V krizi smisla tiči misel






         

19.06.2010

Ali naj država rešuje Revijo 2000?

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 19.06.2010

Pozdrav,
še vedno me preganja obljuba, da napišem nekaj o razlogih, zakaj pri nas propadajo projekti, kot je Revija 2000. V ta namen sem pred in po konferenci v Koebenhavnu prebral nekaj prispevkov s področja ekonomike knjižnega trga. Zlasti govorim o daljšem prispevku, ki je bil v so-avtorstvu treh nizozemskih avtorjev (Canoy, van Ours, van der Ploeg) objavljen v Handbook of Economics of Arts and Culture, najdete pa ga (v celoti) tudi tule: http://ideas.repec.org/h/eee/artchp/1-21.html.

Naj bo torej tole že precej zaspan prvi poskus obravnave te zelo aktualne tematike. Aktualne iz dveh razlogov: zaradi številnih problemov, s katerimi se soočata naše založništvo in knjižni trg, med katerimi je propad Revije 2000 le zgovoren simptom; ter zaradi poskusov uvajanja ničelnega davka na knjigo, o katerem se zelo intenzivno govori tudi pri nas (čeprav se namesto ekonomskih vidikov poudarja simbolne (!?): http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/boj-za-nicelni-davek-simbolno-spodbuja-kulturno-identiteto/227346).

Torej in najprej – kakšne so značilnosti knjižnega trga, kot jih vidij(m)o kulturni ekonomisti:
1) knjige so izkustvene dobrine, da jih spoznamo, jih moramo prebrati. Sicer imajo vrednost le za kakšno ‘lepšanje polic’ (seveda pa tudi to ni vedno brez vrednosti…)
2) produkcijo knjig zaznamujejo visoki fiksni ter relativno nizki marginalni, variabilni stroški
3) nekatere knjige, t.i. bestsellerji, so izjemno uspešne; veliko oz. večina drugih ostaja na policah. Tej značilnosti v svoji znani klasifikaciji Richard Caves (2000) pravi ‘nobody knows property’, ki pomeni nepredvidljivost uspeha umetniških del v večini umetniških zvrsteh (v tem primeru pa se veže še na ‘A list / B list property’, ki označuje izrazito vertikalno diferenciranost, razslojenost umetniških, v tem primeru knjižnih del)
4) oportunitetni stroški branja knjig praviloma pretehtajo branje knjige samo, t.j. pomembni stroški branja knjig so v odrekanju drugim, marsikomu več vrednim dejavnostim. To pomeni, da večina od nas raje gleda kako naši nogometaši (zaenkrat še) blestijo v Južni Afriki, kot pa da bi bralo Vojno in mir ali Handbook of Cultural Economics. Ali se kdo morda ne strinja :) ?
5) branje knjig lahko pogosto bolj pravilno opišemo kot privatno investicijo v svoj kulturni kapital, kot pa zgolj kot potrošnjo
6) obstaja skoraj popolna zamenjava, substitut za nakup knjige – izposoja v bližnji knjižnici
7) branje knjig ima poleg čistih uporabnih vrednosti, odraženih v njihovi ceni, tudi pomembne vrednosti neuporabe (opcijska vrednost, zapuščinska vrednost, izobraževalna vrednost,…) in kulturne vrednosti. Zato niso čista zasebna  dobrina, pač pa imajo vsaj nekatere značilnosti javnih dobrin. Za tiste (predvidevam, da večino), ki so jim ti izrazi španska vas, predlagam, da preberete tale kratek prispevek http://sl.wikipedia.org/wiki/Vrednost_kulture.

Tako, zgornjih sedem značilnosti lahko tvori osnovo za raziskovanja knjižnega trga. Potrebno je povedati, da v kulturni ekonomiki ta raziskovanja niso prav pogosta. To nenavadno značilnost je že leta 2000 opazil Christian Hjorth-Andersen (tisti, ki večkrat berete ta blog: uganili ste, potomca danskih Andersenov sem večkrat srečal/poslušal v Koebenhavnu, in je precej nenavaden, poseben, da ne rečem čuden človek…), in jo po mojem pravilno povezal z prostotržno naravo knjižnega trga. Tudi pri nas imamo založništvo praviloma za gospodarsko dejavnost, čeprav je minister Simoniti vztrajal in izpeljal projekt Javne agencije za knjigo. Tako tudi v kulturni ekonomiki ekonomisti raje o(in u)pravičujejo javne subvencije za recimo gledališko ali glasbeno umetnost, knjižno dejavnost pa prepuščajo sami sebi.

V kulturni ekonomiki torej velike pozornosti knjižnemu trgu ni bilo namenjeno. Bomo pa v kratkem pogledali, kaj o trgu knjig (nasploh in v konkretnih primerih) povedo nekatere študije, ki so vendarle bile narejene, in ali nam to lahko pove kaj uporabnega za primer Revije 2000.

Knjižni trg je eden prvih skušal modelirati prav omenjeni Hjorth-Andersen. Leta 2000 je v JCE objavil poskus modeliranja danskega knjižnega trga, skozi makroekonomsko perspektivo. Njegova prva ugotovitev je, da je knjižni trg primer monopolistične konkurence (ki je nekaj drugega od pravega monopola!), kjer so, kar je v našem primeru bistveno, proizvodi na trgu bližnji, ne pa popolni substituti. To torej pomeni, da ljubitelji knjig Agathe Christie na počitnice še vedno lahko namesto Hercula Poirota vzamejo Miss Marple, precej težje pa izberejo denimo teoretsko delo o ekonomski teoriji iger in uporabi Nashevih ravnotežij v analizi vojnih konfliktov ali boju podjetij na trgih (se bojim, da sem napisal neumnost, prav detektivska narava teorije iger bi bila morda še bližji substitut za Poirota kot Miss Marple).

Kakorkoli že, knjige so torej med seboj bližnji, vendar ne popolni substituti. In kar je še pomembnejšega pri Andersenovih ugotovitvah, obstajajo tudi substituti, ki počasi, a vztrajno nadomeščajo branje knjig v celoti: televizija, video, internet. Predvsem prva je bila vsaj v začetku tista, ki je zelo izpodrivala branje knjig. Internet pa ima v veliki meri tudi pozitiven, močan vpliv na trg knjig – zaradi njega se trg knjig demokratizira, prihaja do t.i. učinka dolgega repa (Long Tail), kjer bestsellerji izgubljajo na prodaji v primerjavi z manj uspešnimi knjigami, kjer torej rep porazdelitve branosti knjig zaradi prodaje prek interneta postaja vse daljši in vse več knjig dobiva vse več bralcev. Prisotnost tega učinka je na konferenci v Koebenhavnu potrdila študija francoskih avtoric Peltierjeve in Moreaujeve. To pomeni torej dober obet za raznolikost trga in za možnosti manjših založb in bolj nekonvencionalnih knjig. Kljub temu pa tudi ti dve avtorici ugotavljata, da ta učinek še ni pretirano močan, in da je značilnost ‘A list / B list’ , oz. prisotnost superzvezd, bestsellerjev še vedno prevladujoč, in da je še vedno relativno malo prostora za nekatere zvrsti knjižne produkcije. Tudi avtorji v začetku omenjene (in linkane), morda osrednje študije na tem področju se niso zmožni izreči bodisi za trg bodisi za državo. Ugotavljajo, da je sicer trg na področju knjižne produkcije pogosto zmožen poskrbeti sam zase, da pa obstajajo velike razlike med sistemi posameznih držav, in da zato svetujejo različno obravnavo od države do države. Ugotavljajo tudi, da nekatere države uvajajo ničelni davek na knjigo, in da je morebiti glede na določene knjižne trge ta tudi smiseln.

Kaj torej reči, da vendarle ne zaidemo preveč v samo teorijo. Knjižni in založniški trg ni popolni, smithovski trg. Na njem ni popolnih informacij, na njem ni popolnih substitutov. Zato nekateri ukrepi s strani države včasih  prispevajo k njegovemu boljšemu delovanju in h koristim za potrošnike, davkoplačevalce, male ljudi, kakor hočete. Kar pomeni, da so na ta način prisotne tudi knjižne produkcije, ki bi v prostotržnem modelu izpadle, izginile. Takšni ukrepi so poleg ničelnega davka na knjigo še FBP – fixed book price, ki ga pozna večina evropskih držav ter neposredne subvencije založnikom, ki so prav tako ponekod prisotne. Kljub nekaterim nasprotujočim ugotovitvam (Canoy, van Ours in van der Ploeg (2005) so tako proti FBP, Francoise Benhamou s sodelavkami (2010) pa navaja dokaze za ta ukrep; obe študiji vključujeta empirične modele, žal pa bolj prepričljivo gotovo deluje prva, o razlogih morda v kakšnem drugem zapisu), pa je ugotovitev vsaj zame presenetljiva: država lahko ima svoje mesto na trgu knjig, ničelni davek na knjigo pa nikakor ni neumnost, in bo morda zares blažilno deloval na knjižno produkcijo.

Aha, in zakaj je torej propadla Revija 2000? Kot je nekje odgovorila že Simona – ker ni sledila osnovnim zakonitostim, ki jih ima tudi ta, kot vsak drugi trg. Ker je skušala v arnoldovski elitistični, vzvišeni, aristokratski drži delovati izven vseh dejanskosti, ki vladajo na trgu, in ki jim vsak založnik mora nameniti vsaj nekaj časa. Morda bo v primeru ničelnega davka na knjigo in še katerih novosti takšnih primerov vse manj, vendar pa je potrebno imeti oči odprte in se prilagajati tudi ekonomskim zakonitostim delovanja. Žal, enako verjetno velja tudi za primer Klub Gajo. Aristokratska drža umetniške in intelektualne vzvišenosti nad državo in trg (!) pač danes ne pije več vode. Morda žal, morda oz. verjetno pa na srečo.

P.S.: Prispevek objavljam, kljub temu, da še ni najbolj kohereten, povezan, vsaj zame. Zato bo morda doživel še kakšno revizijo, jutri.

  • Share/Bookmark

9.06.2010

Banalno in ravno-prav

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kulturologija — andee - 9.06.2010

YouTube slika preogleda
Morda sem že nadležen, pa naj bo to nekakšen teden Pata Methenyja, ki je vsaj name imel res močan vpliv. Priložen video pa je tudi a propo razpravam ob Emi, Eurosongu in slovenski popularni glasbi. Skladba uporablja resnično preproste, prav lahko bi dejali banalne, trivialne glasbene motive in elemente. Kljub temu zveni fantastično in vsaj mene glasbeno povsem prepriča. Ja, lepa je, ’simpl je ta narbulš’ bi verjetno dejal Mr. Smith.

In točno o tej razliki je govoril Metheny v intervjuju oz. mnenju o Kennyju G-ju. Medtem ko je Kenny G obupno sladek in banalen, manipulativen, je Metheny vedno na robu, a (skoraj) nikoli preko. In prav tu je tudi razlika med Emo in npr. letošnjim Eurosongom. Resda bi obe prireditvi lahko odpravili kot nemogoče skomercializirani, vendar vsaj mene na Eurosongu prepriča vsaj prvih pet, morda deset najvišje uvrščenih  skladb. Na Emi žal nobena.

Zato, slovenski glasbeniki, tisti, do katerih to sporočilo lahko pride, učite se od Pata in podobnih, in učite se tudi od Kennyja in podobnih, vendar od slednjih v negativnem smislu. Dobro premislite, preden napišete svoje skladbe, ki žal, pa se iskreno opravičujem, zelo pogosto zvenijo kot ‘the dumbest music there could be in the history of human beings’, kot je/bi dejal Pat. Se pa odlično prodajajo med slovensko publiko pod krinko ‘nacionalnega interesa’.

Toliko, tudi z moje strani nekaj dušebrižništva. Lahko noč.

Pat Metheny Group – Letter from Home

  • Share/Bookmark

31.05.2010

Polona Tratnik: Konec umetnosti

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 31.05.2010

Po sobotni (glasbeni) noči bom skušal po vsakem vikendu, ki ga večinoma ali velikokrat preživim v branju, ob ponedeljkih predstavljati prebrano, ali kar bo sicer zanimivega. Ne bi rad nič obljubljal, upam, da mi uspe vztrajati in vsaj občasno objaviti kaj zanimivega na to temo.

Tole, za uvod, sem preb(i)ral med vikendom: Polona Tratnik: Konec umetnosti. Genealogija modernega diskurza: od Hegla k Dantu. Koper: Univerza na Primorskem, 2008. 480 strani.

Knjiga predstavlja tezo o koncu umetnosti, najizraziteje prisotno pri Heglu in pri sodobnem ameriškem filozofu Arthurju C. Dantu. V tem sam vidim tudi njen poglavitni prispevek za moje znanje in poznavanje – izjemno dober, berljiv, in precej podroben pregled Heglove filozofske in estetske misli, ter misli po-romantičnih in sodobnih mislecev v teoriji umetnosti. Precej izčrpno, podrobno in tudi zelo berljivo. Poslastica za vse tiste, ki se ukvarjate z umetnostjo, tako likovno (iz katere prihaja tudi avtorica sama) kot katerokoli drugo zvrstjo umetnosti, čeprav v recenziji Aleš Erjavec zapiše, da je danes pravzaprav likovna umetnost tisto merilo za druge umetnosti, v teoriji umetnosti in estetiki seveda.

Le o Eurosongu nisem v njej našel nič specifičnega :) Čeprav sta tudi področje popularnega, predvsem v povezavi s popartom (o katerem je v knjigi zelo veliko govora, kolikor se pač veže na delo Arthurja Danta), kot siceršnji obrat h kulturi, o katerem je v družboslovju (bilo) toliko govora v zadnjih desetletjih, oba vezana tudi na področje popularne glasbe, in bi se spoznanja knjige gotovo dala aplicirati tudi na Eurosong. Morda zvečer ali jutri…

  • Share/Bookmark

28.05.2010

Petkovo-sobotna noč: Rekvijem za slovenski Eurosong

Zapisano pod: Glasba, jazz, itd..., Kulturologija — andee - 28.05.2010

YouTube slika preogledaV tokratni rubriki kot pričakovano nekaj o Eurosongu, temi, s katero sem se začel resneje oglašati tule. Žal pa tokrat nimam dobrih novic :( Slovenci smo na svojem izboru ukinili še zadnjo varovalko, ki je zagotavljala vsaj koliko toliko pravilen izbor, in ukinili deljeni sistem žirije in publike. Publika pa je tokrat namesto Čukov izglasovala Narodnozabavni rock. Kot verjetno ponavljajo (in bodo ponavljali) številni pisci te dni, je to odličen komad za podalpsko zabavo, žal očitno (ste presenečeni?) precej manj za skandinavska in evropska ušesa. No, imamo vsaj tisto, kar smo hoteli, k’neda?

Iskreno rečeno, mislim, da ob trenutnem odnosu rešitve za nas ni. Žirije, ki jih sestavljamo, so sestavljene iz dušebrižnikov, ki objokujejo minevanje časa in dobro staro slovensko popevko (morda pa pošljemo Lidijo Kodrič ali Janka Ropreta naslednjič?). Zato dejansko tudi ta varovalka, tudi če je, ni učinkovita. Sam sem sicer še vedno zelo razočaran nad lanskoletnim rezultatom Quartissima, vendar je očitno le zmanjkala tista usodna iskrica, ki jo je znala sprožiti Alenka Gotar, Quartissimo pa ne, kljub Andreju Babiću v obeh zasedbah. 

Kakorkoli, Eme letos nisem gledal, in priznam da razen zmagovalcev in odlične pop skladbe (vsaj v remiksu Defmena) skupine Tangels, ne poznam niti enega komada s tam. Da pa so tam, torej na Emi, ponovno ‘žarili in palili’ ‘talenti’, za katere do tedaj ni še nihče slišal, pa pokaže odnos, ki ga nekdo (ne vem kdo, vendar je nekdo ali kar nekaj ljudi, odgovornih za prireditev, očitno zmedenih in ne pri zdravi pameti… Ali pa so, opravičilo prizadetim, ‘gluhi, kot da bi jim slon prdnil v ušesa’) vpeljuje na to prireditev. Da se tam vsako leto pojavi četrtina slovenskih pop bleferjev, nekaj dobrih bendov, ki pa ne vedo točno, zakaj so sploh prišli tja, ter skoraj polovica ‘novokomponovanih’ pevk in pevcev, ki jih imamo čast spoznati prav tisti večer. Že drug dan pa so na poti na največji svetovni glasbeni dogodek. Razumi to, kdor more…

Kakorkoli, Eme nisem gledal in je, če bo podoben odnos, tudi le redkokdaj še bom. Na Eurosongu pa še vedno upam, da zmaga Azerbajdžan. Me pa ta tema tudi iskreno rečeno nekako ne zanima več prav zelo, razen v smislu nekih strokovnih, študijskih ugotovitev z mojih področij. Vsem vam želim obilo zabave na ‘najbolj nori zabavi leta’ v soboto. Sam pa vam puščam skladbo, ki bi jo morda sam poslal na Eurosong, ali vsaj slovensko Emo: John Cage – 4′33”.
Lep pozdrav.

  • Share/Bookmark

21.05.2010

Objektivno in ‘objektivno’

Zapisano pod: Kulturologija — andee - 21.05.2010

Čeprav sem nekako precej depresiven te dni, objavljam vsaj še tale prispevek, med vikendom namreč iz tehničnih razlogov ne bom veliko na netu.

Želel sem pokazati na primer, kako lahko mediji objektivno in ‘objektivno’ poročajo o dogodkih. Torej poročili z istega dogodka, eno korektno, in eno pisano iz jeze nad malo bolj kritično usmerjeno repliko enega članov okrogle mize. Drugo je seveda popolnoma preinterpretirano, spisano iz izjav, vzetih iz konteksta, in dobro pokaže, kako se mediji obnašajo pri nas – z besedami dr. Jureta Mikuža z enega od drugih pogovorov, so ‘vsi podkupljeni, in to vsi vemo’. Žal, bo to menda kar držalo, vsi vemo, da ne gre za denar (ali celo tudi), pač pa različne pozornosti, dobrikanje, ipd. In v primeru kritike dobite na pladnju tole: http://www.finance.si/280096/Lah-Biti-mecen-je-brez-zveze.

Korektno pa je seveda tole: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/o-tem-ali-je-kultura-posel-ali-je-lahko-dobickonosna-in-o-zasebnem-vlaganju/230568.

Primerjava govori svoje…

  • Share/Bookmark

13.05.2010

Revija 2000 bo prenehala izhajati

Zapisano pod: Kulturna ekonomika, Kulturologija — andee - 13.05.2010

Tole me je pa šokiralo danes: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/revija-2000-ne-more-vec-izhajati/225600. Zaradi poplave drugih obveznosti sem to opazil šele danes, po dveh mesecih od objave. V krogih Revije 2000 sem zrasel v študentskih letih, od tam je več mojih najboljših prijateljev iz teh let. Bom skušal še kaj napisati o tem v prihodnjih dneh, torej o pomenu in morebitnih (ekonomskih in drugih) razlogih propada te revije.

Zaenkrat prilagam zgolj tole daljše besedilo, ki v (mikro)ekonomskem smislu precej dobro obdela knjižni trg: http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=730523 (objavljeno tudi v Handbook of Economics of Arts and Culture). Verjetno bo to tudi osnova za bodoči zapis.

  • Share/Bookmark

24.04.2010

Jonah Goldberg – Capitalists and Socialism

Zapisano pod: Ekonomija, Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 24.04.2010

V kratkem odmoru med branjem študijske literature, objavljam tale zapis, ki je do mene prišel prek okrožnic Cafe Hayek, http://cafehayek.com/. Čeprav so besedila, ki jih objavlja Don Boudreaux, zelo velikokrat precej zaletavo libertarno (ali, če hočete, neoliberalno :) ) napisana, pa objavljam nekaj izsečkov, ki so jih tudi avtorji Cafe Hayek (predpostavljam, da kar sam Boudreaux) povzeli po članku Capitalism vs. Capitalists, objavljenem na http://www.aei.org/article/101956. Morda je poučno še enkrat prebrati misli, ki jih pri nas upravičeno ponavljajo pripadniki Mrkaićevega kroga:

‘If by “capitalist” you mean someone who cares more about his own profit than yours; if you mean someone who cares more about providing for his family than providing for yours; if you mean someone who trusts that he is a better caretaker of his own interests and desires than a bureaucrat he’s never met, often in a city he’s never been to: then we are all capitalists. Because, by that standard, capitalism isn’t some far-off theory about the allocation of capital; it is a commonsense description of what motivates pretty much all human beings everywhere.

And that was one of the reasons why the hard socialism of the Soviet Union failed, and it is why the soft socialism of Western Europe is so anemic. At the end of the day, it is entirely natural for humans to work the system–any system–for their own betterment, whatever kind of system that may be. That’s why the black-market economy of the Soviet Union might have in fact been bigger than the official socialist economy. That is why devoted socialists worked the bureaucracy to get the best homes, get their kids into the best schools, and provide their families with the best food, clothes, and amenities they could. Just like people in capitalist countries.

Socialism is a system based upon an assumption about human nature that simply isn’t true. I can design a perfect canine community in which dogs never chase squirrels or groom their nether regions in an indelicate manner. But the moment I take that idea from the drawing board to the real world, I will discover that I cannot get dogs to behave against their nature–at least not without inflicting a terrible amount of punishment. Likewise, it’s easy to design a society that rewards each according to his need instead of his ability. The hard part is getting the crooked timber of humanity to yield to your vision.

And it’s also why the problem with capitalism is capitalists. Some people will always abuse the system and take things too far. Some will do it out of the hubris of intellect. Some will do it out of the venality of greed.

I bring all of this up because many in Washington seem convinced that the solution to the problem with capitalists is always less capitalism. To be sure, a free-market society is in some sense a government program. The government must prosecute criminality, enforce contracts, and demand that the rules be observed. Few lovers of free markets are so laissez-faire as to want to strip the government of its role as referee.

But few should want the ref to suit up and play the game.’

Za konec bi dodal še nekaj kratkih opazk. Povedano se je tudi meni dolgo zdelo točen opis, in vsekakor sem še vedno mnenja, da je zelo koristen v poplavi kvazi-levičarstva v Sloveniji. Torej nekaj precej zdravih in prizemljenih misli, ki veliko bolje opišejo bistvo družbe, kot jo živimo, kot pa blodnje naših levičarskih teoretikov. Zakaj govorim o kvazi-levičarstvu, je verjetno tudi že jasno iz mojih preteklih zapisov: sam sem veliko bolj nagnjen k levičarskim kot desničarskim (npr. konzervativnim) vrednotam. To pomeni, da mi je veliko bližje družbena skladnost, pravičnost, pomoč socialno šibkejšim, spremembe in revolucije v sistemu, kot pa ohranjanje statusa quo, zagovarjanje vloge katoliške Cerkve kot ključne družbene institucije, nenehno podajanje v ‘kulturni boj’ in opletanje s povojnimi poboji in domobranstvom namesto poskušanja doseči spravo s temi dogodki iz preteklosti. Vendar način, na kakršnega k družbenenemu razmišljanju pristopajo naši levičarji, me žal samo odbije in potisne v iskanje drugačnih zgodb, drugačnih avtorjev, drugačnih razlag družbenih dogajanj. Nenehno kritiziranje in negodovanje nad sistemom, v katerem živimo, brez kakršnega koli resnega namena razumeti njegovo delovanje tudi z drugačnih pozicij, kot so ‘naše’, nenehno politično in lobistično delovanje za uveljavljanje svojih pogledov (kaj hočete, vse je pač politično…), kjer v primeru, da se dejstva ne ujemajo s teorijo, pač toliko slabše za dejstva… Jah, vse našteto zelo močno prispeva k temu, da pač nekateri radi beremo vrstice, kot so zgornje. Ker so bistveno bolj realne, trdne, utemeljene, in predvsem bistveno bolj odprte do drugačnih, različnih pogledov. Verjetno zato, ker preprosto stojijo na trdnejših tleh, in jim ni treba biti prestrašen, da jim bo kdo z drugačnim videnjem ‘porušil njihovo življenje’.

Zato sam v zadnjem času (vsaj sam pri sebi) bistveno bolj iščem način, kako ekonomski in luhmannovski pogled, ki sta oba, vsaj v prevladujočem smislu, res bolj desne provenience, uporabiti za grajenje in razlago družbe, ki bi upoštevala omenjene levičarske vrednote. Zato me tudi zgornji tekst ne prepriča več, vsaj ne povsem. Je pa gotovo in žal še vedno zelo koristen za slovensko situacijo, ki potrebuje predvsem veliko zdravega (a ne gradualističnega) razuma, predvsem pri ekonomskem odločanju.

  • Share/Bookmark

17.04.2010

Ob kritiki razstave Hermana Pivka – kritika kritike

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 17.04.2010

Najprej pogled likovnega kritika Andreja Medveda ob razstavi Hermana Pivka v Galeriji Lože Koper:

‘Razmišljanja o bistvu fotografskega posnetka

Pri fotografskem posnetku – sodobnem ali tradicionalnem – gre za več načinov gledanja in »branja«. Foto-podoba je identična s predmetom, ki ga upodablja, se pravi da je tavtološka. Čas, ki se ujame v posnetek, je bistveno drugačen, kot so časi v drugih likovnih zvrsteh; in pa razmerja (notranja, intimna in zunanja, transobjektna), ali če hočete: »načini distanciranja” v času in prostoru, ki jih v vzpostavimo v današnjem gledanju fotografij, tj. v hipnem gledanju nazaj, so v temelju drugačni. S povsem izvirnimi učinki v odnosu fotograf-posnetek-naš pogled.

Lacan na primer (v XI. knjigi zbranih del) ostro ločuje funkcijo očesa in pogleda. Videno (vu) je, pravi, pred tistim, kar nam je dano-v-pogled (donné-à-voir). Podoba ali fotografska slika lahko deluje kot »zaslon«, v katerem se subjekt – opazovalec – gleda in se vidi kot v zrcalu. Oko je vrnjeno očesu. Pogled pa seže dlje, za sliko, v prostor Drugega, v prostor Nezavednega in Želje; v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem. Pogled presega videz, ki ga slika fotografska podobitev.

V tem smislu zdaj razumemo tudi posnetke Pivkovih posnetkov kakor izvirne točke za pogled; ne pa kot »realistične« podobe. Zgradba pogleda je obrnjena, se pravi retrogradna. Fotografija govori iz sebe, iz nótranjosti svoje podobitve, nikakor pa iz površine, kot predmetnost. In niti zaradi fotografove »izbire«; čeprav gotovo avtor pripomore, da se v sliko ujame notranji pogled. Gib roke, ko se sproži in odpre zaklop, gib, ki se zdi povsem mehanski, v resnici (so)ustvarja sporočilo fotografskega posnetka; naj bo to čista likovnost kot taka ali navidez zameglena spaka.

Fotografija je skrajno senzibilen instrument, ki omogoča izostren in skoraj rentgenski vpogled, nekakšno introspekcijo stvari. S filmom je v temeljni razliki, saj filmske podobe v trenutku omeglijo, izginejo in izpuhtijo. Film je gibanje, minljivost slike, ki se izteka v našo podzavest, v čustvena vozlišča; neponovljiva, bežna. Fotografija pa »postavlja« likovnost stvari, katerih se dotika, v časovnost, ki je povsem drugačna. V njej je čas zaustavljen, otrpljen v večni hip: trenutek, ki ga skoraj ni, postane večen. In v tej časovni meji – omejitvi, ničli . »zagledamo« dogodke, ki jih v resnici ne zaznamo. Zato je realizem fofografskega posnetka povsem različen od resničnosti in realizma v slikarstvu. Kajti slikar nikoli ne ujame ničnega trenutka; ga niti ne zazna.

Andrej Medved’

Besedilo sem po naključju in ker se trudim spremljati dogodke s področja likovne umetnosti, prebral pravkar. Kaj imam spet za pripomniti ? :) Pri razumevanju fotografske umetnosti torej moramo ločiti med videnim in danim-v-pogled. Sicer precej očitna, vsaj na prvi pogled rahlo trivialna distinkcija, čeprav sem prepričan, da je v Lacanovih delih bolje in bolj poglobljeno opredeljena. Vendar je precej resen problem zgornje kritike po mojem naslednji: Ali se ne da z njo utemeljiti KATEREKOLI fotografske razstave? Ali ni povedano preprosto lastnost fotografije, pa tudi katerega koli realistično zasnovanega likovnega (ali katerega koli drugega umetniškega) dela? In ali se ne da s povedanim opravičevati tudi recimo razstave poročnega fotografa (čeprav so večinoma tudi te mojstri, in to uporabljam zgolj v namen prikaza), ki je recimo mojster obrti, veščine fotografije, njegovo delo pa ima zgolj in samo uporabno funkcijo? In nima nikakršne zveze s tem, kar naj bi umetnost bila, torej poigravanjem na meji možnih svetov, igranjem na meji medij/forma, sporočanjem nekih globljih,bolj kompleksnih in sporočilno bolj močnih in nenavadnih občutij. Ali se ne da z Lacanovo razliko reči, da so tudi poročne fotografije vrhunski umetniški izdelki, ki (podobno kot Medved vidi Pivkove) za navidez realistično podobo skrivajo ‘pogled v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem’.

Skratka, če Medved ne utemelji, kaj je razlika med Pivkovim skritim pogledom, in morebitnim skritim pogledom na kateri koli fotografiji domačega mojstra, nam ni povedal takorekoč ničesar. Zgolj dejstvo, da so na razstavi fotografije, in ne recimo kipi ali knjige. Zelo pomembno sporočilo, res vredno zapisa in branja! Hvala za to pomembno opažanje, Andrej Medved, za vse tiste, ki so doma morda pozabili očala. Ali pač?

  • Share/Bookmark

11.04.2010

Phillippe Perrin in gangsterska estetika

Zapisano pod: Kiparstvo, Likovna umetnost, Kulturologija — andee - 11.04.2010

Po službeni dolžnosti prejemam okrožnice Galerije Maeght iz Pariza. V svoji novi izdaji obveščajo o razstavi umetnika Philippa Perrina v Evropski hiši fotografije (Maison Européene de la Photographie; upam, da je slovenski prevod pravi): http://www.maeght.com/galeries/artiste_detail.asp?id=74. Gospod Perrin ustvarja na tematiko gangsterske, rapovske in boksarske estetike, v njegovih delih pa prevladujejo različni kosi hladnega orožja, konice nabojev, bodeče žice in podobno. Zaradi mene – super! Zakaj pa ne, dokler gre za umetnost (celo če bi šlo za kak upravičen(!) teroristični razlog, morda ne bi imel nič proti). Vendar je prva asociacija oz. predstava, ki me je prešinila, podoba njegove morebitne razstave v Ljubljani in odzivi kritikov nanjo. Predvidevam oz. sem kar prepričan, da bi šlo za nekakšno glorificiranje uporništva, ‘uporniških’, ‘alternativnih’, ‘avantgardnih’, ‘provokativnih’ umetniških praks.

Ko pogledam na Perrinove fotografije, pa se me ne dotakne popolnoma nič na njih. Pusto slikanje orožja in drugih pretepaških tematik. Ali je to zato, ker nisem umetnostni zgodovinar, pač pa odpadniški kulturolog in would-be ekonomist in ničesar ne razumem? Provokativnosti, svežine (akhm), revolucionarnega in subverzivnega naboja tovrstnih umetniških snovanj? Ali pa je to zgolj zato, ker dejansko ne sporočajo tako rekoč ničesar, razen precejšnje/povsemšnje izpraznjenosti sodobne umetnosti?

In zato skakanja v zrak vsakič, ko kdo upodobi karkoli, kar vsaj na daleč spominja na provokativnost Duchampove poteze z razstave v New Yorku 1917, ko je na razpis prijavil navadni straniščni pisoar? Koliko let je od takrat? Khm, jih bo že sto kmalu… Mi pa še vedno ujeti v isti vzorec, kot bi verjetno dejal kipar Jiri Kočica. Čeprav mislim, da je morda še kaj zadaj. Denimo to, da si domišljamo, da živimo v  družbi spektakelskih dogodkov, o kateri piše in jo opisuje/napoveduje Guy Debord. Da smo ujeti v medijsko eksplodirano družbo, ki se hrani s spektakli, škandali. Ali pa vsaj gledamo nanjo skozi takšna očala. In nas zato prave spremembe, resnično pomembni, čeprav morda majhni družbeni premiki sploh ne ganejo, jih dejansko sploh ne vidimo, ali bolje, nočemo(!) videti. Kaj nas to briga. Važno je, kaj Brad Pitt je, s kom je bila včeraj Paris Hilton, koga so včeraj požrli bulmastifi (in, predvsem, kdo lahko zaradi tega leti s položaja ali bolje, koga se lahko zato znebimo in ga nosimo po zobeh). Ali, metaforično rečeno, denimo to, da nekdo v javnosti reče fuk… Z drugimi besedami, da v javnosti pokaže bodečo žico, slike pištol in krvavih trupel, se sleče, pokaže prst v kamero.

Kje je pravi point tega? Vse navedeno je sicer super, in v primeru, da bi mi to kaj povedalo, nimam čisto nič proti ničemur navedenem. Ampak ali res nismo sposobni iti vsaj korak naprej, in kljub temu, da podobne geste nosijo vedno v sebi nekaj zbujanja ugodja, jih primerno umestiti? Ali res potrebujemo umetnike, ki zmorejo le še ‘šokirati’, zmorejo le še zaletavanja v ene in iste zidove, brez vsakega sporočila, brez vsakega poskusa resnega premisleka družbe, v kateri živijo in refleksije svojega dejanskega mesta v njej. Ne pravim, da je to treba storiti prek Luhmanna (čeprav pri meni zaleže), ampak žal, na tak način, kot to počne večina sodobne umetnosti, se vsaj mene žal ne dotakne, nič več. Prav nič. In se ob podobnih naivnih poskusih zbujanja pozornosti heretično spomnim na Mrkaićeve misli: koliko časa bomo še prenašali to? Zakaj denar, ki gre za to, ne namenimo raje koristnejšim namenom? Bolj resno: kaj storiti, da se umetnost in umetniki (pa morda ali predvsem tudi kritiki!) premaknejo s svojih v sedanjem trenutku žal skoraj vedno impotentnih, brezzobih pozicij, kaj storiti, da se bodo resnično in resno lotili premisleka položaja, v katerem s(m)o in ga znali prenesti tudi v svoje delo? Ali jim je res potrebno vzeti še tisti zadnji denar (večini zadnja eksistenčna sredstva, nekaterim pa tudi udobne fotelje in hale, v katerih večinoma intelektualno spijo…), ki ga imajo sedaj? Ne vem, res. So pa to misli, ki mi jih danes zjutraj zbudi tale okrožnica in napoved razstave. Če bo dalo komu misliti, odlično. Če pa ne, pa, hej, tudi temu so najbrž namenjeni blogi – nedeljskim jutranjim onaniranjem…

P.S.: Po ponovnem ogledu Perrinovih digitalnih litografij, priznam, da rdeča zvezda na nekaterih od njih daje sporočilnost in naboj tem delom. Povezava ‘gangsterske’ estetike in levice, v kakršni koli pomenski konotaciji že. Kljub vsemu pa ostajam na povedanem v zapisu.

  • Share/Bookmark

30.03.2010

Dragan Živadinov in neoavantgarde: ali res ni kje kaj bolj zanimivega…

Zapisano pod: Kulturologija — andee - 30.03.2010

Najprej povezava do po mojem mnenju (kot ponavadi) zelo dobro in korektno spisanega članka Polone Balantič: http://www.rtvslo.si/kultura/novice/procesiranje-trzaskega-konstruktivisticnega-ambienta-ni-postmodernisticna-sala/226385

Ampak ni članek tisto, kar bi me motilo. Moti me strahovita pozornost, ki jo Dragan Živadinov požanje za vsak svoj projekt v slovenskem prostoru. Ali je to zato, ker so ti projekti res tako dobri in pomembni (iz osebnega znanstva lahko sicer potrdim, da je Dragan resnični obsedenec z sodobno umetnostjo in jo diha in je) ali preprosto zato, ker se nič drugega pri nas ne dogaja? Kje je torej resnični pomen teh projektov in kaj nam povedo o sodobni družbi in kulturi? Iskreno priznam, da meni takorekoč ničesar relevantnega… Da je sila gravitacije zadnja nepremagana sila? Ali ne živimo v svetu, kjer je cel kup ‘nepremagljivih sil’, ki nas določajo in s katerimi smo kot ljudje prisiljeni živeti (pa še prav lepo nam je velikokrat pri tem…)? Kot denimo svet, družba, soljudje, kozmos/vesolje in še številne druge. Zakaj bi torej projekti, kot je bilo Živadinovovo skakanje po breztežnostnem prostoru vesoljske postaje (khm, kozmokinetično gledališče oz. postgravitacijska umetnost…) pomenili karkoli zares relevantnega za nas? Razen nekega dovrševanja modernističnega vzorca hlastanja izpolnitve razsvetljenskega projekta iskanja vedno novega, oziroma bolje, dovrševanja nekih form umetnosti, ki so bile že zdavnaj dovršene in preživete. Ali res ne zmoremo česa boljšega, ali z besedami kulturologije: ali res ni kaj boljšega na kakšnem drugem kanalu?

P.S.: Mimogrede, čeprav se ne nanaša na temo: zelo veliko berem (ali se vsaj trudim brati) te dni, zato tudi malo manj pozornosti namenjene temu blogu z moje strani. Hvala za vse komentarje, upam, da bo debata tekla, in bom vsaj na tiste komentarje, ki se neposredno nanašajo na prispevke, skušal čimprej tudi odgovoriti.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |