V krizi smisla tiči misel






         

23.03.2013

Uganka ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov pred odgovorom

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 23.03.2013

Tole je napoved nečesa, kar se je pravzaprav že zgodilo v preteklih mesecih in predstavlja nekakšen sklep mojega šestletnega dela na problemu merjenja ekonomskih učinkov kulture. Več o tem bom lahko povedal tule: http://seminar.outofthebox.si/program/sezona-20122013/economic-estimation-of-value-of-culture/.

Na hitro, za kaj gre. Problem je zelo jasen: ali imajo kulturni dogodki ekonomske učinke in če, kakšne, kako velike, in na katere ekonomske kategorije kulturni dogodki najmočneje vplivajo? Poleg tega tudi: na kakšen način lahko te ekonomske učinke ovrednotimo? In ja, trdim, da smo pred dokončnim odgovorom na to vprašanje, bolje rečeno, pred korenitim premikom v tej znanstveni zgodbi.

Na omenjene probleme je doslej kulturna ekonomika, pa tudi vrsta drugih študij, dajala dva glavna odgovora. Prvič, ekonomski učinki so se vrednotili prek multiplikatorskih oz. t.i. impaktnih analiz. Preprosto ste ocenili vnos novega denarja v neko regijo in v katere dejavnosti je ta vnos šel, vzeli ste klasične keynesijanske multiplikatorje iz input-output tabel za državo ali v najboljšem primeru regijo, ter na tak način ocenili koliko novega denarja je generirala neka investicija oz. kulturni dogodek.

Takšne analize so prvič, prinesle močno prenapihnjene rezultate učinkov in privedle do ugotovitev, kot je tista iz ameriške študije Arts and Economic Prosperity, da “so umetnosti preprosto dober posel”. Nič čudnega, omenjena študija je ugotovila donose na investicijo v nevladni umetniški sektor prek 1:8, kar je kot piše Arthur Sterngold boljše, kot v najboljših časih Wall Streeta. Kaj torej čakate, vložite ves svoj denar v ameriške nevladne umetniške organizacije in boste obogateli hitreje kot v shemah Forex. Še čakate? Zakaj že? In zakaj sedim sam tu doma in ne vložim svojih sredstev v ta rudnik zlata?

Skratka, omenjene nebuloze so prvi od razlogov, da so takšne študije na čudnem glasu. Drugi, ki je nastal kot posledica tega, je metodološki vidik, na katerega je pričel prvi opozarjati Bruce A. Seaman (naš gost lani septembra v Mariboru) v legendarnem prispevku iz leta 1987. Preprosto povedano, v resnih kulturno ekonomskih krogih se tovrstnim študijam samo še posmehujejo, milo rečeno.

Vendar alternativ ni. Tudi sam Seaman se je sicer v svojem mariborskem predavanju spomnil na vprašanje iz povabila, ki sem mu ga napisal, da so namreč kritike impaktnih študij samo “nergaško zabavljanje” (grumpy bitching). Odgovoril nanj ni.

Alternativa se je doslej iskala, kjer je ni bilo možno najti, v študijah kontingenčnega vrednotenja. Slednje dejansko niso odgovor na probleme, ki jih imajo impaktne študije, so pa seveda neka druga znanstvena metoda za merjenje vrednosti javnih dobrin, ki uživa precej večjo kredibilnost med znanstveniki. Čeprav ima ta metoda tudi sama kopico problemov in kopico neodgovorjenih kritik, vse od znamenite razprave ob nesreči tankerja Exxon Valdez konec osemdesetih, ko se je o njej pričelo burno razpravljati.

Vendar je kot rečeno, kontingenčno vrednotenje v temelju namenjeno nečemu povsem drugemu kot impaktne študije, merjenju nekih povsem drugih vsebin.

Hm, vendar ekonomski učinki kulture vendarle so. Guggenheimov muzej je preporodil mesto Bilbao in celotno regijo na severu Španije. Številni projekti urbane regeneracije prek kulture (Gateshead, Dunaj, Edinburgh, Glasgow, veliko angleških mest) so pokazali, da kultura vendarle je ekonomski dejavnik. Zato sem sam na delavnici EWACE v Dublinu (nadaljevanje delavnice bo letos septembra v Ljubljani) pred večino vodilnih kulturnih ekonomistov postavil mnenje, ki je bilo razlog za skrb: kulturna ekonomika se preprosto izogiba odgovoru o načinu vrednotenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov in ga zvaja na nekakšen “Methodenstreit”, kjer pa lahko izbiramo samo med napačnimi opcijami. Kulturna ekonomika pa se zadovoljuje z malimi metodološkimi korekcijami, razprave pa preprosto ni zmožna zajeti v celoti, bolje rečeno, ni zmožna dati odgovora na povsem enostavno vprašanje, postavljeno v uvodu. Naj ponovim: ali imajo kulturni dogodki pozitivne in večje ekonomske učinke na okolje, kjer potekajo, ter kako lahko takšne učinke ovrednotimo?

Že v Dublinu mi niso bili zmožni dati odgovora, je pa ostal občutek, da sem zadel v živo, deležen sem bil samo nekaterih čestitik in simpatij s strani nekaterih vodilnih ekonomistov. Seveda pa je tudi v mojem primeru šlo še naprej zgolj za kritiko, razmišljanje.

V takšnem ozračju in spodbujen z razpravami na omenjeni konferenci v Mariboru sem dal pobudo Bogomirju Kovaču, Suzani Žilič Fišer in Mitji Čandru, da se vendarle pripravi ocena ekonomskih učinkov projekta EPK Maribor 2012. Pobuda je naletela na pozitiven odziv, sedaj je študija že v eni ključnih faz izvedbe.

Kar pa je glavno: skorajda si že upam reči, da bo ponudila tudi pričetek resnih odgovorov na omenjena vprašanja. Bolje rečeno, na mnoga bo podala že kar dokončen odgovor. Razvili – bom kar narcisoidno dejal: razvil oz. uporabil – sem novo metodo, nekakšno tretjo pot, ki daje odgovor na omenjena vprašanja. Namesto ex-ante (predhodne) multiplikatorske analize, ki je velikokrat delana pred dogodkom, ter mikroekonomske metode kontingenčnega vrednotenja, bomo uporabili ex-post ekonometrično preverbo. Preprosteje povedano, na podlagi statističnih podatkov o ekonomskih kazalcih v različnih slovenskih občinah bomo ocenili ekonomski učinek EPK 2012 v šestih mestnih občinah, kjer je potekal. Ali je bilo resnično več turistov? Ali je bilo resnično več obiskovalcev kulturnih dogodkov? Predvsem pa, kar je ključno: ali so zaradi tega prihodki podjetij v šestih mestnih občinah zrasli in ali je prišlo do novih zaposlitev?

Na nekatera od teh vprašanj že lahko dam delne odgovore, ki sicer počivajo še na relativno mikimaus (preveč preprosti) difference-in-differences ekonometriji. Na skupni ravni šestih mest ni bilo učinka v povečanem turizmu. Na ravni nekaterih občin, zlasti občine Maribor pa je bil ta učinek precejšen, tudi do 30.000 novih turistov (predvsem tujih) in do 50.000 novih nočitev, ponovno s strani tujih turistov. Na ravni domačih turistov ni bilo učinka oz. je bil ta skorajda negativen. Pri vseh teh številkah govorim zgolj o tem, kakšni so bili učinki kot posledica EPK 2012 in ničesar drugega. To je eden osnovnih dosežkov analize. Tudi novih obiskovalcev kulturnih dogodkov v gledališčih (SNG Maribor, Lutkovno gledališče Maribor, Mestno gledališče Ptuj, Anton Podbevšek Teater) je bilo 15.000 na institucijo. Vse navedeno so samo ocene, ki še niso dovolj preverjene.

Bistveni del zgodbe pa je skorajda končan. Odgovor na eno od obeh vprašanj je namreč na dlani. Omenjena ex-post analiza, ki sta jo pričela razvijati Baade in Dye s prispevkom leta 1988, vendar iz nekega posebnega razloga nikoli ni našla pot v ekonomske analize kulturnih dogodkov, je najverjetnejši odgovor na probleme merjenja ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov. Njeni rezultati niso in ne morejo biti predmet podobnih kritik in prenapihnjenih rezultatov kot multiplikatorske analize. Tako rekoč edina metodološka vprašanja, ki jih pušča, so ekonometrične narave: izpolnjenost predpostavk, nepristranskost in doslednost cenilk, pravilna specifikacija modela in podobno. Vse drugo, o čemer so desetletja razpravljali kulturni ekonomisti se v luči tega zdi le še izgubljanje časa. Metoda ex-post ekonometrične preverbe bo torej metoda, ki bo upam nadomestila desetletja zablod okrog multiplikatorskih in kontingenčnih analiz pri vrednotenju ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov.

Drugi odgovor, ki je javnosti gotovo še bolj zanimiv, pa bo seveda sledil do konca študije, ko bomo analizirali še nekatere druge kazalce: ali imajo torej kulturni dogodki ekonomske učinke? In seveda kolikšne? Ali je imel torej EPK Maribor 2012 kakšne pomembne ekonomske učinke? Obljubim, da bom o tem na predavanju v Mariboru že lahko govoril, vsi pa vljudno vabljeni. Tale post pa sem nekako moral spisati, ker ta vsebina sicer ostaja zgolj na ravni dela s profesorji, s katerimi sodelujem, vendar iskreno rečeno, nanjo (podobno kot na druga, predhodna znanstvena spoznanja in rešitve problemov, ki sem jih naredil še za časa bivanja v ZDA) zaenkrat nisem prejel tako rekoč nikakršnega feedbacka, čeprav ljudje vedo, kako sem zadevo zastavil in kam gre. Ob navedbi, da gre za rešitve, ki lahko pomenijo precejšen preboj v raziskovanju na tem področju, da v zanosu ne rečem skoraj revolucijo, sem doslej doživel samo nervozne skomige. In seveda dolge diskusije o njihovem delu, najpogosteje bolj vezanem na neko njihovo ustvarjanje mnenja o zadevi (konkretno EPK 2012) in potem prodajanje tega kot veliko znanost in “globoko, široko, daljnosežno razmišljanje”. Oh, kako mi gre to počasi že na živce, čisto iskreno rečeno (pa upam, da noben od omenjenih tega ne bo bral :) )… Obenem pa točno vem, da bodo/boste Slovenci v končnem to kupili kot veliko razmišljanje in dolge ure komentirali njihove modre poglede. Mogoče pa mora biti tako, kaj jaz vem…

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |