V krizi smisla tiči misel






         

6.03.2014

O tendenčnih intervjujih: odgovor Gašperju Trohi

Zapisano pod: Kulturna politika — andee - 6.03.2014

Čeprav brez vsakega časa, čutim, da moram replicirati na intervju z Gašperjem Troho v Pogledih. Glede na to, da se tudi sam v svojem intervjuju večkrat neposredno nanaša na povedano v mojem intervjuju, ki je bil objavljen hkrati (vendar fizično napravljen pred tem), je morda to nekakšen komentar in odgovor nazaj.

Najprej nekaj splošnega. Vesel sem, če bo ta razprava stekla, ker mislim, da odpira pomembna vprašanja. Čeprav gre s strani ministra in njegove ekipe velikokrat za navaden PR in lažno ustvarjanje vtisa, da se res rešujejo problemi, o katerih govorijo, pa gotovo naslavljajo vsaj prave probleme: reforma kulturno-političnega sistema; kulturni trg; zasebna sredstva v kulturi; reforma javnega sektorja; večji poudarek na nevladnem sektorju; izboljšanje položaja samozaposlenih; večja neodvisnost stroke od politike. Žal pa se kot rečeno bojim, da prav vsakega od naštetih naslovijo bolj na papirju, bolj na ravni besed, govoranc in medijskih nastopov, kot pa da bi pri tem resnično šli v globino problemov. Zakaj?

Najprej: kulturni trg. Pustil bom ob strani razprave o tem, ali sploh potrebujemo več trga in ali ne bi morali več staviti na status kulture kot javne dobrine, razprave, ki jih med drugim v zadnjem času odpira dr. Vesna Čopič. Sam se z ministrom Grilcem zelo strinjam v intenci, da razvije vsa področja kulturnega sektorja in postori, kar se postoriti pač da. Tukaj pa bom iskreno rekel, da z mojo drago sodelavko, “duhovno mentorico”, profesorico, s katero sva skupaj napisala veliko znanstvenega gradiva s področja kulturne politike v zadnjih nekaj letih, resnično nisem na isti liniji. Kulturni trg je področje, na katerem v Sloveniji ni bilo v preteklih letih postorjenega skoraj ničesar, zato je pomembno delovati na tem področju močneje in bolj intenzivno.

Zdaj pa k Trohinim trditvam. Zakon o enotni ceni knjige. O tem med drugim zapiše: “Ideja nasprotnikov ZOECK izhaja iz neoliberalnega prepričanja, da konkurenca znižuje ceno, iz česar izpeljujejo njegovo negativno formulacijo, po kateri se cena dviguje, če jo za nekaj časa zamrznemo. Na knjižnem trgu seveda nimamo istovrstnih izdelkov. Vsaka knjiga, ki izide, je unikat”.

Kaj reči drugega kot dobro jutro… “Neoliberalni nasprotniki ZOECK” (kot so seveda tako rekoč vsi kulturni ekonomisti, saj tako rekoč vse ugotovitve v kulturni ekonomiki, denimo avtorjev Canoy, van Ours in Van Der Ploeg 2006; Hjorth Andersen 2000; Appleman 2003; ali pa kar nedavni kratki prispevek dveh kanadskih ekonomistov govorijo proti enotni ceni knjige), ti neoliberalni peklenščki seveda prav dobro vedo, da je knjižni trg primer monopolistične konkurence, o kateri govori Troha in za katero je sicer značilna velika diverzificiranost proizvodov na trgu, vendar tudi ekonomski rezultati, ki so zelo podobni rezultatom modela popolne konkurence. Za več razprave pa je dovolj prebrati zapis Wikipedije, ki čisto dovolj nazorno in preprosto opiše, kaj se dogaja v modelu monopolistične konkurence in zakaj so trditve Trohe glede tega preprosto odveč. Edini argument torej ostane, da so tisti, ki sklepajo o učinku nekega ukrepa na osnovi ekonomske teorije, jah: grdi neoliberali – očitek, ki pa v Sloveniji zagotovo ni nekaj novega.

Dalje. Kulturni trg in številke. Tukaj sem sam resnično napravil nekaj nedoslednosti in po pomoti skušal hkrati kritizirati prispevke v slovenski revijski literaturi in delo ministrstva. Moje mnenje je, da so prvi velikokrat preveč na deskriptivni in intelektualno-polemični ravni, brez konkretne analize številk. Delo ministrstva pa seveda poteka s številkami, vendar se tukaj tudi ustavi… Dlje od sklepanja na osnovi deskriptivnih statistik, kolikšna je bila vrednost npr. prodaje knjig v letu 2010 in kolikšna v 2011 ne pride.

Kaj je torej potrebnega in o čem govorim, ko pravim, da ne pride do ekonomske analize razmerij ponudbe in povpraševanja v kulturi? Trohi in podobnim svetujem prebrati odličen pregledni prispevek Brucea A. Seamana iz leta 2006, ki velja za temeljnega na področju. V njem je čisto dovolj dobro opisano, o čem govorimo v kulturni ekonomiki, ko govorimo o ekonomskih študijah povpraševanja, velikanskem področju, o katerem je že vrsto desetletij veliko govora tudi v ekonometriji. Navedena je tudi vrsta študij, ki so bile doslej opravljene v kulturni ekonomiki na svetovni ravni, in to je tisto, kar bi bilo potrebno napraviti tudi v slovenskem prostoru. Kolikor mi bo čas dopuščal (in mi verjetno ne bo…), bom takšno analizo na deskriptivnih statističnih podatkih ministrstva (ki resda obstajajo) v prihodnjih mesecih napravil sam – žal še enkrat več ne vem, če bo šlo drugače.

Še to: ko sam govorim o celoviti analizi kulturnega trga seveda ne mislim na kak general equilibrium model ali celo kar regresijsko analizo skupnih spremenljivk za celoten kulturni trg v enem gemišt modelu (kar je očitno razumel Troha). Govorim samo o tem, da je potrebno kulturni trg analizirati do globin, in zato precej bolj celovito, kot pa ostajati na ravni deskriptivne statistike, ki je velikokrat zelo zavajajoča in se lahko interpretira tako ali drugače (rast iz enega leta v drugo je seveda lahko posledica neštetih različnih dejavnikov, česar iz deskriptivnih statistik ne boste videli). Seveda pa so analize povpraševanja, o katerih govori npr. Seaman, največkrat delane za posamezne sektorje, še več, za posamezne organizacijske in vsebinske forme umetnosti (javna ali zasebna gledališča, orkestri, itd.).

Gremo naprej. Tendenčni argumenti in razmerja med javnim in zasebnim sektorjem. Kot piše Troha: “Treba je sicer povedati, da so osnovni argumenti teh organizacij pogosto zelo tendenčni, namreč ravno Asociacija, iz katere prihaja Andrej Srakar, nenehno zatrjuje, da je razmerje med sredstvi, ki jih ministrstvo na eni strani namenja nevladnim organizacijam in na drugi strani javnim zavodom, ena proti deset. Podatki glede na prejemnike sredstev iz proračuna pokažejo, da je to razmerje približno ena proti pet, oziroma celo ena proti štiri, če seštejemo sredstva, ki gredo za nevladni sektor, za samozaposlene in za zasebni sektor. Če govorimo le o nevladnih organizacijah in samozaposlenih v kulturi, pa govorimo o slabih petnajstih odstotkih proračuna ministrstva. Ker vseh ostalih petinosemdeset odstotkov ne gre v javne zavode, ampak še za številne druge ukrepe, govorimo o precej manjšem razkoraku”.

Jao… Isti večer, ko so bili Pogledi objavljeni, sem Troho po emailu prosil za utemeljitev teh številk. Morda ni na mestu, da o tem pišem tukaj in bi moral to do konca razčistiti z njim osebno. Glede na zajedljivo pismo, ki ga je Asociacija prejela pred nekaj dnevi in kjer je prav to eden ponovno navajanih argumentov, pa bom za začetek odgovoril tule. Čeprav je bila moja analiza višanja proračuna ministrstva pred nekaj tedni resnično tendenčna, bolje rečeno najverjetneje napačna in temelječa na nepoznavanju dejanskih številk v proračunu, kar je ministrstvo (ter Grilc in Troha sama) takrat korektno utemeljilo, pa je tokrat žal zgodba povsem drugačna. Iz podatkov, ki jih je poslal Troha, pa tudi iz zgornjega citata, je jasno, da človek govori o podatkih na ravni celotnega ministrstva. Stokrat, tisočkrat, vedno… sem sam v vsakem gradivu, izjavi, pismu, intervjuju ponavljal, da me/nas zanimajo razmerja na področju umetniških programov in da govorim/o samo o tem. Prav nič me v zvezi s tem ne zanima področje medijev, kulturne dediščine, ljubiteljske kulture, slovenskega jezika, manjšin. Tudi samozaposleni niso predmet teh številk. Bom rekel kar direktno: številke, o katerih govori Troha, predvsem pa način, na katerega jih ministrstvo uporablja že devet mesecev, je pravi šolski primer “tendenčnosti”, zavajanja in uporabljanja zgolj tistih podatkov, ki govorijo zgodbo, ki bi jo radi slišali oni. Ker pa imajo zagotovo na voljo bistveno boljšo podatkovno bazo, ko jo imam v svojih poznovečernih prostočasnih analizah sam, jih vljudno prosim, da še enkrat natančno preberejo to, kar smo ves čas pisali, končno opazijo tisti velik del, ponavadi za kako vejico, da gre torej za umetniške programe in končno postrežejo s pravimi številkami. Šele na tej točki se dejanska razprava lahko nadaljuje, v nasprotju bomo šteli, da je razmerje, o katerem govorimo tudi sami, torej 1:10, točno in ravnali naprej v skladu s tem.

Dalje. Davčne olajšave. Troha piše: “Podatki ministrstva za finance pa kažejo, da še izredno majhen odstotek – okrog 0,3 –, ki predstavlja zdaj veljavno olajšavo, sploh ni izkoriščen. Kje so vzroki za to? Vsi bi radi videli dodatne davčne olajšave ali na drugi strani celo nove davke, ki bi šli za kulturo, a po drugi strani se ne zavedamo, kakšna je realnost. Sama možnost še ne pomeni povečanja sponzorskih sredstev. To je torej prva stvar, ko postavljamo to vprašanje. Druga stvar: države kot ZDA ali Velika Britanija, ki poznajo relativno visoke davčne olajšave za kulturo, skorajda ne poznajo subvencioniranja kulture. Za tem je določena logika, saj imaš težko oboje hkrati. Če bi dejansko šli v višje davčne olajšave, obenem pa bistveno skrčili subvencije v kulturi, se postavlja vprašanje, ali ne bi na kratek rok uničili še tega, kar imamo – in potem v suspenzu čakali, kdaj bo prišlo do predvidenih pozitivnih učinkov”.

Troha nas poskuša prepričati, da je neizkoriščenost olajšav, ki jih imamo posledica tega, da se donatorji in sponzorji nanje nasploh ne odzivajo prav dosti. Seveda je precej bolj verjetna razlaga, da se nanje ne odzivajo preprosto zato, ker so slednje premajhne in od njih nimajo nobenih koristi. V kolikor bi bile višje, bi bilo tudi odzivanje najverjetneje močnejše, a ne gre to tako…? :) Edino, kar je lahko tukaj protiargument, je študija službenih kolegov iz IER Črnigoja in Verbiča iz 2013, ki je pokazala, da se slovenska podjetja zelo slabo odzivajo na spodbude v davčnem okolju. Vendar je tovrstno študijo potrebno narediti tudi na primeru nevladnih organizacij in tudi to je nekaj, kar sam ponavljam do onemoglosti že vrsto let. Žal pa tudi tu pred konkretnimi številkami, s katerimi bi marsikaj postalo bolj jasno, dobivajo prednost različni politični, osebni, včasih pa tudi kar preprosto bedasti argumenti, argumenti iz neznanja in nepripravljenosti resno vzeti neko vprašanje oz. področje.

Še nekaj. Da imaš težko davčne olajšave in subvencije hkrati… Podatki za 27 razvitih držav (EU, Avstralija, Nova Zelandija, ZDA smo izločili) pokažejo, da prej kot o crowding-out lahko govorimo crowding-in. Zasebna in javna sredstva gredo vsaj pri relativno zmerni vrednosti pridobljenih/podeljenih sredstev z roko v roki, gibljejo se v isti smeri (kar je v članku iz leta 2000 ugotavljal že Arthur Brooks). Edino kar je res, je da se zasebna sredstva odzivajo bistveno močneje in bolj nepredvidljivo. Zato – še enkrat: napravimo že enkrat to prekleto ekonometrično študijo in bodimo pametni po njej, ko bomo tudi res kaj vedeli…

Glede prednosti nevladnega sektorja pred javnim se s Troho ne bi mogel bolj strinjati. Glede novega kulturno-političnega modela pa je po vsem zgoraj povedanem jasno, da gre za še eno od lepih besed trenutne kulturne politike, ki kot vse drugo (urejanje statusa samozaposlenih, tudi o tem bi morali napisati nekaj krepkih) preprosto ne pije vode. Intervjuji, kot ga je dal Troha, pa so, jah, dragi Gašper, bom uporabil kar tvojo besedo, preprosto: tendenčni (in močno zavajajoči). In to ni le moje “maščevanje za izrečene besede”, pač pa kar dober in verjetno realen opis trenutnih dogajanj v slovenski kulturni politiki.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |