V krizi smisla tiči misel






         

11.10.2013

O »odtujitvi« v galeriji Alkatraz, »kurnikovcih« in kreativnih industrijah

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturna ekonomika — andee - 11.10.2013

Zelo veliko misli se mi takole popoldan suče ob poslušanju prispevkov na RŠ in branju opisov dogodkov glede akcije v galeriji Alkatraz v teh dneh. Nekaj jih bom skušal zapisati spodaj.

Najprej, dejanja aktivistov, »kurnikovcev«, kot so jim nadeli ime v medijih nikakor ne dojemam kot krajo (seveda pa ne vem, za kaj je aktivistom dejansko šlo, sklepam po poročanjih medijev). Čeprav niti približno nisem na isti mišljenjski liniji kot Andrej Kurnik (o čemer sem tu že pisal), pa se v veliki meri tokrat strinjam z njegovim pogledom na zadevo. Predvsem se strinjam z nekaterimi avtorji, da je velik problem slovenske kulture, pa tudi slovenske družbe v splošnem, da se velikokrat pogovarjamo kot bi bili v nekakšni »vati«. Vsem »kritikom neoliberalizma« sporočam: da, bolj »neoliberalno« protislovne razstave, kot je omenjena Marije Mojce Pungerčar že dolgo nisem zasledil. Čeprav je avtorica želela, da jo beremo kot kritiko sistema, pa je povsem jasno, da gre v veliki večini sporočilo (in kontekst) razstave ravno v podporo sistemu, ki ga želi kritizirati. In zato je skrajno paradoksno, da velik del umetniške scene sicer parazitira na nekakšni »kritiki neoliberalne ideologije in sistema«, ko pa pride čas, da se bobu reče bob in ko je potrebno priznati, da so neoliberalci med nami (in verjemite, ni jih malo, po mojem mnenju jih je največ oz. kar velika večina ravno med najglasnejšimi kritiki neoliberalizma), da si neoliberalec ti, da sem neoliberalec jaz, se pa najde kakšnega drugega grešnega kozla, »kurnikovce« ali koga drugega. Samo zato, da se ohranja nek vatiran slovenski sistem, kjer veselo preklinjamo, žalimo in zabavljamo čez šefe, direktorje, tajkune, župane, predsednike, neoliberalce, priročne grešne kozle skratka, ko pa moramo sami kaj zares storiti, pa hitro vidimo, da dosti drugače ne gre in/ali ne znamo. Zato priznam, da v reakciji Andreja Kurnika vidim neko doslednost, ki bi bila verjetno potrebna tudi pri drugih akterjih zgodbe. Prisvajanje simbolov vstajnikov in njihovo znamčenje, za kar pri razumevanju razstave resnično gre (ne morem pomagati) izzveni podobno neslano kot projekt enega naših pesnikov, ki je želel pozornost pridobiti s pisanjem knjige v enem dnevu v času vstaje. Oboje žal deluje podobno žaljivo do akterjev vstaje.

Vendar bodi o tem dovolj, naj to uredijo moji dragi znanci, prijatelji (po zgoraj prebranem morda celo že nasprotniki) z umetniškega polja in polja politične akcije. O tem sem že veliko pisal in se mi iskreno rečeno na tem mestu ne da več.

Želel pa sem opozoriti na nek po mojem mnenju zmoten miselni obrat, ki ga napravijo »kurnikovci«, »antineoliberalci«, predvsem pa vsi tisti, ki jih je strah ekonomske logike v umetnosti. Gre nekako takole. Če pokažemo, da ima umetnost oz. kultura ekonomske učinke, pomeni, da se ji gre za profit. Umetniške dejavnosti, ki se jim gre za profit so seveda v prvi meri kulturne industrije in še močneje kreativne industrije. V kolikor bomo torej govorili o ekonomskih učinkih umetnosti, bomo govorili o spodbujanju kreativnih industrij. Takšno razpravo pa je potrebno preprečiti, ker je nevarna za velik del (vitalne) umetnosti, neodvisne, nevladne, kritične, kakorkoli ji že rečete.

Logika povedanega seveda ni vredna niti ficka soli. Najprej, ko govorimo o ekonomskih učinkih, govorimo o treh vrstah (kratkoročnih, potem pa so tu seveda še dolgoročni učinki in učinki na vrednotenje posameznikov) učinkov: neposrednih, posrednih in induciranih. Prvi so v primeru npr. gledališke predstave prihodki od vstopnic. Drugi so prihodki od porabe obiskovalcev predstave v npr. hotelih, restavracijah, kulturnih objektih, zabaviščih, trgovinah, itd. Tretji pa so naposled multiplikativni učinki na druge dejavnosti, ko torej sredstva, porabljena v sektorju kulture, vplivajo tudi na z njo le bežno povezane gospodarske sektorje, npr. proizvodnjo papirja, kemikalij, ladijskih vijakov če hočete.

Če ima torej nekaj neposredne učinke, dejansko govorimo o profitu, ki ga ustvarja iz svoje dejavnosti. Že ko govorimo o posrednih učinkih, pa seveda zadeva ni več takšna, da o induciranih učinkih sploh ne govorimo. Če torej podpiramo umetnost, ker ima po empiričnih podatkih (vsaj za Slovenijo) večje multiplikativne učinke kot naložbe v zdravstvo, šolstvo, obrambo, socialo, itd. torej to nima nikakršne povezave s podpiranjem kreativnih industrij (vsaj sam ne poznam številk, ki bi govorile o tem), kjer so pomembni predvsem neposredni učinki. Pri posrednih in induciranih učinkih (in prav za te gre verjetno v največji meri, ko govorimo o javnih naložbah) pa vlaganje v umetnost ne pomeni kakršne koli zveze s podpiranjem dejavnosti, ki so profitabilne (in le tistih, ki so profitabilne), pač pa podpiranje dejavnosti zaradi njihovih učinkov na razvoj kraja, mesta, regije, države. Ti učinki bodo tam ne glede na to, ali bodo to kreativne industrije in fensi šmensi jankovićevska propadla javno zasebna partnerstva ali kritična umetnost. Zanimivo bi bilo seveda videti resno študijo, ki bi pokazala, kakšna je razlika v multiplikatorjih za različna področja umetnosti, vendar sam priznam, da se takšne ne spomnim. Potrebno pa je dodati, da gre v primeru razprave o ekonomskih učinkih kulture in umetnosti za zablodelo debato ne le na slovenski ravni (tu je tako ali tako sploh ni) pač pa na svetovni ravni. Resni svetovni ekonomisti niso bili zmožni producirati študij, ki bi prinesle zanesljive rezultate o ekonomskih učinkih kulture in se raje zadovoljujejo z onaniranjem ob metodoloških malenkostih različnih metod, največkrat kontingenčnega vrednotenja, ne da bi bili zmožni resno premisliti (in zamejiti) domet teh metod. Vsa preostala javnost, ki ji Bruno S. Frey pravi »arts people«, pa hiperproducira sranje, imenovano ekonomske impaktne študije, za katere ekonomisti že desetletja vedo, da producirajo metodološko, pa tudi vsebinsko groteskne in prenapihnjene rezultate. Vendar se nihče ne zmeni, da bi razčistil stanje na tem področju, vsi pa se zadovoljujejo le s hipsterskimi besedami – eni so skrajno za ekonomske učinke, eni pa vehementno proti. Zabavno je, da večinoma ne eni ne drugi ne vedo, za kaj pri enem ali drugem sploh gre, vendar je nekako modno biti za ali proti. In potem od nekod privlečejo še to nesrečno zgodbo kreativnih industrij, ki je zgolj parazit na zgodbi ekonomskih učinkov in z njo pravzaprav neke prevelike zveze ne bi smela imeti, kar upam, da je iz povedanega jasno. In potem pridejo še »kurnikovci« in so proti povezovanju kulture in razvoja, ker da spodbuja kreativne industrije in zatira »kritično refleksijo in umetnost«. In je zmeda več kot popolna.

Čas bi bil, da se enkrat spregovori tudi o tem. Morda pa v prihodnjih tednih vendarle uspe malce razčistiti tudi to polje, glede na trenutne razprave ob Strategiji razvoja Slovenije 2014-2020 in peticiji, ki smo jo na Asociaciji pripravili ob tem. Upajmo.

P.S.: Še dostavek. Seveda ekonomski učinki nikakor ne smejo biti primarno vodilo podpiranja umetnosti. Seveda financiranje kritične umetnosti lahko vodi tudi v udejanjenje kritike, zamenjavo sistema, zamenjavo oblasti in s tem neštete nepredvidene (pozitivne ali negativne) posledice, tudi v ekonomskem smislu. Kljub temu lahko seveda v tem primeru govorimo o močni umetnosti, ki jo velja podpreti. Vendar je bilo povedano govorjeno z zamišljene perspektive nekoga, ki podeljuje javna sredstva in ki je že po definiciji vezan na cost-benefit analize, torej na prikaz upravičenosti svojih odločitev o podpori nekaterih projektov in zavrnitvi drugih, to je dolžan ali bi moral biti dolžan po svoji funkciji. In s tega vidika je jasno potrebno povedati, da je umetnost po nekaterih preverljivih številkah vredna teh sredstev (vendar bi bila jasno potrebna tudi resna razprava o tem, predvsem med kolegi ekonomisti) in ima tudi močne ekonomske stranske učinke, ne glede na to, ali gre za kreativne industrije ali »alternativce« v Rogu ali na Metelkovi.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev »

  1.   Tomaž Majer — 12.10.2013 @ 08:20 Tomaž Majer

    sicer ne poznam ozadja, ampak po zapisanem se mi logika »kurnikovcev« ne zdi zgrešena, kvečjemu preveč radikalna. ker dejansko je res, da takoj, ko začnemo nekaj zagovarjati zaradi nekih pozitivnih učinkov, ki se ne tičejo bistva zadeve same oz. tistega bistva, ki naj bi ga nekaj črpalo iz svoje lastne vrednosti, potem to vrednost relativiziramo. če pač dokazujemo, da ima neka kritična umetnost pozitivne učinke v smislu finančnih učinkov, potem se tako ali drugače oddaljimo od bistva kritične umetnosti. in tu se mi zdi nek paradoks. skratka, če se neke kritike, da je umetnost, ki ni profitabilna ali nima nekih eksternih učinkov, ki za umetnost kot tako niso bistveni, nepotrebna, brezvezna ali celo škodljiva lotimo tako, da dokazujemo, da to ni res in da ima lahko umetnost neke pozitivne učinke v tej smeri, potem dejansko umetnost kot tako po svoje razvrednotimo v svojem bistvu. ker bistvo kritične umetnosti je ravno ta kritična in družbena angažiranost in ne kakršnikoli ostali učinki, ki lahko kot nek stranski produkt nastajajo in če je to bistvo, potem je vse ostalo irrelevantno, brezpredmetno. tudi če teh pozitivnih učinkov, o katerih govoriš, ne bi bilo, bi morali, z vidika vrednotenja umetnost na tak način kot ga pač vrednotijo “kurnikovci”, umetnost še vedno podpirati. pozitivni “stranski” učinki umetnosti tako z vidika bistva in vrednosti angažirane umetnosti kot take niso oz. ne morejo biti noben faktor, ampak prej moteč element, ki nas nekako oddaljuje od bistva.

  2.   Nataša — 12.10.2013 @ 10:20

    Če pustimo vzgibe, zakaj so “kurnikovci” to storili. Zakaj pišeš “odtujitev” v narekovajih? Misliš, da je šlo za dogovorjeno dejanje? In/ali se ne reče odtujitvi po domače kraja? Brez narekovajev?

  3.   Nataša — 12.10.2013 @ 10:22

    Šit, oprosti, zelo površno sem brala. Si že odgovoril: “…Najprej, dejanja aktivistov, »kurnikovcev«, kot so jim nadeli ime v medijih nikakor ne dojemam kot krajo.”

  4.   andee — 12.10.2013 @ 11:28 andee

    @Tomaž Majer:
    se sicer strinjam, vendar dve stvari. Govoril sem o povezavi med kreativnimi industrijami in ekonomskimi učinki, kjer manjka dokazov, da so le prve tiste, ki jih imajo, posebej v luči posrednih in induciranih učinkov. In drugič, resda je potrebno umetnost podpirati prvenstveno zaradi nekih drugih učinkov, ki so lastni njej sami, s tem se načeloma strinjam. Vendar so in bodo v sedanji situaciji sredstva namenjena prvenstveno tistim dejavnostim, ki bodo povezane z gospodarsko rastjo, zato je izpostavljanje ekonomskih učinkov umetnosti, o katerih na ravni Slovenije dejansko obstajajo dokazi (študije UMAR in nenazadnje moje regresijske študije) edino, kar bodo ljudje, ki podeljujejo sredstva poslušali. Zato sem hotel povedati, da se tukaj nesmiselno prioritizira kreativne industrije na podlagi nekih čudnih logik, ki jim delno zapadejo tudi “kurnikovci”, kot sem jih opisal. In da ni tudi nič narobe, če tudi na podlagi ekonomskih učinkov podpiramo umetnost, dokler s tem ne dajemo prednosti nekemu ozkemu področju, kot so kreativne industrije.

  5.   Bimbo — 23.10.2013 @ 19:41

    Andee, pojma nisem imel, da se v mojem mestu dogajajo takšni umetniški presežki in takšne prelomne revolucionarne sub/di/per-verzije.
    Ker sem navaden bimbo, pri vsem skupaj še najbolj razumem komentar na spletišču Radia Študent, ki se nanaša na ukradene umetniške eksponate:

    “Zanimivo, da je nekaj izvezenih gospodinjskih tkanin vrednih kar 30.000 eur.”

  6.   andee — 5.11.2013 @ 22:26 andee

    Bimbo: še marsikaj drugega je za tem, kar preberi članek do konca :)

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |