V krizi smisla tiči misel






         

31.07.2010

Sobotna noč – Cantaloupe Island×6

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 31.07.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

V tej redni rubriki tokrat spet skladba, primerna za poletje. Gremo se sončit, plavat in igrat robinzone (raje) na… Cantaloupe Island.

Skladbo je v originalu izdal pianist Herbie Hancock, eden od številnih jazz glasbenikov druge polovice prejšnjega stoletja, ki jih je v ospredje spravilo sodelovanje z Milesom Davisom. Vendar prav začetek njegovega samostojnega ustvarjanja s ploščami kot so Takin’ Off, Empyrean Isles in Maiden Voyage označuje pričetek post bopa in predvsem funk jazza, z nepozabnimi skladbami, kot so Watermelon Man, Cantaloupe Island, One Finger Snap in drugimi, ki danes tvorijo klasiko oz. standarde in must-play za vsakega nadobudnega jazzerja (ter pogosto izbiro na jam sessionih).

Izvorno Hancockovo izvedbo prilagam na začetku. Hancock je s trobentačem Freddyjem Hubbardom, basistom Ronom Carterjem in bobnarjem Tonyjem Williamsom združil moči tudi pri live izvedbi za založbo Blue Note, več v drugem videu (poleg njih je tu še izvrstni pokojni saksofonist Joe Henderson, v časih mojega šolanja eno prvih imen v svetu jazza).

Skladba je navdahnila tudi kitarista Pata Methenyja, ki smo ga tu že večkrat ‘gostili’, zato naslednji dve odlični izvedbi tudi z njim v eni od vlog – najprej skupaj s Hancockom, nato pa v jazz klub verziji, triu s Patovim učiteljem in mentorjem Steveom Swallowom na bas kitari in bobnarjem Bobom Mosesom.

V zaključku še dve sodobnejši izvedbi: perkusionista in grammyevca Poncha Sancheza, ter vsem dobro znana hiphop priredba skupine Us3.

Veliko užitkov.

Herbie Hancock (Empyrean Isles) – Cantaloupe Island
Herbie Hancock (One Night With Blue Note) – Cantaloupe Island
Hancock, Metheny, Holland, DeJohnette – Cantaloupe Island
Pat Metheny Trio – Cantaloupe Island
Poncho Sanchez – Cantaloupe Island
Us3 – Cantaloop

  • Share/Bookmark

24.07.2010

Sobotna noč – r.i.p. e.s.(t.)

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 24.07.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
Danes zelo na hitro – ta teden sem, tudi po zaslugi podarjenega CDja, znova ‘preposlušaval’ trio pokojnega Esbjörna Svenssona (e.s.t.), ne samo po mojem mnenju eno (naj)boljših in (naj)bolj izvirnih combo zasedb v preteklem desetletju. Zato tukaj puščam nekaj skladb najbolj po mojem okusu:

e.s.t. – Dodge the Dodo
e.s.t. – A Picture of Doris Travelling with Boris
e.s.t. – Goldwrap
e.s.t. – Tuesday Wonderland

  • Share/Bookmark

17.07.2010

Sobotna noč – mikro/makro počitnice

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 17.07.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
Pozdrav vsem v tej redni rubriki,

tokrat že zelo počitniško razpoloženo, obložen z literaturo iz mikro in makroekonomije, razloge zaupam kdaj drugič. Najprej videa oz. skladbi, ob katerih sem preživljal otroštvo, pravzaprav počitnice med osmim razredom osnovne šole in prvim letnikom srednje. Nekje ob hrvaškem morju sem namesto kopanja s starši sedel na plaži in reševal naloge iz matematičnih olimpijad, spodbujen z udeležbo na poletni šoli junija v Kopru. Rezultati tega morda čudaškega počitniškega početja, v obliki matematičnih uspehov, so prišli zelo kmalu (zame, ko danes pogledam, verjetno prekmalu).

Torej, dva stara počitniška hita:
Beach Boys – Cocomo
Eddy Grant – I don’t wanna dance

Med temi počitnicami se mi dogaja malce podobno, čeprav ne vem če bodo tudi rezultati podobni. Skratka, ob še eni seansi in poslušanju radia sem si zapomnil tile dve pesmi, ki ju prej nisem poznal:

Yolanda Be Cool – We No Speak Americano
Baby Alice – Piña Colada Boy

Morda imam komu slab glasbeni okus, morda pa je tako tudi prav, navsezadnje so le že počitnice…

  • Share/Bookmark

10.07.2010

Sobotna noč – My Funny Valentine

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 10.07.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Resda ni valentinovo, pa sem se vseeno odločil današnjo rubriko posvetiti skladbi (in ne izvajalcu), in sicer enemu najlepših in najpogosteje izvajanih jazzovskih standardov in balad, skladbi Richarda Rodgersa in Lorenza Harta My Funny Valentine. Skladba je bila napisana za mjuzikl Babes in Arms leta 1937, in je od tedaj doživela kar nekaj vrhunskih izvedb, ki jih hrani hvala bogu tudi Youtube.

Ena prvih je tako pevska izvedba znanega belega jazz trobentača in idola najstnic Cheta Bakerja iz leta 1953. Zelo dobra je tudi izvedba Elle Fitzgerald, ki vsebuje tudi del originalnega uvoda k pesmi (vsaj mislim tako). Klasična je tudi instrumentalistična cool- in modal-jazzovska izvedba kvinteta Milesa Davisa, ki je s plošče Cookin’, ene Milesovih prelomnih plošč iz petdesetih.

V današnjem času sta znani sodobnejši izvedbi trobentača Chrisa Bottija (ki jo na posnetku izvede skupaj s Stingom v posvetilo Stingovi ženi Trudie), ter celo Chake Khan. Skratka, resnično zimzelena skladba z zelo lepo harmonsko baladno strukturo.

Chet Baker – My Funny Valentine
Ella Fitzgerald – My Funny Valentine
Miles Davis Quintet – My Funny Valentine
Chris Botti in Sting – My Funny Valentine
Chaka Khan – My Funny Valentine

  • Share/Bookmark

3.07.2010

Sobotna noč – trojica velikih part 3

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 3.07.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Še tale redna rubrika. Ker smo zelo v kratkem nekaj napisali že o Patu Methenyju in Johnu Scofieldu, nekaj besed še o tretjem izmed moje trojice velikih treh kitaristov sodobnega jazza. Lahko bi se (morda upravičeno) pritožili, da pozabljamo na Johna McLaughlina, Johna Abercrombieja, Marca Ribota, Ralpha Townerja, Ala di Meolo, Mikea Sterna, Scotta Hendersona, Jeana Paula Bourellyja, če gremo rahlo nazaj, še Jima Halla, Joea Passa, ali, če gledamo širše, gotovo še Paca de Lucio.

Vendar pa moje mesto dobi Bill Frisell. Ker je edinstven, unikaten v svojem dojemanju glasbene materije, vsaj na področju jazza. Ker v nekem trenutku zveni kot kitarist Avsenikov (Levček), spremljevalec Dolly Parton, in hip zatem kot del noise-jazz banda Johna Zorna ali član comba Ornetta Colemana. Ker bi, če bi se še ukvarjal z jazz kitaro, vsaj za hip res želel zveneti kot on, res skoraj že banalno preprosto, obenem pa vseskozi na meji (in prek meje) najkompleksnejših harmonskih zvez. Kot so prekinitev njegove improvizacije nekoč označili v neki jazzovski reviji, kot bi prekinili nekoga med sanjami, kot bi prekinili nekaj posvečenega, zasanjanega. In vsaj meni njegova improvizacija res vedno ponudi nekaj takšnega.

Kot že v navadi, več njegovih videov:
Bill Frisell – Strange Meeting (zame, kolikor ga poznam, njegova najlepša skladba)
Bill Frisell Quartet – Little Brother Bobby
Bill Frisell – Shenandoah
Bill Frisell Trio – L. A. Blues

  • Share/Bookmark

26.06.2010

Sobotna noč

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 26.06.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
Nisem preveč delaven te dni, zato tudi ta rubrika malo prej, v upanju, da se uspem pripraviti na ponedeljkov izpit iz makroekonomije.

Tokrat trije videi iste pevke, ki so vsak v nekem obdobju pomenili zame pomembno spodbudo in prelomnico. Pevka je Shakira, videi pa so: Las de la Intuicion v španski različici, na katero sem preplesal kar nekaj noči v španski Pamploni ob zame zelo prelomnem predavanju na tamkajšnji konferenci Cultura Europea IX v letu 2007. Drugi je pred kratkim objavljeni Time for Africa (Waka, Waka), ki me je močno podž(i)gal pri zaključevanju članka za koebenhavnsko konferenco združenja ACEI. In tretji, ki me vsaj malce spodbuja te dni, Gypsy, single z Shakirine nedavne plošče She Wolf.

Skratka trije videi pop pevke, katere delo in skladbe bolj cenim od številnih ostalih. Tudi njene ostale skladbe so vedno zelo prepričljive. Naj ob koncu dodam še to, da poznam tudi kar nekaj znancev umetnikov (ne nujno slovenskega porekla), ki prav tako poslušajo in cenijo njeno glasbo, za razliko od ostalega pogostega pop šodra.

  • Share/Bookmark

19.06.2010

Sobotna noč: Sco vs. Pat

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 19.06.2010
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda

Tako, čas je spet za tole rubriko. Ker smo pretekle zapise posvetili Patu Methenyju, posvetimo tokrat nekaj časa njegovemu antipodu v svetu jazz kitare, in obenem morda najvplivnejšemu kitaristu iz t.i. fusion obdobja v jazzu. Govor je seveda o Johnu Scofieldu. Večkrat je bilo tule že omenjeno, da gre za nekoga, ki ga v sodobni jazz-rock-fusion kitari vsakdo, z redkimi izjemami, tako ali drugače po malem oponaša. Ko sem bil nekoč s prijateljema jazzerjema na simpoziju v Viktringu, so po zaključnem nastopu enega od obeh kolegov, kitarista, ki je danes že zelo uveljavljen na sceni, k njemu prihiteli učitelji in mu govorili, ‘Yeah, man, you sound like Scofield…’ in šteli to za vrhunec možnih pohval. Tudi sam, na začetku glasbene poti, mi je takrat povedal, da je zaradi povedanega v devetih nebesih, in da so njegove sanje zveneti kot Sco.

Zato torej danes trije videi s Scofieldom v glavni vlogi. Prva dva, iz njegovega ‘Blue Matter’ obdobja, torej na funku baziranih elektronskih jazzovskih skladbah, ter tretji kot simbol ’sklenitve premirja’ in sodelovanja dveh najvplivnejših kitaristov na sceni: skladba, ki jo je sicer napisal Pat Metheny, v njej pa blestita oba rivala in prijatelja.

Torej, po vrsti:
John Scofield: Still Warm
John Scofield: Blue Matter
Pat Metheny in John Scofield: The Red One

  • Share/Bookmark

12.06.2010

Sobotna noč in disappointment

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 12.06.2010

YouTube slika preogledaPozdrav,
razočaran sem. Predavanje v Koebenhavnu je šlo izvrstno, vodenje panela prav tako. Kljub temu očitno še nisem tam, in se moji matematični tekmovalni časi še niso vrnili. Priznam, da sem želel konkurirati za Presidents Prize, to je nagrado za najboljši prispevek doktorskega študenta. In da je nagrado prejel znanec in rival s preteklih kulturno ekonomskih srečanj. Ki ima vso podporo svetovno znanega irskega profesorja, katerega študentka je prejela tudi preteklo nagrado pred dvema letoma. In da sam kljub temu, da je moj mentor podobno ali še bolj ugleden od tega profesorja, nimam ali vsaj v preteklem letu  nisem imel enake podpore, in da sem bil s strani mentorja deležen samo kričanja, kljub temu da sem delal stvari in postavljal infrastrukturo na področju kulturne ekonomike, ki je noben O’Haganovih irskih študentov ne počne na podoben način kot jaz. Če jo že (govori se o delavnici za raziskovalce v Dublinu), pa imajo vsi zaledje za seboj, ki ga sam nimam, in se na mentorja lahko ‘zanašam’ le prek mejla, da prejmem še enega njegovih bizarnih odzivov na moje predloge.

Zato ja, prisotno je razočaranje, ker sem si tega mentorja želel in pričakoval v povsem drugačni, normalni obliki sodelovanja. In vem, da sem sam zelo napredoval in napredujem na področju ekonomije, da pa je bil članek za konferenco spisan zelo na hitro, in da sem glede na vse kar se je dogajalo v tem času dejansko lahko zelo vesel (in hvaležen vsem tistim redkim, ki me kljub problemom vendarle še podpirajo) na to kakšen (in da) sploh je. Ampak ja, priznam, kot tekmovalec sem želel zmagati, želel sem Presidents Prize, in zdaj bom ponovno moral čakati dve leti na naslednjo konferenco. Vem samo, da bom delal kot neumen, in da bom čez dve leti, če ne bo še hujših problemov kot so že, pripravljen kot nikoli. Pa navkljub morebitnim ponovnim izpadom mentorja (ki je bil sicer skozi vso konferenco izjemno prijazen) in ostalih, da grem morda proti njihovim favoritom.

Toliko, enostavno sem moral tole izliti tule, po kratkem odspanem prvem razočaranju. Zaenkrat sem še v Koebenhavnu, potujem jutri zgodaj zjutraj. Puščam pa vam video za sklenitev tedna Pata Methenyja, skladbo, ki sem jo našel ta teden, izvrstno stvar, ki je prej nisem poznal, iz starejšega obdobja PMG.
lp.

Pat Metheny Group – (It’s Just) Talk

  • Share/Bookmark

9.06.2010

Banalno in ravno-prav

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kulturologija — andee - 9.06.2010

YouTube slika preogleda
Morda sem že nadležen, pa naj bo to nekakšen teden Pata Methenyja, ki je vsaj name imel res močan vpliv. Priložen video pa je tudi a propo razpravam ob Emi, Eurosongu in slovenski popularni glasbi. Skladba uporablja resnično preproste, prav lahko bi dejali banalne, trivialne glasbene motive in elemente. Kljub temu zveni fantastično in vsaj mene glasbeno povsem prepriča. Ja, lepa je, ’simpl je ta narbulš’ bi verjetno dejal Mr. Smith.

In točno o tej razliki je govoril Metheny v intervjuju oz. mnenju o Kennyju G-ju. Medtem ko je Kenny G obupno sladek in banalen, manipulativen, je Metheny vedno na robu, a (skoraj) nikoli preko. In prav tu je tudi razlika med Emo in npr. letošnjim Eurosongom. Resda bi obe prireditvi lahko odpravili kot nemogoče skomercializirani, vendar vsaj mene na Eurosongu prepriča vsaj prvih pet, morda deset najvišje uvrščenih  skladb. Na Emi žal nobena.

Zato, slovenski glasbeniki, tisti, do katerih to sporočilo lahko pride, učite se od Pata in podobnih, in učite se tudi od Kennyja in podobnih, vendar od slednjih v negativnem smislu. Dobro premislite, preden napišete svoje skladbe, ki žal, pa se iskreno opravičujem, zelo pogosto zvenijo kot ‘the dumbest music there could be in the history of human beings’, kot je/bi dejal Pat. Se pa odlično prodajajo med slovensko publiko pod krinko ‘nacionalnega interesa’.

Toliko, tudi z moje strani nekaj dušebrižništva. Lahko noč.

Pat Metheny Group – Letter from Home

  • Share/Bookmark

7.06.2010

Začetek in zrela leta fenomena Pat Metheny

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd... — andee - 7.06.2010

YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
YouTube slika preogleda
Še za malo jazzovske nostalgije: ena skladb, s katero je Metheny pričel svojo diskografsko pot – Bright Size Life, v dveh povsem različnih verzijah in zasedbah. Prva, s katero je začel, in v kateri sta žal prezgodaj preminula legenda jazz in funk bas kitare Jaco Pastorius in bobnar Bob Moses, ter druga, v kateri sta sedanja ’spremljevalca’ bobnar Antonio Sanchez in basist Richard Bona.

Pa še ena Methenyjeva začetna, odlična skladba, ki sem jo tudi sam preigraval do onemoglosti: James. Žal ne najdem skladbe Exercise #2, ki je zame imela isto usodo.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |