V krizi smisla tiči misel






         

23.05.2012

Delam delam, delam…

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 23.05.2012

Naposled je dokončano: tudi drugi članek za konferenco v Kyotu, torej preverjanje, kako prisotnost vrednosti neuporabe vpliva na donacije, je tako rekoč dokončan. Manjka le še bolj prepričljiva ekonometrična študija, ki pa je v tem primeru zgolj “smetana na torti”, dopolnilo, ki ne more spremeniti kaj bistvenega.

Ker sem torej letos res veliko napisal o svojem raziskovalnem delu v Bloomingtonu, vam preden odidem od tod (manjka mi še slab mesec), prilagam večkrat omenjena prispevka, ki bosta torej predstavljena na tej konferenci, osrednji konferenci kulturnih ekonomistov, ki poteka vsaki dve leti. Morebitni komentarji bodo seveda dobrodošli, čeprav sta članka precej tehnična in matematična.

Deaccessioning
Vrednosti neuporabe in donacije v kulturi

P.S.: Članek o vrednostih neuporabe je še v sobotni verziji, nekatere stvari v četrtem poglavju so se včeraj in danes še kar precej spreminjale, če bo kdo resnično želel, lahko gor vržem tudi to verzijo. Ponovno tudi opozarjam na neizdelanost ekonometrične študije.

  • Share/Bookmark

21.05.2012

Evrosong in spomini

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Glasba, jazz, itd..., Kulturna ekonomika, miks — andee - 21.05.2012

Bliža se letošnja izvedba Evrosonga v azerbajdžanski prestolnici Baku. Vse dobre želje Evi Boto in naši ekipi.

Tudi sam sem v preteklih letih že pisal tukaj o tej prireditvi, tudi o ekonomiki Evrosonga, prispevka sta tule: http://andee.blog.siol.net/2008/05/28/evro-song-ne-ne/ in http://andee.blog.siol.net/2008/06/07/nic-pretresljivega-ali-vendar/. Na povedano sem še vedno kar ponosen in se s takratnimi ugotovitvami tudi strinjam: ponovna uvedba strokovnih žirij kot dopolnila glasovom občinstva je bila po mojem eden od ključnih korakov k temu, da je ta prireditev v zadnjih letih ponovno postala zanimiva in odprta. Drugi korak je bil verjetno v tem, da so številne nevzhodne države pričele jemati prireditev resneje in pričele pošiljati bolj kakovostne in izdelane pesmi in izvajalce.

Sam pa sem se danes po naključju spomnil ene od pesmi z začetka dvatisočih: avstrijskega komika Alfa Poierja. Pesem, ki je bila kolikor se spomnim uvrščena med prvo deseterico, je preprosto videnje tega, kako bi tudi sam delal pesmi, če bi jih želel poslati na Evrosong: preproste, duhovite, z močnim sporočilom, kjer ni potrebno na odru storiti tako rekoč ničesar narejenega, le biti to kar si tudi sicer. Tudi zato sama pesem namesto šestih članov odrske ekipe vključuje le dve spremljevalni pevki, ostali del ekipe tvorijo papagaj, krava, mačka in nedoločljiva žival na skrajni desni (Poierjevi levi). Kljub temu se pesem vsaj mene dotakne bistveno močneje kot množice lišpa, kiča in umetnih zvokov v sedanjih pesmih. Preprosto si redko kdo še upa biti tako preprost in neposreden, morda je razlog tudi to, da razen različnih kičasto ljubezenskih besedil pesmi tudi nimajo kakšne posebej močne sporočilne note.

Kakorkoli že, vzemite to kot moje osebno mnenje. Puščam pa posnetek omenjene pesmi Alfa Poierja, morda bo še v komu zbudila spomine na pretekle prireditve.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

18.05.2012

O ekonomiki zažiga strunjanskega križa

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 18.05.2012

Naj s temle zaključim tale intenzivni “blogažma”. O zažigu strunjanskega križa se oglaša cerkev, javnost in celo sam “prvorazredni” predsednik. Naj torej o tem spregovori še ekonomija – tule sta dva prispevka o ekonomiki svobode umetniškega in siceršnjega izražanja:

M. Rushton (2000): Public Funding of Controversial Art
M. Rushton (2005): Economic Analysis of Freedom of Expression

Čeprav mi bo kdo (upravičeno) očital, da v razumevanje moralnih problemov vključujem nepravo stroko (kar sam občasno drugim očitam ob razumevanju ekonomskih problemov), bosta morda prispevka komu vseeno zanimiva, kot pogled z neke druge, malce bolj nenavadne perspektive. Več pa morda kdaj drugič.

  • Share/Bookmark

Dohodkovna neenakost je majhna: država naj skrbi za kulturo

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 18.05.2012

Ena mojih današnjih študijskih “najdb” se neposredno veže na včerajšnji zapis in ga, jah, skorajda postavlja na laž.

Najprej: splošno znano dejstvo je, da je v Sloveniji dohodkovna neenakost še vedno zelo majhna in precej pod povprečjem EU. Podatki za leto 2009 kažejo, da je povprečni Gini koeficient v EU enak 30.6, medtem ko je Slovenija ena od držav z najmanjšo neenakostjo in Ginijevim koeficientom 23.4 . Podatke najdete na http://www.eapn.ie/eapn/training/income-inequality.

In zdaj. Včeraj sem govoril o donacijah, torej o načinih zasebne preskrbe kulturnih dobrin. Vsi vemo, da so ZDA primer države, kjer preskrba javnih dobrin prek zasebnih virov dosega najvišje ravni (več na: https://www.cafonline.org/publications/2011-publications/world-giving-index-2011.aspx, kjer ZDA že dlje časa zasedajo prvo mesto). Vemo tudi, da je Slovenija na tej lestvici relativno nizko, zlasti bi lahko to sam trdil za področje kulture, kjer so dokazi zbrani tule: http://www.asociacija.si/slo/wp-content/uploads/2009/11/ASO_dispozicija_vlaganje_v_kulturo_in_NVO.pdf.

Iz tega je seveda možno vleči zaključke, kot sem ga včeraj postavil tudi sam: da je potrebno slovenski sistem davčnih olajšav in spodbud za vlaganja zasebnega sektorja napraviti bolj učinkovit. Kar je seveda tudi res. Vendar obstaja tudi drugačna razlaga.

Včeraj sem pisal o razpravi, ki jo je leta 1954 sprožil Paul Samuelson. Nadaljevanje razprave o zasebni preskrbi javnih dobrin najbolje ponazarjajo članki Petra G. Warra (ki je pokazal, da javne subvencije izrivajo zasebno dajanje v razmerju točno 1:1, kar je kasneje doživelo veliko nasprotnih dokazov) ter Jamesa Andreonija, ki je pokazal, da na količino zasebnih donacij precej vpliva t.i. “egoistični” (warm-glow) altruizem, torej dejstvo, da donatorju nudi zadovoljstvo tudi raven njegove lastne donacije, da je torej ponosen na opravljeno dobro delo (in s tem nase, ker ga je opravil, od tod “egoizem”), da torej njegovo edino vodilo ni le skupna količina preskrbljene javne dobrine, kot so menili pred tem. Vse tri članke najdete v včerajšnjem zapisu.

Toda: izpustil sem še en zelo pomemben prispevek, ki sicer ne pokaže nič tako revolucionarnega za to razpravo kot omenjeni trije, vendar je za nas danes bolj bistven. Gre za odličen prispevek Bergstroma, Blumeja in Variana, slednji, torej Hal R. Varian je marsikomu bolje znan kot kasnejši tvorec zgodbe podjetja Google. Bergstrom, Blume in Varian so razvili ugotovitve Petra Warra, s tega vidika morda njihov prispevek ni ravno sprožil revolucije v tej razpravi. V svojem prispevku so predvsem ugotavljali, kaj se spremeni, če med donatorji napravimo nekakšno prerazdelitev dohodkov, kaj se torej zgodi, če npr. enemu povečamo dohodke in drugemu zmanjšamo (ali jih npr. samo enemu povečamo, druge pa pustimo enake). Ali bo torej raven preskrbljene javne dobrine v tem primeru večja, manjša ali se ne bo spremenilo nič.

Vendar pustimo te akademske ugotovitve. Kar je bolj zanimivega, je ena njihovih sklepnih ugotovitev. Zapišimo jo, prevod je moj:

“Kot sledi iz povedanega, bo velikost prostovoljnih prispevkov za javno dobrino toliko manjša, kolikor bo dohodek med donatorji enakomerneje porazdeljen. Ko se torej družba razvija v smer manjše neenakosti dohodkov, lahko pričakujemo, da se bo količina neke javne dobrine, ki jo bodo zagotovljali prostovoljni prispevki, manjšala. To pomeni, da bo argument za javne subvencije v interesu učinkovitosti toliko močnejši, kolikor manjša bo dohodkovna neenakost; v končnem lahko ta argument tudi povsem spodrine prednosti zasebne preskrbe” (Bergstrom, Blume, Varian 1986)

Naj povzamem in razložim v kratkem: bolj kot je dohodkovna neenakost v neki državi majhna (kar je primer Slovenije, kot sem razložil v začetku), manj bo razlogov za prepuščanje preskrbe javne dobrine zasebnim virom. To tudi zelo lepo razloži današnjo razliko med ZDA in Slovenijo: v ZDA je dohodkovna neenakost precej visoka, zato je tudi smiselno, da na področju kulture (in javnih dobrin nasploh) delujejo v veliki meri zasebni viri. V Sloveniji je dohodkovna neenakost zaenkrat majhna, zato so takšni razlogi seveda manj prisotni. Tako nam ugotovitve članka tudi lepo opišejo in razložijo današnje stanje v obeh državah.

Povedano seveda ne spremeni osnovnega dejstva, da je v Sloveniji za zasebne donacije in sponzorstva izjemno slabo poskrbljeno in bi se lahko oz. moralo iz teh virov nateči kar precej več denarja. Vendar pa vzame besedo tistim, ki vidijo v tem rešitev vseh skrbi in utemeljitev zmanjšanja javne podpore. Vsekakor pa je to zelo pomenljiva ekonomska ugotovitev, ki bi jo bilo potrebno vsaj poznati pri sprejemanju bodočih odločitev.

Še povezava do članka: T. Bergstrom, L. Blume, H. Varian – On the Private Provision of Public Goods

  • Share/Bookmark

17.05.2012

Donacije, sponzorstva, umetniški trg – več luči…

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 17.05.2012

Naj bo tale prispevek namenjen temu, s čimer se ukvarjam v teh dneh. “Rešujem” članek, ki ga vsaj uradno piševa skupaj s slovensko profesorico kulturne politike. V članku ugotavljava, kako na donatorstvo vplivajo t.i. vrednosti neuporabe, torej tiste vrednosti, ki jih ima nekdo kljub temu, da neke dobrine ne “uporablja” – torej obiskuje, posluša, gleda. Ker sem o tem konceptu tule govoril že večkrat, bom tokrat to preskočil.

Zanimivo “opažanje”, ki sem ga spoznal v toku pregleda literature in pisanja članka pa zadeva predvsem donatorstvo kulturnim organizacijam in dogodkom. Soavtorica članka me je sicer vpeljala in usmerila na to področje, vendar sem šele v zadnje pol leta resneje pričel brati literaturo s področja ekonomike prostovoljnih prispevkov in zasebne preskrbe javnih dobrin.

Spoznanja iz te literature pa so zelo jasna: država mora posegati in podpirati zasebne donacije v kulturi (in drugod)! Že leta 1954 je ameriški ekonomist Paul Samuelson, prvi ameriški Nobelov nagrajenec za ekonomijo, napisal članek na treh (!) straneh. Članek, ki se mu še danes klanjajo v celotni literaturi s tega področja. Naj mi bo dovoljen kratek ekskurz: temu bi jaz rekel “frajer”. Da ne napišeš solate na petdeset straneh, kar nekateri sodobni ekonomisti počnejo, da ne napišeš knjige na petsto straneh polnih “bluzenja” in visokih besed, ampak da preprosto spoznanja skrčiš na tri strani… In te potem citirajo vsi v ekonomiji nadaljnjih šestdeset plus let. Temu se vsaj po mojem reče imeti resnično močna in jasna spoznanja.

Samuelson je v članku kot prvi obravnaval matematiko preskrbe javnih dobrin. Matematično je pokazal tudi na zelo jasen problem v tej zgodbi: problem zastonjkarstva. Ta problem preprosto pomeni, da bo, v kolikor donacije prepustimo “trgu”, torej same sebi, prišlo do premajhne ponudbe od socialno zaželene. Da donacij torej ne bo toliko, kot bi jih bilo lahko in kot bi bilo optimalno. Da bodo številni dejali: “Hej, čemu prispevati, bo že dal kdo drug”. Ali pa dali precej manj, kot je sicer njihovo vrednotenje dobrine. S tem seveda tudi raven oz. količina javne dobrine (npr. kulture) ne bo takšna, kot bi bilo zaželjeno. Zato, tako Samuelson in nasledniki, je ekonomsko zaželjeno, da v to poseže država prek posrednih subvencij oz. davčnih ugodnosti za donatorje.

Človek preprosto ne more verjeti, da nekaj, kar mnogim v z javnimi dobrinami skoraj obsedeni Sloveniji še danes ni mogoče dopovedati, v “neoliberalnih” ZDA poznajo in sprejemajo že prek pol stoletja. Da torej trg na področju donacij preprosto ni dovolj. Podobno seveda velja za sponzorstva, zaradi obstoja vrednosti neuporabe najverjetneje tudi za trg umetnin. Literatura v zadnjem času še ugotavlja, da so zelo pogosto davčne olajšave nekoliko bolj učinkovite kot javne subvencije: vodijo k večji ravni preskrbe kulturnih dobrin. Verjetno je sicer potrebno kombinirati oboje, vendar je pri nas slednjega dovolj, zato bi bilo lepo, da bi tudi slovenska država končno nekaj premaknila na prvem področju. Vse številke, s katerimi sem se srečal v zadnjih letih govorijo enako zgodbo: s tega naslova se zberejo izjemno majhna sredstva, tako v absolutnem smislu kot v primerjavi s potencialnimi, možnimi zbranimi sredstvi. Davčne ugodnosti za donatorje in sponzorje pri nas so tudi precej nizke, vsaj v primerjavi s sorodnimi državami.

Iz povedanega torej sledi jasen sklep: državna podpora zasebnim “vlaganjem” v kulturo (donacijam, sponzorstvom in kulturnemu trgu) je nujna, v kolikor želimo imeti ekonomsko smiselne odločitve. V Sloveniji je temu področju namenjeno zelo malo pozornosti, zbranih je zelo malo sredstev, olajšave so precej prenizke. Obenem pa se vsi na področju kulture pritožujejo nad premalo sredstvi. Žiga Turk: žogica je na tvoji strani.

Naj to pospremim z nekaj najzanimivejše literature, za vse tiste, ki so vam malo bolj blizu matematične in mikroekonomske izpeljave. Na srečo so vsi trije ključni teksti prosto dostopni prek interneta:
Paul A. Samuelson (1954): The Pure Theory of Public Expenditure
Peter G. Warr (1982): Pareto Optimal Redistribution and Private Charity
James Andreoni (1990): Impure Altruism and Donations to Public Goods: A Theory of Warm-Glow Giving

  • Share/Bookmark

16.05.2012

Dnevno politični komentar – Stiglitz, Šušteršič, Pahor, Lukšič

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Politične 'analize' — andee - 16.05.2012

Naj še malce pokomentiram dnevno-politično dogajanje v Sloveniji, česar tudi že lep čas nisem naredil.

V preteklih tednih, ko tule nisem pisal, je tekla obsežna anti-propaganda proti varčevalnim ukrepom, ne le v Sloveniji ampak nasploh. Vanjo so se aktivno in skoraj nestrpno vključevali tudi nekateri vodilni svetovni ekonomisti, kot sta Joe Stiglitz in Paul Krugman. Ter seveda veliko ekonomistov, ki se prištevajo med t.i. heterodoksne ekonomiste. V Sloveniji so to vlogo prevzeli tako rekoč vsi ekonomisti, ki se ne prištevajo med ekonomiste t.i. mladoekonomističnega kroga. Tako sem slišal dobrega Maksa Tajnikarja, mojega nesojenega mentorja, ki ga cenim predvsem zaradi njegovega sprejemanja nekaterih mlajših “heretičnih” ekonomistov, kot je Bernard Brščič, razlagati, da je bolje, kot da se podamo v varčevalne ukrepe celo to, da nam bo v bodoče usodo odrejal Bruselj. “Saj bo morda oktroirani, vsiljeni predsednik vlade vseeno Slovenec, to ni nič takega”, nekako takole se je glasilo njegovo sporočilo.

Tudi drugi ekonomisti niso bili zmožni prispevati ravno kakšnih umskih presežkov – razen izpetega ponavljanja Keynesovih ugotovitev izpred več kot sedemdesetih let niso bili zmožni producirati karkoli omembe vrednega v ekonomskem smislu. Ekonomskih teorij, ekonomskih izračunov in projekcij, novih ekonomskih ugotovitev, ki bi resnično spodnesle temelje neoklasične ekonomike. Žal na takšna prerokovanja dobrih modrecev, ki se z enakim tonom in vsebino oglasijo prav vsakič, ko se kdo spomni nanje, ne dam več kaj dosti. Iz krogov, kjer se gibljem v ZDA, sem uspel le razbrati, da Stiglitzove trditve in zapisi za javnost, močno najedajo kredibilnost tega sicer odličnega ekonomista. Da ton in način, ki ga uporablja v zadnjih letih pri svojih politično-ekonomskih prognozah resnično ni na mestu. Ne bi posebej razpravljal o teh trditvah, naj bo dovolj zgolj to, da sem jih slišal od ekonomistov, ki vsekakor niso trdi neoliberalci, ki bi skušali “zmanjšati pomen velikega Stiglitza”, pač pa čisto preprosto od ekonomistov, ki se usmerjajo v svojo stroko, ki je seveda daleč od politične ekonomije, na Stiglitzove trditve pa gledajo zgolj z vidika ekonomske korektnosti.

Kar se tiče pa slovenske situacije, pa je vsaj zame zgodba jasna, vsaj dokler kdo ne najde ustreznih ekonomskih protiargumentov. V številnih tujih publikacijah najdete opis Slovenije, kot ene najlepših, najbolj zanimivih, čistih in gospodarsko razvitih držav tega dela Evrope. Vendar je tudi povsod napisano, da smo ena od držav, ki skorajda preganja tuje investicije in ena tistih držav, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela. Obenem je seveda nesporno dejstvo, da nam ratingi bonitetnih agencij vztrajno drsijo navzdol, prav od teh ratingov pa je odvisna cena našega bodočega zadolževanja. Že sedaj je ta nevzdržno visoka. Z zadolževanjem (gre za državni dolg) se seveda financira pretežno javni sektor. Skratka: nesporno je, da dobro gospodarsko izhodišče, ki smo ga ali bi ga lahko imeli, ni več tako trdno. Resda nam še nekaj manjka do grške, španske ali italijanske situacije, vendar morda nismo več tako daleč tudi od tega stanja.

Zato tudi sam verjamem predvsem v umiritev javno finančnih razmer. Resda nimam pred seboj nikakršnih projekcij, na podlagi katerih bi se lahko odločal, vendar čisto preprosto ne vem, v čem bi bila Slovenija zares na škodi v primeru reform in manjšanja javnega sektorja. In od tod seveda tudi smeh, ko se tisti, katerih politične interese bi to najbolj prizadelo, sedaj oglašajo s kataklizmičnimi napovedmi in napadanjem “varčevalnega evangelija”. Bom rekel še enkrat: verjel vam bom, ko boste predstavili projekcije, ki kažejo, da bi s še večjim zapravljanjem resnično lahko prišli iz krize. Resda bo to v nasprotju z vsako običajno ekonomsko logiko, vendar če deluje, zakaj ne – morda bo to vneslo nov veter v splahnela ekonomska jadra.

Vendar se močno bojim, da tega vetra in drugih rešitev ni. Da gre pri vsem skupaj zgolj za zbor večnih kritikantov, ki dlje od promocije po medijih z “drugačnimi pogledi” in varstva privilegijev sebe in svojih “bližnjih” ne vidijo. Zato sam zgodbo spremljam takole od strani, vem, da so v Sloveniji politični interesi pred argumentacijo, borba za lastne položaje in politikantsko “naši/vaši” dojemanje stanja pa osnovni modus vivendi. Zato preprosto puščam, da te bitke izborite sami, moja moralna podpora pa gre vsekakor vladi, ki si upa vpeljevati reforme, na katere smo čakali desetletja: strukturno spreminjanje gospodarstva, o potrebi česar je vsakdo modroval ves čas, ko pa je kaj takega na planem, se seveda takoj odloči iti na ulico držat transparente in partizanske zastave, da pa ja ne bi kdo res (!) kaj spremenil. Krščenduš. Pri tem so tudi tako abotni pojmi kot je “varčevalni evangelij” prej pri roki kot pripravljenost nekaj res spremeniti, pri sebi in v državi nasploh.

Naj na tem mestu še izrečem podporo človeku, ki ga vsekakor spoštujem: Borutu Pahorju. Menim, da je raven politične kulture in drznosti, ki jo kaže odkar je ponovno “v opoziciji”, nekaj, kar slovenski prostor še ni izkusil. Da je nekdo resnično zmožen ravnati po svoji vesti, po svojem prepričanju, tudi če je v neskladju z opozicijsko vlogo, da nekdo odkrito podpira nekatere ukrepe vlade in človeka, ki ga je tri leta rušil, nekaj takšnega mislim, da v Sloveniji še nismo videli. Nekaj takega je tako Janši, Jankoviću kot vsem ostalim preprosto nedosegljivo (in verjetno tudi nedojemljivo). Žal bo zaradi tega in te svoje morebitne naivnosti verjetno plačal z glavo oz. z mestom predsednika stranke. Nanj se bo kolikor sam spremljam dogodke verjetno povzpel Igor Lukšič, da končno napravi iz SD resnično levičarsko stranko.

Iskreno rečeno je to za SD morda dobro, vsaj kolikor poznam ljudi na levici. Ti ljudje že leta govorijo, da nimamo prave levičarske stranke, kolikor jih poznam, se z manj kot Rdečimi brigadami in povratkom v socializem niti ne bi bili pripravljeni zadovoljiti. Dragi bralci: rezultati decembrskih volitev vsaj po mojem mnenju kažejo, da je ljudi, ki si tega želijo zelo veliko in da nas, v kolikor se kaj bistvenega ne spremeni, v kratkem čaka močan “socialistični udarec”. Iskreno povedano, sem do te možnosti opredeljen podobno, kot pred kakim močnim nalivom, ko se oblaki zbirajo, tlak pada in slaba volja in napetost pričneta pritiskati na možgane. Naj se končno izlije! Naj vsi tisti, ki jih veseli obujati socialistične spomine in “vrednote NOB” končno dobijo to, česar si želijo. Iskreno rečeno je to edini način, da se njihove blodnje preveri in tudi morda edini način, da gredo te zgodbe svojo normalno pot. Dajmo torej še enkrat preveriti, ali sta socializem in komunizem res tako dobra za človeštvo. Enkrat, dvakrat, stokrat, nikoli še ni šlo. Vendar naj gre še enkrat, če to res hočete. Naj ta radikalna levičarska “dognanja” še enkrat poskusijo svojo pot – pri nas resnično še nikoli nismo izkusili teh dognanj v pravi luči, ki je doletela nekatere vzhodne in severovzhodne “sosede”. Tudi zato je verjetno potrebno, da se tem razmišljanjem še enkrat ponudi možnost preverbe.

Iskreno rečeno je moja napoved, da bosta že v roku nekaj let ponovno na tapeti kapitalizem in demokracija kot tisto zdravilo za rane. Kar verjetno nista. Vendar se bo ponovno pričela oglašati množica “hipokritov” in omahljivcev, ki bodo trdili, da so bili prevarani, ko so izbrali nov sistem in da bi spet (!!) radi nazaj. Enako, kot jih zdaj vrsta ponavlja, da so bili prevarani ob spremembi sistema ob osamosvojitvi.

Ne bom več govoril. Sam ne verjamem, da je kapitalizem nek končen odgovor za probleme in naravo človeštva. Vendar svoja iskanja počenjam v drugačni smeri, s trudom upoštevati različne, dobre in slabe argumente, ki jih dajejo vsi različni družbeni sistemi (s kapitalizmom vred), znanosti in vednosti ter ljudje. In če pri tem verjamem nekaj drugega kot večina ljudi, raznih razboritih Lukšičevih in Žižkovih somišljenikov ali na drugi strani prostotržnih prepričancev, mi to pač daje tiho in lastno zadovoljstvo. Ki pa si ga tudi ne dam kar tako vzeti :)

  • Share/Bookmark

14.05.2012

Zgodba neke zgodbe

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija, Kulturna ekonomika — andee - 14.05.2012

Že nekaj tednov me ni bilo aktivno tukaj. Počasi se zaključuje moja zgodba v Bloomingtonu, trenutno pripravljam dva (omenjena) članka za konferenco kulturnih ekonomistov v Kyotu.

Naj bom kar odkrit: preteklih nekaj tednov je bilo med najbolj evforičnimi v mojem življenju. Uspelo mi je: formalno sem dokazal rešitev problema, s katerim se ukvarjam v disertaciji, o čemer so doslej resnično lahko mnogi samo sanjali, naj zvenim še tako neskromno. Deaccessioning, torej odsvojitev muzejskih del vodi v slab muzejski management. Preveliko zanašanje na premoženje (endowment) neprofitnih organizacij prav tako vodi v slab management. Prosta sredstva (free cash flow) v rokah managerjev vodijo v slabo upravljanje podjetja, v kolikor se prosta sredstva vedejo podobno kot deaccessioning, da so torej namenjena predvsem pokrivanju morebitne izgube in niso všteta v običajni proračun podjetja.

Ne bom več veliko opletal z besedami, veliko je bilo tule že povedano, med drugim, ko smo govorili o zlatem fiskalnem pravilu. Naj povem samo to, da sem že skoraj povsem obupal, ko sva z mentorjem pred več kot mesecem ugotovila, da model, ki sem ga gradil do takrat ni primeren in ne vodi nikamor. Sledil sem mentorjevemu nasvetu (in lahko rečem tudi lastni intuiciji) in svoje zadnje moči tega utrujajočega leta posvetil uporabi še skorajda čisto zadnjega, kar mi je preostalo: modela Grossmana in Harta (1982), ki je tudi edini model, ki je vsaj poskusil nasloviti podoben problem. Model sem priredil za dva “igralca”: principala in agenta, saj je v osnovi namenjen le modeliranju koristnosti agenta, torej managerja podjetja.

In ko sem že skoraj obupal, se je pokazalo. Dan po rojstnem dnevu, v ponedeljek, sem prišel ves mačkast na delo in se ravno komajda prepričal, da se še ukvarjam s tem problemom. Konferenca v Kyotu pa seveda pred vrati… Še zjutraj sem sklenil, da bom napravil le ekonometrično študijo, podobno kot naredi večina avtorjev v literaturi. Potem sem se le prepričal, da sem še malo poskušal s komparativno statiko in tem, kar sta uporabljala tudi Grossman in Hart. In potem se je posvetilo, najprej čisto malo. Pokazal se je prvi smiseln rezultat. Čisto dovolj, sem rekel, in ves vesel odšel proti domu. Že na poti se mi je pričelo svitati, da sem odkril nekaj pomembnega, velikega, vsaj zame. Po tednih in mesecih živčne vojne in slabe volje sem pričenjal postajati prijetno vznemirjen, v pričakovanju.

Drug dan sem pokazal še na en, čisto istoznačen rezultat in zgodba se je pričela sestavljati. Formalno izračunani mejni učinki so vsi kazali na negativen vpliv deaccessioninga na spodbude managerjev. Odločil sem se, da prosim za srečanje z mentorjem.

Mentor je zgodbo potrdil. Pričelo se je sicer čisto po njegovo: kratka pohvala, nato pa kritika modela “od stropa do tal”. Vendar sem se ubranil, niti ni bilo težko. Nato tišina. “Gospod mentor, kaj pa glavni rezultati, ali ni to točno to, kar sva hotela pokazati?” Nasmeh na njegovem obrazu. Odleglo mi je… “Ja, to bo odličen tekst” pravi. “It will be an excellent paper”. Tega moj mentor, verjemite mi (…) ne pravi vsak dan. Dal mi je še novo, dodatno nalogo, dopolnitev z drugimi mejnimi učinki.

Potem sem se malce posvečal še drugemu članku, vrednostim neuporabe in donacijam. Žal malce manj uspešno, vendar mislim, da bosta oba članka v ponedeljek oddana v roku. Prvega, o nalogi sem pričel pisati kmalu. Našel sem še nekaj novih rezultatov – odlično! In potem sem šel računat omenjen dodaten mejni učinek.

Hm. To pa ne “rata”… Glb. Učinek kaže v nasprotno smer. Joj. Prekleto!! Celo leto sem garal in se skoraj dobesedno ubijal, sedaj pa gre spet vse po zlu. Na srečo pride odgovor iz Ljubljane, od somentorice, matematičarke z EF. Podrobno je preverila vse dokaze, baje so povsem točni in lepo in elegantno izpeljani. Citiram: “Menim, da je s tem modelom in rešitvijo vaša naloga postala »tisto, kar smo ves čas iskali« – potrditev »ideje«, ki jo tudi matematično dokažete”. Spet je malce odleglo. Ko grem računat na novo, najdem novo kopico napak. Tudi takšnih, ki jih somentorica ni videla. Grrr…

V soboto ni delovalo nič več, od vseh rezultatov sta ostala le začetna dva, resda najpomembnejša in ključna. Počasi sem postajal mnenja, da je tudi somentorica ena navadna bleferka. Nato me je vsaj malce razsvetlilo: tudi tretji rezultat zdrži. Morda pa vendarle bo. Pred mano je še zadnji teden pred oddajo člankov.

V ponedeljek, ta ponedeljek zjutraj, mali fiasko. Vsi učinki so pričeli kazati v nasprotno smer. Dodatni napor baje negativno vpliva na prihodke muzeja?? Pa na plačo managerja prav tako??? Bolj kot delaš, manj imaš in zaslužiš. Samo v Sloveniji verjetno… In še marsikaj drugega. Kaj zdaj? Utrujen, vendar ravno še prav zagnan sem šel preračunavati in preračunavati znova. In potem se je pokazala napaka. Kot ponavadi – nekje ni bil plus ampak minus… Andee… :( Ena od ključnih neenačb je bila obrnjena ravno v nasprotno smer, posledica hitrega in živčnega preračunavanja in utrujenosti. In naenkrat pade še zadnji rezultat, tisto, kar je pričakoval mentor: deaccessioning vpliva negativno tudi na dodaten napor. Pa smo tu!!!!!!!

Konec je. Resnično. Kar sem si najbolj želel od Bloomingtona in lastne doktorske naloge, zdaj imam. Korak naprej od magisterija, ki je bil morda že blizu ravni manjše disertacije, vsaj v takšni obliki, kot je bil kasneje izdan v knjižni obliki. Vendar je bilo iskreno rečeno tisto pomembno samo na slovenski ravni, odgovor na neko proslulo debato z Mrkaićem, resda pronicljiv in dokončen odgovor, ki ga takrat ni slutil nihče v tej debati, vendar še vedno referenčen in pomemben samo za Slovenijo. V tujini so iskreno rečeno ob tej temi zehali in me spraševali, zakaj za vraga bi to bilo pomembno. “Saj je samo magisterij” sem jim dejal. Dobro, naj bo…

Tole pa je torej tisto, kar sem hotel in želel: nekaj pomembnega vsaj za področje kulturne ekonomike nasploh. Problem, o katerem se je govorilo desetletja, vendar ga nihče ni znal modelirati, je ne le modeliran, temveč tudi razrešen. Ob tem ne morem drugega, kot da se poklonim mentorju, ker me je skorajda prisilil, da sem za nalogo vzel problem, ki so se mu slovenski “genialni” profesorji ekonomije po malem smejali, češ saj ne raziskuje podjetništva v Sloveniji, tujih investicij, finančnih trgov, trga dela in kar je podobnih “resnih” ekonomskih tem. Čisto obskurno, na videz nepomembno temo, pa toliko bi lahko naredil, hehe…

Vendar je bila tema, ki jo je svetoval moj mentor, tema, ki je klicala po raziskovanju in kjer je mentor tudi (pravilno) vnaprej predvidel, kje bo tičal zajec. To pa je bilo seveda tudi vse – z matematičnega, formalnega vidika (pa tudi z vidika argumentiranih ugotovitev) na tem področju ni bilo znanega ničesar. Od prvega dne naprej sem se torej predvsem ubadal s tem, da spoznam področje, ki mi je bilo takrat blizu kot kakšna oddaljena galaksija – področje ekonomske teorije pogodb in modelov principala in agenta. Dve leti sem porabil samo za to, da sem se dovolj spoznal s področjem, da sem lahko pričel modelirati zgodbo. S tem sem pričel s prvim dnem Bloomingtona. No, in zdaj je zgodba zaključena. Očitno je model več kot pravilen, ni kaj, Grossman in Hart sta res đeka, tu ni kaj. Vendar tega problema, torej predvsem problema agentskih stroškov prostega denarnega toka v rokah managerjev nista pokazala ne onadva še manj pa kdo drug.

Toliko, malce poetski sestavek, priznam, da se tudi počutim še vedno malce poetsko. V nestrpnem pričakovanju konference v Kyotu, kjer bo zgodba prvič nasploh predstavljena in kjer bo tudi največ ljudi, ki imajo z njo kaj opraviti. Strah me je edino, ker manjka ekonometrija, ki žal v tem primeru ni bila izvedljiva, na tem še delam, morda bo do samega predavanja v Kyotu kaj storjenega tudi na tem. Upam pa, da to ne bo odločilno.

Tako. Malce sem podelil trenutna razmišljanja. Morda je kot rečeno vse skupaj preveč pretenciozno, vendar sem resnično napravil že toliko preverb modela in rezultatov, da ne verjamem, da se bo tu še kaj spreminjalo in da je problem torej rešen. Samega pa me čaka jutri zaključevanje še drugega članka in potem verjetno pričetek pisanja doktorske naloge. Pa kakšen tukajšnji jazz koncert verjetno in kozarec piva. Na zdravje!

  • Share/Bookmark

16.04.2012

Česa si želim ob rojstnem dnevu?

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, miks — andee - 16.04.2012

Še četrti pozdrav v teh dneh,

pravkar sem si pogledal tokratne (četrtkove) Poglede Slovenije in se odločil, da napišem en “šnopček za dušo”, kot je temu baje nadel ime bloger Alex van der Volk. Mimogrede imam drug teden, v nedeljo, tudi rojstni dan, poleg tega je ta april četrta obletnica delovanja tega bloga.

Česa si torej želim ob rojstnem dnevu? Najprej seveda veliko, bolje rečeno dovolj, pozornosti s strani najbližjih – prijateljev, kolegov, družine, znancev, neznancev. Pozornosti, ki mi bo omogočala, da še naprej opravljam svoje delo z energijo kot doslej. Pozornosti, ki ki bo omogočala, da še naprej raziskujem področja, ki me najbolj veselijo: kulturno ekonomiko, ekonometrijo, makro in mikroekonomijo v vseh oblikah. Da na teh področjih še naprej uresničujem svoje sanje in prihajam do novih in zanimivih odkritij, ki bodo povedala kaj novega še komu drugemu, ne le meni. Predvsem pa seveda meni, če je že beseda o tem.

Kaj si želim glede slovenskega stanja? Ker sem precej politično bitje, o čemer sem se prepričal na nedavnem simpoziju v Washingtonu, torej kar precej.

Najprej: kar precej sodelujem v zgodbi nevladnega sektorja v kulturi v Sloveniji, zato si neskončno želim, da bi ta sektor in ljudje v kulturi nasploh končno pričeli na svet gledati tudi z drugega, bolj ekonomskega pogleda. Da bo končno razumeli, da je kultura le eno od področij v družbi, pomembno, morda zelo pomembno, vendar le eno. Ob napovedanem povečanju sredstev za kulturo v EU za 37% v času največje gospodarske krize prav v tem območju se zato sprašujem: zakaj ne povečati sredstva za 200%? Ali recimo 370%? Vsi izračuni in “multiplikatorji” kažejo na to, da bi bilo morda še to premalo… Zakaj torej nepotrebna skromnost? Ob teh in takšnih razmišljanjih si samo zaželim, da bi končno ljudje na področju kulture malo bolj razumeli ekonomska razmišljanja in jih ne bodisi skrajno zavračali bodisi skrajno instrumentalizirali v svoje namene. Eno in drugo je bedasto brez primere. Vsekakor pa si sam želim predvsem sogovornikov – takšnih, ki jim ni osnovni vzgib ljubosumje in zavist do tvoje osebnosti, takšnih, ki so sposobni prisluhniti in takšnih, ki so sposobni razumeti vsaj osnovne principe razmišljanja, v katerem sam delujem.

Nato: ob poslušanju Pogledov in spremljanju stanja v Sloveniji (priznam, da sem po Washingtonu šele danes malo bolj spet seznanjen z vsem skupaj) si želim, da podobna ekonomska, drugačna razmišljanja pridejo tudi do ušes tistih, ki jih že leta vztrajno zavračajo: sindikalistov, kulturnikov, besnih levičarjev, slovenskih družboslovcev in humanistov, delavcev, malih ljudi in drugih. Da bomo končno zmožni sesti za eno mizo in se zediniti o smeri, kamor naj gremo, smeri, ki nas lahko popelje resnično naprej, z deljenimi bremeni, z medsebojnim poslušanjem, z razlogi, argumenti, številkami, projekcijami, pa tudi predstavami, vizijami, fantazijami, vendar takšnimi, ki se ob vzajemnem delovanju res lahko uresničijo. Naj povem, da sredine stavke ne podpiram, morda še bolj po poslušanju Pogledov. Verjamem, da je čas za spremembe, da je bilo dovolj razbijanja vsakega predloga, ki je bil na mizi, “na ulicah”, prek kvazi-pravičniškega protestiranja, prek skakanja v zrak, vsakič, ko se kdo dotakne tvojih privilegijev in pravic. Resnično verjamem, da je čas za spremembe in da bi bil uspeh stavke če čisto nič drugega izjemno slabo simbolno sporočilo. Sporočilo, da v Sloveniji dejansko ni možno spremeniti ničesar. Sporočilo, da so nekateri deli družbe preprosto premočni in zmožni ustaviti vsak poskus k preseganju stanja, ki bi posegalo v njihove poglede in predvsem ugodnosti. Naj (ponovno) povem, da nisem čisto na strani neoklasičnih ekonomistov Janševe vlade, vendar je po mojem mnenju preprosto potrebno iti naprej. In priznam da me kljub morda ne dovolj dobremu vpogledu v ekonomiko Janševih predlogov bolj prepričajo Šušteršič, Turk in Hribar-Milič kot Ščernjavič in Štrukelj.

Zato si želim predvsem tega, da bi se Slovenija malce bolj odprla. Čeprav imam zadnje mesece občutek, da tudi ZDA niso raj na zemlji in je tudi tukaj potrebno ogromno energije, prepričevanja, tudi klanovstva in pravilne usmeritve, da te kdo prepozna. Vendar mi diskusije s slovenskimi znanci še vedno povedo, da je raven razprav tule in in v Sloveniji preprosto neprimerljiva. Da je v Sloveniji vse na neki besedni, prepričevalni, malce politikantski ravni, medtem ko tule (morda je moja univerza tudi malce poseben primer glede tega) večina počiva na konkretnih podatkih, številkah, izračunih. Če tega nimaš, se ti smejejo, medtem ko če to imaš, se te v Sloveniji izogibajo in se te bojijo. Ampak dovolj o tem.

Morda sem malce zašel. Naj torej skrajšam. Ob obletnici si želim predvsem več posluha za vsakovrstna razmišljanja, več iskrivih razprav v javnosti, več drugačnosti in več presenetljivih, a utemeljenih argumentov. Kdo ve, morda pa se mi želja celo uresniči. V sosednji kitajski restavraciji sem v zadnjem času prejel dva zanimiva “fortune cookies-a”. Eden, ki pravi, da se mi bodo vsi plani za prihodnje obdobje uresničili. In drugi, ki pravi nekako takole: “You are capable, competent, creative, careful. Prove it.”. Naj bo to vodilo za vse skupaj. Prove it, torej…

  • Share/Bookmark

15.04.2012

Nekaj zanimivih povezav

Prilagam še nekaj povezav, na katere sem naletel v zadnjem času:
1) Tukaj lahko naložite dober program za računanje z modeli splošnega ravnotežja: http://www.monash.edu.au/policy/gempack.htm. Program je mogoče naložiti brezplačno v okviru trimesečne preskusne dobe.
2) Tudi to včasih sodi v kulturno ekonomiko – ekonomika športa: http://thesportseconomist.com/.
3) Glede na to, da od kolega iz Slovenije večkrat dobim linkane povezave s tega bloga, je morda vreden branja, za kulturniške in kulturno-politične navdušence: http://prasino.eu/.
4) Na tej povezavi najdete več o aktualnih službah za akademske ekonomiste: http://www.econ-jobs.com/economist-jobs/all/all/academic/.
5) Eden malce manj znanih makroekonomskih blogov: http://macroblog.typepad.com/macroblog/.
6) Še malce glasbe po daljšem času. Pred malce več kot mesecem dni je umrl italijanski kantavtor Lucio Dalla, avtor znamenite skladbe Caruso, ki je postala preskusni kamen številnih slovitih opernih pevcev. Vendar vsaj zame ostaja nepresežena interpretacija samega avtorja. Uživajte.
YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark

Zlato fiskalno pravilo – nekaj mikroekonomskih razlogov ZA

Zapisano pod: Bloomingtonski zapisi, Ekonomija — andee - 15.04.2012

V Sloveniji želijo vlada in stranke uvesti zlato fiskalno pravilo, ki bo v bodoče omejilo stopnjo možnega zadolževanja. O tem sem danes imel kratko razpravo na blogu Kvarkadabre (vem: kaj pa delo – “razpravljal” sem seveda s službenega mesta…).

Mnogo je bilo argumentacije za in mnogo proti. Nekaj razlogov proti lahko najdete na http://blog.kvarkadabra.net/2012/04/proti-zlatemu-fiskalnemu-pravilu.html. Sam bom skozi gradivo, ki ga te dni (in to leto) “tolčem”, pokazal na nekaj razlogov, ki govorijo v prid temu ukrepu.

Žal ne bo šlo brez ekonomske teorije. Leta 1976 sta Michael Jensen in William Meckling objavila še danes pogosto citiran prispevek, kjer sta opozorila na koncept agentskih stroškov. Preprosto povedano so to vsi stroški, ki nastanejo kot posledica razmerja principal/agent, vodja/podrejeni, nadzornik/nadzirani, če hočete. V grobem bi lahko rekli, da gre za obliko transakcijskih stroškov, o katerih so govorili npr. Ronald Coase, Oliver Williamson in drugi. Stroškov torej, ki nastanejo zaradi transakcije same – če kupite na trgu solato, vas to seveda stane ceno solate plus ceno poti, ki ste jo napravili do trga in nazaj domov. Ta cena poti je tisto, kar ni vračunano v tržno ceno, je pa vseeno del vaših stroškov. Takšna bi bila malce po domače razlaga transakcijskih stroškov. Agentski stroški so vrsta transakcijskih stroškov, ki nastanejo kot posledica razmerja principal/agent, kot posledica vpetosti v neko osnovno socialno ali če hočete profesionalno razmerje torej.

Michael Jensen je šel še dlje. V še enem svojih legendarnih prispevkov iz leta 1986 je opozoril, da obstajajo zelo močni agentski stroški prostih denarnih sredstev v rokah managerjev. Ti stroški nastanejo takrat, ko iz kakršnega koli razloga pride do večje količine denarja v rokah managerjev, ki ga ni potrebno naložiti v nujne obveznosti. Jensen pravi, da v tem primeru najpogosteje pride bodisi do prevelikih ugodnosti (perquisites – npr. različni privilegiji in ugodnosti v podjetju, večerje, hoteli, itd.) na strani managerjev ali do investicij v projekte, ki tega niso vredni. Številni prispevki so kasneje skušali preveriti Jensenove ugotovitve, žal formalnega modela in dokaza njegove trditve še ni, rezultati empiričnih študij pa gredo v splošnem v njegovi smeri.

Štiri leta pred tem sta še dva izmed legendarnih ekonomistov Sandy Grossman in Oliver Hart preverjala vlogo zadolževanja pri motivih, ki vodijo managerje. V relativno zapleteni mikroekonomski izpeljavi sta formalno pokazala, da dolg podjetja lahko služi kot varnostni mehanizem pred agentskimi stroški. Da torej dolg podjetja pomeni, da je manager soočen z večjo nevarnostjo bankrota podjetja in s tem k bolj treznim in pametnim odločitvam. Dolg je torej v tem primeru nekaj dobrega – o tem govori večina ekonomske teorije, po eni strani je financiranje podjetja z zadolževanjem ponavadi cenejše od kapitalskega financiranja (npr. prek delnic), po drugi strani so že omenjeni avtorji pokazali, da dolg lahko služi kot pomemben mehanizem samo-discipliniranja managerjev (naj tu dodam: v primeru slovenskih tajkunskih zgodb je situacija nekoliko drugačna, v tem primeru je šlo za managerske odkupe, kjer bi pravzaprav v končni instanci agent postal principal, kar precej spremeni celotno zgodbo).

Grossman in Hart povesta in dokažeta še nekaj drugega: managerjem je praviloma v interesu, da skrbijo za finančno blagostanje podjetja, in jim je s tem samim v interesu, da imajo dolg kot mehanizem samo-omejitve. Zakaj? Grossman in Hart navajata tri razloge: 1) ker je od večje vrednosti podjetja lahko odvisna managerjeva plača; 2) ker se s tem zmanjša možnost sovražnih prevzemov; 3) če managerji izdajajo nove delnice ali obveznice, se le-tem s tem lahko zviša njihova vrednost in lahko s tem zberejo več novega kapitala. Ergo: managerjem je praviloma v interesu, da ima podjetje neko obliko samoomejitve, ki jo v primeru Grossmana in Harta (in Jensena) igra dolg.

Kaj ima zdaj vse to opraviti z zlatim fiskalnim pravilom? Uganili ste: zlato fiskalno pravilo je oblika samoomejitve države. Zato igra ne le restriktivno vlogo, da torej omejuje morebitno bodoče slabo ravnanje vlad in finančnih ministrov, pač pa tudi signalno in “povezovalno” vlogo (v smislu povezovanja interesov principala – v tem primeru EU ali bank upnic – ter agenta – v tem primeru Slovenije). Signalna vloga je seveda v sporočanju navzven, torej morebitnim bodočim partnerjem, upnikom, državam, s katerimi bomo še sodelovali, da Slovenija “igra dobro igro”, igro s pozitivnim payoffom, da smo na pravi poti in da je Slovenija ekonomsko kredibilna država. Da je ta faktor pomemben, govorijo prav navedeni prispevki in številna druga literatura, ki jih spremlja.

Žal pa je ponovno prisoten “sindrom Žiga Turk” (z opravičilom dotičnemu, če po naključju to bere). Govorim o tem, da se ponovno sprejemajo neki ukrepi brez jasno predstavljenih izračunov, projekcij, številk, podobno, kot sem vsaj sam videl dogajanje v začetku Turkovega mandata ob “televizijskem” ukinjanju kulturniških agencij in zavodov. Zagotovo namreč obstajajo tudi močni negativni vidiki sprejemanja takšnega pravila. Zakaj torej niso javnosti predstavljene točne številke, argumenti, o katerih govorim tudi sam in ki jih oseba, kot je dr. Janez Šušteršič zagotovo pozna? Zakaj se ponovno operira s pavšalnimi sodbami, ki jim naši destruktivni sindikati zlahka parirajo? Ali takšne številke sploh obstajajo? Glb…

Kakorkoli, v prispevku sem vam skušal približati svoje videnje nekaterih razlogov za zlato fiskalno pravilo. Morda je čas, da vsaj o nekem ukrepu pride do resne razprave, morda je ta zapis majhen prispevek k temu, da vsaj bralci tega bloga bolje razumete nekatere ekonomske razloge v ozadju smiselnosti uvajanja takšnih pravil.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |