V krizi smisla tiči misel






         

31.03.2013

Dva nedavna prispevka – kreditne agencije; sprejemanje evra in ekonomske reforme

Zapisano pod: Ekonomija — andee - 31.03.2013

Dva zanimiva nedavna članka, ki se vežeta na probleme, ki trenutno tarejo Slovenijo v ekonomskem smislu, najdete med novostmi NBER (ameriškega National Bureau of Economic Research).

Prvi članek na podlagi mikroekonomskega “contract theory” modela ocenjuje dejavnike, ki vplivajo na ocene bonitetnih agencij. Vsekakor tema, ki močno zadeva slovensko stanje in probleme z napredujočim »devalviranjem« slovenskih obveznic.

Prevedeni povzetek, ki naj vam služi kot informacija o vsebini, je tukaj:

“Ta prispevek analizira model, kjer investitorji uporabljajo bonitetne ocene pri odločanju o financiranju podjetja. Kakovost ocene je odvisna od neopazovanega “truda”, vloženega s strani bonitetne agencije (CRA). V prispevku analiziramo optimalne sheme kompenzacije za CRA, ki se razlikujejo med seboj glede na to ali je naročnik bonitetnih ocen vladni načrtovalec, podjetja ali investitorji sami. Naše ugotovitve so, da so napake pri ocenjevanju večje, kadar podjetje naroča oceno, kot kadar jo naročajo investitorji sami. Vendar se izkaže tudi, da investitorji sprašujejo po ocenah prevečkrat in da to vodi v neučinkovitost. Odgovor na vprašanje, kateri od dogovorov torej vodi k večji skupni družbeni koristi, je odvisen predvsem od predhodnih prepričanj akterjev glede kakovosti projekta. V prispevku prav tako pokažemo, da tekmovanje med CRA-ji vodi k zmanjšanju njihovih prihodkov, zmanjšanju vloženega truda in tako tudi k manj natančnim bonitetnim ocenam. Kakovost ocen je manjša za nove obveznice. Naposled, ugotavljamo tudi, da lahko sicer optimalne pogodbe, ki zagotovijo spodbude tako za začetne ocene kot tudi njihove nadaljnje revizije, vodijo CRA-je h počasnosti pri prepoznavanju in priznavanju lastnih napak.”

Drugi članek pa je kratek prikaz zgodovine in razlogov problemov v nekaterih državah članicah evro območja, t.i. državah PIIGS (Portugalska, Irska, Grčija, Španija, o Italiji v članku ni govora) in primerjava z Nemčijo. Izpostavljeno je predvsem vplivanje sprejema evra na upočasnitev reformnih procesov v teh državah. Kratek primer nastanka problemov dveh španskih vodilnih bank imate povzet in preveden spodaj (oba prevoda sta bila narejena zelo hitro, zato so možne manjše napake). Verjetno boste našli kar nekaj podobnosti z razlogi problemov v slovenskih bankah in podjetjih.

»3.2 Primer institucionalnega razpada: Bankia

Propad Bankie, bančnega giganta s premoženjem enakim 33% španskega BDP je z odstopom njenega vodje, Rodriga Rata, ki je odstopil 9. maja 2012, vodil neposredno k španski prošnji za bančno reševanje s strani Evropske unije. Način, kako sta dve banki z dolgoletno tradicijo, Caja Madrid in Bancaja, prišli do sramotnega konca manj kot dve leti po spojitvi v enotno banko Bankia, govori zgovorno zgodbo institucionalnega propada, sproženega s pokom nepremičninskega balona. Caja Madrid je bila ena najstarejših »caj« (španski izraz, ki označuje posebno obliko banke, značilno za Španijo). V prvem desetletju po sprejetju zakona iz leta 1985 (ki smo ga obravnavali v prejšnjih poglavjih) je bila Caja Madrid vodena s pomočjo soglasja med vodilnimi političnimi strankami bogate madridske regije. Njen vodja, Jaime Terceiro, priznani akademski ekonomist, je vodil banko profesionalno in omogočil, da je postala močan tekmec na kreditnem trgu. V letu 1996, le leto po vzponu konservativne stranke (PP) na oblast v regiji, je PP vzpostavila koalicijo, ki je združila svoje glasove s tistimi s strani sindikatov, močno povezanih s komunistično stranko (CC.OO.), s ciljem prevzema nadzora nad Cajo Madrid. Sindikat je »posodil« svoje glasove konservativni stranki, da bi zamenjal vodjo Caje Madrid z Miguelom Bleso, dobrim prijateljem novoizvoljenega ministrskega predsednika José Maríe Aznarja. V zameno je konservativna stranka omogočila sindikatom pravico veta na osebna imenovanja in zagotovila, da Caja Madrid nikoli ne bo dovolila vstopa zasebnega kapitala v upravljanje banke, četudi bi bilo to potrebno za zagotovitev solventnosti banke. Za nameček je dogovor pozval k ponovni vzpostavitvi povezav z nepremičninskimi posredniki, čeprav je hkrati opozoril na preveliko zanašanje na njihovo financiranje.

Pričenši z 1996 je Caja Madrid pričela z agresivno ekspanzivno politiko, sodelujoč v nastajajočem nepremičninskem balonu. Prav tako je pridobila pomembne deleže v strateških deležih korporativne Španije, nadaljujoč že tako ali tako premočan splet politike, financ in poslovnih interesov, značilen za španski kapitalizem. Vrh političnega vmešavanja je nastopil, ko je bil Blesa prisiljen sestopiti kot posledica posega vodje regionalne madridske vlade, slednji pa je na Blesin položaj imenoval tesnega političnega zaveznika brez vsakih izkušenj v bančništvu. Posledica bojev znotraj konservativne stranke je bila naposled imenovanje še enega od njenih vplivnih članov, bivšega upravnega direktorja Mednarodnega denarnega sklada in ministra za finance, Rodriga Rata, ki je tudi vodil banko s pomočjo upravnega odbora, sestavljenega iz povsem politično imenovanih članov vse do njene nacionalizacije v pomladi 2012.

Druga polovica tega, kar je kasneje postalo Bankia, je bila Bancaja, osrednja »caja« na območju Valencie. Prav tako institucija z dolgoletno tradicijo, ustanovljena leta 1878, je ostala na lokalnem nivoju večino svoje zgodovine. Šele v času okrog 1997, na začetku nepremičninskega balona, je pričela z naglo ekspanzijo in prvič posegla na mednarodne dolžniške trge.

Politizacija Bancaje se je še poglobila po tem, ko je regionalna vlada v Valencii spremenila zakonodajo, ki je regulirala področje bank v Valencii. Ta zakon je povsem prepustil nadzor nad banko lokalni vladi, za nameček pa je zakon dodelil nadzorno funkcijo lokalni organizaciji, valencijskemu inštitutu za finance, ki je bilo v tem času zgolj podaljšek regionalne vlade brez kakršnega koli lastnega nadzornega organa. Ta dogovor je oslabil špansko centralno banko (Bank of Spain), ki pa je ohranila končno odgovornost za finančno stabilnost.

Nič ne more bolje prikazati povezavo med politiko in finančnim svetom kot dejstvo, da je bila oseba, imenovana kot predsednik Bancaje, ko je nepremičninski balon pričel dosegati svoj višek, prav José Luis Olivas, isti politik, ki je kot finančni minister v Valencii pripravil omenjeni zakon, ki je določil razmerja v lokalnih »cajah« (in je bil vmes tudi predsednik regionalne vlade). Za nameček sam ni imel prav nikakršnih izkušenj v bančništvu.

Kot je bilo tudi v primeru Caje Madrid, je tudi Bancaja postala dodaten instrument regionalnih političnih ciljev v različnih sektorjih: stanovanja, energetski sektor, telekomunikacije in šovbiznis. Prek naslednjega desetletja je Bancaja sodelovala pri financiranju vseh večjih infrastrukturnih projektov vlade v Valencii, vključujoč dirko Formule 1 v Valencii (strošek: 244 milijonov EUR), castellónsko letališče (strošek: 200 milijonov EUR; do danes na njem še ni pristalo letalo), Terra Mitica (strošek: 300 milijonov EUR; zabaviščni park je bankrotiral v letu 2004), itd. Tekom desetletja so se povezave med politiko, razvojem in bankami še utrdile in razvile. Pok nepremičninskega balona pa je v javnost naposled prinesel vse številne korupcijske škandale v tej sicer bogati španski regiji.

Ko so se problemi pričeli v letu 2009, so enake politično-ekonomske omejitve, ki so stale v ozadju nastanka nepremičninskega balona, določale tudi začetne stadije odzivanja na krizo. Caja Madrid in Bancaja sta se združili v veliko sistemsko institucijo, Bankio, kjer so prevladovali enaki politični interesi, ki so poganjali obe institucije v letih nastanka balona, s pristankom španske centralne banke. Ker dve neuspešni banki / »caji« ne moreta tvoriti uspešne banko, je bila Bankia naposled, po postopku javne ponudbe, ki je izpostavil vse španske institucionalne probleme, nacionalizirana s pričetkom pomladi 2012.«

Članka sta:

Who should pay for credit ratings and how?
Anil K. Kashyap, Natalia Kovrijnykh
NBER Working Paper No. 18923
Issued in March 2013

Political Credit Cycles: The Case of the Euro Zone
Jesus Fernandez-Villaverde, Luis Garicano, Tano Santos
NBER Working Paper No. 18899
Issued in March 2013

  • Share/Bookmark


2 komentarjev »

  1.   Stric Marč — 31.03.2013 @ 19:46

    Na slovenskem blogu bi lahko napisal v slovenščini. Ne zaradi mene. Kdoi pa sem jaz. Pač pa zaradi spoštovanja do materinega jezika, da ne bo to nekoč le jezik kmetov in služinčadi.

  2.   andee — 31.03.2013 @ 19:53 andee

    @Stric Marč:
    hvala sicer za komentar. Vse, kar sem napisal, sem napisal v slovenščini. Citatov pa nisem prevajal, ker nimam časa, kdor pač zadevo spremlja, bo lahko prebral tudi takšno in razumel navezavo na besedilo. Se pa sicer strinjam glede slovenščine, zato sicer vse kar le (z)morem prevedem.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |