstva za kulturo (2011) in SURS.

Zgodba je precej razvidna: problem slovenskega kulturnega proračuna ne more biti podhranjenost, saj imamo skupno javno porabo za kulturo v odstotkih med najvišjimi v Evropi (višjo ima le Estonija), občinska je mimogrede še precej višja kot državna glede na skupni proračun občine oz. države.

Problem torej ni v višini, pač pa učinkovitosti. Težko bi dejali, da je slovenska kultura zlasti glede na vložek, primerno prepoznavna in dejavna. Problem pa je tudi v razporeditvi, delitvi. Preprosto prevelik delež gre za javne organizacije, predvsem za plače v javnih zavodih (pri tem poudarjam, da govorim tudi na podlagi pogovorov s številnimi ljudmi na področju). Manjši delež, le nekaj več kot 3% gre za programe in projekte nevladnih organizacij v kulturi (podatki iz realizacije proračuna MK 2010), za primerjavo: samo za umetniške programe javnih zavodov (plače sicer mislim, da so vključene v to postavko, niso pa v to vključene knjižnice, kulturna dediščina in mediji, kjer gre še za vsaj enkrat toliko sredstev) je šlo v letu 2010 skoraj natanko osemkrat več sredstev kot za celotne programe nevladnih organizacij. Pa bi se dalo probleme sedanje razdelitve verjetno najti še na katerem drugem področju.

Problem pa prav gotovo ni tam, kjer ga vidi Dejan Steinbuch v skrajno populističnem in ljudem všečnem pisanju v Financah: http://www.finance.si/8334867/Pogine-naj—kultura/rss. Vsa kultura naj gre na trg, naj že neha viseti na državnih jaslih. Tudi sam sem naklonjen spremembam v kulturi, tudi glede združevanja ministrstev sem tukaj napisal nekaj ne-nenaklonjenih misli. Vendar slovenski sistem pač ne gre (resnično “ne gre”, ni mogoče, ni izvedljivo, preveč je družbenih razlik, ki so ključne za delovanje samega sistema) čez noč napraviti anglosaški, ameriški, kjer za kulturo skrbi predvsem nacionalna agencija NEA in številni zasebni subjekti, podprti s strani države posredno, prek obilnih davčnih olajšav. Kdaj bo to že postalo jasno ljudem, ki pisarijo po medijih (nekateri celo v knjigah) neumnosti in populizme, ki pa vedno poberejo pozornost javnosti?

Seveda je potrebno napraviti reformo pridobivanja zasebnih sredstev v kulturi (pa kljub temu nikoli ne bomo niti blizu ravni ZDA, kar je verjetno celo dobro), razviti kulturni trg, ki ga sedaj večinoma tako rekoč ni, vendar so za to potrebni ukrepi, delovanje, delo. Turk ga žal ni napravil, kljub podobnemu govorjenju o zasebni iniciativi v kulturi in temu, da naj ukinjeni centri za sodobni ples postanejo nevladne organizacije. Zakaj vedno znova podobna govoričenja prispevajo ljudje, ki v končni fazi pristanejo pri javnih sredstvih in se tudi ukvarjajo predvsem z javnimi institucijami, kot Turk? Retorično vprašam…

  • Share/Bookmark


5 komentarjev »

  1.   Simona Rebolj — 3.03.2013 @ 16:54 Simona Rebolj

    Me veseli, da zdaj soglašaš, da so takšni zapisi tipa Steinbuch nazadnje populistično drekalo brez trohoce utemeljene in za naš prostor relevantne vsebine. Pri čemer mora bit seveda jasen cilj določenega naroda. Če je cilj takšen, kot je naslov prispevka, je seveda Steinbuchovo trapanje ustrezna vsebina … hehe … Samo potem ne razumem, kaj neki se tako razburja okrog politike, saj je tudi to plod pogina nivoja na kulturnem področju oziroma kulturnega molka in razmaha triviale in populizma.

    Prvi stavek, ki sem ga zapisala, se pa nanaša na najin dialog izpred let, ko se ti je zdel Mrkaićev populizem omembe vreden, relevanten in zapostavljen. Gre pa ravno pri tem Steinbuchovem članku za kopipejst ideološkega in mentalitetnega pristopa prosto po Mrkaiću iz tistih žalostnih časov, ko se je najraje vtikal v področje, o katerem pač pojma ni imel, pa veliko osebnih čustvenih problemov z njim očitno. Zato Steinbucha v tem primeru nekateri komentatorji celo hrulijo, ker je poanta prava, ampak je ni bojda uspel tako žmohtno predstavit kot nekdaj tako prekleto prodoren Mrkaić – skratka, da mu ga ni uspelo dobro prekopirat, čeprav je namen in zgled jasen.

  2.   andee — 5.03.2013 @ 21:06 andee

    Simona zdravo, moj odgovor je tukaj, ravnokar poslan na Finance, upam, da bo jutri objavljen tudi vsaj na njihovih spletnih straneh. S tabo se ne strinjam predvsem v delu, ki se dotika Mrkaića, več pa res spodaj.

    Odgovor na članek Dejana Steinbucha – »Pogine naj – kultura?!«

    Naj najprej povem, da sem kot nekdo, ki je v preteklih sedmih letih intenzivno raziskoval na področju kulturne ekonomike (v veliki meri ravno razmerja država/trg na področju kulture) precej časa razmišljal, ali si članek gospoda Steinbucha sploh zasluži odgovor.

    Tovrstno razpravo je morda najbolj razvnel sredi prejšnjega desetletja dr. Mićo Mrkaić s svojimi kolumnami v istem časopisu. Moje mnenje ostaja enako kot takrat in je drugačno od večine kulturniške javnosti: dr. Mrkaić je postavil nekatera zelo koncizna vprašanja, ki so terjala odgovore, ki mu jih takrat preprosto nihče ni bil zmožen, pa tudi željan zares dati. Med njimi bi sam izpostavil predvsem vprašanje, ali lahko kultura kot področje, ki v ekonomskem smislu resnično ni klasična javna dobrina (veliko kulturnih dejavnosti ne zadošča bodisi pogoju neizključljivosti ali nerivalskosti), ali torej lahko kultura kljub temu pokaže na svoje eksternalije, »zunanje« ekonomske učinke, ki so ključni pri argumentiranju za javno podporo neki dejavnosti, v ekonomskem smislu seveda. Kot je takrat sklenil Mrkaić: ali je torej kultura upravičena do javnega financiranja?

    Vendar je odgovor na to vprašanje sedaj podan povsem jasno, zapisan pa nenazadnje v moji knjigi, ki je kot prvo delo slovenskega avtorja s področja kulturne ekonomike izšla leta 2010 pri Založbi FDV (zavedam se, da bodo mnogi razposajeni komentatorji to takoj videli kot diskvalifikacijo knjige…). Kakšni so torej odgovori na Mrkaićeva vprašanja, ki bi jih tudi Steinbuch moral poznati, preden je šel pisat svoj članek, da ne bi izpadel skrajno populistično, kar na žalost je večinski učinek njegovega članka v kulturniški srenji.

    Najprej, na eksternalije (in s tem nezadostnosti trga) v kulturi lahko pokažemo na dva glavna načina. Prvič, lahko pokažemo na ekonomske učinke kulturnih dejavnosti, zlasti gre tukaj za t.i. inducirane učinke, torej tiste, ki jih npr. poraba kulturnih obiskovalcev prinese gospodarstvu nasploh, zaradi multiplikatorskih učinkov. Poleg tega lahko govorimo tudi o indirektnih učinkih kulturnih obiskovalcev, ki poleg porabe ob kulturni prireditvi ponavadi trošijo tudi za hotele, lokale, restavracije, transport itd. Vse to so »zunanji« učinki nekega kulturnega dogodka, ki niso neposredni del kulturne transakcije.

    Vendar so metode, ki vrednotijo ta del zunanjih učinkov kulture v zadnjih desetletjih predmet hudih kritik s strani akademskih ekonomistov, saj so praviloma prinesle močno pretirane učinke kulturnih (pa tudi npr. športnih in drugih) dejavnosti. Sami poskušamo ob vrednotenju ekonomskih učinkov projekta EPK Maribor 2012 uporabiti in raziskati ex-post ekonometrično preverbo, kar bi lahko na tem področju postavilo neke nove odgovore in možnosti.

    Vendar ekonomisti v kulturi raje poudarjamo drug način izračuna eksternalij v kulturi, t.i. kontingenčno vrednotenje. Bistveni del te metode, ki je hkrati tudi dovoljšen odgovor na Mrkaićevo, pa nenazadnje tudi Steinbuchovo vprašanje, pa sestavlja vrednotenje t.i. vrednosti neuporabe. Slednje predstavljajo tisti del vrednosti neke dobrine, ki ga slednja ima za nekoga, kljub temu, da te dobrine ne uporablja neposredno. Torej se neposredno vežejo na definicijo zunanjih učinkov oz. eksternalij, kar hitro potrdijo tudi ekonomski modeli.

    Taj Mahal v Indiji ima torej npr. zame neko vrednost in bi bil pripravljen prispevati neko manjšo vsoto za njegovo ohranitev, kljub temu, da še nikoli nisem bil v Indiji in videl, »uporabljal« te znamenitosti. Vrednosti neuporabe ponavadi sestavljajo vrednost obstoja, opcijska vrednost, zapuščinska vrednost, prestižna oz. identitetna vrednost ter izobraževalna vrednost. Ključna stvar je, da je takšne vrednosti mogoče vrednotiti, še več, večina doslej opravljenih študij tako v okoljski ekonomiki, od koder ta tip vrednotenja izhaja in je standardni del vrednotenja okoljske škode, kot v kulturni ekonomiki, kjer se uporablja preteklih trideset let, je pokazal, da so te vrednosti pomemben, velikokrat celo ključen del celotne vrednosti neke kulturne dobrine.

    Kaj zdaj to pomeni preprosto povedano? Ker imajo torej kulturni dogodki in dejavnosti eksternalije, je prisoten market failure, nezadostnost trga. To pomeni, da bo v kolikor te dejavnosti prepustimo trgu, njihova ponudba precej manjša od družbeno optimalne, takšne, ki bi bila po meri ljudi, potrošnikov, davkoplačevalcev, seveda morda ne zgolj bralcev foruma Financ.

    Seveda pa bo kultura v vsakem primeru preživela, podobno kot bodo v neki obliki preživele tudi druge dejavnosti, v kolikor jim odtegnete podporo: znanost, v kolikor ukinete njeno financiranje (tudi številni veliki znanstveniki so velika odkritja napravili brez podpore države, v osami in nepriznanosti) ali denimo športniki, v kolikor ne bodo prejeli denarja od krovne zveze, kar se tudi sedaj že dogaja. Kot je pokazala Nobelova nagrajenka Elinor Ostrom, pogosto niti trg niti država nista optimalna mehanizma, velikokrat se znamo ljudje najbolje organizirati sami. Vendar to še ni razlog, da ukinjamo javno podporo kulturi (ali znanosti, športu itd.) kar tako poprek. Kot sem pokazal zgoraj mora biti vsaj del državne podpore vedno prisoten, v kolikor želimo imeti dobre ekonomske odločitve na tem področju in družbeno optimalno količino teh dobrin, ki je trg sam zase preprosto ne bo omogočil. Vsi drugačni predlogi pa so seveda predmet novih dokazov, ki pa bi roko na srce morali spremeniti celotno zgodovino ugotovitev na področju kulturne ekonomike.

    Tisti del o donacijah in arms’ length agenciji, ki naj bi skrbela za kulturo, kot v ZDA skrbi za kulturo National Endowment for the Arts je pa žal tudi nekoliko utopične narave. Seveda je res, da v Sloveniji potrebujemo bistveno večji poudarek na pridobivanju ne-javnih sredstev, torej na sponzorstvih, donacijah in trgu umetniških del. Predvsem potrebujemo takšne davčne olajšave, ki bodo funkcionalne, ki bodo veliko bolj kot doslej spodbudile donacije in sponzorstva, obenem pa ne šle na nesorazmerno škodo države z manjkajočimi davki. Sedanji sistem tega ne počne, potrebna bi bila reforma, na kar opozarjamo nekateri ministrstvo in vlado (podobno je tudi na drugih področjih, ne le v kulturi) že vrsto let. Vendar se velja spomniti na ugotovitve Bergstroma, Blumeja in Variana iz prispevka s področja ekonomike javnih dobrin iz 1983 (članek je dostopen na internetu). Ti avtorji so pokazali, da v državah oz. situacijah, kjer vlada majhna dohodkovna in premoženjska neenakost (kamor zagotovo sodi Slovenija) sistem zasebnih investicij (predvsem donacij) najverjetneje ne bo enako uspešen kot v tistih z večjo neenakostjo, bolje rečeno, lahko je tudi precej bolj neuspešen. Glede tega torej najverjetneje nikoli ne bomo dosegli uspešnosti anglosaških držav, ker pač z njimi nismo primerljivi glede družbenih in ekonomskih značilnosti, kar je v mnogih pogledih celo zelo dobro. Vsaj sam sem mnenja, da gotovo ne želim žrtvovati večino naše relativno ne-neenake družbe samo zato, da bo bolje deloval sistem zasebnih spodbud. Izbira glede tega in nasploh odločitve glede spodbujanja donacij in sponzorstev, ki so potrebne, pa so seveda stvar vsakega posameznika.

    Andrej Srakar, asistent-zunanji sodelavec, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani ter predsednik, Društvo Asociacija

  3.   zimb — 6.03.2013 @ 23:42

    So ti objavili odgovor nazadnje v financah?

  4.   andee — 6.03.2013 @ 23:46 andee

    Baje bo objavljeno jutri dopoldan.

  5.   Simona Rebolj — 8.03.2013 @ 20:34 Simona Rebolj

    @andee:

    Ja, seveda, dobro si repliciral. Z izjemo interpretacije problema Mrkaić … hehe … Že res, da je izpostavil marsikaj, na kar nikoli ni dobil odgovora in bi bilo pomembno za razpravo. Vendar na žalost tudi on ni zgolj spraševal, odpiral razprave, ampak v nadaljevanju tudi sam postavljal diagnoze in solucije, ki so bile milo rečeno fahidiotistično nesutrezne in zgolj populistične. Še na posamične primere se je žolčno spravljal, žal povsem nekritično in brez poznavanja situacije. Takrat sva o tem že govorila, tako da se ne bi ponavljala v detajle. Lahko bi rekli, da je to počel, ker pač ni dobil ustreznega feedbacka. Ja, ni ga dobil. Ja, ni bolo interesa. Ja, z nečednim razlogom ga ni bilo. Ja, prav je imel, da nekaj smrdi. Vendar ne tam in ne tisto, po čemer je on potem kar sam tacal in predpisoval smrtonosna zdravila. Bolje bi bilo, če bi malo manj bruhal kar počez in na lepe oči, pa raje kritiziral neodvisnost in se skušal v svojem angažmaju povezat s tistimi kulturniki, ki bi mu bili pripravljeni informativno in aktivno asistirat. On je pa mislil, da je to Desa Muck. Jah. Smešno.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |