V krizi smisla tiči misel






         

15.04.2013

Medijsko pojasnilo: ob študiji ekonomskih učinkov EPK 2012

Zapisano pod: Kulturna ekonomika — andee - 15.04.2013

Preprosto sem prisiljen pisati tale zapis, kot odgovor na nekatere resnično bizarne odzive medijev na predstavitev preliminarnih rezultatov študije ekonomskih učinkov projekta EPK 2012, ki je potekala v petek, 12.4. v prostorih Javnega zavoda Maribor 2012 v Mariboru.

Najprej nekaj besed o študiji. S prof. dr. Bogomirjem Kovačem sva prevzela to študijo o ekonomskih učinkih nekega konkretnega kulturnega projekta. Tovrstne študije se delajo po navadi po impaktni oz. multiplikatorski metodologiji, ki je močno sporna, kljub temu smo se odločili, da bo tudi v tej študiji ta del tvoril prvi del metodološke zgodbe. Drugi del, ki je bistven, je metodološka inovacija, ki bo (morda celo prvič doslej nasploh) omogočila vrednotenje dejanskih ekonomskih učinkov tega (in nenazadnje kateregakoli drugega) kulturnega projekta. Temu se reče ex-post ekonometrična preverba in bo prinesla precej bolj trdne in metodološko nesporne rezultate o ekonomskih učinkih – ki pa bodo, to opozarjam vnaprej, lahko tudi negativni, morda se bo pokazalo, da posebnih ekonomskih učinkov kulturnih dogodkov ni (čeprav dosedanji rezultati študije ne kažejo ravno v to smer)… Tretji del je kontingenčna študija, ki bo ovrednotila vrednost projekta v očeh prebivalcev, tako Maribora in partnerskih mest kot Slovenije nasploh. Sam lahko samo rečem, da bom nad rezultati vseh teh delov študije bedel in nikakor ne bom dovolil, da jih v svoje namene zlorabi kdorkoli, kar velja tudi za EPKjevce v morebitne namene čezmernega slavljenja projekta (kot za kogarkoli drugega z morebitnimi drugačnimi nameni). Zaenkrat lahko v skladu s predstavitvijo v petek rečem, da so rezultati relativno pozitivni za projekt, vendar so še vedno le zelo grobe ocene, veliko je še za postoriti na celotni zadevi.

S strani novinarjev pa so bile v petek prisotne grobe zlorabe zaupanja. Na tiskovni konferenci sem sam na vprašanje novinarke z STA jasno poudaril, da so sedaj predstavljeni ekonomski učinki projekta prvič zelo grobi in lahko še močno netočni, in drugič, da so nekateri od njih zaenkrat izračunani po sporni impaktni metodologiji in potrebujejo ex-post preverbo, ki bo dokončana v prihodnjih dneh. Novinarka je izrazila močno željo, da bi pisala ravno o teh učinkih, ker se “pač najbolje slišijo”, kar sem ji sam najmanj dvakrat, v uradnem odgovoru na konferenci in tudi v osebnem pogovoru po dogodku močno odsvetoval oz. toplo prosil, da ne stori, s čimer se je povsem strinjala in potrjujoče in pritrjujoče odšla z dogodka! Ko sem prišel domov, pa so me seveda pričakali naslovi v medijih, ki so poročali izključno o tem, kar je bilo dogovorjeno, da ne bo sploh omenjeno v prispevkih…

Sam tole pišem tudi za tiste, ki ste morda spremljali mojo raziskovalno pot preteklih let. Ne, nisem postal zagovornik impaktnih oz. multiplikatorskih študij… Študijo sem sprejel z bistvenim motom, da končno najdemo neke odgovore v študijah ekonomskih učinkov, ki jih kulturna ekonomiko roko na srce doslej ni znala dati in se je največkrat zapletala v metodološko onaniranje oz. izbiro med dvema neprimernima možnostma – impaktnimi in kontingenčnimi študijami. Odgovora na vprašanje o ekonomskih učinkih kulturnih dogodkov pa žal preprosto doslej ni bila sposobna dati, in tako dovolila prosperiranje množice zelo povprečnih, da ne rečem slabih, obupnih študij, kar vedo vsi na področju. Ta študija bo torej dala odgovore za nadaljnje raziskovanje, upam si skorajda reči, da precejšen, zelo velik preskok naprej in večino metodoloških odgovorov, ki so se doslej zgolj slutili in iskali. Večina tega je že narejena, to lahko že rečem, sedaj je zadeva v zaključni fazi. Morda me bo torej kdo od tistih, ki se jim je to početje doslej zdelo nenavadno, poslej vendarle razumel.

Vprašanja projekta EPK – ali se naj nadaljuje, ipd. pa iskreno rečeno niso moja vprašanja in jih prepuščam drugim. Morda oz. verjetno jih bo v študiji naslovil prof. Kovač, vendar to prepuščam njemu. Sam zagotovo na osebni ravni nimam nič z njimi in se vanje tudi ne bom vpletal. Na karkoli metodološkega, v povezavi s povedanim zgoraj, pa bom z veseljem odgovarjal tudi vnaprej.

Hvala za razumevanje in lep pozdrav,
Andrej Srakar.

  • Share/Bookmark


4 komentarjev »

  1.   stricmarc — 16.04.2013 @ 10:04

    Ker gre za prispevek, ki je namenjen povprečnemu bralcu in ni prispevek za strokovno revijo, bi bilo nam bralcem dobrodošlo, če bi avtor pojasnil bistvo posameznih metod, prednosti in slabosti.

  2.   andee — 16.04.2013 @ 12:10 andee

    Stric Marč:
    imaš prav, dobite razlago, takoj ko utegnem, čeprav sem veliko o tem že napisal npr. tule: http://andee.blog.siol.net/2013/03/23/uganka-ekonomskih-ucinkov-kulturnih-dogodkov-pred-odgovorom/. Če bo kakršno koli vsebinsko vprašanje glede tega, pa kot rečeno odgovorim naprej, ko utegnem seveda.

  3.   stricmarc — 16.04.2013 @ 13:05

    Hvala. Si bom najprej prebral, da bom sploh znal kaj vprašati.

  4.   andee — 16.04.2013 @ 20:35 andee

    Stric Marč in drugi:
    o ekonomskih impaktnih študijah in kontingenčnem vrednotenju boste nekaj uvodnega zvedeli na http://www.artscouncil.org.uk/advice-and-guidance/browse-advice-and-guidance/measuring-economic-benefits-arts-culture. Na Scribd sem naloadal tudi najbolj znan prispevek s tega področja, ki ga v Sloveniji in na internetu ni možno najti, vsaj sam ga v večih letih nisem našel, dobil sem ga šele med bivanjem v Bloomingtonu, najdete ga na: http://www.scribd.com/doc/136291751/Bruce-A-Seaman-Arts-Impact-Studies-A-Fashionable-Excess.

    Kot sem v linkanem prispevku z mojega bloga, omenjenem v predhodnem komentarju, že povedal, gre pri impaktnih študijah za merjenje “otipljivih” ekonomskih kategorij, kot so BDP, prihodki podjetij, dodana vrednost, nova delovna mesta, davčni prihodki itd. Pri tem gre za uporabo orodij keynesijanske analize, predvsem koncepta multiplikatorja, torej števila, s katerim pomnožite začetni (npr. javni) vložek, da dobite količino novega denarja, ki ga je vložek generiral v ekonomijo. Podobno makroekonomisti izračunavajo učinke večjih državnih vlaganj in nižjih davkov (znani so npr. proračunski oz. fiskalni multiplikator, investicijski multiplikator, davčni multiplikator) na gospodarsko rast in nova delovna mesta v ekonomiji. Keynesijanci pri tem ponavadi trdijo, da so multiplikatorji večji od 1, novoklasiki oz. ekonomisti bližje klasičnemu liberalnemu polu (npr. Robert Barro, Bob Lucas) pa so mnenja, da so ti multiplikatorji zelo blizu nič, da torej učinka večjih državnih izdatkov takorekoč ni (razen v tem, da izrinjajo zasebne investicije).

    Tudi v kulturni ekonomiki obstaja izjemno veliko kritik takšnih impaktnih študij, ki jih je začel prav Bruce Seaman v prej linkanem prispevku, naloženem na Scribd, pravzaprav so takšne kritike v zadnjih letih postale skoraj nekakšen hobi oz. šport kulturnih ekonomistov. Zaradi tega so slednji v zadnjih dveh desetletjih poudarjali kontingenčno vrednotno metodologijo, prevzeto iz okoljske ekonomike, ki sprašuje ljudi, koliko bi bili prispevati oz. sprejeti v zameno za neko določeno raven spremembe v javni dobrini oz. dobrini, ki ni na trgu. Žal pa so po eni strani tudi te študije predmet številnih kritik zaradi svoje hipotetične narave (nič ne garantira iskrenih odgovorov anketirancev, ki so pogosto v precej nenavadni situaciji, ko morajo z denarjem vrednotiti dobrine, kot so čist zrak ali obnova nekega gledališča), po drugi strani, kar je še bolj bistveno, pa te študije ne vrednotijo tega, kar nekega konvencionalnega ekonomista najbolj zanima: ekonomskih učinkov nekega kulturnega dogodka na BDP, zaposlenost, itd. in za kar nenazadnje pri ekonomskih učinkih roko na srce tudi v veliki meri gre.

    Imamo torej impaktne študije, ki merijo prave količine, vendar na neprav način, in kontingenčne, ki merijo le bolj neoprijemljive kategorije, ki so pomembne, vendar pogosto ne dovolj pri vrednotenju nekega kulturnega dogodka.

    Izhod iz te čudne dileme, ki je v kulturni ekonomiki prisotna že okrog trideset let, je po mojem mnenju v metodah ex-post ekonometrične preverbe, ki na podlagi nespornih statističnih podatkov po dogodku samem z ekonometričnimi metodami ugotavlja, ali so zaradi dogodka samega (ki je obravavan kot nekakšen šok ali bolje rečeno “tretma” – podobno kot zdravniki preučujejo odziv bolnikov na zdravilo v dveh skupinah, tisti, ki zdravilo dobi in tisti, ki ga ne, lahko tudi kulturni dogodek (npr. projekt EPK) preučujemo kot “zdravilo” (ali strup, če je to komu bližje :) ), ki ga je prejelo šest občin v letu 2012 in ga ostale občine v Sloveniji niso dobile in na tak način preučujemo razlike oz. učinke, ki so posledica zgolj tega dogodka) nastali kakšni merljivi ekonomski učinki. O metodi ex-post ekonometrične preverbe je govora od članka Baade & Dye 1988, nekaj informacij pa najdete v temle zelo dobrem, čeprav malce težjem članku: http://college.holycross.edu/RePEc/hcx/Matheson-Baumann_Econometrics.pdf. Metoda se intenzivno uporablja v ekonomiki športnih dogodkov, iz nekih čudnih razlogov, ki jih npr. Seaman že omenja v svojih prosojnicah iz konference v Mariboru 2012, pa metoda ni našla poti v kulturno ekonomiko. Kot bi kulturnih ekonomistov čisto zares sploh ne zanimalo, ali imajo kulturni dogodki dejansko kakšne merljive ekonomske učinke, bolj zabavno je verjetno kregati se malo “ali je pristranost v tej in tej kontingenčni študiji večja kot v neki drugi”, kar so večinoma počeli v vseh zadnjih letih.

    Upam, da je bilo to kaj bolj nazorno, če bo še kdo imel karkoli, naj vsekakor vpraša, z malce samopromocije pa priporočam tudi svojo knjigo (“Ekonomsko vrednotenje umetniških dogodkov: umetnost med trgom in državo”, Založba FDV, 2010), kjer je bistveno bolj podrobno in nazorno prikazan svet impaktnih in kontingenčnih študij, seveda pa sem takrat rešitev še videl v kontingenčnih študijah, podobno kot večina kulturne ekonomike.

    Vem, da vas s tem (spet) delno posiljujem s svojimi raziskovalnimi interesi, vendar sam priznam, da z veseljem odgovarjam na takšna vprašanja, če bo kdo od tega kaj dobil in bolje razumel, bom iskreno rečeno samo vesel, nenazadnje tudi zaradi tega počenjam stvari, ki jih počenjam.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |