V krizi smisla tiči misel






         

23.02.2010

Zakaj družba ni sestavljena iz ljudi

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 23.02.2010

Na ta malo smešen naslov je verjetno marsikdo pridirjal, da se bo smejal očitno protislovnemu stališču avtorja tega bloga. Vendar ja, zagovarjal bom natanko to stališče: da družba ni sestavljena iz ljudi. Kot še nekatera od stališč na tem blogu, se tudi to naslanja in izhaja iz socioloških teorij vplivnega nemškega sociologa Niklasa Luhmanna.

Najprej poglejmo preprosto življensko situacijo, kjer se pogovarjata dve osebi. Kljub temu, da sta to morda zakonca ali najboljša prijatelja, ki se poznata že iz otroštva, pa v pogovoru ne uspeta odkomunicirati popolnoma vsega. Drug za drugega ostaneta nepresojna, vedno obstaja vsaj en del vsakega od njiju, ki ga ne uspeta predstaviti drugemu. Prav zato ostaneta tudi ločena kot osebi, sicer bi najbrž težko sploh še govorili o komerkoli od njiju.

Vmesni prostor, ki nastane med njima, in ki ga tvorijo uspešno odkomunicirani pogledi, po mojem lahko imenujemo družba. Družba je torej sestavljena iz vmesnih prostorov, iz uspešno odkomuniciranega, ki ostaja vedno med osebami in ni nikoli zares last izključno ene od njih. Ta vmesni prostor torej tvorijo komunikacije. Družba je torej sestavljena iz komunikacij, in ne iz ljudi. Samo tako lahko tudi funkcionira kot samostojen in avtopoetičen sistem, torej sistem, ki iz samega sebe vedno znova proizvaja nove elemente in se s tem v vsakem trenutku in vseskozi obnavlja in prenavlja.

Zakaj je to preprosto stališče, ki je direkten povzetek Luhmannovih stališč (morda sicer nekoliko preveč poenostavljen, upam pa, da kot ne-sociolog vendarle nisem kje zgrešil), pomembno za razlago sodobne družbe in slovensko situacijo? V sodobni slovenski družbeni teoriji je kar precej prevlade različnih teoretskih šol, ki se napajajo pri francoskih teoretikih (strukturalizem – Barthes, Saussure; poststrukturalizem – Foucault, Lacan, Derrida, Deleuze&Guattari (številni od teh avtorjev so lahko videni kot pripadniki prve ali druge šole); postmodernizem – Lyotard, Baudrillard) in nemški tradiciji (frankfurtske) kritične teorije družbe, ki vsaj v osnovi izhaja iz marksističnih predpostavk. Te šole so po mojem mnenju sicer zmožne predstaviti zelo kompleksne poglede na sodobno družbo, vendar se vsaj praviloma oz. vsaj pri njihovih zagovornikih v slovenskem prostoru, zaustavljajo pri kritičnih pozicijah, pri kritiki vsega poprek, pri glorifikaciji kritičnega mišljenja nad vsemi drugimi možnostmi razmišljanja.

Podobno velja za teoretsko psihoanalizo, ki se napaja na delu Jacquesa Lacana in njegovih naslednikov v francoskem prostoru in drugje, le da se ta po mojem mnenju moti nekje drugje. Kolikor jo sam poznam (vendar ponavljam, morda ne dovolj), skuša namreč posploševati iz posameznikovega doživljanja na vpogled v družbeno situacijo. Morda je vsaj delnega vpogleda v to situacijo ta teoretska tradicija tudi sposobna, vendar priznam, da se ne morem spomniti niti ene konkretne rešitve družbenih problemov, ki bi jo ta tradicija sploh predlagala (ali bila zmožna predlagati in resno zagovoriti). V času nastanka gospodarske krize so tako predstavniki te tradicije (najbrž najmočneje prav Slavoj Žižek) javno zagovarjali obujanje socializma, komunizma in celo stalinizma, kar je morda sicer zanimiva ideja, vendar po mojem mnenju kaže predvsem na njihovo popolno nemoč razložiti dejanske probleme, ki so povzročili gospodarsko krizo. Po mojem mnenju se to dogaja prav zato, ker je njihov namen preprosto (tudi v teoriji) nemogoč: družbene pojave ne moremo ustrezno pojasnjevati zgolj izhajajoč iz doživljanj posameznikov in interpretiranja le-teh, ker družba ni sestavljena iz ljudi, temveč iz komunikacij in zato deluje po drugačnih, sebi lastnih mehanizmih.

Še to: kakšno pa je potem razmerje posameznikov in družbe v pogledu, ki ga predstavljam? Luhmann v zvezi s tem govori o t.i. strukturnem spoju, ljudje so tako sestavljeni iz treh sistemov: organskega oz. živčnega, psihičnega, ter socialnega sistema. Ti trije, zlasti slednja dva, so v razmerju strukturnega spoja (Strukturelle Kopplung), in so neločljivo povezani, vendar ločeni. Drug za drugega nenehno proizvajajo dražljaje (iritacije), in s tem material, ki ga morajo vsak zase potem predelati. Vendar bistveni del ostaja, da mora vsak sistem ta material predelati na sebi lasten način.

Toliko, ker povedano vendarle izhaja iz bolj ljubiteljskega (beri neusmerjenega v kakšno diplomo ali kaj podobnega) preučevanja, upam, da ni preveč teoretskih napak. Bom pa kot vedno zelo vesel kakršnih koli komentarjev tudi tule.

P.S.: Zapis je nastal kot odziv na repliko Simone Rebolj.

  • Share/Bookmark

14.02.2010

O pojmu kultura: poskus neke razmejitve

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 14.02.2010

Naj bo tale zapis za spremembo malo bolj kulturološko/sociološko/antropološko obarvan. Skušal bom zapisati nekaj misli, ki sem jih v zadnjih urah (so pa gotovo tudi posledica dolgotrajnega, žal več let trajajočega dela na moji kulturološki diplomi na FDV) sproduciral na temo pojmovanja kulture. Že vnaprej opozarjam, da bodo morda še bolj radikalne kot so bili prejšnji zapisi. Ampak gremo naprej.

Pojem kulture je, kot se v znamenitem izreku zapiše očetu kulturologije Raymondu Williamsu, eden treh najbolj zapletenih pojmov v angleškem jeziku (upam, da sem tole prav citiral). V sodobnih teorijah kulture, vsaj tistih, s katerimi sem se sam srečeval, se žal ta izrek po mojem mnenju uporablja za to, da se pravim definicijam kulture, ki bi bile sposobne zajeti kulturo v vseh njenih pomenih in celovitosti, raje izogne in se na to vprašanje dejansko odgovori samo tako, da je kultura pač večznačen pojem, da obstaja n (n>100) definicij kulture, in tako naprej. Ali je to edini možen odgovor na to vprašanje? Ali res ne moremo bolj jasno povedati (ali vsaj razmejiti), kaj kultura je?

Sam sem se nekaj zelo burnih in intenzivnih mesecev med pisanjem diplome ukvarjal z Luhmannovo sistemsko teorijo (kot bralci bloga zdaj že veste). V Luhmannovi sistemski teoriji je kultura preprosto oznaka za semantične vezi med podsistemi. Za razliko od nje je umetnost kot takšna za Luhmanna samostojen podsistem, ki ga vežejo čisto posebne, zanj značilne lastnosti: koda, programi, lasten komunikacijski medij, itd. Kaj bi bil skratka moj predlog in povezava Luhmannovega pojmovanja kulture/umetnosti in običajnega kulturološko/antropološkega gledanja na kulturo?

V slednjem, kulturološkem pojmovanju, lahko na kulturo gledamo večplastno: po eni strani je to način življenja neke skupnosti (iz česar izhaja večina antropološke tradicije (upam, da tega ne bere katera mojih bistveno bolj kompetentnih kolegic:)) in tudi sam Williams), po drugi strani govorimo o množični, popularni in ljudski kulturi (kot nasprotju t.i. visoki kulturi), potem lahko govorimo o subkulturah, in na koncu pride še tisto, čemur v klasičnem smislu pravimo umetnost (npr. arhitektura, ples, kiparstvo, glasba, slikarstvo, književnost, film). Gotovo sem še na kaj pozabil.

In kaj je zdaj končno moj predlog in bistvo tega zapisa? Vprašam se, ali imata kultura v antropološko/Williamsovskem smislu in umetnost/kultura v smislu množične ali elitne umetnosti sploh karkoli skupnega? Takšnega namreč, da bi potrebovali enoten pojem, in ju ne moremo jasno razmejiti? Ali ni (tudi) v množični kulturi vendarle prisoten primaren estetski element, karkoli že označuje – rock glasbo, stripe, trač literaturo, popularne filme? Kaj tako neločljivo skupnega ima torej množična kultura z kulturo kot načinom življenja, da ne moremo govoriti npr. o pojmu množične umetnosti, da bi pojmovali ta fenomen? In ali ni bolj logično govoriti na eni strani o umetnosti, kot tisti, ki ima primaren estetski element, in se predvsem veže na konkretno, določljivo dejavnost, ki jo nek posameznik ali skupina počne (npr. vaja rock banda), in na drugi strani o kulturi kot tisti, ki označuje način življenja neke skupnosti. In ali ni na ta način tudi (končno) zelo jasno razmejen pojem kulture in odpravljen kot tisto ‘nedoločljivo’ in ‘zapleteno’, o čemer je pretežko sploh govoriti? Ali ni ravno v dosedanjem nerazlikovanju in zamegljenosti te konceptualne razlike osnovni problem (dosedanje) zapletenosti pojma kultura?

Vem, da tukaj tvegam večino svoje kredibilnosti na kulturološkem področju, ampak bom vseeno zelo vesel, če kdorkoli z Blogosa, kjer piše kar nekaj avtorjev, ki po vsakdanji profesionalni plati zelo dobro poznajo različne koncepte kulture, odgovori na ta zapis, ki je seveda zaenkrat bolj intelektualni poskus.

Mimogrede, prejšnji zapis o Mrkaiću in Žižku je bil že (rahlo predelan) poslan na Finance v morebitno objavo.

P.S.: Odločitev je padla – tole razmišljanje bo objavljeno v družboslovni periodiki.  Še vedno pa bom vesel komentarjev.

  • Share/Bookmark

30.01.2010

Zettelkasten, kapitalizem in morala

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann — andee - 30.01.2010

Pozdravljeni,
v tem prispevku bom razmišljal o problemu, ki ga danes pogosto izpostavljajo t. i. levičarski teoretiki – o nemoralnosti kapitalizma. Poglejmo na hitro nekaj citatov iz medijev:

‘Sam zase je svoboden trg nemoralen sistem, ki mu ne gre zaupati.’ (M. Parenti, http://www.zofijini.net/modrost_samounicenje.html)

‘Zato je moraliziranje o grabežu v tako družbi predvsem poskus prikriti dejstvo, da je kapitalizem v srži nemoralen’ (M. Sjekloča, citat vzet iz R. Wolff, ‘Capitalism always gone wild’ - nekaterih spletnih strani mi zaradi dolžine ni uspelo skopirati)

‘Še mnogo bolj oziroma morda najbolj usodna sestavina »casino kapitalizma« je bilo spreminjanje in nadomeščanje lastnikov podjetij z lastniki premoženja; usoda podjetja jim sploh ni mar, mar jim je le, koliko bodo iztržili za premoženje, ki so ga kupili z namenom, da bi ga z dobičkom prodali…Da to ne bo moglo iti v nedogled, je bilo očitno kar nekaj časa; sistem je bil nemoralen.’ (J. Mencinger)

Zgornjim trditvam (ki jih po nastopu gospodarske krize kar mrgoli) ne bom nujno oponiral in iskal napak, čeprav tisti, ki ta blog spremljate dlje časa verjetno lahko uganete, da se z njimi ne strinjam. Želim pa predstaviti pogled, ki se ga morda premalo poudarja, in ki po mojem mnenju lahko ponudi dober odgovor na osnovno vprašanje, ali je kapitalizem moralen ali nemoralen sistem.

Pogled črpa svojo teoretsko ozadje iz teorije socialnih sistemov nemškega sociologa Niklasa Luhmanna, s katerim sem se tudi sam nekaj časa intenzivneje ukvarjal. Kaj bi o tem problemu torej vedel povedati Luhmann? Iz njegovih teorij sije zelo jasen in presenetljiv odgovor na zgornje vprašanje: kapitalizem (karkoli že ta izraz pomeni) seveda ni ne moralen ne nemoralen sistem! Kapitalizem oz. sodobna funkcionalno diferencirana družba je amoralen sistem. Kaj zdaj to pomeni in od kod naenkrat ta izraz?

Amoralnost Luhmannu pomeni preprosto to, da morala ni odločilni kriterij delovanja nekega sistema (ali podsistema). Morala je sicer lahko pomemben dejavnik odločitev, in vsekakor je najbolje, če so odločitve nekega gospodarstvenika oz. direktorja moralne in pravične do zaposlenih, okolja, partnerjev itd., vendar to (torej morala) preprosto ni in ne more biti vrhovni oziroma odločilni dejavnik odločanja. To preprosto pomeni, da odločanje nekega podjetja vodi profit, odločanje neprofitne organizacije sledenje njenemu poslanstvu, odločanje politika vodi iskanje moči, odločanje znanstvenika iskanje resnice oz. resničnih trditev. Odločanje v vsakem sistemu vodi njemu lasten komunikacijski medij. Preprosto nesmiselno bi bilo odločitev o tem ali je E res enako m * c kvadrat prepustiti družbeni pravičnosti in občutku za soljudi. Ta odločitev nima nikakršne zveze z moralo, in še celo prav je da je nima, ker edino na ta način sistem znanosti sploh lahko deluje. Mislim, da je odveč razmišljati, kaj bi bilo, če bi pri odločanju o resničnosti/pravilnosti zgornje enačbe odločala osebna razmerja v znanosti (to nas sicer skuša prepričati tradicija Science Studies, na srečo menim da povsem brezuspešno). Pri razmišljanju o Einsteinovi enačbi je odločilno zgolj in samo to, ali ta enačba ustrezno opiše pojav, ki ga naslavlja. Če tega ne napravi, je napačna in je potrebno iskati druge rešitve, ne glede na to, ali jo je predlagal sam Jezus Kristus, Karl Marx, Nelson Mandela ali kdo drug.

In podobno je z odločitvami v gospodarstvu. Seveda je toliko lepše, če so moralne in upoštevajo želje delavcev ter socialnega in naravnega okolja, vendar je potrebno vedeti, da osnovni smisel organizacije ni v izvajanju takšnih ‘moralnih’ odločitev, pač pa v preživetju, v učinkovitih odločitvah, ki bodo prispevale k blagostanju in razvoju organizacije. Čeprav se ponavljam, je vredno ponoviti še enkrat: s tem ne trdimo, da te odločitve morajo biti nemoralne, pač pa zgolj dejstvo, da morala ni smisel obstoja podjetij. Delovanje socialističnih podjetij, ki jih je v nekem prispevku na konferenci Cultura Europea nazorno opisal profesor Marko Lah, in za katere je bilo značilno, da so skušala poskrbeti za zaposlenost v regiji (Mura je bila najbrž eden ostankov takšnega razmišljanja), zgovorno govori o nesmotrnosti takšnega početja. S tem je sicer podjetje na videz ‘moralno’ in ‘družbeno odgovorno’, dejansko pa največkrat (spet: ne nujno) pri tem sprejema neučinkovite in poslovno škodljive odločitve, iz preprostega razloga, ker pozablja na osnovni smoter svojega obstoja, in ne upošteva da je del ekonomskega podsistema, katerega vodilni medij (oz. z Luhmannovimi besedami koda) je le en sam: plačilo/neplačilo.

Toliko za tokrat. Za konec bi poudaril samo še nekaj: vseskozi poslušamo neskončnokrat variirana razmišljanja in kritike kapitalističnega sistema. S sistemom, v katerem živimo je vedno nekaj narobe in je slab, obupen, nemoralen, pokvarjen, da ne rečemo še kaj hujšega. Moj predlog? Te kritike so sicer na mestu in gotovo velja razmišljati tudi kritično. Vendar bi bil gotovo korak naprej, če bi se najprej zavedli vseh pozitivnih lastnosti kapitalizma, vseh tistih lastnosti, zaradi katerih je ta sistem preživel in živi toliko časa, in priznajmo, večino časa smo pa le vsaj kolikor toliko zadovoljni v njem in z njim. Šele ko se bomo zavedali in znali ceniti tudi njegove dobre lastnosti (naj jih naštejem le nekaj: demokracija, svoboda govora, izražanja, tiska, svoboda ekonomske pobude, pravna država, možnost socialne države, neštete državne spodbude in možnosti podpore za lastne pobude, družba znanja, itd. – vem, da mi boste oporekali, da dejansko tega ni in podobno, vendar mislim, da je v tem sistemu to omogočeno vsaj bistveno bolj kot v katerem koli njemu primerljivem), šele tedaj, bomo lahko videli tudi njegove dejanske pomanjkljivosti in točke, na katerih se ga splača napasti in spremeniti/spreminjati. Sam menim, da njegova moralnost ali nemoralnost ni ena od njih.

P.S.: Najprej disclaimer: prispevek o deaccessioningu muzejskih del (verjetno prvi v vrsti) sledi, upam še danes zvečer.
P.P.S.: Pa še en disclaimer: od kod Zettelkasten iz naslova? Zettelkasten oziroma predalčniki so bila Luhmannova najljubša igračka, sodeč po tem kar so zapisali njegovi kolegi, je lahko cele dneve presedel in preurejal kartoteke v predalih. Od tod tudi njegova zamisel o razsrediščeni, heterarhični družbi, sestavljeni iz enakovrednih podsistemov, ter nelinearna struktura njegovih del.

  • Share/Bookmark

27.04.2009

Žrtvovanje Neptunu

Zapisano pod: Kulturologija, Niklas Luhmann, Politične 'analize' — andee - 27.04.2009

Pozdravljeni,

po malo manj kot letu dni premora sem se odločil ponovno pisati tale blog. Priznam, da sem se na začetku pred letom dni malo zaletel – enostavno mi čas ne dopušča, da bi tale blog vzel tako resno kot večino drugih obveznosti v življenju. Zato bodo zapisi še naprej zelo sporadični, dokler najbrž ne bom ugotovil, da takšno pisanje nima smisla – ali pa morda vendarle ne?

Tale blog, ki bo kratek, namenjam prebrani novici o objavi knjige Iana Parkerja o Slavoju Žižku. Da ne bo pomote – do knjige še nisem prišel. Sem pa v zadnjem času sledil, kaj naša ’svetovna eminenca’ počenja in zganja, zlasti v povezavi s socialno revolucijo, rehabilitacijo komunizma in stalinizma, in bojem proti ‘našemu pravemu sovražniku’, zlobnemu kapitalizmu.

Najprej naj malo heretično podvomim v resnično zlobo kapitalizma – hecno je, ko ljudje sistemu, v katerem živijo, nadevajo človeške lastnosti, denimo ‘… v tem prepoznavamo delovanje imperialistične pošasti, ki se ji reče neoliberalni globalni kapitalizem’ (iz časopisa Reartikulacija). Priznam, da me to spominja na lastnosti sistemov magije in primitivne religije, na davno človeško preteklost, ko so vse sile, ki jih niso poznali, imele človeški obraz. V starem Rimu je bil bog (in s tem antropomorfni zastopnik) ognja Vulkan, bog vode Neptun, bog trgovine Merkur. Ko je šlo kaj narobe (denimo povodenj), je bil razlog na dlani: Neptun. Rešitev: žrtvovanje in daritve na oltarju. Da bi seveda iskali resnična sredstva za boj proti poplavam, je bilo praktično nesmiselno – bistveno je bilo prepričati Neptuna.

In tako se nam žal vsaj pri nas dogaja tudi danes: namesto, da bi poskušali najti resničen, racionalen, širok uvid v vzroke krize, se naši vodilni intelektualci in ’svetovne eminence’ osredotočajo na ‘komunikacijo z Neptunom’ – ker je svetovni sistem, oziroma z Marxovim poimenovanjem kapitalizem, propadel (če -z mano vred- ne verjamete temu, svetujem branje kogarkoli od omenjenih vodilnih intelektualcev), je potrebno najti nove bogove, nove ’sisteme’, nove malike. Predvsem pa je seveda zelo prijeten stranski učinek – biti v središču pozornosti, biti sam svečenik teh novih podvigov, novih religij.

Pri nas spregledovani, v Nemčiji pa zelo vplivni pokojni sociolog Niklas Luhmann je zelo nazorno opisal družbena gibanja, kritike družbe in sistema – imajo povsem prav, pravi, a žal jih ni možno poslušati. Njihov problem je, da se postavljajo na pozicijo ‘izključenega Tretjega’, torej na pozicijo nad sistemom, in iz nje opisujejo družbo, kot da sami sploh ne bi bili del te družbe, del sistema. Problem takšne pozicije je preprost – je nemogoča, v katerem koli razvitem sistemu takšne pozicije preprosto ni mogoče zavzeti! Ne v praksi, ne v teoriji. Zato so takšna mnenja in kritike per se sicer zelo zabavne in se marsikomu zdijo pravilne, pravične in modre, vendar so seveda že v svojem bistvu zgrešene – zanje družba ni sistem, zanje kapitalisti in menedžerji niso ljudje (kot oni), zanje so podjetja, ekonomisti, investicije, znanost in razvoj razredni sovražniki. Sistem, ki dejansko (Luhmann) vedno počiva na diferenci, na možnosti reči in misliti da ali ne, zanje v resnici deluje samo na eni alternativi – naši.

Ko potem ti isti družbeni kritiki pridejo do besede in navsezadnje največkrat (milom ili silom) tudi do oblasti, so seveda soočeni z istimi problemi, s katerimi so se ubadali njihovi razredni sovražniki: investicije, razvoj, blaginja, zadovoljstvo in zaupanje vseh ljudi v družbi. Ker so seveda te probleme že prej opredelili kot del razrednega boja, jih je najbolje še naprej pometati pod preprogo in trobiti isto zgodbo, torej le eno plat, še naprej. Dokler gre. In dokler se ljudstvo vendarle ne zbudi. Če ni že prepozno.

Žal je kriza priložnost za številne populizme in zabavne (žal največkrat trivialne) logičen obrate, ki jih je Žižek poln. Žižek je podobno kot Jaka Racman ali Miki Miška sam brezhiben proizvod, izdelek kapitalizma – istega sistema, ki bi mu sam rad nasprotoval, istega sistema, brez katerega pa dejansko ne more in ki je Žižka kot svetovno ikono tudi ustvaril. Sistema, ki predstavlja prav diferenco njegove misli, in sta zato skupaj neločljiv del reprodukcije sistema. Prepričan sem, da se z Žižki vseh vrst kapitalizem hrani – žal pa sem tudi trdnega mnenja, da se s kapitalizmom in kapitalisti vseh vrst edino lahko prehranjuje tudi Žižek.

Ker sem obljubil, da bom kratek, bom tu nehal. Le še kratek sklep: žal moramo očitno vedno znova preverjati, zakaj je družba, v kateri živimo, sistem, in po katerih mehanizmih deluje. S tem ni nič narobe, celo nasprotno, to bi lahko bilo zelo koristno, če bi se bili sposobni iz dosedanjih izkušenj in znanja karkoli naučiti. Tako pa nas vedno znova s svojimi čustvenimi izlivi uspejo prepričati razni dvoličneži in demagogi vseh vrst – dokler se ne bomo naučili misliti odprto, trezno in predvsem z lastno glavo bo pač tako.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog V krizi smisla tiči misel | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |